|
 |
|
|
|
OŠ dr.Janeza Mencingerja Bohinjska Bistrica |
|
|
©2000, Jana Komac, Pavel Zupan 
|
|
ZGODOVINA ŠOLE V BOHINJSKI BISTRICI | |
Zgodovina šolstva v Srednji vasi Zgodovina šolstva na Koprivniku Zgodovina šolstva na Nomenju |
|---|
Prvi pisni dokumenti o zasilni šoli so iz leta 1786. V neki listini je zapisano, da srenjski pooblaščenci iz Bohinjske Bistrice, Raven, Nemškega Rovta, Bitenj in iz Nomenja s podpisi jamčijo, da so pripravljeni oskrbovati šolsko sobo. Duhovniki so učili otroke verouk, brati, pisati in računati v posebni šolski sobi v župnišču.
Začetek redne šole se začne z najemom posebne šolske sobe za potrebe šole leta 1844. V naslednjih letih so imeli občinski možje veliko skrbi s šolskimi prostori: s kupovanjem, zidanjem, preurejanjem šoske stavbe ter z za to potrebnim denarjem.
Iz začetnega obdobja je ohranjenih tudi več podatkov o zbiranju denarja za učitelja. Leta 1852 na primer so v bistriški srenji določili neke vrste samoprispevek za učiteljevo plačo.
Leta 1882 so tedanjo enorazrednico razširili v dvorazrednico, leta 1906 pa v trirazrednico. Leta 1899 so ustanovili ekskurendno (neke vrste podružnično) šolo na Nomenju. Že leta 1878 so uredili tudi šolski vrt. Ta je služil vzgajanju bodočih kmetovalcev in sadjarjev, za kar so zelo skrbeli za to vneti učitelji. Baje je učitelj Humek ob odhodu iz šole fantom podaril sadiko jablane ali hruške.
| Nekateri učitelji, ki so vodili šolo v Bohinjski Bistrici do leta 1941 | |
| ~ Janez Brence (župnik): | 1844 do 1845 |
| ~ učitelj Jakob Mencinger: | 1845 do 1852, 1872 do 1885 |
| ~ nadučitelj Jožef Medič | 1890 do 1895 |
| ~ nadučitelj Martin Humek | 1895 do 1912 |
| ~ nadučitelj Franc Silvester | od 1912 |
| ~ šolski upravitelj Metod Požar | |
| ~ šolski upravitelj Anton Habič | |
Še nekatere učiteljice in učitelji, ki so poučevali v Bohinjski Bistrici do začetka druge svetovne vojne:
| ~ Frančiška Zemljan | ~ Terezija Vranič |
|---|---|
| ~ Ruža Majcen | ~ Miroslav Iskra |
| ~ Pavla Budinek | ~ Božena Jelenc |
| ~ Ana Peršič | ~ Marija Schrott |
| ~ Marija Gabrič | ~ Davorina Kosem |
| ~ Elizabeta Kutin | ~ Štefanija Levec |
| ~ Pavla Požar - Herbst | ~ Justina Habič |
| ~ Danica Ilnikar |
Med 2. svetovno vojno je dve leti v šolskem poslopju delovala nemška šola. Leta 1945 so z rednim poukom začeli takoj po koncu vojne. V šolo je hodilo približno 280 otrok. Večina otrok je bila starih 13 let ali več. Veliko jih še ni znalo brati in pisati v slovenskem jeziku. Skrajšano šolsko leto se je končalo 15. julija.
Po koncu 2. svetovne vojne:
Po letu 1945 se je število učencev povečevalo. Zaradi prostorske stiske je pouk pouk potekal v več poslopjih. V 60. letih je pouk potekal v naslednjih stavbah:
~ v "zgornji šoli" (bivši gimnaziji, včasih je bil to hotel)
~ v "spodnji šoli"
~ v posameznih letih v "vrtcu" nasproti mizarske delavnice na koncu šolskega vrta
~ v telovadnici (bivši sokolski dom, sedaj diskontni market Lipa)
~ nad mizarsko delavnico nasproti "vrtca"
~ razne prireditve, vaje šolskega pevskega zbora: v Žnidarjevem domu (v gozdičku med "vrtcem" in reko Belco)
Z dograditvijo novega - sedanjega poslopja osnovne šole s telovadnico leta 1970 so takrat rešili prostorske probleme. Pred vrati pa je gradnja novih prizidkov (učilnic itd.) zaradi uvajanja devetletne osnovne šole.
Zanimivosti:
~ Ena od učilnic v bivši "spodnji" osnovni šoli je dobila naziv "kurnik".
~ Šola je imela okrog centralne stavbe šolski vrt ( predvsem sadno drevje) do selitve leta 1970. Tudi ob novem šolskem poslopju so učenci nekaj časa skrbeli za zasajeno sadno drevje.
~ Še v 60. letih je imela šola svojo mizarsko delavnico z zaposlenima dvema mizarjema.
~ Šola je imela celo svojo žago za razrez hlodovine. Mizarja sta jo po potrebi uporabljala za pripravo desk, letev, tramov itd. za lastne potrebe.
~ Pri raznih opravilih, ki so potrebna za normalno delovanje šole, so občasno sodelovali tudi učenci. Taka opravila so bila: priprava drv za kurjavo, pospravljanje premoga, čiščenje šolskega vrta, občasna pomoč v mizarski delavnici ali pri zlaganju desk in podobno.
~ V šoli je bila topla malica s pogostimi enolončnicami, rižem, gresom, zeljem itd. Učenci so razne poljske pridelke nosili tudi od doma. Razredi so tekmovali, kateri razred bo zbral največ teh pridelkov, ki so jih porabili za šolsko malico.
Viri: Nekateri podatki so vzeti iz poglavja: Andrej Vovko: Šolstvo v Bohinju do 1945, Bohinjski zbornik, Radovljica 1987
