Mladinski Klub Nade Žagar

MKNŽ Ilirska Bistrica, petek, 29.03.2002 ob 22h:

Bratko Bibič & The Madleys

Bratko Bibič (roj. 1957 v Ljubljani) je od leta 1973 dalje permanentno aktiven kot avtor-komponist in izvajalec-interpret glasbe (klavirska harmonika, vokal) v različnih domačih in mednarodnih ansamblih ter v solističnih projektih. Eden od prvih avtorjev in izvajalcev v Evropi, ki je harmoniko kot instrument emancipiral iz polja množičnoindustrijskih in domačijskih stereotipov. Glasbeni skupini "Begnagrad", katere ustanovitelj, poglavitni avtor in tudi izvajalec/interpret glasbe je bil, je nedavno bilo dano priznanje, da je bila v 70. in 80. letih "ena od pionirskih skupin pri nastajanju svetovne glasbe" ("one of pioneers of World Music", Swiss Music Info No. 3, May 1996). V 90. letih pa "Bibičeva plošča (CD The Madleys, 1996) znova dokazuje, da ne obstajajo bolj ali manj ugledni instrumenti, ampak samo bolj ali manj inovativni glasbeniki" (J. Potokar, Razgledi 17. 5. 1996).

V različnih, a ne številnih glasbenih skupinah, in samostojno kot solist je nastopil skupno na več stotih koncertnih in festivalskih nastopih doma (Slovenija, bivša Jugoslavija) in večinoma v tujini: Italija, Švica (vklj. Zuerich Jazz Festival 1983, 1987), Avstrija, Nizozemska, Nemčija, Francija (vklj. Musique Actuelle Vandeouvre-Nancy; MIMI Festival Avignon), Belgija (vklj. s mednarodnim festivalom harmonikaške glasbe Bruselj 1995), Finska (vklj. Tampere Jazz Festival 1995), Švedska, Češkoslovaška (Praga 1983), Kanada (Musique Actuelle Festival Victoriaville 1988, 1998), ZDA - New York City 1998 (Knitting Factory). Snemal in (ko-)produciral je zvok za LP plošče (2 kom.) in CD-je (7 kom.), za alternativne in nacionalne radijske programe in za TV Ljubljana, za eskperimentalne in igrane filme, za plesne in gledališke predstave. Glasbo Bratka Bibiča predvajajo nekomercialne javne ali zasebne radijske postaje v Sloveniji, Avstriji (ORF 3), Švici, Nemčiji (WDR 3, WDR 5), Franciji, Italiji, Finski, Švedski, ZDA itd. Recenzije njegovih solističnih in skupinskih nastopov ter izdaj na nosilcih zvoka so bile objavljene v Die Presse, Frankfurter Allgemeine Zeitung, Dagens Nymether, Salzburger Nachrichten, Neue Luzerner Zeitung, La Liberte, La Presse Montreal, Hour Cadence (vse Kanada), Jazzthetik (Nemčija), Swiss Music Info, Musiche (Italija), Glasbena mladina/Muska, Razgledi, Mladina, Delo, Dnevnik, Republika, Katedra, Stop itd. Uvrščen je bil v New Giblartar Encyclopedy of Progressive Rock kot individualni avtor s skupino The Madleys ter skupinami Begnagrad (1+2) in Nimal.

Solo CD plošča "Bratko Bibič & The Madleys" je bila nominirana za nagrado nemške glasbene kritike 1996 v kategoriji World Music, razglašena s strani dveh slovenskih glasbenih kritikov (Ičo Vidmar - Mladina, Sonja Porle - Glasbena Mladina) za najboljši slovenski CD leta 1996 v kategoriji drugačne glasbe. CD plošča "Accordion Tribe" (1998) je zasedla 6. mesto na evropski lestvici World Music (marec 1998).

