Prve začetke poučevanja v kraju zasledimo leta 1856, ko je bil v Kovorju kaplan Zorman, ki je v mežnariji ob nedeljah popoldne poučeval otroke, poleg verouka tudi pisanja in branja. Po njegovem odhodu 20 let ni bilo nobenega pouka. Bogatejši oz. naprednejši kmetje so pošiljali otroke v šolo v Križe ali Tržič.
Leta 1888 je prišel v Kovor župnik Lovrenc Krištofič, ki je začel učiti v župnišču trikrat tedensko, skupaj 10 ur branja, pisanja in računstva, vseskozi do leta 1892, ko je tedanja občina Kovor kupila zemljišče in leta 1893 dala zgraditi šolo. Prvi učitelj Miha Debeljak je prišel s Trstenika. To je bila enorazrednica. Število otrok je neprestano naraščalo, dokler leta 1912 ni občina dala pritlično stavbo dvigniti za eno nadstropje ter zgradila še eno učilnico in stanovanje za učitelja. Učiteljstvo se je menjavalo, med okupacijo pa so Nemci nastavili le nemško učiteljstvo, ki je poučevalo le v nemškem jeziku. Takrat so okupatorji povsem uničili šolsko knjižnico, saj so slovenske knjige uničili ali odpeljali. Nekaj teh so otroci po vojni rešili in jih prinesli nazaj. Ker se je v šoli izvajal pouk, je šola ostala tudi med vojno nepoškodovana. Po osvoboditvi je postala šola spet slovenska, s slovenskimi učitelji.
Organizirane prehrane v šoli takrat ni bilo, zato so morali otroci malico nositi od doma. Bogatejši učenci so v šolo prinesli malico zavito v prtiček, revnejši pa so si za malico privoščili jabolko, ki so ga pobrali na poti v šolo. Starejši krajani pripovedujejo, da so med odmorom večkrat delali kratke razgibalne vaje, za boljšo prekrvavitev telesa.
V razredu so imeli učenci lesene klopi, tovarišica pa je imela pri mizi majhno mizico, v kateri je bila luknjica in pod njo črnilnik, v katerega so pomakali pero. Od črnila so bili učenci večkrat zelo umazani.
Takratni učni predmeti so bili: računstvo, slovstvo, lepopisje, zgodovina, zemljepis, telovadba, petje, risanje, čitanje, narava, družba, srbohrvaščina, nazorni jezik, deška in dekliška ročna dela, pa tudi verouk. Učitelji so bili v takratnem času zelo strogi. Če so učenci med poukom nagajali, so morali v kot, ali pa so bili po pouku zaprti. Učitelji so se posluževali tudi drugih kazni: tepež s palico po dlani in prstih, sedenje v oslovski klopi, itd.
Otroci so v šolo od blizu in daleč hodili peš. V zimskih dneh so se vsi premraženi lahko pogreli ob kurilni peči, ki je bila v kotu učilnice