SKRIVNOSTNI POROD, OBIČAJI OB ROJSTVU PRED PETDESETIMI LETI IN DANES

Raziskovalna naloga s področja etnologije

Avtorici: Maša Marija Vrtačnik, Urša Štepec, 9. raz., šol. l. 2011/2012

Mentorica: Vilma Vrtačnik Merčun 

Povzetek: 

V raziskovalni nalogi raziskujeva pripravo na porod, kje so ženske rojevale, kakšni so možni zapleti pri porodu ter kakšni običaji so spremljali nosečnost in porod nekoč (pred približno petdesetimi leti) in danes. Ugotovitve raziskovalne naloge temeljijo na dvajsetih izčrpnih intervjujih z mamami, ki so rodile otroke pred petdesetimi leti, z mladimi mamicami danes, z upokojeno babico Milko Jeraj ter z babico, s porodničarjem in z medicinsko sestro, ki delajo v porodnišnici danes. Analizirali sva strokovni reviji Babiški vestnik in revijo Utrip ter porodne knjige babice Milke Jeraj. Rojstvo otroka je za vsako žensko začetek novega obdobja, ki ga mora sprejeti, da lažje prestane porod in z njim povezane bolečine. Ugotovili sva, da ženske včasih psihično niso bile pripravljene na porod in jih je bilo zato poroda strah. Danes so ženske precej bolje pripravljene, predvsem po zaslugi šol za starše, številnih revij, knjig in spletnih forumov. Nekoč ženskam moški niso veliko pomagali pri gospodinjskih opravilih, danes pa enakovredno opravljajo gospodinjska dela, kar je predvsem v času po porodu mladim mamicam v veliko pomoč. Porod in rojstvo spremljajo določene navade in ljudske modrosti, npr. ta, da šest tednov pod posteljo porodnic leži smrt, zaradi tega morajo še posebej paziti na svoje zdravje. Sam porod nekoč in danes se bistveno ne razlikuje, razlika je le v tem, da imajo ženske danes na razpolago veliko izbiro protibolečinskih terapij, včasih pa tega ni bilo. Zapleti se lahko pojavijo enaki kot nekoč, vendar danes vse ženske rodijo v porodnišnici in je ob takih primerih zdravniška pomoč pri roki. Ob rojstvu otroka nekoč večinoma ni bilo v navadi čestitanje, moški so le otroka »zapili«. Danes je čestitk in daril veliko več. Nekoč je bilo v navadi, da so ženskam po rojstvu otroka prinesli kokoš in jajca, ker je bila za žensko po porodu kurja juha najbolj priporočljiva. Danes se ta navada izgublja, med darili pa danes prevladujejo oblačila in igrače za otroka. Po najinem vzorcu otrok sva ugotovili, da sta bili pred petdesetimi leti najpogostejši imeni otrok Marija in Marjan, danes pa Lana in Luka.

POSLOVANJE DOMŽALSKE SLAMNIKARSKE TOVARNE LAKOST V LETIH 1932-1935

Raziskovalna naloga z interdisciplinarnega področja

Avtorici: Nika Grošelj in Lara Tekavc, 9. raz., šolsko leto 2011/2012

Mentorica: Vilma Vrtačnik Merčun

Povzetek:

Raziskovalna naloga je nastala na osnovi poslovodske knjige Združene tovarne slamnikov in klobukov LAKOST (kasnejša tovarna Universale) v Domžalah, v kateri je 64 zapisnikov poslovodskih sej od septembra 1932 do oktobra 1935. Zapisani so z lepo, a včasih nečitljivo pisavo. Iz nje sva izpisovali besedila in podatke, jih urejali v preglednice in skušali ugotoviti kar največ. Poslovodje so se soočali s hudo gospodarsko krizo tridesetih let 20. stoletja. Varčevali so na vse mogoče načine (odpuščali so delavce, zniževali so jim plače, prodajali so stare stroje in naprave ter različen material, oddajali prostore v najem itd.). V tem obdobju je propadla slamnikarska tovarna Ladstätter in sinovi, katere lastnik je postal Kreditni zavod v Ljubljani. Predstavnik Kreditnega zavoda na poslovodskih sejah je bil dr. Janko Berce, ki je imel, poleg predsednika Josipa Lukmana, odločujočo besedo. Kot poslovodja je bil vedno prisoten tudi Alfonz Oberwalder, kot predstavnik uprave podjetja pa ing. Vinko Zalokar, ki je imel vlogo izvrševalca sklepov poslovodij. Čeprav v zapisnikih ni omenjeno, meniva, da ime LAKOST pomeni začetnice priimkov poslovodij: (LA) Ladstätter , (K) Kurzthaler. (O) Oberwalder in (ST) Stemberger. V letih 1932–1934 so s prodajo slamnikov in klobukov ustvarili skupaj 9.200.301 din prometa. Večina tega  so ustvarili s prodajo ženskih slamnikov (40 %), prodaja moških slamnikov je predstavljala 22 %, ženskih klobukov 21 % in moških klobukov 17 % prihodka. Prodajno mrežo so imeli organizirano s trgovskimi potniki, ki so prodajali slamnike in klobuke predvsem na območju takratne države Kraljevine Jugoslavije. Izven države so največ izdelkov prodali v Turčiji in Nemčiji, čeprav so imeli zastopnike tudi v Angliji, na Nizozemskem in v skandinavskih državah. Prodajo v tujini so ovirali strogi carinski predpisi in zapleteni plačilni postopki. Na podlagi primerjave cen v časopisu Slovenski narod iz let 1933 in 1934 z današnjimi cenami, sva ugotovili, da bi morali za vrednost enega današnjega evra v tistem času odšteti dva dinarja. Glede na to sva ugotovili ceno klobukov tovarne LAKOST: moški klobuk I. kvalitete je stal 22,5 evrov, II. kvalitete 19,5 evrov, III. kvalitete pa 16 evrov. Delavci tovarne LAKOST so imeli nizke plače (od 600 do 950 evrov). Če so na mesec zaslužili 600 dinarjev neto, so si lahko kupili več parov čevljev (po 80 din), za kolo pa so morali varčevati dva meseca (cena 950 din). Poslovodski zapisniki nudijo še vrsto možnosti za raziskovanje. Posebno zanimivi bi bili za ekonomiste, ki bi si marsikatere zapise znali strokovno razložiti.

KITARSKO DRUŠTVO DOMŽALE IN ODKUPOVANJE KIT V OBDOBJU 1911-1913

Raziskovalna naloga s področja zgodovine

Avtorici: Teja Šabec in Tajda Klopčič, 8. raz., šol. l. 2011/2012

Mentorica: Vilma Vrtačnik Merčun

Povzetek: 

