Slovesna otvoritev šole na mestu, kjer stoji še danes, je bila 12.9.1954, torej pred 45 leti. Sprva je bila šola majhna, imela je le 4 učilnice in mnogo manjši šolski okoliš, kot ga ima danes. Počasi se je povečevala, istočasno pa se je širil njen šolski okoliš za oddelke predmetne stopnje.

Med leti 1965 – 1970 so jo na predmetni stopnji začeli obiskovati učenci iz Podgorice in Šentjakoba. V tistem času je dobila za takrat nedvomno zelo sodobno telovadnico, šoli pa se je priključila podružnična šola Šentjakob ob Savi. Leta 1974 je šola iz prvega ljubljanskega samoprispevka dobila prizidek 9 učilnic, hkrati pa so jo na predmetni stopnji pričeli obiskovati še učenci iz nekdanjih krajevnih skupnosti Dolsko in Križevska vas. A tudi to povečanje šole ni zadoščalo in v obdobju 1985 - 1990 smo morali uvesti popoldanski pouk za precejšnje število učencev predmetne stopnje. To je bilo posebej neugodno, ker je bilo med njimi zelo veliko vozačev. Šolo je bilo treba ponovno povečati in to se je zgodilo prav v letu slovenske osamosvojitve, spomladi in poleti 1991, ko je šola pridobila še 6 učilnic in s tem trajne pogoje za enoizmenski pouk.

Leta 1995 je prišlo do ustanovitve nove občine Dol pri Ljubljani. Naši šoli pa so se kmalu zatem pridružile tri podružnične šole, ki so pred tem dolga leta spadale pod Osnovno šolo Polje: to so podružnične šole Dolsko, Senožeti in Križevska vas (slednja je bila z 31.8.1997 zaradi premajhnega števila učencev zaprta!).

Osnovna šola Dol pri Ljubljani je v pravem pomenu besede center širšega okolja, zlasti celotne občine Dol pri Ljubljani, saj se v njenem okviru nahajajo še druge pomembne ustanove in objekti:
- krajevna dvorana oz. kinodvorana,
- javna knjižnica Jurij Vega, ki je svoja vrata odprla obiskovalcem spomladi leta 1998,
- zobna ordinacija, ki je namenjena tudi odraslim prebivalcem šolskega okoliša,
- asfaltna športna ploščad,
- tri teniška igrišča.

Šola je danes nedvomno sodobna vzgojnoizobraževalna ustanova. Razpolaga z dobro opremljeno računalniško učilnico, z najeto linijo je povezana z Internetom in je tudi sicer dobro informatizirana. Ima lastno bogato knjižnico, šolsko kuhinjo z jedilnico, večina učilnic je dobro in sodobno opremljenih.

V šolskem letu 1999/2000 jo obiskuje 538 učencev, od tega 382 na matični šoli, ostali pa na podružničnih šolah Šentjakob ob Savi (57 učencev), Dolsko (80 učencev) in Senožeti (19 učencev). Na šoli je zaposlenih 50 pedagoških delavcev ter okoli 20 tehničnih in računovodsko administrativnih delavcev. Velika večina pedagoških delavcev je strokovno ustrezno izobraženih, precej jih ob delu študira na visokošolski stopnji in se tudi sicer prizadevno strokovno in pedagoško ter drugače izpopolnjujejo in usposabljajo.

Iz opisanega je razvidno, da ima šola urejene in razmeroma dobre kadrovske, prostorske in materialne pogoje dela. Tako ni presenetljivo, da je veliko število naših nekdanjih učencev zelo uspešnih na najrazličnejših področjih življenja in dela.

KRATEK OPIS KRAJA, V KATEREM JE ŠOLA

Osnovna šola Dol pri Ljubljani stoji v naselju Videm, v neposredni bližini Dola pri Ljubljani in znane tovarne barv JUB. Od Ljubljane je po cesti Ljubljana - Litija oddaljena le dobrih 10 km in je poimenovana po osrednjem kraju občine Dol pri Ljubljani, ki spada med manjše slovenske občine.

Vasi v občini Dol pri Ljubljani so razkropljene po nizkih prodnatih terasah na levem bregu Save. Proti severu je dolina zavarovana s hribi: Krevljico, Ajdovščino, Žlebičem in Velikim hribom, na jugu je meja reka Sava. Dolina se proti zahodu razširi v Ljubljansko polje.

Kraj Dol pri Ljubljani je znan predvsem po tovarni barv JUB, ki zaposluje precejšen del prebivalstva občine. V kraju je poleg tovarne tudi pošta, trgovina, več gostinskih lokalov, bencinska črpalka, več društev in obrtnikov. Kmetov je malo, veliko delavcev je zaposlenih v domači industriji in obrti.

V Dolu pri Ljubljani stoji župnijska baročna cerkev sv. Marjete in grad, ki ga viri prvič omenjajo že leta 1532. V glavnem oltarju cerkve sv. Marjete se nahaja slika te svetnice, delo znanega slikarja Johanna Martina Kremser – Schmidta iz leta 1774. Park v okolici gradu je nekoč veljal za “slovenski Versailles”. Botanik H. Freyer je skupaj z Jožefom Kalasancem Erbergom del parka uredil v edinstven botanični vrt na Kranjskem (eksotična drevesa in cvetje). V park so leta 1821 postavili obelisk v spomin na obisk cesarja Franca I. v času kongresa svete alianse v Ljubljani. Kipe štirih umetnosti ob vhodu v graščinska paviljona je izdelal Tirolec M. Kirschner. Ob požaru 1944. leta je bil grad zelo poškodovan. Leta 1974 so graščinski kompleks začeli restavrirati, a so doslej žal obnovili le oba paviljona, ki sta redka primera čistega klasicizma na Slovenskem – v njih sedaj dokaj redno pripravljajo kulturne prireditve in razstave.

V Dolu pri Ljubljani je tudi dolgoletna tradicija športa. Glavni smučarski panogi sta smučarsk tek in biatlon, ki ju razvija športno društvo TSK JUB Dol. V kraju že več desetletij uspešno deluje tudi vrsta drugih društev: turistično, kulturno in gasilsko.

Približno en kilometer južno od Dola pri Ljubljani je slikovito sotočje treh rek: Save, Ljubljanice in Kamniške Bistrice.

Literatura:
“Enciklopedija Slovenije 2”, MK, 1988
Janko Moder in Janez Žvab: “Dol pri Ljubljani”, Izdalo Gasilsko društvo Dol pri Ljubljani, 1982
“Turistični vodnik po Sloveniji”, MK, 1995
“50-letnica smučanja v Dolu 1937-1987, TVD JUB PARTIZAN DOL, 1997.