MLAKE

Mateja Muminović in Melina Merdanović
PLANINSKI KAL

Kal je majhna gorska ali celo visokogorska mlaka naravnega izvora. Nastaja v vlegninah, tako imenovanih snežnih dolinicah z ugodno talno podlago, pogosteje pa ga izkoplje človek za napajališče pasočih se živin. Pred začetkom paše so bregovi planinskih kalov bogato obraščeni z rastlinjem, po prihodu živine pa so steptani. Na velikih planinah je lahko kalov več, njihova velikost pa je odvisna od moči vodnega vira ter oblikovanosti in prepustnosti tal.
OGROŽENOST
Kjer so na planinskih pašnikih pričeli uporabljati umetna gnojila, tudi kali niso več neoporečni.
Snežne doline pokriva združba pritlikavega vrbovja, na evtrofiranih mokriščih planinskih pašnikov pa se bohoti alpska kislica. Sneg v snežni dolinici se obarva rdeče, kadar se množično pojavi alga, napajalni kal pa obarvajo rdeče mikroskopsko majhne živali, rdeče lepooke. Ob povirnih kalih raste dvodomna špajka.
Le kdo ne pozna skrivnosti planinskih pupkov, ki v času parjenja pomodrijo. Kal pa je tudi prebivališče najstarejših rakcev breznožcev in triokcev.


 
Dragica Zvizdalo, Enesa Rujić in Almira Kapić
 BARJE

KAJ JE BARJE?
Barje je tip življenskega okolja, za katerega je značilno stalno zastajanje vode.
Poraslo je z vodoljubnimi in vlagoljubnimi rastlinami.
Poznamo dve vrsti barja: nizko barje in visoko barje.
NASTANEK VISOKEGA BARJA
Šotni mah, ki je poglavitna rastlina barij, ima svojevrstno sposobnost – navzgor stalno priraščajo mladi poganjki, spodnji deli pa se postopoma spreminjajo v šoto. Na ta način se plast šote debeli, celotno barje pa se dviguje na okolico.
POMEN BARJA
 Pomembna so kot življenski prostor redkih rastlinskih in živalskih vrst.
Velikega pomena so za naravoslovne raziskave, kot ˝znanstveni arhiv˝ za proučevanje preteklosti. Na podlagi analize pelodnih zrn iz različnih globin se da ugotoviti katere vrste rastlin so uspevale na tem območju.


Lejla Porić in Jasmina Krivić

VISOKO BARJE
Ko prične šotni mah rasti na svojih odmrlih ostankih se dviguje nad raven okolice. Šotni mah zraste na leto 7 do 10 mm. V 10 letih se ustvari približno 1 cm debela plast šote. Zaradi velike količine vode razvoj življenja na visokem barju spomladi v primerjavi z okolico kasni, jeseni pa se zaradi toplotnoizolacijskega učinka življenja nekoliko podaljšuje. Graditelj tega življenjskega prostora je šotni mah. Posebnost visokega barja je modrin vrste Vaccinaria optite, njegova hranilna rastlina je kopinšnica Vaccinium ulginosum .Značilen kačji pastir je barjanski spreletavec Leucorrhinia dubia.
OGROŽENOST
Visoka barja so najbolj občutljiva za vnos rudninske vode in dušikovih spojin.
NIZKO BARJE
V nasprotju z visokim barjem imajo rastline na nizkem barju stik z rudninsko bolj ali manj bogato talno vodo. Nizka barja nastajajo z zamočvirjenem stoječih voda od obrežja proti sredini in s trajno ali občasno poplavljenostjo nekaj kopnih predelov. Nizka barja nastajajo na povirnih krajih v globelih s trajno ali občasno stoječo vodo in na krajih z visoko podtalno vodo. Poznavalci ločijo kar štirinajst združb, od katerih je večina iz razreda močvirsko grezdje in črnega šaša. Tipične nizkobarjanske ptice so kozica, rdečenogi martinec, veliki škurh. Značilen kačji pastir je lisasti ploščec.
OGROŽENOST
So najbolj ogroženi vodni ekosistemi zaradi intenzivnega kmetijstva – osuševanje in namakanje.


 
Alen Murić, Suzana Mičić in Danijela Babić
POPLAVNI TRAVNIK

 

Na poplavnem travniku nastane ob poplavah jezero. V pravem pomenu besede to ni jezero, saj mu manjkata globina in stalnost. Meteorna voda zastaja zaradi oglejenih tal in preobilnega deževja. Poplavna voda, ki počasi vpada, natrosi po travniku obilo rudninskih hranilnih snovi. Voda, ki vdre na polje pa povzroči razdejanje, odnese prst in nanese mivko. Za vsa kratkotrajno poplavljena rastišča velja, da so preskrbljena s hranili predvsem z dušikom in fosforjem.
OGROŽENOST
Poplavni travniki so vabljiva, čeprav le začasna ekološka niša. Četudi jih poskušajo izbrisati iz zgodovinskega spomina je zelo težko uiti prazgodovinskemu spominu reke, ki se je vedno razlivala po svojih lokah.