V letih 1999 in 2000 je Bratko Bibič pretežno solistično ali v duetih koncertiral v Švici (Mednarodni festival "Alpentoene", Altdorf, avgust 1999), Avstriji (julij 1999), Italiji (januar 1999), in Sloveniji (maj, julij 1999, januar 2000). Samostojni solistični koncert Bratka Bibiča v okviru Mednarodnega Festivala Alpentoene, katerega kurator je bil M. Ruegg (Vienna Art Orchestra), na njem pa nastopijo glasbeniki in skupine kot so Duo Radici - G.Trovesi in G. Coscia (I), Wolfgang Puschnigs Brassband (A), Die Knoedel (A), Philharmonic Brass Band Luzern (CH), European American Alphorn Choir (ZDA/CH/RUS), Dedale (F) idr., je posnel tudi švicarski osrednji radio SRG, neposredno pa ga je za svoje območje prenašala italijanska veja tega radia (Tizino). V duetu z violinistom Matjažom Seknetom izvede odziven koncert tudi v okviru Festivala 20. letnice Celovškega gledališkega ansambla v Celovcu, Avstrija (julij 1999). Na festivalu nove etno glasbe iz mejnih dežel "Xong" v južnotirolskem Malsu (italija), kjer nastopijo še Marie Bonie (N), Wiener Tschuschenkapelle (A), Uxia (SP), Re Niliu (I), Un Anche Passe (F) itd., koncertira v duetu z dunajskim harmonikašem Otto Lechnerjem (julij 1999), s katerim na začetku leta 2000 izvedeta tudi odzivne koncerte v Cankarjevem domu v Ljubljani (januar 2000), v Bad Radkesburgu (julij 2000) in Kremsu (november 2000).

Omeniti velja še vrsto solističnih "kontekstualnih nastopov" v okviru otvoritev likovnih razstav (S. Jurečič v Salzburgu (1993), J. Slak v Ribnici, Oto Riemele v Mariboru itd.), inavguracije Institutum Studiorum Humanitatis v galeriji Equrna (Ljubljana 1992), družabne prireditve ob imenovanju Paula Parina, v medvojni Sloveniji odraslega zdaj v Švici živečega vrhunskega specialista za etno-psihoanalzo, za častnega člana Celovške univerze (oktober 1995), predstavitve pesniške zbirke koroške nemškojezične narečne poezije Siegfrieda Paula Gelhausna (Feldkirchen 1994), skupni celovečerni glasbeno pesniški recital z O. Lechnerjem in koroško-slovenskim pesnikom Janijem Oswaldom, v organizaciji Slovenskega prosvetnega društva "Rož", Šentjakob v Rožu, Avstrija (1996), predstavitev nove pesniške zbirke M. Kocbeka "Sunek s sulico" v kavarni Union, kjer nastopijo s prispevki M. Kocbek, Aleš Debeljak, Lea Štoka, Cavazza (Ljubljana, februar 2000) itd. itd.

Solo CD plošča "Bratko Bibič & The Madleys" je bila nominirana za nagrado nemške glasbene kritike 1996 v kategoriji World Music, razglašena s strani dveh slovenskih glasbenih kritikov (Ičo Vidmar - Mladina, Sonja Porle - Glasbena Mladina) za najboljši slovenski CD leta 1996 v kategoriji drugačne glasbe ter je doživela brezizjemno pozitiven odziv slovenske in tuje kritike.

IZBRANI IZVLEČKI IZ OCEN IN NAPOVEDI V TISKU IN V DRUGIH OBLIKAH

"Kako zelo ustvarjalen inštrument je lahko harmonika, pa smo se prejšnji teden lahko vnovič prepričali na posebnem koncertu dveh harmonikarskih asov - našega Bratka Bibiča in Avstrijca Otta Lechnerja v Cankarjevem domu ...za Bibičem že prihajajo novi 'drugačneži'" (A. Steržaj, Stop št. 3, 20. januar 2000)

"Če je Lechner v osnovi jazzovski glasbenik, ki se razživi v navdahnjenem razpletanju in zapletanju osnovnih tem, celo popevk, je Bibič izrazit, 'tečen' konceptualist. Prvi igra na trenutek in se rešuje s pregovorno harmonikarsko virtuoznostjo in melodijsko iskrivostjo, drugi pa skorajda ničesar ne prepušča naključju. Krožne 'alogične' skladbe z zapletenimi ritmičnimi vzorci izzvenijo le, če so odigrane v skladu z osnovno idejo. Koncert je potekal učinkovito 'nekoncertno' in je sprva preprečeval standarden ritual s pehanjem občinstva za zasluženo nagrado, za aplavz, ki ga je občinstvo za hip izsililo po dobre pol ure neprekinjenega toka izmenjujočih se komadov obeh glasbenikov. Kontrast med obema glasbenikoma je bil obenem dialog. Začetne niti je vlekel Lechner, ki je občinstvo takoj očaral s polnostjo tona in dinamično igro. Proti koncu je v ospredje vse bolj stopal sproščeni Bibič. Starejše, utečene skladbe, duhovite spremembe obrazca valčka in vokalne dadaistične psevdojodlarske akrobacije so bile dobro tempiran zaključek s skupnimi izvedbami njegovi 'zmešanih' komadov, pravzaprav imentitnih protiuspešnic, v katerih vedno izstopa kakšna dobro premišljena podrobnost. Dva harmonikarja, dva različna značaja in trenutek, dva fine sintonije. Meharski vdih-izdih, tolkalsko škrebljaje tipk, ritmična menjava registrov in dinamični potegi so iztrgali harmoniko iz vsakdanje banalne predvidljivosti" (I. Vidmar, "Mala meharska godba. Bratko Bibič in Otto Lechner v okrogli dvorani CD", Dnevnik 14. 01. 2000).

