V petek, 8. maja, je Krekov trg v Celju postal čisto prava Evropa v malem. Na stojnicah so se predstavile številne osnovne in srednje šole ter edini izmed vrtcev celjske regije, Vrtec Zarja.

Na stojnicah, ki so se kar šibile od kulinaričnih dobrot, so se znašli najbolj odmevni, najbolj prepoznavni izdelki izbranih evropskih držav. Otroke in strokovne delavce Vrtca Zarja je letos po poteh raziskovanja vodila rdeča nit "Ko zgodovina oživi skozi otroške oči".

 KO ZGODOVINA OŽIVI SKOZI OTROŠKE OČI

»KJER STEKATA SE REKI VOGLAJNA IN SAVINJA,
STOJI MESTO CELJE, KI NENEHNO SE SPREMINJA.
SPREMINJAJO GA ROKE ČASA NEHOTE IN NEVEDE,
OD NEKDAJ KELTI, RIMLJANI, CELJSKI GROFJE,
ZDAJ PA ŠE LJUDJE, KI TU ŽIVE.
IMA TRADICIJO IN ZGODOVINO, VELIČASTNE STAVBE TU STOJIJO,
PRIJAZNI IN SRČNI CELJANI NASMEHE IN RADOST DELIJO.
V LEPOTE CELJSKEGA STAREGA MESTNEGA JEDRA JE VEČNOST UJETA,
Z MNOGOKATERO ZGODBO IN MISEL V ČAROBNOST ODETA.«
(zapisala: Ana Copot)

Ko se sprehajaš po celjskih ulicah in opazuješ stavbe, ki jih je zob časa že vidno načel, se na Krekovem trgu nehote ustaviš pred vitezom. Recimo mu vitez Jurij. Njegov oklep kar žari v soju sončnih žarkov. Če si dovolj močno želiš, ti pove marsikatero zanimivost, marsikatero pozabljeno zgodbo. Tudi tisto o rodbini celjskih grofov. In tu se naše potovanje prične …
Ko začne drevje brsteti in te prvi sončni žarki pobožajo po licu, ti pogled uide nekam gor, nad Celje, kjer se v vsej svoji veličini dviga Stari grad. Kot da bi ga narisal slikar z ogljem. Tako neverjetno popoln se zdi, ko kljubuje času, trdno usidran med skalovje.
Samo hipec je potreben, da zapreš oči. Že stojiš pred kamnitim obzidjem in grajskimi vrati. Tako skrivnostno je. In veličastno. Kot da bi zidovi želeli povedati, kaj se je za časa »celjskih« tu dogajalo. Že stopaš skozi mogočna grajska vrata, kjer te na drugi strani pričakajo grajski gospodje in mične gospodične z neverjetno bogatim okrasjem okoli vratu. Ročno izdelan nakit, ki se ga ne bi branila nobena dama, daje vedeti, da so že v grajskih časih ogromno časa namenili urejenemu videzu. Gledaš in se čudiš, ko nenadoma oglušujoči zvoki naznanijo prihod vitezov v sijočih oklepih. Vsi so opremljeni s ščiti. Njih modra barva in tri rumene šesterokrake zvezde na ščitu povedo, da so to vitezi celjski. Kako se samo elegantno gibljejo, medtem ko se poskušajo izogniti ostremu meču nasprotnika… kar naenkrat zaslišiš glasbo in že se priklanjaš in smehljaš brhkemu mladeniču ob sebi … takoj se spomniš na ljubezensko zgodbo med Friderikom in Veroniko:
»FRIDERIK JE BIL ZALJUBLJEN V VERONIKO. PA ŠE ENO ŽENO JE IMEL, KO SE NE SPOMNEM IMENA. NI SMEL BITI ZALJUBLJEN V VERONIKO, KER JE BILA REVNA. POTEM SO JI ŠE PA REKLI, DA JE ČAROVNICA. AMPAK JO JE VSEENO IMEL RAD. POTEM GA PA EN DAN NI BILO DOMA, PA SO VERONIKO UTOPILI, FRIDERIKA SO PA ZAPRLI V STOLP, KO JE DANES NA STAREM GRADU.« (MAKS O., 5 let)