Bojan Blagojević, Irnes Abdijanović in Goran Savić
MOČVIRJE

Barje delimo na visoko in nizko barje. Glede na osebnost dušika barjanologi razlikujejo revna kisla barja, prehodna barja, ki so lahko kisla, bazična ali alkalna, ter prehransko bogata barja. Za naša visoka barja so poleg vzpetinastih šotnih mahov značilne vresnice in ruševje, kar velja za barja nad 1000 metrov nadmorske višine.
Za prehransko nasičena nizka barja, kjer seveda ni šotnih mahov, so značilne na zakisanih do nevtralnih tleh kopuče visokih vrst šaša, na nevtralnih tleh prevladuje trst in na alkalnih tleh rogoz in črna jelša.
Hidrološko pa delimo močvirja predvsem na povirna, okopitneva, slemenska, deževnična, poplavna in pretočna, pogoste so kombinacije.
 

SOMORSKA MOČVIRJA

Marsikdo se čudi, ko zagleda ob morju močvirje, zaraščeno s trstiščem. Trs namreč uspeva tudi v polslani, brakični vodi. Zaradi bibavice se gladina vode v somornem močvirju menja dvakrat dnevno. Združbotvorna rastlina v predelih s somernico je obmorska srpica, ki lahko raste tudi v slani mlaki, tako kot trs. Tipična žival somornih voda je cevkar, na koreninskem pletežu trsa živeči mnogoščetinec, ki se v ugodnih razmerah pojavlja v velikih množinah. Značilna ptica v s ščavjem zaraslih bregov somornih voda je pri nas svilnica. Edina ptica pevka, ki ima v repu le 10 krmilnih peres, namesto običajnih 12.



Elvis Džafić in Aldin Brkić
POVIRNO MOČVIRJE

Povirna močvirja nastajajo tam, kjer voda zastaja ob izvru. Rastlinstvo se razlikuje od tistega v mlaki, saj je voda v povirnem močvirju plitva in čista. Poznamo tri vrste povirnih močvirij: tista, ki imajo talni izvor, tista, ki imajo dotok površinske vode ter mezeča močvirja. Povirna močvirja nastanejo tako na travniku kot v gozdu, pogosto pa tudi v loki.
Moč povirnega močvirja je odvisna od vitalnosti izvira. Močvirje lahko presahne v sušnih zimskih in poletnih mesecih. Preproste živali, kot so škrgonožci in vodne bolhe, so se takim razmeram prilagodile s pomočjo pospešenega in silovitega razmnoževanja.
Povirna močvirja so žal zelo priljubljena odlagališča smeti, predvsem v bližini prometnih cest.
Na silikatnih grezastih tleh prevladuje združba močvirske preslice, latastega šaša, na karbonatnih grezastih tleh pa prevladuje črni kastir sitovec. Ob loških studencih so pogosto pravcate preproge čemaža.  Pojavljanje večjih živalskih vrst je odvisna od velikosti povirnega močvirja. V nobenem od povirnih močvirij pa ne manjkajo vodni drsalec, vodni ščipalec izzivalno privlačen kačji pastir.

Biljana Čikić, Sanja Hadžić, Maja Kirasić in Zlatka Čehić
KRAŠKO POLJE


Kraški travnik v nasprotju s poplavnim travnikom poplavlja podzemna voda, ki s kraških travnikov ne odteče tako hitro kot s poplavnih travnikov. Na polju se zadrži več mesecev, zato je obdelovanje takšnih polj bolj prilagojeno dinamiki poplavljanja. Pred regulacijo Trebišnjice na poplavnem polju so koruzi pravili kar " stodanata", saj če ni obrodila v stotih dneh, jo je poplavila voda.
Kraška polja so značilna za celotni dinarski svet.
Vodene razmere so na kraškem polju drugačne kot na poplavnem travniku, kjer se raven talne vode ravna po višini vode v potočnem ali rečnem koritu. Taka tla lahko dlje ostanejo vlažna.Tla so delno oglejena, delno apnenčasta. Bolj ko so tla apnenčasta, bolj so suha.
Rastlinstvo in živalstvo se prilagajata danim razmeram, zato so naša kraška polja že na prvi pogled tako različna. Najbolj suha so zgornjepivška kraška polja, brez stalnih površinskih vida; ojezerijo se iz podzemlja.
OGROŽENOST
Kraškim poljem so enako nevarni poskusi stalne ojezeritve, kot stalne okopnitve. Naravovarstveno je sprejemljivo le tradicionalno ekstenzivno kmetijstvo.

 

 

Slika 4: Ščuka