Kitarsko društvo v Domžalah je bila zadruga, ki je bila ustanovljena v marcu 1908 in je delovala do marca 1926. Načelnik Kitarske zadruge je bil domžalski župnik Franc Bernik. Kitarska zadruga je svoje člane oskrbovala z materialom za pletenje kit (oblanci ali bast) po najnižjih cenah in njihove kite kar najbolje prodajala, večinoma v Nemčijo. V roke nama je prišla kitarska knjiga z zneski odkupljenih kit od 15. 3. 1911 do 6. 12. 1913. V raziskovalni nalogi sva želeli iz teh pustih številk izvedeti čim več. Seštevali sva zneske odkupljenih kit po dnevih, mesecih, letnih časih in letih ter jih primerjali med seboj, ugotavljali sva, katere dneve ni bilo odkupovanja kit in koliko članov zadruge je prineslo napletene kite v odkup. Kitarsko društvo je v obravnavanem obdobju svojim članom za kite izplačalo 30.256,48 kron v 678 delovnih dneh ali povprečno 44,63 kron na odkupovalni dan. Znesek vseh odkupov v tem obdobju je predstavljal 22,2 % zneska celega 18-letnega delovanja zadruge. Ob nedeljah in ob praznikih kit niso odkupovali, poleti pa samo na določene dneve v tednu. Najbolj intenzivno so člani Kitarskega društva Domžale pletli v decembru 1912, saj je bilo samo v tem mesecu 1124 odkupov, s katerimi so člani zaslužili 3.628,48 kron. Če so kite v odkup prinašali na 14 dni, je tedaj pletlo 562 članov, kar se zdi, glede na Bernikove podatke, najbolj verjetno (v svoji knjigi omenja, da je imela zadruga konec leta 1922 667 članov). Glavna sezona odkupovanja je bila v zimskih in pomladanskih mesecih. Poleti je pletlo kite zelo malo članov, npr. v juliju 1912 so v celem mesecu odkupili samo za 42,18 kron kit, ki jih je prineslo samo 28 članov. Če je član Kitarskega društva prinesel napletene kite v odkup dvakrat v mesecu, je v vseh zimskih in pomladanskih mesecih, razen v decembru 1911, zaslužil več kot 5 kron na mesec, kar bi danes pomenilo približno 50 evrov. Največ so člani Kitarskega društva zaslužili v januarju in februarju 1911 (21,90 kron na mesec) in v marcu 1911 (17,50 kron), najmanj pa v decembru 1911 in sicer 3,96 kron. V »kitarskem decembru« 1912 so zaslužili povprečno 6,44 kron, v aprilu istega leta pa 10,28 kron. Če so pridno pletli celo zimsko-pomladansko obdobje, potem so iz svojega zaslužka lahko kupili dvoje ali troje čevlje (38 K), ene kvalitetno violino (30 K) ali 150 kg pšenice (35,40 K) ali 200 kg rži (42,08 K) ali 200 kg koruze (37,80 K) ali eno suho kravo (44 K). Če so si želeli kupiti šivalni stroj (70 K), so morali plesti kite in varčevati denar dve zimsko-pomladni sezoni, prav tako, če so želeli kupiti vola (86 K) ali lepo pitano kravo (od 74 K dalje).

VPLIV RAČUNALNIŠKIH IGER NA VEDENJE UČENCEV OŠ RODICA

Raziskovalna naloga s področja sociologije

Avtorici: Meta Plaznik in Laura Stupica Radoš, 9. raz., šolsko leto 2011/2012

Mentorica: Vilma Vrtačnik Merčun

Povzetek:

V raziskovalni nalogi se ukvarjava z vprašanjem, katere vrste računalniških iger so najbolj priljubljene pri učencih 5. in 8. razreda.  Za anketiranje sva sestavili dva anketna vprašalnika, daljšega za učence 8. razreda in krajšega za učence 5. razreda. Na osnovi 81 izpolnjenih anket sva prišli do zanimivih ugotovitev, ki so večinoma potrdile najine hipoteze. Potrdilo se je predvidevanje, da večina fantov najraje igra strelske igre (to velja za 44 % osmošolcev in 29 % petošolcev) in da večina deklet najraje igra druge vrste iger, kar velja za 96 % petošolk in 87 % osmošolk. Fantje različnih starosti radi igrajo tudi športne, gradbene in gospodarske igre. Večina anketirancev igra računalniške igre ob koncu tedna, vendar dekleta krajši čas (večinoma do ene ure) kot fantje. Starši bolj prepovedujejo igranje računalniški iger mlajšim učencem in učenkam (69 % dečkom in 71 % deklicam) in starejšim fantom (25 %) ter manj starejšim dekletom (samo 7 %). Večini anketirancev igranje računalniških iger pomeni sprostitev od šolskega dela, eni četrtini fantom pa tudi preizkušanje veščin in dober občutek junaka, kar pomeni, da se z igranjem dokazujejo sebi in drugim ter da si s tem gradijo boljšo samopodobo. Četrtini fantov se je že zgodilo, da so sanjali, kako igrajo računalniško igro, kar je verjetno znak, da se je usidrala v njihovo podzavest. Večina fantov (88 %) in polovico deklet meni, da so se od računalniških iger tudi nekaj naučili. Tako mlajši kot starejši fantje nimajo nič proti strelskim igram, ravno obratno, všeč so jim (96 % petošolcev in vsi osmošolci). Pri dekletih je slika obrnjena, saj 59 % mlajših deklet strelskih iger ne mara, od starejših deklet pa je takšnih slaba polovica (43 %). Dobri desetini  starejših deklet (13 %) so strelske igre všeč in jih verjetno tudi igrajo. S posebno anketo sva ugotavljali vedenjske stile osmošolcev in jih primerjali z njihovimi odgovori glede igranja računalniških iger. Strelske igre so všeč polovici anketirancev, ki izkazujejo pasivno, sodelovalno in agresivno vedenje, ne mara pa jih 67 % anketirancev, ki izkazujejo sodelovalno-pasivno vedenje. Glede na to ugotavljava, da je igranje strelskih iger bolj odvisno od spola, kot od starosti in vedenjskega stila igralca. Verjetno pa ima vedenjski stil večjo vlogo pri vplivu strelskih iger na igralce, vendar bi bilo potrebno še raziskati.

