Navodila
za pripravo in izvedbo govornega nastopa
Obstajajo štiri
možnosti za komuniciranje s svetom,
ki nas obdaja.
Ljudje nas cenijo po tem, kako te možnosti izkoristimo:
kaj počnemo, kakšen je naš videz, kaj govorimo
in kako
govorimo.
(Dale Carnegie)
Govorni nastop
Govorno nastopamo vsak
dan, in sicer doma pred domačimi, v trgovini kot
kupci... pa tudi pred izbranim občinstvom
ob različnih priložnostih. Kadar se pogovarjamo
z domačimi, smo navadno sproščeni, naravni. Povsem
drugače
se vedemo,
ko navezujemo stike zunaj domače hiše, ali
ko nastopamo pred občinstvom.
Kaj mora govorec vedeti, kadar govorno
nastopa?
Govorec mora biti SAMOZAVESTEN:
treme se je mogoče otresti, čeprav to ni lahko.
Pomaga si lahko
na več načinov,
npr.
potiho si ponavlja: "Dobro sem se naučil." ali "Vselej
nastopam odlično." ali "Uspešen sem.",
pogled usmeri v daljavo, kjer ni nikogar; govorec
naj se zaveda, da so ga izbrali zato, ker mu
zaupajo, ker
vedo, da bo nalogo uspešno opravil;
nastopa naj čimbolj naravno, sproščeno, brez strahu
in skrbi; morda bodo nastopili spodrsljaji, a nič
hudega, vsi se učimo in kdor dela, lahko greši.
Govorec
se mora na nastop PRIPRAVITI - to je:
Razmisliti mora, kaj bo povedal; najbolje je,
če si vsebino zapiše. Pri tem naj pazi, da ni
preobširen,
da se prilagaja
poslušalcem, da povezuje temo z vsakdanjim življenjem,
da povedano ponazarja s primeri.
Poskrbeti mora za primeren videz - to vpliva
na samozavest nastopajočega in na uspeh pri občinstvu.
Neprimerno
oblečenega sporočevalca utegne naslovnik zavrniti
že ob prvem stiku.
Zunanji izgled naj bo primeren vlogi, ki jo ima
na odru. Če mora biti resen, naj bo oblečen "nedeljsko",
v šaljivi vlogi pa bolj sproščeno.
Govorec mora CENITI POSLUŠALCE. Kadar se občinstvo
čuti podcenjevano, govorca ne posluša, temveč mu
lahko celo
nagaja.
Govorec se mora zavedati
NEBESEDNEGA SPOROČANJA. Zavedati se mora, da
drža telesa izraža njegov
odnos do tistega,
o čemer govori. K nebesednemu sporočanju sodijo:
kretnje, mimika/igra obraza, spakovanje, gibi
telesa... Poslušalci gledajo nastopajočega
v obraz in po
potezah na njem sklepajo o poštenosti namenov,
resnici, odprtosti
in podobno; zgovorni so tudi gibi rok.
Sporočanje preko barv: v našem okolju poenostavljeno
velja, da rdeča izraža napadalnost, črna črnogledost,
modra zbranost, bela čistost, rumena veselje,
zelena zaupanje itd. Če želi govorec delovati
na občinstvo
umirjeno in tvorno, naj se ne obleče v rdeče
ali črno.
Drža
telesa; če je govornik sključen, so ramena upognjena,
to pa pri poslušalcih vzbuja vtis nezaupanja v
lastno govorjenje.
Vsako besedilo tako pisano kot govorjeno pa mora
imeti "rep
in glavo"; torej mora biti sestavljeno iz
smiselno začetega, nadgrajevanega in zaključenega
dela. |