Petra Simendić, Barbara Drofenik in Dalibor Jovanović
 NASTANEK, KULTIVIRANJE IN VAROVANJE MOKRIŠČ

BARJE – NASTAJANJE BARIJ


Barje je plast odmrlih rastlinskih delov, ki ni popolnoma potopljena pod vodo. Glede na nastanek ločimo:
 - NIZKA BARJA, kjer so talne vode izolirane in jih napaja le padavinska voda
 - PREDHODNA BARJA.
Za nastanek barja je osnovni pogoj zastajanje vode na kakem področju, kar omogoča naselitev vlagoljubih rastlin. Zaradi stalno prekritih tal z vodo, jo ob dnu oviran razkroj (mikrobi) odmrlih rastlinskih ostankov, ki v takih razmerah začnejo ogleneti. Nastajati začne šota. Ob dvigu šotne plasti se lahko v visokih barij izoblikujejo jezera oz. bolska okna. Danes so visoka barja stara 6000 – 8000 let, njihova debelina je 3 –5 metrov, pri tem je precejšnji del plasti šota. Nastajala so v vlažnejših obdobjih geoloških zgodovine (po zadnji ledeni dobi). Zaradi obilnih padavin je množično začel uspevati šotni mah, ki je postopno začelo dušiti ostalo rastlinstvo. Najstarejše plasti šote, ki ležijo najglobje, se najbolj pooglenele in so zato tudi zahtevnejše = ˝ČRNA ŠOTA˝. Med njimi leži svetlejša, mlajša šota = ˝BELA ŠOTA˝. V predhodnih barjih je rastlinstvo sprva odvisno od talne vode. Stik med rastlinskimi koreninami in talno vodo se potem prekine, tako da rastline pastanejo odvisne izključno od padavinske vode, ki pa nima skoraj nič hranilnih snovi. V takih razmerah začnejo prevladovati bolj zahtevne rastline kot sta bor in breza.
Ostanke teh dreves lahko vsebuje nastala šota nizkih barij. Značilne rastlinske vrste nizkih barij so trsje, rogos, značilne vrste šašev, med olesenelimi rastlinami pa jelša in vrba. Na visokem barju uspeva predvsem šotni mah, jesensko resje, rožnovinka itd. Na predelanih barjih pa bomo že našli bor in brezo.V zadnji ledeni dobi, ko so sledila hladnejša obdobja, so se v morenskih in ledeniških jezerih usedale večje količine drobno zrnatega blata, ta se je pod lastno težo stisnil, postal trdnejši in manj prepustne. Rastline so rastle bolj intenzivno in iz obalnega pasu jezer vedno bolj prodirale proti sredini v vmesnih toplejših obdobjih. S tem se začne nastajanje nizkega barja. Tam, kjer je bilo prej jezero je prostna vodna površina postopoma izginjala in s časoma so se razvili gozdovi črnih jelš in vrb. Prepoznavne ostanke močvirskih gozdov lahko še vsebuje šota, ki je nastajala v nizkem barju.
Na površju barja se je leto za letom nabiral tudi pelod rastlin, ki so uspevale v okolici. Kakšna je bila vegetacija na nekem področju v času, ko je nastajalo barje lahko ugotovimo s pelodno analizo. Ta nam precej pove o tedanjih klimatskih razmerah.
Nastajanje
 
Slika 11: Nastajanje barja

KULTIVIRANJE IN VAROVANJE BARJA

Tla barja niso primerna za obdelovanje dokler so v svojem prvotnem stanju. Če pa izsušimo tla, dobijo boljšo prezračenost in postanejo uporabna za obdelovanje. V prejšnjih stoletjih so barje v glavnem izkoriščali le za rezanje šote, ki so jo uporabljali za kurjavo, gnojilo ali steljo. Če pa so hoteli na barju predelovati hrano, so tla požgali in sadili v plasti pepela, ki je ostal po sežigu šote. Pridelki so bili slabi. Zgodne vodne in toplotne razmere lahko dosežemo v tleh nizkih barij s peskanjem. Pesek zmanjša nevarnost izgube plodnosti tal pri večjem izsuševanju. S peskanjem nastane na površini mehkejša plast prsti, ki je boljša za obdelovanje. Peskanje barjanskih tal je drug ukrep. Tam, kjer šota ni pregloboka, lahko plodno zemljo pridobivamo z globokim oranjem, s katerim zgornjo plast šote pomešamo z mineralno bogatejšo, peščeno podlago. Če pa želimo visoko barje kultivirati, ga moramo najprej izsušiti z drenažo in jarki. Ko se nameščajo drenažne cevi moramo upoštevati, da bo zaradi odvajanja vode barjansko površje bolj upijalo vodo iz spodnjih plasti. Po izsušitvi zemlji dodajajo apnenec. Taka tla so uporabna za pašnike in prodobivanje živalske hrane. Zaradi kultiviranja in industrijske iznadbe se površine barij nenehno zmanjšujejo. V 18.stoletju je bilo v Evropi kar 25% zamočvirjenih površin. Danes je večina barij zaradi gospodarskega izkoriščanja izsušeno. Šotišča so uničili z rezanjem šote. Enako se je zgodilo z Ljubljanskim barjem, na kateremu je le še nekaj frangmentov visokega barja v velikosti nekaj hektarjev, večina barja pa je izsušenega in obdelovanega. Varstveniki narave se še vedno trudijo za zaščito še nespremenjenih barjanskih površin. Manj ogrožena so višje ležeča barja (Pokljuka,Pohorje), ki so nastala v manjših kotanjah in udorinah. Ponekod še zasledimo v naravi postopno spreminjanje odprte vodne površine v močvirje in končno v visoko barje, zato je njihova ohranitev še toliko pomembnejša.
 Kultiviranje
Slika 12: Kultiviranje barja
Na vrh           Naprej