FACEBOOK IN PRIJATELJSTVO, Pomen facebooka za učence 9. razreda OŠ Rodica

Raziskovalna naloga s področja sociologije

Avtorici: Ana Fatur in Špela Mičunovič, 9. razred, šolsko leto 2010/2011

Mentorici: Vilma Vrtačnik Merčun in Lea Vodička

Povzetek:

Facebook je danes najbolj razširjen način komuniciranja med mladimi, zato sva se odločili, da ga raziščeva. Anketirali sva 56 učencev 9. razreda OŠ Rodica, ki uporabljajo facebook. Samo ena učenka od prisotnih učencev ga ne uporablja. Večina anketirancev ima na profilu do 50 slik. Te prikazujejo njihove portrete, hobije, potovanja in zabave. Na facebooku imajo vprašani večinoma več kot 100 prijateljev (96 % deklet in 86 % fantov), 41 % fantov jih ima celo več kot 500. Polovica anketirancev je preko facebooka že pridobila nove prijatelje; med njimi je več fantov kot deklet (59 % fantov in 48 % deklet). Tretjina anketirancev ima med svojimi prijatelji tudi starše (32 % oz. 34 %) in celo svoje učitelje. Anketiranci se dnevno srečujejo s četrtino prijateljev, večinoma so to sošolci ali sosedje v kraju bivanja. Polovica anketirancev po facebooku komunicira v slengu, ena četrtina v angleškem jeziku, ostali pa v pravilni ali narečni slovenščini (13 % deklet in 22 % fantov) ali v drugih jezikih. Večina anketirancev pogosto uporablja kratice, najpogosteje BRB, RTM, WTF, LOL in JBG. Večinoma facebook pregledujejo vsak dan, 37 % deklet in 45 % fantov večkrat na dan. Anketiranci najpogosteje spremljajo statuse, slike in povezave, redkeje pa aplikacije in video posnetke. Anketiranci menijo, da je facebook koristen predvsem zaradi druženja na daljavo, podobnih interesov, spremljanja življenja prijateljev in odlične zabave. Število prijateljev na facebooku ni povezano s številom pravih prijateljev. Facebook povezuje prijatelje, ki so oddaljeni ali osebno ne morejo biti v stiku. Preko facebooka si izmenjajo mnenja, ki si jih drugače ne bi. Omogoča tudi ažurno sledenje aktualnim dogajanjem, predvsem pa se preko facebooka bolje spoznavajo med seboj. Nekateri anketiranci menijo, da facebook tudi odtujuje, ker se zaradi facebooka z nekaterimi prijatelji osebno manj srečujejo, in ker je na facebooku tudi veliko hinavščine, zamer in laži. Očitno je, da facebook ne more nadomestiti pravega osebnega prijateljstva med mladimi, lahko pa ga le zanimivo dopolnjuje.

