|
Ob spremljanju
evropskega prvenstva v rokometu mi spomin seže daleč nazaj v svoja
otroška in mladostna leta. Razmišljam o mojem mestu, mestu Celje in
časih, ko je celo mesto živelo z rokometom. Pa ne samo z rokometom, saj
je mesto Celje že od nekdaj športno mesto.
Po letu 1976, na prvi
tekmi v prelepi novi športni dvorani Golovec - to je bilo 1. julija, se
je rokometna ekipa Celje ponovno uvrstila v prvo jugoslovansko ligo in v
njej blestela vse do sezone 1978/1979, ko je za nekaj sezon padla v
drugo ligo. Tekme, ki so jih odigrali naši igralci, so bile po vsej
Jugoslaviji. Ko pa so se tekme odvijale v naši dvorani Golovec, je bil
v Celju »praznik«. Mladi in stari smo več ur čakali na karte. Dvorana je
bila nabito polna. Na sedežih smo gledalci ostali le nekaj prvih minut
tekme, potem pa smo stoje, z glasnim ropotom in klici spodbujali naše
odlične igralce. Še posebej so nam bili pri srcu Vlado in Miha Bojović,
Stanko Anderluh, Bojan Levstik, pa vratar Ernest Marguč in številni
mladi, ki so se v tem kalili in postali kasneje odlični igralci in
pomembna imena slovenskega rokometa. Tla pod nogami na tribunah so se
tresla. Ob vsakem golu, ki so ga dali naši igralci, še toliko bolj.
Težko se je bilo umiriti. Od preglasnih vzklikov navdušenja je postajal
glas iz naših grl hripav, piskajoč, toda slišal se je topot z nogami,
oglašale so se trobente, raglje. Ob koncu tekem pa je dvorana postala
kraj veselja, zabave, pesmi in smeha. Redni obiskovalci tekem, zvesti
navijači, smo postali prijatelji.
Pa danes. Že res, da
sama nisem več redni obiskovalec tekem, sem pa vesela, da mi ostajajo
spomini in doživetja, da mi ostajajo žive slike iz tistih časov.
In mesto Celje?
Ponosna sem, da je še vedno športno mesto z uspehi v številnih športnih
panogah, mesto, v katerem je nov nogometni stadion in več novih športnih
objektov, mesto v katerem živijo ljudje, ki spodbujajo mlade in jih
navdušujejo za šport in rekreacijo, jih vodijo na poti njihovega
profesionalnega razvoja …
Vesela sem, da
ostajam del tega tudi sama.
Danica Šalej,
ravnateljica OŠ Frana Kranjca Celje
KAKO JE BILO VČASIH?
Otroci smo se igrali z igračami, ki smo si jih
izdelali sami. Z njimi smo se igrali zunaj v pesku. Ko smo prestopili
prag šole, smo v zelo starih učilnicah zasedli klopi, ki so bile lesene
in zeleno pobarvane. Na njih so bili črnilniki, v katere smo namakali
peresa in pisali črke iz takratne naše prve čitanke. Naša učiteljica je
bila zelo stroga – kdor je bil nemiren, ga je s svojo palico udarila po
prstih. Marsikdo je moral zaradi lenobe pri učenju klečati na koruzi v
kotu naše učilnice. Kdor se ni pridno učil, je moral ostati po pouku v
razredu še popoldne. Ko smo odhajali iz razreda, smo se morali vsi
zbrati pri glavnem izhodu šole in enoglasno vzklikniti: »Za domovino – s
Titom naprej!«
Srečko Klepej, 72 let (Celje)
CELJE V MOJEM SPOMINU
Neko daljno leto in spomini na megleno jutro, široki
most in reko pod njem, mogočni grad, stara vila na griču … vonj po
vlažnem listju, park, drevesa …
Dekletce z velikimi očmi zre neznani kraj – drsališče
v celjskem parku postane prizorišče revije otroških pevskih zborov …
Vse je tuje, drugačno, misli begajo in prešine me –
tukaj sem prvič in verjetno zadnjič …
In mnogo let kasneje vsako jutro pod kolesi mojega
avtomobila, ko peljem čez široki most, šumi Savinja, nekje visoko nad
morjem megle bledi sončni žarki budijo iz sna vrhove gradu, zastave
plapolajo in čarajo pravljico preteklih dni …
Celje je danes tudi malo moje; vsako jutro znova me
cesta pelje vanj … oči so še vedno velike … in v njih se zrcali sonce …
Mateja
Rokavec, mentorica Dobrih vesti
|
