ARHIV RAZISKOVALNIH NALOG UČENCEV OSNOVNE ŠOLE RODICA V OBDOBJU 2002-2014

12. šolsko leto 2013/2014 (regijsko na OŠ Brinje Grosuplje) 

10. šolsko leto 2011/2012 (regijsko na OŠ Jurija Vege Moravče) 

9. šolsko leto 2010/2011 (regijsko na OŠ Trzin) 

8. šolsko leto 2009/2010 (regijsko na OŠ Marije Vere Kamnik) 

7. šolsko leto 2008/2009 (regijsko na OŠ Rodica) 

6. šolsko leto 2007/2008 (regijsko na OŠ Preserje pri Radomljah) 

5. šolsko leto 2006/2007 (regijsko na OŠ Preserje pri Radomljah) 

4. šolsko leto 2005/2006 (regijsko na OŠ Preserje pri Radomljah) 

3. šolsko leto 2004/2005 (regijsko na OŠ Preserje pri Radomljah) 

2. šolsko leto 2003/2004 (regijsko na OŠ Stranje) 

1. šolsko leto 2002/2003 (regijsko na OŠ Stranje) 

OHRANJANJE SPOMINA NA FRANCA BUKOVCA

Raziskovalna naloga s področja etnologije

Avtorice: Ariana Andoljšek, 5. a, Lea Novak in Eva Pogačar, 8. b

Mentorica: Vilma Vrtačnik Merčun

Povzetek:

Cilj naše raziskovalne naloge je bil ugotoviti, kdo je bil Franc Bukovec, ki ima doprsni kip pred papirnico na Količevem. Najprej smo preiskale literaturo, potem smo obiskale Bukovčev rojstni kraj ter izvedle telefonsko anketo in anketiranje učencev na šoli. Najdragocenejše podatke o njem smo dobile v intervjuju z njegovim sinom Marjanom Bukovcem. Ugotovile smo, da so v literaturi in pisnih virih nekateri faktografski podatki netočni. Povsod pa gre za podobno življenjsko zgodbo Franca Bukovca. Rodil se je 14. 3. 1910 v kmečki družini v Verjah pri Medvodah. Po odsluženi vojaščini se je po letu 1933 zaposlil v Bonačevi tovarni na Količevem. V času od 17. avgusta do 14. oktobra 1935 je v tej tovarni vodil uspešno stavko papirničarjev, najdaljšo v tistem letu. Dosegli so zvišanje plač in dovoljenje za delovanje sindikalne organizacije Jugoslovanske strokovne zveze (JSZ). Bukovec je nato opravljal pomembne funkcije v odboru tovarniške sindikalne skupine in v vodstvu JSZ. V začetku druge svetovne vojne, ok. 22. junija 1941,  so ga Nemci prišli aretirat, a mu je uspelo zbežati. Od tedaj dalje je živel v ilegali. Z dr. Marijanom Dermastio je sodeloval v zadnjih pripravah na vstajo na radomeljskem območju. Po vstaji, 27. julija 1941, je postal politični komisar Radomeljske čete. V njenem boju z dvema policijskima četama, 13. septembra 1941, pri Žičah, je bil hudo ranjen. Kot prvi ilegalni partizan se je zdravil v sanatoriju Emona v Ljubljani. Po zdravljenju je bil operativni oficir v štabu III. grupe odredov, od 26. 6. 1942 dalje pa komandant Dolomitskega odreda. Sestavljala sta ga dva bataljona, ki sta štela okoli 400 partizanov. V nesrečnem naključju 26. septembra 1942 v Vnanjih Goricah, ko sta mu eksplodirali dve bombi, je bil smrtno ranjen. 15. julija 1952 je bil proglašen za narodnega heroja. Nanj spominjajo poimenovanja ulic na Viru, v Radomljah in v Vnanjih Goricah. Redki starejši prebivalci Bukovčeve ulice na Viru se ga še spominjajo, mladi pa o njem ne vedo ničesar. Spomin nanj ohranjajo v papirnici na Količevem in učenci osnovne šole v njegovem rojstnem kraju Verje. Najgloblji spomin nanj pa ohranjajo njegovi sorodniki, predvsem njegov sin Marjan Bukovec.