PRIMERJAVA KMEČKIH HIŠ: KOFUTNIKOVA DOMAČIJA V SREDNJIH JARŠAH IN GMAJNARJEVA DOMAČIJA NA SVETI TROJICI

Raziskovalna naloga s področja zgodovine

Avtorici: Maruša Juhant in Tinkara Cerar, 8. razred, šolsko leto 2010/2011

Mentorica: Vilma Vrtačnik Merčun

Povzetek:

V raziskovalni nalogi sva se omejili na primerjavo dveh zelo starih kmečkih hiš, katerih starost presega 200 let. Primerjali sva Kofutnikovo domačijo v

Srednjih Jaršah in Gmajnarjevo domačijo na Sveti Trojici. Obe domačiji sva večkrat obiskali, jih slikovno dokumentirali in se pogovorili z ljudmi, ki so v njih nekoč živeli.

 Ugotavljava, da sta si obe domačiji zelo podobni tako po arhitekturi kot po načinu življenja. Obe domačiji so usodno zaznamovali dogodki iz prve in druge svetovne vojne. Električno energijo sta obe dobili med drugo svetovno vojno (ok. 1943); vodovod je Gmajnarjeva domačija dobila že okoli leta 1935, Kofutnikova pa šele leta 1962, ko so napeljevali vodovod v Jaršah. Po svoji zasnovi je Kofutnikova domačija stegnjeni dom, Gmajnarjeva pa vrhkletna domačija, za kar je odraz reliefnih razmer, kjer se nahajata. Obe domačiji sta bili prvotno kriti s slamnato kritino (Gmajnarjeva do leta 1927, Kofutnikova pa do leta 1953). Obe domačiji sta zgrajeni iz polovičnih lesenih brun, ki so v vogalih vezana z utori. V teh brunih so vidna nekdanja majhna okna na smuč, ki so jih zapirali z zapahom z notranje strani. V predelu krušne peči in črne kuhinje sta obe zidani. Življenje v obeh domačijah je bilo podobno. Ko so zakurili peč, se je po veži valil dim, kar je bilo precej neprijetno. Kuhali so na štedilniku na drva, pekli pa v krušni peči. Umivanje je bilo precej dolgotrajno opravilo, saj je bilo potrebno vodo prinesti, pogreti in preliti v škaf, vedro ali čeber. Za obe domačiji je bilo značilno samooskrbno kmetijstvo, saj sta doma pridelali skoraj vse, kar sta potrebovali za življenje. Kupili so le sol in sladkor. Zaradi bližine tovarn se je Kofutnikov oče zaposlil v tovarni Induplati Jarše, Gmajnarjevi pa te možnosti niso imeli. Zato so imeli več glav živine in prašičev, ki so jih gojili zase in za prodajo. Nekdanji način življenja je v obeh domačijah že dolgo samo zgodovina. Dobro bi bilo, da bi domačiji, ki hranita materialne dokaze o njej, znali ohraniti za prihodnje rodove.

ANGELA JANŠA (1884-1965), SPOMINI NA PRVO JARŠKO UČITELJICO

Raziskovalna naloga s področja zgodovine

Avtorici: Nika Grošelj in Lara Tekavc, 8. razred, šolsko leto 2010/2011

Mentorica: Vilma Vrtačnik Merčun

Povzetek: 

