Z učenci petih razredov smo sodelovali v okviru POMLADNEGA DNE z literarnim natečajem - Rojstvo in Najpomembnejše na svetu je... . Učenci so pisali prozo in poezijo.Na natečaj smo poslali dva literarna prispevka in eno pesem.

Spletna stran natečaja: http://sio.edus-si./pomladnidan2005/

 

Najpomembnejše na svetu je… ljubezen

Bil je prvi pomladni dan. Mama tigrica je odšla po hrano.Tokrat se je še posebej potrudila, saj je bila za njenega mladička to prva pomlad v življenju.Vesela se je vračala domov.A ko je vstopila v brlog, tam ni bilo nikogar. Ne, ni se zmotila. Njen mali Tigi je izginil!

Zleknil se je po travi. Bil je utrujen.Težila ga je misel na mamo, ki mu je pomenila preživetje. Zdaj je ni tu in bo umrl. Da, zaprl bo oči kot njegov brat, ko so ga ujeli lovci.Zato je tudi splezal iz brloga. Odšel je, da bi poiskal ljudi. Maščeval brata!A so ga ta dvonožna bitja našla prej, ga zvezala in mu za vedno vzela svobodo.Zdaj pa mora hoditi za njimi in jih ubogati.

Še vedno ga je iskala. Ali so ga požrli volkovi? Ne, ti bi za sabo pustili kosti, ostanke mesa in svoje umazane dlake.Spomnila se je , kako se ji je to zgodilo pri prvem mladičku.Povesila je glavo.Mogoče ga je našel njen brat, ki živi v gorah, in ga odnesel k sebi domov?Ne. Tigri, še posebej sibirski, niso takšni.Nobene sledi ni bilo, razen čudnega vonja v zraku. Spominjala se ga je. A ni vedela, od kod. Nenadoma pa se je spomnila.To je vonjala tudi takrat, ko so ljudje raziskovali njen brlog.O, ne…Menda ne…To pomeni,da ga nikoli več ne bo videla.

Na visoki gori je zagledal glavo sibirskega tigra.Vse se je zgodilo v trenutku. A ko se je spet zavedel, je bil osvobojen težke ovratnice in vrvi ter zrl je v trupla pokončanih lovcev.Presenečeno je gledal zdaj v dvonožnike, zdaj v njegovega rešitelja.Zaslišalo se je tiho ječanje.Iz kopice pomorjenih se je dvignila  postava mladega dekleta.Tigru, ki je Tigija rešil ujetništva, se je nasršila dlaka. Zožil je zenice in se pripravil na napad.Slišal se je še pridušen krik, močna, velika žival se je pognala, a se je še pred prestrašeno severnjakinjo zgrudil na tla.Po njem se je kobacal Tigi in ga  poskušal ugrizniti za vrat.Enostavno tega ni več prenesel.Res je bil svojemu predniku zelo hvaležen, da ga je rešil, vendar ni mogel razumeti, da lahko kdo sploh pomisli pokončati kaj tako lepega in nežnega, kot je bila ta oseba pred njim.Vzvišen se je veliki  tiger odpravil v goščavo."Jaz sem Songa, je reklo dekle.Hvala, da si me rešil! Pridi z mano. Tu blizu sem doma."Odšla je. Tigi pa za njo. Saj ni vedel, kaj mu je bila rekla.Kar šel je.Bilo mu je, kot da bi sanjal.

Maščevala se bo ljudem, ki so ji pobrali vse. Hodila bo za njimi tako dolgo, dokler jih ne bo našla. Potem pa jim bo sledila.Rešila bo svojega malčka, nato pa se jim bo maščevala.Vse bo pobila, do zadnjega. A ni si mogla misliti, da so lovci že pobiti in da njen Tigi zdaj drema v udobnem naslanjaču nekje daleč na severu.

"Na, tu imaš hrano," mu je ponudila polno skodelo. Umaknila se je na stran in ga opazovala.Tako se je že privadil novemu domu.Le včasih, včasih še tiho zacvili in praska po vratih.Velik je že. Pri njej pa je tudi že zelo dolgo. Kakšni dve leti.

