| VIRI | <<<< |
 

 

Ozračje-atmosfera je plast plinov (zrak), ki obkroža Zemljo in jo ohranja gravitacija. Ščiti pred UV sevanjem Sonca in preprečuje velike temperaturne razlike med dnevom in nočjo. Ker ozračje nima ostre meje in se z višino redči, ga tudi ne moremo natančno ločiti od vesolja. Pri 120 km višine vesoljska plovila ob povratkih na Zemljo že zaznajo trenje z zrakom. Kot mejo med ozračjem in vesoljem največkrat označujemo višino 100 km.

Razvoj ozračja

Pred 3,5 milijardami let je nastala trda zemeljska skorja. Ognjeniki so oddajali paro, ogljikov dioksid (CO2) in amonijak. Kasneje se je ozračje spremenilo - sestavljal ga je ogljikov dioksid, vodna para in dušik. Takratno ozračje je imelo 100 krat več plina kot današnje. Učinek tople grede (veliko CO2) je Zemljo varoval  pred zmrzovanjem. Kasneje se je vodna para utekočinila in nastali so dež in oceani. Polovico CO2 so "vsrkali" oceani. Razvile so se rastline, ki so s fotosintezo pretvarjale ogljikov dioksid v kisik.

S pojavom ozonske plasti so bila živa bitja bolje zaščitena pred UV sevanjem. Plast prestreže 97 do 99% škodljivega UV sevanja. Ozon je sicer naravno prisoten v zraku, njegova koncentracija z nadmorsko višino narašča. Osrednja ozonska plast leži v spodnjem delu stratosfere na višini od 13 do 40 km, vendar se debelina plasti spreminja.

 

 

  

 

nad.v. (m)

tlak (mb)

temp. (°C)

gostota (kg/m3)

0

1013

15,0

1,225

111

1000

14,3

1,212

988

900

8,6

1,113

1949

800

2,6

1,012

16180

100

-56,5

0,161

Nadmorska višina, tlak, temperatura in gostota zraka. Temperatura, zračni tlak in gostota zraka z višino "padajo".

ozonska luknja nad Antarktiko

Ozonske luknje so se začele razvijati leta 1980 zaradi CFC kemikalij (uporaba v sprejih, osvežilcih zraka, hladilnikih ter drugih vsakdanjih proizvodih in so toplogredni plini). Danes teh kemikalij skorajda ni več. Leta 1987 so države podpisale mednarodno pogodbo o prepovedi uporabe CFC kemikalij.

Ob sončnem vremenu in visokih temperaturah zraka se popoldne poviša tudi koncentracija prizemnega ozona. Ob zelo visoki koncentraciji ozona občutljive ljudi pečejo oči, kašljajo, težko dihajo in čutijo pritisk v prsih. Najbolje je, če se v času povišanih koncentracij ozona umaknejo v zaprte prostore, kjer je ozona praviloma manj.