PRODAJA SLAMNIKOV KARLA KOŠIRJA IZ DOMŽAL V LETIH 1929–1932

Raziskovalna naloga s področja ekonomije

Avtorja: Jan Žabkar in Luka Žabkar, 7. a

Mentorica: Vilma Vrtačnik Merčun

Povzetek: 

V raziskovalni nalogi odkrivava del življenja in dela Karla Koširja, ki je imel slamnikarsko delavnico v Stobu v Domžalah. Ugotovitve izhajajo iz analize 674 računov Karla Koširja, ki jih je izdajal od aprila 1929 do decembra 1932. Ugotavljava, da je Karol Košir v teh štirih letih prodal 44.240 slamnikov (ali povprečno 11.060 slamnikov na leto) in zanje iztržil 404.789,90 dinarjev (ali povprečno 101.197 din na leto). Po prodaji je bilo najuspešnejše leto 1931, ko je prodal 13.585 slamnikov (31 % vseh), najslabše pa leto 1929 (18 % vseh). Tako stanje ni odraz gospodarskih razmer v takratni Kraljevini Jugoslaviji, saj leto 1929 velja za gospodarsko najboljšega pred veliko gospodarsko krizo, ki je dosegla dno leta 1934. Za slabšo prodajo je bilo verjetno krivo tudi vreme, saj so hrvaški krošnjarji odšli domov brez slamnikov, če je bilo na Medarda (8. junija) deževno. Karol Košir je prodajal slamnike po ozemlju takratne Kraljevine Jugoslavije. Največ slamnikov je prodal na ozemlju današnje Hrvaške (21.216 slamnikov ali 49 % vseh), v Sloveniji 28 % (od teh 40 % doma), v Vojvodini 11 %, v Bosni in Hercegovini pa 8 % vseh slamnikov. Nekaj slamnikov je prodal še v Črni gori in v Skopju (v Makedoniji). Na Hrvaškem je bilo največ slamnikov prodanih v Središčni Hrvaški v okolici Zagreba (49 %), četrtino v Slavoniji, ostalo pa v Dalmaciji in v Gorski Hrvaški. Na takšno razporeditev prodaje Koširjevih slamnikov je v veliki meri vplivala dobra železniška povezava z območji največje prodaje, manjše pošiljke in v prometno težje dostopna območja pa je slamnike pošiljal po pošti. Običajni moški slamniki so v tistem času stali od 7 do 16 dinarjev. Boljši slamniki so bili žirardi, ki so stali od 19 do 75 dinarjev, luksuzni pa panama slamniki, katerih cena se je gibala od 130 do 240 dinarjev. Cene slamnikov so se, podobno kot cene industrijskih izdelkov, po letu 1930 nekoliko zniževale, kar je bilo značilno za čas gospodarske krize. Tržišče za prodajo Koširjevih slamnikov je širil predvsem Hrvat Janko Pavić iz Hromca pri Đurmancu blizu Krapine, ki je bil tedaj prodajni zastopnik tudi za domžalska slamnikarja Ravnikarja in Škrabarja ter za slamnikarsko zadrugo v Mengšu. 

METKA PICHLER (1948–1989), Življenje in delo glasbene pedagoginje

Raziskovalna naloga iz zgodovine

Avtor: Samo Mazovec, 6. a

Mentorica: Vilma Vrtačnik Merčun

Povzetek:

Metka Pichler je bila izjemna glasbena učiteljica, ki je na naši šoli delala od odprtja šole leta 1972 do svoje smrti 11. maja 1989. Cilj raziskovanja je bil ugotoviti, kaj je o njej zapisanega v občinskem časopisu. Ugotovitve slonijo na 75-ih časopisnih člankih v Občinskem poročevalcu in dveh iz šolskega glasila ter na dokumentih Metke Pichler, ki so ohranjeni v šolskem arhivu. Po zaključku izobraževanja na Zavodu za glasbeno in baletno izobraževanje v Ljubljani (leta 1967) se je še istega leta zaposlila kot učiteljica glasbe na Osnovni šoli Moravče. Po dveh letih je poučevanje nadaljevala na Osnovni šoli Janka Kersnika Brdo, leta 1972 pa se je zaposlila bližje svojega doma, na novi Osnovni šoli Josip Broz Tito na Rojah, na današnji Osnovni šoli Rodica. Ob delu je študirala na Pedagoški akademiji v Ljubljani, kjer je diplomirala junija 1978. Sama je igrala violo v Simfoničnem orkestru Domžale–Kamnik in bila članica treh pevskih zborov. V prvih letih dela na naši šoli je Metka Pichler vodila štiri pevske zbore, kasneje pa pet, novembra 1984 pa je poleg tega postala še zborovodkinja Mešanega študentskega pevskega zbora Kamnik. Njeni zbori so nastopali na številnih kulturnih prireditvah v šoli, v kraju, v delovnih organizacijah in v občini. Od leta 1974 dalje se je s šolskimi zbori udeleževala republiških revij mladinskih pevskih zborov v Zagorju ob Savi, ki so bile na vsaki dve leti. Tam se je redno uvrščala na revije višjega nivoja, kakršen je bil Mladinski pevski festival v Celju - za najboljše zbore iz celotne Jugoslavije. Od aprila 1979 dalje se je s svojimi zbori udeleževala tudi Festivala Kurirček, festivala partizanske ljudske pesmi, ki se je odvijal v Mariboru. Čeprav podatki niso popolni, ugotavljam, da je s svojimi zbori posnela vsaj šest zvočnih kaset, tri male plošče in sodelovala z zbori na jubilejni veliki plošči Glasbena šola Domžale 1950–1980. Njene zbore so snemali za radijski in televizijski program, sodelovali pa so tudi v dveh operah (Boris Godunov in Carmen). Od septembra 1988 je imela zaradi bolezni pravico do polovičnega delovnega časa. Maja 1989, štirinajst dni pred pomembnim nastopom na državnem festivalu v Celju, je nenadoma umrla. Njeno izjemno delo z mladimi pevci je bilo v družbi opaženo, saj je že v času življenja prejela številna priznanja.

DOMOZNANSKA LITERATURA ZA DOMŽALE IN OKOLICO V KNJIžNICI DOMŽALE

Raziskovalna naloga s področja slovenskega jezika in književnosti

Avtorici: Manca Kofol in Ajda Kankaraš, 9. c, šol. leto 2012/2013

Mentorica: Vilma Vrtačnik Merčun

Povzetek:

Za cilj raziskovanja sva si zastavili vprašanje, katere domoznanske knjige hrani Knjižnica Domžale ter kateri avtorji so jih napisali. Podatke sva poiskali na spletnem iskalniku Cobiss/Opac. Pod gesli Domžale, Jarše, Rodica, Vir in Količevo se je v decembru 2012 nahajalo 919 vpisov knjig, med katerimi je bilo navedenega tudi veliko neknjižnega gradiva (zloženk, plakatov in vabil, kar knjižničarji imenujejo »drobni tisk«). Ko sva neknjižno gradivo izločili, sva ugotovili, da je v Cobissu zabeleženih 451 knjig in brošur od leta 1923 do danes. Med njimi je največ zbornikov (15 %), proze (13 %), priročnikov in vodnikov, slikanic (po 10 %), zgodovinskih monografij in pesniških zbirk (po 8 %). V knjižnici hranijo tudi raziskovalna poročila, poročila o delu, znanstvene monografije, maturitetne, diplomske, magistrske in raziskovalne naloge ter različno politično gradivo.  Največ domoznanske literature je izšlo v zadnjem obdobju. V zadnjih treh letih je na leto izšlo povprečno po 25 knjig, v obdobju od 2000 do 2009 po 17 knjig, desetletje pred tem  po 9 knjig na leto. Pred desetletjem 1980–1989 je izšlo manj kot 5 knjig na leto. Največ zgodovinskih knjižnih del so napisali avtorji: Miroslav Stiplovšek, Stane Stražar in Matjaž Brojan. Največ zbornikov je izdala tovarna Helios (5), Godba na pihala Domžale in Glasbena šola v Domžalah (4). Med proznimi deli je najbolj plodovit pisatelj Velimir Vulikič (9 knjig), za njim Anton Komat in Mateja Kegel, ki sta izdala po štiri knjige. Največ pesniških zbirk sta izdali pesnici Marija Jenc (6) in Silva Mizerit (5). Največ knjig, ki so v Cobissu zabeležene kot »različne literarne vrste«, je izdalo  Društvo Lipa Univerze za tretje življenjsko obdobje (13). Večino slikanic sta napisali Mojiceja Podgoršek (22) in Urša Krempl (8). Poezijo in prozo avtorji najpogosteje izdajajo v samozaložbi, nekaj samozaložniških izdaj pa je tudi med zgodovinskimi deli. Analiza nama je dala natančen vpogled v domoznansko literaturo na domžalskem območju, hkrati pa je odprla vrsto novih področij, ki bi jih bilo zanimivo raziskati. V prilogi raziskovalne naloge so preglednice z vsemi knjižnimi deli, sortiranimi po zvrsteh, ki se lahko uporabljajo kot katalog za iskanje domoznanske literature za Domžale.