Cilj najine raziskave je bil osvetliti življenje prve jarške učiteljice Angele Janša. Natančno sva pregledali vse dokumente, slikovne in materialne vire iz njene zapuščine, ki jo hrani Kulturno društvo Groblje. Pogovorili sva se z domačini, ki jih je učila. Angela Janša se je rodila 16. 8. 1884 v Ljubljani, kjer je končala osemrazredno dekliško ljudsko šolo pri sv. Jakobu in štiriletno C. kr. žensko učiteljišče. Po praktičnem izpitu 11. 11. 1905 se je najprej začasno (do zrelostne preizkušnje), nato pa stalno zaposlila v enorazredni šoli v Iški vasi (Studenec). 5. 8. 1906 je bila premeščena v novo šolo v Spodnjih Jaršah pri Domžalah, kjer je preživela večino svojega življenja, od svojega 22. do 61. leta. V razredu je istočasno učila tudi do 58 učencev. Učila jih je vse predmete od 1. do 4. razreda, razen verouka. Med drugo svetovno vojno so v jarški šoli učili nemški učitelji, Angela Janša pa je vojno preživela v svoji hiši v Domžalah. Že junija 1945 je začela s poučevanjem jarških učencev v zasilnih prostorih, ker je bila jarška šola požgana. Z novim šolskim letom 1945/1946 je bila premeščena v Osnovno šolo Domžale. Upokojila se je 1. 2. 1946 v starosti 61 let, z delovno dobo več kot 42 let. Od tedaj dalje je živela na svojem domu v Domžalah, kjer je umrla v starosti 81 let. Njeni učenci v Jaršah in na Rodici so jo ohranili v spominu kot zelo strogo in pravično učiteljico, ki je učence tudi fizično kaznovala, kot je bilo v njenem času v navadi. Bila je nepodkupljiva in dosledna učiteljica, ki je živela za svoje učiteljsko poslanstvo.

ZRCALCE, ZRCALCE NA STENI POVEJ ..., ODNOS DEKLET 8. IN 9. RAZREDA OŠ RODICA DO SVOJEGA ZUNANJEGA VIDEZA

Raziskovalna naloga s področja psihologije

Avtorici: Lea Hrovat in Neža Škofljanc, 8. razred, šolsko leto 2010/2011

Mentorica: Vilma Vrtačnik Merčun

Povzetek:

V raziskovalni nalogi naju je zanimalo, ali so najstnice zadovoljne s svojim zunanjim videzom. Rezultati temeljijo na 70 anketah, ki so jih izpolnile učenke 8. in 9. razreda OŠ Rodica. K razumevanju rezultatov nama je pomagal intervju s psihologinjo Pediatrične klinike, mag. Matejo Gorenc. Za dekleta, vključena v raziskavo, sva na podlagi podatkov iz šolskega športnega kartona izračunali indeks telesne mase (ITM). Ugotovili sva, da je samo 22 % osmošolk in 24 % devetošolk prekomerno hranjenih ali debelih. Samo ta dekleta bi lahko upravičeno trdila, da so predebela. Ugotovili pa sva, da s svojim videzom ni zadovoljnih 44 % osmošolk in 54 % devetošolk, glede na ITM četrtina neupravičeno. Zahodna kultura nam preko medijev vsak dan vceplja vitko postavo kot idealni telesni videz, prav tak videz pa bi pred stoletji pomenil pomanjkanje, nezdravo telo s slabo možnostjo preživetja.  Zaradi splošnega družbenega mnenja je večina osmošolk glede telesnega videza do sebe in do svojih vrstnic izredno zahtevna. Zato mogoče ni čudno, da je večina deklet 9. razreda (63 %) že poskušala shujšati, med osmošolkami pa je bilo takšnih 40 %. Nestrokovno hujšanje pa ima lahko vrsto zdravstvenih posledic, kot so krhke kosti, neplodnost, nezbranost, izčrpanost, depresija itd. Dekleta naj zato razvijejo kritičen odnos do idealnega telesnega videza. Ni pomembno, da je človek izredno vitek, pomembno je, da se dobro počuti v svoji podobi. V življenju je marsikaj pomembnejšega od zunanjega videza, na primer, osebnostne lastnosti osebe, uspešnost na različnih področjih in zdrav življenjski slog, ki omogoča dolgo, kvalitetno in zdravo življenje.

