Na začetku 6. st. pr. nš. št. so stavbarji v azijskem in vzhodno egejskem delu Grčije izoblikovali jonski red tempeljske arhitekture . Stavbarstvo in gradbena tehnika jonskega templja sta se očitno razvijala enako kakor dorska. Tudi tukaj so bile prve stavbe iz lesa in nežgane opeke, prehod h kamnitim različicam pa je bil počasnejši kakor na dorskem ozemlju. Toda posebnosti jonskega reda so nastale zaradi tesnih kulturnih stikov tega območja s srednje vzhodnimi deželami: veličasnost stavb je spominjala na tisto, ki jo vidimo v monumentalnih mezopotamskih in perzijskih skupkih; skladna razmerja in elegantno stavbno okrasje spominjajo na pretanjenost v palačah absolutnih monarhov in njihovih vazalov; z uvedbo dipterosa (dvojnega peristila) so ustvarili okoli božjega hrama nekakšen urejen in mogočen kamnit gozd, ki nas spominja na scenografske učinke velikanskih hipostilnih dvoran v egiptovskih in srednje vzhodnih svetiščih, naphanih z mogočnimi stebri, ki naj bi poudarjali ne izmerno razdaljo med božjim in človeškim.