ZGODOVINSKI ORIS ŠOLSKE KNJIŽNICE OŠ RODICA 

Raziskovalna naloga s področja zgodovine

Avtorici: Tajda Klopčič in Teja Šabec, 9. c, šol. leto 2012/2013

Mentorici: Vilma Vrtačnik Merčun in Sabina Burkeljca

Povzetek:

Osnovna šola Rodica je v oktobru 2012 praznovala 40-letnico svojega delovanja, zato je 40-letnico praznovala tudi šolska knjižnica, ki je cilj najinega raziskovanja. Natančno sva pregledali šolski arhiv, v katerem se je ohranila večina poročil iz zadnjih treh desetletij, malo podatkov pa je ostalo za prvo desetletje. Pogovorili sva se z nekdanjo knjižničarko Karolino Moldovan in sedanjo knjižničarko Sabino Burkeljca. Izvedli sva tudi anketo med obiskovalci šolske knjižnice. Skromna knjižnica, ki je bila prvotno v prostoru današnjega kabineta za likovno vzgojo, se je leta 1986 preselila v večje prostore v prizidku šole. Leta 1998 je imela 15.722 knjižnih enot, danes pa jih ima okoli 30.000, od tega 18.000 leposlovnih del za učence. Glede na podatek za leto 1985/1986, ko naj bi bilo 26.022 izposojenih knjižničnih enot (v točnost tega podatka dvomiva), in podatke v zadnjem desetletju, ko je bilo izposojenih enot največ 12.630 knjižničnih enot, bi morali sklepati, da se je izposoja zmanjšala. Razlog za to bi lahko bila nekoliko odmaknjena lega knjižnice (po letu 1986) od osrednjega šolskega prostora. 22. 2. 2013 sva anketirali obiskovalce knjižnice in ugotovili, da je bilo največ obiskovalcev starih 8 in 9 let (47 %). Zelo očitna je spolna struktura obiskovalcev. Dečki so bili stari od 7 do 10 let, deklice pa od 8 do 14 let. Očitno od višjih razredov knjižnico obiskujejo predvsem dekleta. Iz poročil o delu šolske knjižnice ugotavljava, da si učenci prvega triletja izposodijo dobro tretjino vseh izposojenih knjig (mogoče je razlog tudi skupinska izposoja knjig v prvem razredu), učenci drugega triletja si izposodijo 29 % knjig, učenci tretjega triletja med 17 in 19 %, strokovni delavci pa okoli 20 %. Postopek izposoje se danes zelo razlikuje od tistega do leta 1990. Knjižničarka je tedaj vodila osebne kartone učencev, v vsaki knjigi pa je bil knjižni listek. Danes vse delo opravi računalnik s pomočjo čitalca za kode. Leposlovne knjige so v knjižnici razvrščene po abecedi za učence prvega triletja – oznaka C (cicibani), drugega triletja – oznaka P (pionirji) in tretjega triletja – oznaka M (mladinci) ter po UDK sistemu za strokovno literaturo. Število učencev, ki so opravili bralno značko, se je v zadnjem desetletju zelo povečalo. Leta 1978/1979 je bralno značko opravilo samo 28 % učencev na šoli, od leta 1979/1980 do leta 1999/2000 se je odstotek gibal med 50 in 60 % vseh učencev, po letu 2001/2002 pa se giba od 70 do 79 % vseh učencev na šoli. Ob zaključku bralne značke je šolo obiskalo že veliko znanih osebnosti. Našteli sva 31 pesnikov in  pisateljev (6 od teh nas je obiskalo dvakrat ali trikrat), 5 ilustratorjev in 8 drugih umetnikov. V letošnjem šolskem letu je največkrat izposojena knjiga Dese Muck Nebo v očesu lipicanca (36 krat). Šolska knjižnica je v štirih desetletjih svojega delovanja opravila zelo pomembno vlogo pri izobraževanju številnih generacij učencev.