OD KDAJ ŽENSKE NOSIJO HLAČE?, PRISPEVEK K OBLAČILNI KULTURI ŽENSK V 20. STOLETJU

Raziskovalna naloga s področja etnologije

Avtorice: Anamarija Hribar, Živa Stare in Neža Šabec, 9. razred, šolsko leto 2010/2011

Mentorica: Vilma Vrtačnik Merčun

Povzetek:

V raziskovalni nalogi se ukvarjamo s tremi vprašanji: od kdaj ženske nosijo hlače, kako so se kroji hlač skozi 20. stoletje spreminjali in kako so hlače kot kos ženskega oblačila pomembne danes. Da smo prišle do želenih rezultatov, smo prelistale veliko število modnih revij in knjig od leta 1928 do danes ter anketirale 61 žensk mlajše, srednje in starejše generacije. Ugotovile smo, da so se prve hlače na slovenskem ozemlju pojavile leta 1911, vendar so jih nosile le manekenke. Med obema svetovnima vojnama so ženske nosile hlače kot športno oblačilo za smučanje in alpinizem. V tem obdobju so bile ženske v hlačah marsikdaj sprejete s posmehom. Moške hlače so nosile ženske, ki so se med drugo svetovno vojno vključile v partizanske odrede NOB. Po drugi svetovni vojni so ženske hlače nosile vedno pogosteje. Najprej so jih nosile kot športno in delovno oblačilo, kasneje pa so hlače zaradi svoje udobnosti in praktičnosti postale žensko oblačilo za vse priložnosti. V 20. stoletju lahko razlikujemo sedem obdobij razvoja hlač, od jupe culotte ali hlačnega krila iz leta 1911, preko ozkih hlač, zlikanih na rob, do izrazito zvončastih hlač okoli leta 1970 in hlačnega krila. Ženska moda hlač se od leta 1970, odkar je prešla vse vrste hlač, obdobno spreminja od ozkih do širokih hlač in obratno. Posebno pomembne pa so bile kavbojke, ki so po letu 1970 postale najbolj priljubljeno oblačilo za dekleta in mlajše ženske. Danes so hlače najpomembnejše žensko oblačilo, saj jih je kot najljubše oblačilo izbrala velika večina anketiranih žensk (94 % deklet, 87 % mam in 84 % babic).

ŽENSKI ČASOPISI PRED STOTIMI LETI IN DANES

Raziskovalna naloga z interdisciplinarnega področja

Avtorici: Tajda Klopčič in Teja Šabec, 7. razred, šolsko leto 2010/2011

Mentorica: Vilma Vrtačnik Merčun

Povzetek: 

V raziskovalni nalogi primerjava približno sto let stare ženske časopise z današnjimi ženskimi revijami. Stare časopise sva dobili na ogled v čitalnicah NUK-a v Ljubljani, večkrat pa sva prelistali tudi zadnje številke dvajsetih današnjih ženskih revij. Razlika med nekdanjim in sedanjim ženskim časopisjem je ogromna, tako po obsežnosti in slikovni opremljenosti, kot po vsebini. V ženskih časopisih pred stotimi leti so prevladovali prispevki o neenakopravnosti žensk v družbi, o zahtevi po volilni pravici, ki je nimajo le kriminalci in ženske, ter o pravici do enakega plačila za enako delo. Poleg tega so v starih ženskih časopisih objavljali novice o uspešnih ženskah na pomembnih družbenih položajih, o ženskih organizacijah doma in po svetu ter o možnostih za izobraževanje žensk. Stalnica so bili tudi literarni prispevki. V današnjih ženskih revijah pa je veliko novic iz zasebnosti slavnih ljudi, predvsem s področja filma in glasbe, o kozmetiki, negi in frizurah, o modi, o sodobni tehnologiji, o izletih in potovanjih, stalnica so horoskopi, prerokovanja in križanke. V starih in novih ženskih časopisih pa najdemo prispevke o prehrani in gospodinjstvu, o vzgoji otrok, o urejanju stanovanja in o skrbi za zdravje. Glede na to ugotavljava, da je ženske pred stotimi leti najbolj bolela spolna neenakost, krivičnost zaradi manjšega plačila za enako delo, pa tudi revščina delavskih družin, predvsem otrok. Današnje ženske revije se zdijo vsebinsko precej revne, še posebno tiste, ki »skrbijo« le za zunanji videz žensk in obrekovanje zasebnosti slavnih ljudi.