FRAN SALEŠKI FINŽGAR  
MOJA MLADOST IN MOJ OČE 
 
bandra – potep 
burnusar – izdelovalec dolgih plaščev 
irhovina – mehko usnje iz kož divjadi, drobnice  
južina – kosilo 
otvesti – privezati 
prezident – predsednik 
 
repiblik – republika 
storija – zgodba 
šlibar – pisar 
šomašter – učitelj 
todle – tukaj 
žegnanje – blagoslavljanje
 
Svojim spominom je pisatelj dal naslov Leta mojega popotovanja, v njih je opisal mnoga doživetja od zgodnjih otroških let do "nepokojnega pokoja" v osiveli starosti.

Oče je znal vse: kmetovati, gojiti sadno drevje, zdraviti ljudi in živino, kuhati oglje, zidariti, no, in kot krojač je bil mojster za irhaste hlače. (Delal jih je za prezidenta, za grofe in bogatine; bile so vse z zeleno svilo prešite, okrašene z venci, gamsi jeleni.) Tudi kožuhar in burnusar je bil odličen. Zimske noči je šival od polnoči in še čez, da je mogel riniti s kajžo tako, da nam res nikoli ni manjkalo kruha, meso smo pa kupili dvakrat v letu: za veliko noč in za žegnanje. Oče je bil pridobiten, a vse z naporom in delom, varčen pa od sile, toda nikoli skop. Pri njem so se shajali, čeprav pri kajžarju, možaki veljaki iz vse vasi. Vsi so ga imeli za modrega in preudarnega človeka, pa so hodili k njemu na pogovore in posvetovanja. Zimske večere je bilo – ker je šivaril – vsak večer polno mož vasovalcev. Te sem kajkrat poslušal s peči, dokler nisem gori zaspal. Čut za pristen jezik se mi je takrat oblikoval. Bili so pogovori, majhni, dobrovoljni, prepirčki, pa šale in dovtipi, nagajivost, tudi politika, le redko kaka pravljica. Storije niso bile možakom nič pri srcu. Spominjam se moža, ki je rekel, da še ni nobene povesti prebral. "Papir je potrpežljiv, lahko lažeš nanj, kar ti trešči v glavo." Z vso vnemo pa je prebiral zgodovino. Zato so ti možje kaj radi pripovedovali resnične dogodke iz časov, ko so še vozarili, ko so hodili na Gornje Štajersko na bandro (vandrovat), ko je bil pri nas Napoleon, da gre Francozom bolje, ko imajo "repiblik" itd.

Da mi je bil oče vzor in veljavnost nad vse, ni treba poudarjati. Udaril me ni prav nikoli, beseda je zalegla vse. Če je pri oknu zažvižgal, kadar sem bil na vasi med drugimi fantiči, sem planil v skok domov. Navedem naj nekaj prigodic, ki potrdijo očetovo avtoriteto in razodenejo, kako me je vzgajal.

Ko sem jo v šoli nagodil in me je šomašter prišel tožit, me je oče na nitko otvezal za nogo k mizi. Vsi so odšli v polje, hišo so pustili na stežaj odprto, jaz pa sem s knjigo v roki čepel pri mizi in si nisem upal nitke pretrgati.

Vsak očetov dovtip, vsako hudomušnost sem natančno posnel.

Prišla sva iz Zavrha sredi popoldneva. Mati nama je postavila ričet v peč in odšla po delu. Ko sva jedla, je naletel oče na droben ogorek trščice, ki je bil pri kuhi padel v jed. (Kuhali smo v peči ali na odprtem ognjišču.) Pa mi reče: "Treba bo mami povedati, da naj nama tako reč posebej skuha, da jo bova jedla, če bova hotela, če ne, pa ne." Mati me je potresla za uho in očitala očetu: "Lepo reč boš zredil iz fanta, ko ga takole podpihuješ!" Oče se je materi seveda veselo nasmehnil.

