Slovensko slovstvo NOB

Slovstvo NOB je oznaka za slovensko književnost, ki se je razvila v stiku z narodnoosvobodilnim gibanjem, pa tudi za revolucionarno preobrazbo slovenske družbe v času II. svetovne vojne. Zunanji in notranji položaj, iz katerega je raslo slovstvo v tem obdobju, se bistveno razlikuje od vseh prejšnjih. Pisci so ustvarjali na osvobojenem ozemlju ali pa so ostali na okupiranih področjih in ustvarjali v "kulturnem molku". Dela so lahko objavljali samo ilegalno. Teksti slovstva NOB so izhajali v glasilih OF. Med temi glasili je bil najpomembnejši Slovenski poročevalec. Ker so slovsto NOB ustvarjale in usmerjale predvsem posebne narodnoosvobodilne in revolucijske razmere, ne predstavlja literarnega obdobja v običajnem pomenu. V njem je sodelovalo več različnih slovstvenih smeri. Vodilna smer je bil socialni realizem, ki je bil najprimernejša podlaga tekstom, ki so želeli zarisati duhovno podobo človeka, njegovo počutje, revolucionarne želje... Za neposredno učinkovanje je bila najprimernejša lirika, zato je postala glavna zvrst slovstva NOB. Od pripovedništva se je uveljavila le krajša proza - črtice, novele.