Spletna predstavitev Občine ŽETALE

ZGODOVINA

Kraj je zaznamovan že s prazgodovino. Skozi kraj je potekala rimska cesta v smeri Ptuj - Rogatec - Celje. Dokaz za to trditev je rimski kamen, vzidan v farno cerkev, najdene pa so bile tudi kamnite sekire. Leta 1228 je plemič Gotschak prodal vas Žetale Hardridu iz Ptuja. Listina je bila last gradu Vurberg in je sedaj v deželnem arhivu v Gradcu. Žetale se omenjene tudi v dokumentih leta 1330, in sicer v registru vojvodinje Štajerske dežele, ko je šlo za neko sodnijsko razpravo. V 15. stoletju se je kraj imenoval Mihaelova vas, po cerkvi Sv. Mihaela. Župnijska cerkev je bila grajena v letih 1420. Samostojni vikarijat je na tem področju obstajal že leta 1563. V letu 1530 je v Žetalah pri županu Pavlu zabeležen čarovniški proces. Leta 1669 so ptujski minoriti prodali vas Žetale grofu Petru Curtu iz Rogatca. Podružnično cerkev Marije Tolažnice so postavili leta 1725. Osnovna šola je začela delovati 1812. Dne 23.12.1853 je bilo v Leobnu izdano dovoljenje, da se sme kopati premog v katasterski občini sv. Mohorja. Decembra 1903 je stekla železnica iz Rogatca proti Celju kar je spremenilo položaj Žetal. Med obema vojnama so prodajali les za kurjavo, kvalitetna jabolka in jajca vse do Ptuja, Maribora in Rogatca. Prav tako so prodajali kostanjev les za tanin v tovarno v Majšperku. Po letu 1945 je v kraju obstajal kamnolom, Pletarna v Dobrini… Večina ljudi je takrat zaslužek našla v domačem kraju. Danes velika večina ljudi hodi v službe od Celja do Maribora. Šele leta 1998 so Žetale in vasi okrog nje postale samostojna občina. Pred tem so spadale pod občino Ptuj, kjer je še danes skupna občinska uprava in po razdelitvi Ptuja na več občin še najprej pod Majšperk. Sosednje občine so: Podlehnik in Videm na vzhodni strani, Majšperk na severni strani, Rogatec na zahodni strani in meja s Hrvaško na južni strani.

V starih zapisih najdemo najprej zapisano nemško izpeljanko Schiltarn ali Schiltern. Včasih vas imenujejo tudi Sv. Mihael, vendar je prva navedba pogostejša. Kdaj in zakaj so mu dali takšno ime, lahko samo ugibamo. Nemška beseda der Schild pomeni ščit, grb ali zavetje. Ker pa imajo Nemci radi zloženke, bi lahko druga beseda bila Terrain, kar pomeni teren ali prostor. Iz tega bi lahko izpeljali ime našega kraja, torej: Schildterrain, kar bi lahko pomenilo kraj zaščite, zavetja ali zavetišča.

--------------------------------------------------------------------------------

POMEMBNE ZGRADBE IN OBJEKTI V OBČINI:

nova osnovna šola,

cerkev sv. Mihaela,

cerkev sv. Marije Tolažnice

cerkev sv. Boštjan

občinska zgradba v kateri je: - sedež Občine Žetale, pošta, ambulanta splošne medicine, krajevni urad, kulturna dvorana,

župnijski urad,

gasilski dom,

lovski dom,

Kmetijska zadruga,

trgovina Dobrinček.

--------------------------------------------------------------------------------

ZNAMENITI LJUDJE:

Anton Hajšek (1827 – 1907) – rodoljub in izdajatelj Slomškovih spisov

Franc Fideršek – novinar, kulturni delavec

Janez Hajšek – dr. teoloških ved

JožeTopolovec – pisatelj; psevdonim Jože Haložan

Franc Ber - glasbenik (harmonikaš)

Alojz Širec – glavni republiški šolski inšpektor

--------------------------------------------------------------------------------

STARE DOMAČE OBRTI

V Žetalah ljudje še danes znajo:

plesti košare in koše

opletati steklenice

izdelovati voglence – kope

STARI LJUDSKI OBIČAJI

Med starimi ljudskimi običaji se je do današnji dni ohranil običaj postavljanja stolčkov ob poroki. Ob veliki noči ljudje nosijo jedi k žegnu, obred pa se odvija pri križih.

--------------------------------------------------------------------------------

ZNAČILNE JEDI IN PIJAČE

JEDI

Včasih so ljudje kupovali zelo malo živil, prehranjevali so se v glavnem z doma pridelano hrano, ki so jo pripravljali v glinastih posodah (piskrih) na štedilniku na trda goriva in v krušnih pečeh.

Za zajtrk so jedli zelje in žgance (zdrobove, koruzne, krompirjeve).

Za kosilo so kuhali različne zelenjavne juhe, krompirjeve jedi, fižol in zelje, fižol in repo.

Za večerjo so pripravljali mlečne jedi, mlečne kaše in pečen riž.

Ob praznikih so imeli na jedilniku domačega ocvrtega piščanca ali pečeno kokoš, gibanico, štruklje, beli kruh z rezinami.

Ob nedeljah so si premožnejši privoščili tudi govedino in orehovo potico.

Za Žetale so značilni tudi z ocvirki zabeljeni orehovi štruklji, kuhani zabeljeni sirovi štruklji, in sirove gibanice (nič sladkane).

Jedli so tudi kostanjev pire s svinjskimi jetri in cele olupljene kostanje, ki so jih skuhali in zabelili.

Na jedilniku so se našli tudi zabeljeni mlinci v vročem mleku, sadne juhe s suhim sadjem (suhe slive, suhi krhlji jabolk).

Danes uporabljamo vse jedi oz. živila, ki so jih uporabljali nekoč, samo da se pripravljajo na drugačen način in v manjših količinah, nadomeščajo pa se tudi z raznimi instanti.

Ob kolinah pa ljudje pripravljajo tudi suho meso:

bunke,

slanino,

salame.

PIJAČE

Nekoč se je v naših krajih pil predvsem jabolčnik (tukla), čeprav se je pridelovalo tudi vino. Del se ga je prodalo, del pa uporabilo za praznike, koline, gostije.

Vino je pil gospodar, jabolčnik (tuklo) pa je bil za delavce, hlapce in dekle. Ker so imeli veliko sadja, so doma kuhali tudi žganje iz:

sliv – slivovka,

tropin – tropinovec,

hrušk – hruškovec.

Te pijače se kuhajo še danes. Med sortami vin je nekoč prevladovala šmarnica, danes pa prevladujejo sortna vina.