Očetu sem moral nositi na streho opeko, ko je prizidaval dimnik. Gosposka je namreč ugotovila, da je dimnik prenizek, blizu njega slamnata streha in je požar neizogiben. Na prvi opomin se je oče smejal, češ, več ko dvesto let je že dimnik tak, pa še ni bilo ognja. Kaj bi prizidaval? Ko je prišel orožnik drugič in zagrozil s kaznijo, se je oče lotil dela; kar sam, ko je vse znal. Ob zidanju je krog poldneva mati zakurila, da nam skuha južino. Očetu se je pokadilo v nos. Pa mi reče: "Stopi po škaf vode in jo vlij tu skozi luknjo na ognjišče, da se mi ne bo kadilo v oči!"
Kdo hitreje kakor jaz! Brž sem skočil po škafček, natočil vode in – pljusk – skozi dimnik na mater, ki je stala pred ognjiščem.
Kako je bila huda, toda ne name, na očeta!

Ko smo jedli pečenko (zaklali smo prašička ob božiču), mi oče pokaže skozi okno: "Poglej, poglej babo, ki pleza po snegu na Triglav!" (Skozi naše okno se je namreč videlo naravnost na Klek in Triglav.) Jaz k oknu in sem gledal in gledal ter iskal babo. Tedaj pa so mi vse koščke pečenke pojedli. (Tako me je šolal, ko mi je pogosto naročal: Ne pasi po nepotrebnem radovednosti in ne zijaj krog sebe!")

Na vrhu našega vrta (ta je bil v strmini) je rasla lipa. Po plotu sem večkrat splezal do veje in se potem gugal na njej. Oče me je opomnil, da je nevarno in da lahko padem in si zlomim nogo. Nisem poslušal. In tako sem res štrbunknil po bregu na tla in si zlomil roko. "Tako tako," je rekel oče, ko je takoj spoznal, kaj je. Vzdignil je roko, da bi me našeškal. Pa me ni. Odpeljal me je v Lesce k ženi Prežlji, ki je izvrstno znala te in take kosti uravnati. Ko sta mi dva hlapca vlekla roko in so kosti sedale v pravo lego, nisem niti trenil ne zajokal. Prežlja mi je roko ob zlomu obeh kosti najprej trdo ovila z irhovino, natrto s posebnim mazilom, potem jo obložila z deščicami, ki jih je krepko obvezala s povojem, s kakršnimi so matere povijale dojenčke. Tedaj sta hlapca, ki sta mi natezala roko – obema so stale rosne kaplje na čelu – popustila. Prežlja pa je razsodila: Tudi močni fantje so zaječali in solze so jim navrele v oči, temu pa nič. Presneto je trden. Tudi to je bila vzgoja: Fant ne sme jokati!

Nekoč sem se uprl, češ da ne maram ričeta. Nihče mi ga ni ponujal in me ne silil. "Prav, prav," je rekel oče in velel postaviti moj obrok v skledici na peč. Ob dveh popoldne sem že prosil kruha. "Še nisi južnal (kosil). Malica se dobi šele po kosilu." In tako sem čakal do štirih popoldne. Ko mi je le preveč krulilo po želodčku, sem splezal na peč in poobedoval svoj ričet.

Ko sva bila z očetom za Zavrhom, je oče imel s seboj klobaso. Opoldne mi odreže kolešček klobase in razloži: "Otroci ne smejo prida mesa jesti, sicer dobe pretrdo glavo in se ne morejo učiti. Dam pa ti tale kolešček klobase; z njim si boš mazal zobe, da pojdejo rajši v kruh, ker je precej suh."

Kadar sva bila sama, mi je vedno kaj pripovedoval in me učil. Ko sva šla po ozki brvi čez potok Završnico, me je ustavil: "Kadar greš čez brv, ne glej nikoli v vodo, naravnost predse na sredo brvi glej. Če grede zijaš v vodo, ki se vrtinči pod tabo, se ti lahko zvrti v glavi in štrbunkneš v valove."