"Prva harmonika domovine - prav, izvzemivši diatoničarje - Bratko Bibič, je šel korak dlje od običajnih gostov cikla Kino-uho v Kinoteki. In se je, namesto da bi samo ozvočil priobčene neme filme, podal v montažo, iz dokumentarnega gradiva Slovenskega filmskega arhiva sestavil svoj scenosled Na domačem vrtu in zraven...odigral svoje. (...) ... gre za pionirsko delo. Vsekakor: lep adventni, ljubezni do domovine poln večer v družbi naših vrhunskih umetnikov". (J. Kramaršič, "Provokacija", Mladina št. 51, 20. 12. 1999)

"Bibič je (s skupino 'Begnagrad') že v drugi polovici 70. let krenil na pot, ki jo danes imenujemo 'world music' .., kar v prvi vrsti pomeni, da je skušal poiskati univerzalnost zvočne govorice. Takšna univerzalnost, to danes Bratko Bibič natančno ve, ni nikakršna akademska abstrakcija, ampak je odprtost do vsake in vseh godčevskih tradicij, kompozicijskih in improvizacijskih obrazcev... Drugače rečeno, Bratko Bibič je v razmerju do zvoka presenetljivo samosvoj in zato svetovljanski. Njegova strast je poskus oblikovanja takšne zvočne govorice, ki bi bila že v svojem jedru (torej na 'morfemski' ravni, še preden se lahko razvije v motiv, temo ali sekvenco) naklonjena vsem drugim govoricam. Godbo, ki se kot valovanje, ki ga sprožimo iz ene točke, širi v koncentričnih krogih in se kasneje, ko se odbije od bregov, vrača v izhodišče in pri tem ustvarja nepredvidljive interference. Iz opisanega avtorskega položaja do muzike sledi, da moramo biti pri poslušanju pripravljeni na vse..." (M. Dekleva, " Godba, okus sveta. Bratko Bibič & The Madleys v Restvraciji Rio", Dnevnik 30. 4. 1996)

"Ampak Bratko Bibič ali tudi Bridko Bebič se najbrž na to (kako po slovensko imenovati harmoniko, op.p.) požvižga, tako kot se že dolga leta požvižga na klišejsko uporabo harmonike v naši ljudski in psevdo-ljudski glasbi, ki do onemoglosti mitizira nekatere domnevne krakterne značilnosti tega ljudstva (pridnost, poštenost, zvestobo itd.) in lepote njegove dežele. Že v legendarni skupini Begnagrad se je zelo uspešno lotil demontaže tega mita, pa ne z nihilističnim zavračanjem oziroma cinizmom, ampak z duhovitim in svežim permutiranjem ritmov in melodij. Glasba, ki je tako nastajala, je vsaj za deset let prehitela trend ti. svetovne glasbe, po prepričljivosti pa še danes sodi v sam vrh tovrstne produkcije. Madleyi Bridka Bebiča... gredo še korak ali dva dalje v Evropo oz. svet. (...) Bibičeva harmonika zveni povsem drugače od harmonik, ki jih dobro poznamo, in čeprav si nenehno sposoja drobce polk, valčkov, tangov, da fug niti ne omnejamo, ostaja prepoznavno (samo)svoja in zabavna... (...) Bibičeva plošča znova dokazuje, da ne obstajajo bolj ali manj ugledni instrumenti, ampak samo bolj ali manj inovativni glasbeniki" (J. Potokar, "To je harmonika!", Razgledi, 17. 04. 1996)