Naše vodilo pri projektnem raziskovanju preteklosti je bilo: “Otroci spoznajo svoj domači kraj in se seznanijo s tem, kako so ljudje tod živeli v prejšnjih časih ... (Kurikulum za vrtce, 1999).” Vendar nas je širina in pestrost raziskovanja osupnila.

V oddelkih 4–6 let starih otrok smo že v mesecu januarju začeli razvijati ideje, kako dojeti trajanje časa, vsak na svoj način, vsak drugače in ob lastnih izkušnjah.
Pogovarjali smo se o nas, naših družinah, babicah in dedkih. Zanimalo nas je, kako so živeli, kaj so jedi, kako so se oblačili, praznovali, delali in se igrali. Ves čas projekta smo zbirali stare predmete (fotografije, oblačila, igrače, orodje in pripomočke za delo, posodo ...) in si ob njih predstavljali življenje nekoč.

Z njimi smo se igrali, jih tipali in umetniško poustvarjali (oblikovali glino, risali z ogljem, flomastri, akvareli, tempera barvami). Obiskali so nas babice in dedki, ki so nam pripovedovali svoje zgodbe, mi pa smo jih poslušali in zbrane zgodbe vtkali v naše raziskovanje.
Podali smo se v otroški muzej, iskali igre in igrače, ki so se jih igrali in imeli naši starši in stari starši. Tako smo se igrali še mi ... Spoznavali smo ljudsko izročilo in se preizkušali kot ilustratorji in pripovedovalci slovenske ljudske pripovedke Peter Klepec (po zapisu F. Bevka). Prepevali smo ljudske pesmi ob spremljavi citer, preizkušali folklorna oblačila in se v njih predvsem veliko smejali, doživljali preprostost tistih dni in seveda ob zvokih harmonike in ljudskih glasbil peli in plesali, nato pa spet plesali in peli ...
Z Vidkovo srajčico (F. Levstik, slovenska pravljica) smo se podali na pot ustvarjanja. Tako smo krojili, šivali, tkali na statvah, kvačkali z eno od mamic in pletli z vzgojiteljico. Ob slikopisu smo brali Kekčeve zgodbe (J. Vandot), preučevali obleke in obutev ter običaje. Spraševali smo svoje najstarejše znance o oblačilih iz otroštva. Zanimalo nas je, kakšna so bila in koliko so jih imeli.
Nato pa smo skušali prikazati naše potovanje v preteklost. To smo naredili tako, da smo skupaj ustvarili časovni trak. Začeli smo s fotografijami nas samih, danes. Svoji fotografiji sva prinesli še vzgojiteljici (na katerih sva približno istih let kot naši otroci). Dodali smo fotografije naših dedkov in babic, pa še Franceta Prešerna, ki smo ga to leto tako pristno doživljali. Trak pa še ni končan, naše raziskovanje bomo nadaljevali, ker preteklosti še nismo docela raziskali.
Ob koncu projekta smo pripravili razstavo zbranih, starih predmetov z naslovom: “Bilo je nekoč ...” Otvorili smo jo z bogatim kulturnim programom, na katerega smo seveda povabili naše ljube dedke, babice in starše. Strokovni delavci in otroci smo bili oblečeni v folklorna oblačila. Otroci so se predstavili s prstnimi igrami, prepevanjem in plesanjem ljudskih pesmi in plesov. Na koncu programa smo skupaj s povabljenci tudi zapeli, kot so to počeli nekoč ... Poslovili smo se ganjeni in z bogatimi izkušnjami …
Razstava je bila na ogled ves teden, nanjo smo povabili tudi otroke iz drugih oddelkov in enot, sodelavce, starše …

Zapisala mag. Marjana Milčinović, opravljen PI-PV

123NEXT