"Če greš na prisončni strani brez steze v breg, dobro glej predse. Tam se radi grejejo modrasi. Kača pred človekom beži, če pa nanjo stopiš, te hitro useka. Zato je prav, da imaš v roki šibo ali palico in z njo pred seboj odganjaš kače."

"Ko sem todle pasel koze, sem naletel na velikega modrasa. Ker sem imel v roki kratek oklešček, sem z njim modrasa naglo pritisnil na vrat. Ali se mi ni grdun ovil krog okleščka in roke ter se s silo napenjal, da se izmuzne izpod okleščka. Pritiskal sem na vse pretege. Vroče kaplje so mi stopile na čelo. Z velikim trudom se mi je posrečilo, da sem mu zmečkal glavo. Zapomni si: Nikoli tako na kačo!"

Ko je oče, dober trinajstletnik, pasel ovce na Javorniku, je moral s tropom čez potok Javorničnik, ki je po deževju dokaj narasel. Pognal je v vodo mrkača zvončarja in trop je pogumno prebredel naraslo vod. Majhno, zadnje jagnje pa so valovi izpodnesli. Mladi ovčar je sezul cokle in planil v vodo in ujel jagnje. Tedaj je tudi ovčarja vrglo in se je zamotovilil z jagnjetom v naročju po valovih. Ni ga izpustil. Prikobacal je z njim na breg. Gospodar mu je za pogum odrezal debelo rezino soržičnega kruha in mu jo namazal z medom in maslom.

Bil je pa oče po svoje tudi muhast. Ko je zvečer kot kozar prignal koze v Moste, ga je redno čakalo več žensk bajtaric, da so ločile od tropa vsaka svojo kozo in jo odgnale domov. Neka zelo jezična ženska ga je večkrat oštevala, češ da slabo pase, ko imajo koze premalo mleka. Ko je nekoč prijel svojo kozo za roge, je napadla kozarja: "Le poglej jo, ti, nič prida kozar. Lakotnice ima udrte, vime kar prazno. Kako si pasel? Če si kozar, bodi kozar, če ne, pa pojdi na blejski grad za šlibarja." Kozar se je potuhnil in naglo odgnal drugo polovico koz proti Žirovnici. Potoma je pomislil: ženska ima potepuško kozo, ki bezlja pred tropom, utrga od vsakega grma eno peresce, zvečer pa se vrne lačna. Za žensko zmerjanje je sklenil maščevanje. Drugi dan ni potepuške koze več vračal. Proti večeru jo je še sam zapodil od tropa in prignal domov brez nje. Za žensko jezo je bil gluh. Samo to je rekel: "Zgubila se je, potepuhinja. Jutri jo poiščem." Nato so mu zaklopotale coklice in je odšel za kozami.

Veselo zgodbo mi je povedal, kako je pozimi šivaril pri velikem kmetu na Štajerskem v dolini rečice Palten. Tri debele ure je bilo do fare. Če je kdo umrl pozimi, so ga zagrebli v sneg in ga šele spomladi odpeljali do pokopališča. Za veliko noč je bilo tudi predaleč, da bi nosili žegen k fari. Zato so zložili gnjat in ovčje meso v košek. To je potem sinček odnesel na smreko, češ takrat papež blagoslavlja "velikonočni žegen" za ves svet in ga bo velikonočna jed na smreki deležna naravnost od papeža. Sinček je splezal na smreko, potem pa stal pred vrati, da bi videl, kako bo priplul blagoslov iz Rima. Kar se zares pripelje proti smreki velikanski planinski orel in začne kljuvati mesnino. Sinček skoči v hišo in vesel pove očetu: "Ga že žegnuje!"

                                                                                                        Odlomek
                                                                              Iz 6. berila:
Miha Mohor, Vida Medved Udovič, Igor Saksida, Berta Golob,
Sreča se mi v pesmi smeje (str. 124 - 127)