Tudi sedaj skoraj neslišno ječi. A ne tako, kot je tega vajena.Plane proti vratom in praska po njih. Ne odpre mu. Šele sedaj se zaveda, da bi ga neznansko pogrešala, če bi mu odprla in bi lahko odšel. Obrne se in pokaže svoje čekane. Prestraši se."Prav, prav…odprem ti."Prime ključ. Škrtne in vrata se odprejo. Nestrpna žival se požene v travo. Svoboden je. Ozre se naokrog. Srce mu zaigra, ko spet zagleda svojo drago džunglo. Med podboji vrat stoji dekle. Žalostno ga  opazuje. Tigi se ozira zdaj v eno zdaj v drugo smer in ne ve, v katero naj gre.

Bila je obupana. Sina je iskala že dve leti, a ga še ni našla. Od dolge hoje je imela oguljene blazinice na tačkah. Od vej, ki so jo praskale po obrazu, je bila vsa brazgotinasta.Noga ji je še enkrat klecnila, a ni imela več moči, da bi se pobrala. Ostala je na poraščeni jasi. Konec je bilo. Ni mogla več naprej. Zdaj si je na glas ponovila besede, ki so se ji motale po glavi že dolgo: "Nikoli ga ne bom našla."

Obrnil se je proti dekletu. Žalostni obrazek se je počasi dvignil. "Pojdi. Zdaj si svoboden." Ni se ganil z mesta. "Pojdi! Ne maram te več. Pojdi! Stran!" Obrnila se je in odhitela v hišo. Lagala je. Močno je lagala. Najraje bi ga spet vzela k sebi. Da bi bilo kot nekoč. A vedela je, da potrebuje svobodo.

Tigi se je žalostno odpravil proti srcu džungle.

Ležala je na pol mrtva na jasi, ko jo je našel neki deček. "Hej, daj no, lepi tiger, odpri oči!" ji je prigovarjal. Hlastnila je po njem. "Daj no, nič žalega ti nočem!"

"Stran, spravi se s poti!" Za njim se je prikazala starejša oseba. "Oče, to je ranjena žival, ne moreš je ustreliti!" A moški je že nameril puško  in pritisnil na petelina. Zadonel je pridušen pok. Nekaj prestrašenih srn se je razbežalo. Tigrica, ki ni dosegla svojega cilja in ga nikoli ne bo, se je zganila od bolečine in nato  negibno obležala.

Ležal je na mehkem ležišču. Spet je bil v svojem pravem domu. A nekaj je manjkalo. Mame ni bilo. Nikoli ni izvedel, kako kruta usoda jo je doletela. Spet je bil v svoji ljubi džungli. V svojem domu. Zleknil se je po mehkem mahu. V gozdu se je prebujala nova pomlad. 

 Neža Oder, 5.c, 12 let

 

Rojstvo

 

Rojstvo…

ali je to, ko luna in zvezde prekrijejo nebo,

ko jutranja zarja soncu odprla bo nebo

in nov dan rodil se bo.

 

Rojstvo…

ali je to, ko spomladi zvončki zacveto,

ko iz zemlje trobentice pokukajo,

ko vijolični žafrančki s cvetovi majejo.

 

Rojstvo…

ali je to, ko iz jajca pišče pokukalo bo,

ko žabe po mlakah regljajo,

ko zajčki po travi skakljajo.

 

Rojstvo…

ali je to, ko popki po drevesih

v cvetove se razpenjajo

in veličanstvo mavričnih barv nam pokažejo.

 

Rojstvo…

ali je to, ko matere dete k prsim stiskajo,

ko očetje na svojo družino ponosni so

in vsi srečni,polni radosti smo.

                                                    Žiga Štaleker, 5. c , 12 let

 

Rojstvo

Bilo je nekega davnega leta, daleč od skromne vasice Južnega Varala v Kanadi. Majhna punčka je stopila s pasje vprege in zaklicala v daljavo: » Pridite, pridite, če si drznete!!« Njena mati se je nemočno zdrznila, jo zgrabila za ramena in jo zvlekla nazaj med pregrinjala. Deklica se je v strahu še enkrat obrnila ter požugala s prstom v smeri oddaljenega gozda. Njen dedek se je le še s težavo skupaj z vlečnimi psi prebijal skozi vihar. Ledeni kristalčki vetra so se v vrtinčastem krogu zarili v njegov zguban star obraz. Kljub bolečini, ki mu jo je v zadnjih štiridesetih letih zadala divjina, se je potrudil in nadaljeval pot, da bi svoji družini zagotovil boljše življenje.