OTROŠKI IN MLADINSKI TISK PRED STOTIMI LETI IN DANES

Raziskovalna naloga z interdisciplinarnega področja

Avtorja: Jan Žabkar in Luka Žabkar, 6. razred, šolsko leto 2012/2013

Mentorica: Vilma Vrtačnik Merčun

Povzetek:

Z raziskovalno nalogo sva želela ugotoviti, kateri časopisi za otroke so izhajali pred stotimi leti in jih primerjati z današnjimi revijami za otroke osnovnošolske starosti. Nekdanje otroške revije sva našla na spletu v Digitalni knjižnici Slovenije (dLib), današnje pa v šolski knjižnici in v Knjižnici Domžale. Nekaj podatkov o naročnikih na revije sva izbrskala iz šolskega arhiva. Naredila sva tudi anketo med učenci 5. in 8. razreda naše šole o tem, katere revije berejo. Ugotovila sva, da so pred stotimi leti izhajali trije otroški »listi«: Zvonček, Vrtec in Angelček, ki je bil priloga Vrtca, danes pa izhaja najmanj 49 otroških revij. Najbolj brane med anketiranci so: Tom & Jerry, PIL in Duhec, sledijo: Ciciban, Cicido, Miki miška, Moj planet, National Geographic Junior, Smrklja in Scooby Doo. Najstarejše revije, ki še danes izhajajo, so: Ciciban (68 let), Pionirski list (PIL in Plus – 65 let) ter Kekec (nekoč Kurirček – 52 let). Časopisi pred stotimi leti so objavljali predvsem prozo in poezijo, danes pa so specializirani za poučne in zabavne vsebine (npr. Moj planet, National Geographic Junior in Plus) ali za pesmi in prozo (revija Kekec) ali pa imajo vsega po malem (npr. revija Ciciban). Otroški časopisi pred stotimi leti se od današnjih močno razlikujejo. V starih časopisih je veliko okrašenih črk na začetku besedila, veliko vinjet med prispevki in nekaj risb. Fotografije so črno-bele, a so zelo redke (ena do največ štiri v enem časopisu). Danes so fotografije pomemben element pri oblikovanju vsake revije. Črno-belih fotografij skoraj ni več, razen če gre za dokumentarne fotografije. Veliko strani v današnjih revijah ima v podlagi veliko fotografijo, na kateri je natiskano besedilo, poleg nje pa je še več majhnih slik. Nekatere revije imajo več fotografij, druge pa več ilustracij. Fotografsko izredno bogate revije so: Plus, Moj planet in National Geographic Junior. Po ilustracijah pa prednjačijo revije Ciciban, Cicido in Kekec.

ZGODBE, KI JIH PIŠEJO LASJE, SPREMINJANJE ŽENSKIH PRIČESK V 20. STOLETJU

Raziskovalna naloga s področja etnologije

Avtorici: Tara Kankaraš in Anja Rudof, 9. c, šol. l. 2012/2013

Mentorica: Vilma Vrtačnik Merčun

Povzetek:

Zanimalo naju je, kako so se ženske pričeske in postopki friziranja spreminjali v 20. stoletju na območju Slovenije. Najin slikovni vir so bile stare fotografije, predvsem pa slovenske ženske revije. Pogovorili sva se s petimi frizerji z območja Domžal in Mengša. Ugotovili sva, da so ženske v začetku 20. stoletja nosile dolge lase, spete v kito, ki so jo zvile in pripele na temenu. Mlajše ženske so v kite vpletale trakove, starejše pa so pričesko pokrile z ruto. Revije iz začetka 20. stoletja so hitreje sledile evropski modi. Prikazovale so že krajše pričeske, ki so bile rahlo nakodrane po vsej glavi ali samo ob sencih. Uveljavljati se je začel »frufru«, ravno postriženi lasje nad očmi. Po drugi svetovni vojni so imele ženske večinoma srednje dolge, rahlo nakodrane pričeske. Nekatere ženske so nosile kratke fantovske frizure. V šestdesetih letih so bile moderne ženske bubi frizure. To so bile pričeske s kratkimi lasmi zadaj in daljšimi na temenu glave, kjer so bili natupirani tako, da so pričeske dobile večji volumen. Poleg teh so ženske nosile tudi paž frizure (ravno pristriženi lasje nad rameni) s frufrujem ali dolge, rahlo valovite, a močno tupirane frizure. V osemdesetih letih so se v večji meri uveljavile pričeske s krajšimi lasmi po glavi, spodaj pa z dolgimi prameni, s frufrujem ali prečo. Še vedno so bile moderne rahlo nakodrane pričeske z večjim volumnom, ki so jih frizerke dosegle s trajno ondulacijo in fenanjem. V devetdesetih letih so ženske pričeske izgubile volumen, saj se je trajna ondulacija začela opuščati. Vedno pogostejše je bilo barvanje las (tudi z rdečo barvo), nekaj časa so bila moderna blond pramena. Moderne so postale pričeske, pri katerih lasje prosto padajo, če so ravni ali dolgi, obliko pa jim daje način striženja. V zadnjem obdobju je za vse dolžine las značilno asimetrično striženje. Za srednje dolge pričeske je spet moderna paž frizura, spet je moden frufru. Dolge pričeske so lahko ravne ali pa z dolgimi valovitimi kodri. 