Po strmih stopnicah se vzpenjaš na vrh Friderikovega stolpa. Malce tesnoben občutek te prevzema, ko se spomniš, kako je Friderik preživljal dneve v ječi, samo zato, ker se je zaljubil v napačno dekle.
Ko prispeš na vrh, se pred tabo odpre pogled na mesto Celje. Toda kakšen pogled! Modrina reke Savinje, Knežji dvorec, Stara grofija, pa Vodni stolp, cerkve in bogata arhitektura starega mestnega jedra. To moraš raziskati, to moraš doživeti! Zopet zapreš oči in v hipu se znajdeš v starem mestnem jedru. Hodiš po ozkih tlakovanih ulicah in pri sebi razmišljaš: »Kako zanimivo so postavljeni kamenčki - kot da bi ustvarjali v nedogled narisan mozaik.« Pred Staro grofijo, nekdaj upravno enoto celjskih grofov, se za hip ustaviš in si ogledaš bogate štukature na pročelju fasade. In če dobro opazuješ, opaziš tudi srhljive podobe zmajev in kač, ki štrlijo izza žlebov. Počasi stopaš dalje. Šteješ kamenčke in jih preskakuješ, ko končno prispeš do Knežjega gradu. »Je to res, ali samo privid?« Z okna ti maha Barbara Celjska in te vabi, da si ogledaš razstavo o njenih sorodnikih, grofih celjskih.
»OB PRAZNIKU MESTNE OBČINE CELJE,
VSAKO LETO JE PRAVO VESELJE.
LETOS JE V VRTEC ZARJA PRIŠLA KRALJIČNA,
JE JEZDILA KONJA, BILA JE PRAV MIČNA.
LEGENDO CELJSKIH GROFOV SMO RAZISKOVALI,
MED NJIMI BARBARO CELJSKO SPOZNALI.
SIGISMUNDA JE IMELA ZA MOŽA,
V KOSTANICI KAR TRIKRAT KRONANA BILA.
BILA JE MNOGIH DEŽEL CESARICA,
PRISRČNA, PAMETNA IN PRAVIČNA VLADARICA.
NAM STA IGRA TER RISANJE BARBARE IN PLEMSTVA V VESELJE
IN ZELO SMO PONOSNI NA NAŠE LEPO MESTO – CELJE.«
(zapisala: Ana Copot)

 Ko zapuščaš Barbaro Celjsko in sestavljaš koščke v celoto, se začneš spraševati, zakaj so tile gospodje, tile grofje celjski tako neslavno končali svoje bogato življenje? Morda pa je le nekaj resnice v legendi, ki pravi:
»ŽIVEL JE KMET, KI JE IMEL LEPO HČERKO. MARJANCA JE BILA. ONA JE ZELO LEPO PELA IN ENKRAT, KO JE KRAVE PASLA, JO JE SLIŠAL GROF. POTEM JO JE PA UGRABIL. POTEM JE PA PRIŠEL KMET H GROFU IN GA JE PROSIL, NAJ MU DA NAZAJ HČERKO. AMPAK JE BILA ŽE MRTVA. IN POTEM JE KMET REKEL, DA NAJ BO GRAD ZAKLET.« (LUKA, 6 let)
»Že, že,« pravi vitez Jurij: »Grad je morda res zaklet, ampak še je upanje, da grofje nekoč zopet poselijo svoj dvorec.«:
»TAM, MALO VEN IZ MESTA JE ENA SKALA IN NA NJEJ JE NAPIS. AMPAK ŠE NOBEDEN NI PRIŠEL DO NAPISA. SE KAMENJE RUŠI. KO BO PA EDEN TISTI NAPIS PREBRAL, POTEM BOJO PA ZOPET OŽIVELI CELJSKI GROFJE.« (JULIJA, 6 let)
In tu vitez Jurij počasi zaključuje svojo bogato zgodbo…
Ko se boste prihodnjič sprehajali po mestu, glejte stvari z odprtimi očmi. Prepričana sem, da jih boste znali videti tako kot so jih videli in podoživeli naši otroci.

12NEXT