» Auuuu!! « Tri leta stara volkulja se je v obupu zopet prevrnila na bok. Vedela je eno stvar: zdaj je napočil trenutek ko bo spoznala, ali jo ima Anaks resnično rad. Verjela je, da se bo zaradi ljubezni do Safire - nje same, ustavil in jo podpiral ter se ločil od krdela. Da!!  Ločil se bo tudi od Sovraje, Apelda, Manike, Tenle, Karehe, Vakuza, Lovteza in celo od njemu najdražje Pamipe! Odločila se je in tvegala. Sedaj je ponovno opozorila nase. » Auuuuuuuu!« Njen partner je hitro skočil do Apelda, vodje krdela, ter s hitro mimiko opozoril, da se naj ustavijo. Apeld je le bevsknil ter še pospešil korak. Iz srca je sovražil Anaksa vse od takrat…

…ko sta se v tihi noči kot osem meseca stara pogumneža (bratca) odpravila do izvira reke Hajgo. Razposajena sta se pomerila v boju, da bi dokončno dokazala, kdo je močnejši. V slabih dveh minutah je Anaks dokazal prevlado, ko je Apelda potisnil na tla in ga z vso močjo porinil naprej. Apeld se je predal in zacvilil, Anaks pa se je obrnil, da bi odšel nazaj v svoje novo domovanje v votlem drevesu. Poraženi volkec se je dvignil in ga z vso močjo ugriznil za zadnjo-levo tačko ter mu v jezi odgriznil pol šape. Ranjen se je Anaks le obrnil in ga pogledal globoko v notranjost oči. Apeld se je takrat prvič v svojem življenju zavedel, da ni pravi volk. Da je izobčenec. Tega se je predobro zavedel, močno je zatulil s hripavim glasom ter se odpravil v tihe samote krutega sveta divjine. Vedel je, da je šibkejši in njegovo sovraštvo do Anaksa je silovito naraščalo…

Anaks se je moral vdati. Bevsknil je nazaj in se odtrgal od krdela. Pamipa se je obrnila in pogledala nazaj. Čutila je, da se bosta Anaks in Safira za vedno ločila od skupine in odločila se je, da bo z njima. Bila sta vesela njene pomoči in le še nemočno so lahko opazovali obrise  prijateljev. Skupaj so se usedli in v tihi mesečini se je daleč nad planjavami slišala otožna pesem odrinjenih. Skupaj so hodili po hrano, a po treh dneh je Safira oslabela. Vrgla se je na tla in čez pet minut je na plan pokukal rjavo-siv samček, takoj za njim pa še pet mladičkov: siva samička, rjava samička, črno-rjav samček, zadnji pa je na svet pokukal samček črno-sive barve - čista podoba očeta. Takoj za tem so jim sledila imena… Akir, Alapa, Agara, Arif ter Anakas. Nekaj časa je trajalo, da jih je uredila in spustila v votlino tudi Anaksa ter Pamipo. Uživali so v medsebojni družbi. Mladički so rasli in odrasli v prave volke. Agara se je preselila na jug, Arif je pristal v narodnem parku za volkove, Alapa je imela dvanajst člansko družino, Akir je pomagal ljudem, ki so ga spoštovali in rešil neko deklico pred hudo boleznijo. Ravno tisto deklico, ki je nekoč kričala na krdelo njegovega očeta, Anakas pa je skupaj s svojim gospodarjem – gospodom Nalkiyom kot prvi volk odpravil na Antarktiko. Vsi so z najboljšim namenom služili življenju in daleč v prihodnosti, ko so se že dolgo skupaj podili po travniku mrtvih, so bili priznani kot pet svetnikov živali:

Akir je postal zavetnik zvestobe,

Alapa zavetnica ljubezni,

Agara zavetnica potrpljenja,

Arif zavetnik volje in

Anakas zavetnik zaupanja.

Vsi so postali del tistega, kar jih je bogatilo skozi življenje.

                                                                               Lucija Jelenko, 5.c , 12 let