V 20. stoletju so se spreminjali tudi postopki za kodranje las. Sprva so frizerke navijale lase na kovinske navijalke, ki so bile povezane z električnimi žicami in so lase grele (to so imenovali železna trajna ondulacija). V osemdesetih letih se je uveljavila hladna trajna ondulacija na osnovi kemičnih preparatov. Ko so se v devetdesetih letih ženske začele pogosteje barvati, se trajna ondulacija začela opuščati. Frizerski preparati ostajajo še danes v enaki funkciji kot pred desetletji, izboljšuje pa se njihova kvaliteta, ki je do lasišča in las vedno bolj prijazna. Kodranje las je danes hitrejše in lažje s kodralniki, ravnanje las pa z likalniki za lase.  Pričeske se danes izbirajo glede obliko obraza in osebnost, ki ji ustreza določen stil pričeske.

ALI JEMO ZDRAVO? PREHRANJEVANJE MOJIH SOŠOLCEV NA OSNOVNI ŠOLI RODICA

Raziskovalna naloga s področja biologije

Avtorica: Maša Krpič Korošec, 6. A, šolsko leto 2012/2013

Mentorici: Vilma Vrtačnik Merčun in Meta Maček

Povzetek:

V raziskovalni nalogi se ukvarjam z vprašanjem prehranjevanja mojih sošolcev tako v šoli kot doma. Na podlagi anketiranja sošolcev sem prišla do ugotovitve, da pri prehranjevanju premalo upoštevamo priporočljivo prehranjevalno piramido. Sošolcem so všeč malice, ki vsebujejo veliko sladkorja in maščob ter ostalih zdravju nezaželenih snovi. Na srečo so »nezdrave« malice na jedilniku bolj poredko. Najljubša pijača fantov so mineralna voda, ledeni čaj, kokakola, za dekleta pa je izrazito najljubša kokakola. Vse izbrane pijače, razen mineralne vode in jagodnega soka, vsebujejo velike količine dodanega sladkorja in ostalih dodatkov. Fantje zaužijejo premalo sadja, jedo pa zelenjavo malo pogosteje od deklet. Vsi imajo od sladkarij najraje čokolado, čeprav so fantje zapisali več izbir. Tako fantje kot dekleta so iz skupine sestavljenih ogljikovih hidratov izbrali testenine, krompir in kruh. Kaše in stročnice so najmanj priljubljene. Dekleta imajo najraje pire in pečen krompir, fantje pa poleg tega še ocvrt krompir. Ocvrtih jedi bi se morali bolj izogibati, saj so zelo mastne. Dekleta imajo od stročnic najpogosteje na jedilniku fižol, fantje pa poleg tega še grah. Stročnice so v naši prehrani premalokrat. Vsi fantje radi jedo meso in večinoma tudi dekleta. Fantje jedo meso pogosteje kot dekleta, 11 % deklet nikoli ne je mesa. Večinoma vsi radi jedo mesne izdelke, kar ni dobro, saj ti izdelki vsebujejo veliko škodljivih dodatkov. Tako pri dekletih kot pri fantih obstaja brezmesni dan, kar je dobro, saj preveč mesa in mesnih izdelkov škodljivo vpliva za naše zdravje.

KVALITETA ŽIVLJENJA V DOMU UPOKOJENCEV DOMŽALE

Raziskovalna naloga s področja sociologije