DomovAktualno
Spletne strani, ki si jih trenutno ogledujete, so zastarele. Namenjene so zgolj arhivu.
V petek, 19.04.2013 smo imeli športni dan-planinski pohod. Šestošolci so se povzpeli na Šmarno goro in Grmado, osmošolci na Polhograjsko Grmado, devetošolci pa so bili na Slivnici.
Nekaj vtisov:
Vzpon je bil težak, saj je bilo kar nekaj strmih predelov. Vendar, ko smo zaslišali vzklik:"Vrh!" nas je prevzelo zmagoslavje in smo pohiteli še do vrha. Na vrhu smo se nadihali svežega zraka, ki ga v mestu ni in si ogledali prelep razgled. Počasi smo se odpravili nazaj. Ko smo prišli k avtobusu, smo bili sicer utrujeni, a ponosni, da nam je uspelo. Janja Zupan 8.a
V petek 19.4.2013 smo se vsi, no skoraj vsi osmošolci podali iz naših rutin. Doma so ostali le tisti, ki so zares ali pa tudi ne imeli glavobol in podobno... Po dvajset minutni vožnji smo prispeli do vznožja Polhograjske Grmade, visoke sto in en meter pod tisočakom.
Ko smo že po dveh minutah prispeli do začetka resnične strmine, kakršne nismo ravno vajeni, smo kar v naprej zasopihali. In to sopihanje je trajalo/ se je vleklo :P kakšne dobre pol ure. Na manjši ravnini smo imeli krajši odmor za prigrizek. Že od tam smo dobro videli pobočje Male in Velike Grmade, a po nekaj minutah smo stali prav pod njima. Po nadaljnih 40 minutah smo prišli do zasluženega počitka in obljubljenega pekrasnega razgleda, kljub malo slabšemu vremenu. A prav to nas je pognalo dol z vzpetine, da smo se kaj kmulu odpravili šibit kolena nazaj v dolino. In prav kakšno minuto potem, ko smo se vsi ''naložili'' v avtobus, se je na travnato pokrajino ulilo.
A čeprav je bil ta pohod kar malce zahtevnejši od naših dosedanjih pohodov na vrhniško Planino, se je izplačalo za tisti razgled, pa še kri nam je srce pognalo po našem rutin naveličanem telesu. Eva Oblak 8.a
Ko smo že po dveh minutah prispeli do začetka resnične strmine, kakršne nismo ravno vajeni, smo kar v naprej zasopihali. In to sopihanje je trajalo/ se je vleklo :P kakšne dobre pol ure. Na manjši ravnini smo imeli krajši odmor za prigrizek. Že od tam smo dobro videli pobočje Male in Velike Grmade, a po nekaj minutah smo stali prav pod njima. Po nadaljnih 40 minutah smo prišli do zasluženega počitka in obljubljenega pekrasnega razgleda, kljub malo slabšemu vremenu. A prav to nas je pognalo dol z vzpetine, da smo se kaj kmulu odpravili šibit kolena nazaj v dolino. In prav kakšno minuto potem, ko smo se vsi ''naložili'' v avtobus, se je na travnato pokrajino ulilo.
A čeprav je bil ta pohod kar malce zahtevnejši od naših dosedanjih pohodov na vrhniško Planino, se je izplačalo za tisti razgled, pa še kri nam je srce pognalo po našem rutin naveličanem telesu. Eva Oblak 8.a
