KMETIJSTVO NEKOČ
Planšarstvo in z njim povezano sirarstvo je skozi zgodovino predstavljalo temelj kmetijstva v Bohinju. Premalo obdelovalnih površin, dolge zime in kratka poletja so bili vzroki, da so se prebivalci v večji meri ukvarjali z živinorejo.

Včasih je delovalo 40 planin, ki so danes večinoma opuščene (vikendi). Razdeljene so bile na senožetne, srednje in visoke planine.
(vir: lastna zbirka - planina Zajamniki)
 
Sistem selitve živine na planine


(vir: Cevc,1992, str.39)

Pastirji so spomladi začeli pasti na vaških planinah.

 


(vir: Cevc,1992, str.39)

Od tod odrinejo živino za nekaj dni v spodnje ali senožetne planine.


(vir: Cevc,1992, str.39)

Nato so živino gnali na srednje in visoke planine. Jeseni so se v obratnem vrstnem redu vračali v dolino.
 


(vir: lastna zbirka)

Na vsaki planini je živel majer - planšar. Skrbel je za živino in izdeloval mlečne izdelke, s katerimi so Bohinjci trgovali.

V 60. in 70. letih prejšnjega stoletja začnejo ustanavljati sirarske zadruge in s tem sirarne na planinah izgubljajo pomen.

Sirarsko proizvodnjo v dolini posodobijo in osredotočijo v skupni sirarni v Srednji vasi.

Posebnost je bil sir ementalec.

KMETIJSTVO DANES
 

Kmetijstvo je danes dopolnilna dejavnost. Gospodinjstev, ki se preživljajo s kmetijstvom, je malo, ta se večinoma ukvarjajo z živinorejo.

Občina si prizadeva, da bi se kmetijstvo ohranilo in razvijalo v smeri naravnega (ekološkega) kmetovanja.

RABA TAL

(vir: prirejeno po Slovenija- pokrajine in ljudje, 1989-99)