Opisati in pripovedovati o svojem petletnem delu s pevskim zborom Srečko Kosovel, zame vsekakor ni lahko. To so bila leta trdega dela in iskanj novih poti, velikih pričakovanj in uspehov, pa tudi bolečih spoznanj in pritiskov.

Zbor sem po precej nejasnih povabilih sprejel leta 1995, ko sem bil že diplomiran profesor glasbe in zaposlen v Slovenskem komornem zbor v Ljubljani. Dve leti sem obenem vodil tudi kvintet SUMUS.

Zbor Srečko Kosovel je v tistem letu izgubil svojega dolgoletnega dirigenta in uspešnega zborovodjo Klavdija Koloinija, ki je v času vodenja zbora zanj postal pojem. Bil sem mlad in brez izkušenj, da bi vedel, kaj lahko čaka kateregakoli njegovega naslednika z zborom, ki je na križpotju in išče svojo novo podobo. Moč in optimizem sem črpal iz spoznanja, da so v zboru ostali najboljši pevci, in da tako lahko naštudiramo tudi najzahtevnejše skladbe. S podporo skladatelja in mentorja Marjana Gabrijelčiča smo pripravili že prvo leto orkestrirano mašo Francoisa Gounoda, saj je Glorio iz te maše zbor pel že prej. Po zapletih in težavah z orglami smo končno imeli koncert na Zemonu, na katerem so bili tudi nekateri znani zborovodje in skladatelji: Anton Nanut, Marjan Gabrijelčič, dr.Mirko Cuderman, Tomaž Tozon… Finančno na tleh, drugače pa polni morale, smo se prijavili na mednarodno tekmovanje na Nizozemskem in osvojili drugo mesto. Pred nami je bila »Primorska poje« v Trstu, kjer smo prav z Glorio prebili led in bili po zvočnem posnetku prvi. In že nas je leta 1997, po temeljitih pripravah čakala »Naša pesem« v Mariboru, kjer smo bili zlati. Dokazali smo kaj zmoremo, in da nivo zbora ni padel. Verjetno bi bilo prelepo, če bi delo teklo tudi naprej s takim navdušenjem, odnosom in zasedbo. V zboru so se začeli pojavljati različni interesi in pogledi na načrtovani repertoar. Nenadoma so bile tudi zahteve udeležbe na vajah prestroge in tako so postopno začeli zapuščati zbor nekateri »stebri« zbora (najboljši pevci), ki so zrasli z njim. Znašel sem se v situaciji, ki bi ji bil tudi zborovodja z vsemi izkušnjami težko kos. V tem času je umrl tudi skladatelj Marijan Gabrijelčič, ki mi je bil ves čas v strokovno pomoč in oporo. Za naslednjo »Našo pesem« v Mariboru smo pripravili dovolj zahteven program, vendar mu nastale razmere niso bile naklonjene. Bili smo »srebrni«.

Vedno se bom spominjal naših uspešnih gostovanj, posebno po Kanadi in Ameriki, kjer sem globoko v sebi začutil pomen in vrednost naše ljudske pesmi. Tudi državni proslavi v Cankarjevem domu v Ljubljani, ko sem združil z našim zborom še vodopivce in pevski zbor Razpotje Col, bo ostal zame eden od najsvetlejših trenutkov tega obdobja.

Vedno mi bodo  v veselje prizadevanja in uspehi moškega pevskega zbora Srečko Kosovel iz Ajdovščine.