Vrvež vsakdana odžira prostor kontemplaciji, razmišljanju o preteklih izkušnjah, dejanjih, napakah, prenagljenih ocenah, naključnih uspehih, premišljenih uresničenih načrtih itd. Tako je tudi ta uvodnik dolgo časa ždel nekje daleč v moji podzavesti, nerojen, skorajda obsojen na nespočetje. Pisanje se kar ni hotelo dogoditi. O Mostovni sem verjetno napisal največ, vendar tokrat so besede nekje zamrznile. Potem ko sem pred skoraj dvema letoma prevzel odgovornost vodenja zavoda Masovna in s tem tudi Kulturnega centra Mostovna, so besede izgubile nekdanjo svobodo, postale so oprezne, krepko premišljenje, previdno razgledajoč se, da ne naredijo koraka preveč, ob katerem bi se lahko spotaknile. Ni več opazovanja od zunaj, velikih idej, katerih uresničitev je varno oddaljena itd. Ko si enkrat noter, greš težko ven. Življenje počasi prevzema obsedenost z enim vprašanjem, kako in s kom izpeljati ta in ta projekt, ta in ta večer na Mostovni. Na videz preproste zadeve, vendar ob količini dogodkov, ki se skoraj brez premora vrstijo na Mostovni, postanejo velike obveznosti, kjer so tudi manjše napake hitro opazne. Do napak pa pride tako zlahka.
Po eno in pol letnem delovanju Kulturnega centra Mostovna smo lahko zadovoljni. Dogajanja v Novi Gorici, pa tudi v bližnji okolici, je z njo veliko več. Zvrstila se je pisana paleta izvajalcev programa in še bolj pisana paleta obiskovalcev. V enem letu se je zvrstilo okrog 100 prireditev, kar je vsega spoštovanja vredna številka, glede na slovenske razmere, kritično maso Goriške in finančne zmožnosti. Obseg programa zahteva velika osebna žrtvovanja, zato se tudi sodelavci zavoda občasno menjajo, odhajajo, prihajajo in se vračajo. Vsak po svojih zmožnostih. Vsekakor ostaja načrt pomlajevanja ekipe, ki skrbi za delovanje Mostovne, saj le tu se skriva prihodnost. Kljub morda kdaj sumničavim pogledom starejših generacij, da s to mladino ni več nič in da je konec sveta vsekakor vedno bližji.

Mnogo je stvari, ki bi se lahko in bi se morale narediti bolje. Veliko je konfliktov, ki nastajajo iz različnih pogledov, želja, idej in pogledov na delovanje Mostovne. Predvsem pa je glavna naloga Kulturnega centra Mostovna ohranjanje obstoječih programov, širjenje dejavnosti in delovanja Mostovne, vključevanje novih sodelavk in sodelavcev, zagon novih projektov. Veliko je pogojeno s finančno platjo, ki nam je hočeš nočeš vsiljena od zunaj, vendar se veliko stvari da doseči tudi s požrtvovalnostjo (uh, spominja me na lastnosti nekdanjih pionirjev, kdo ve, če to še učijo v šoli?), uživanjem v dobrih dogodkih, s potrebo po osebni rasti (intelektualno, psihološko, pa tudi fizično).
Za konec vabim vse, ki bi želeli delovati v Kulturnem centru Mostovna ali s kakšnim drugim projektom v okviru zavoda Masovna, da se javijo na že dolgo znano lokacijo, naslove in telefonske številke. Zaželjena je vsakršna pomoč Mostovni, prav tako pa lahko Mostovna pomaga tudi tebi.

Marko Rusjan

Vstop v Evropsko skupnost se nam zdi samoumevno, vsakdanje dejstvo, ki ga ljudje sicer spremljajo z zanimanjem, a pri večini ne vzbuja pretirane zaskrbljenosti. Zdi se celo, da je širitev unije bolj zanimala, ali skrbela, javnost "starih" članic evropske druščine. V Novo Gorico, priročno izhodišče za ogled položaja na naši strani, se je tako v preteklih mesecih prišlo razgledovat kar nekaj tujih novinarjev in nekatere je zanimalo tudi, kaj bo vstop v Evropo pomenil za mlade in za dejavnosti, ki jih med drugim razvijamo na Mostovni. Mogoče so pričakovali drugačne odgovore, a očitno nisem bil edini, ki jim je odgovoril enako: spremenilo se ne bo nič.
Vsaj pri meni je tak odgovor bolj kot iz resničnega prepričanja nastal malo iz lenobe, malo iz užitkarske provokacije, še največ pa iz gole nevednosti. Lahko bi seveda omenil izgubo dela za storitvena podjetja na mejnih prehodih, med očitne spremembe spada tudi kasnejša razglasitev maloobmejnih prehodov za mednarodne in podaljšanje odprtega časa - kar je za Mostovno, tik ob solkanskem prehodu, gotovo zanimiva sprememba. Sprememb bo še več, nekatere bodo napovedane in premišljene, druge se bodo zgodile same od sebe. Ali bodo dobre ali slabe, in katerih bo več, tudi še ne vemo. Ne mi, ne tisti, ki nas v Evropo vodijo.
Slovenija bo prikrpana k ostalim evropskim državam. Eden od šivov bo tekel tudi čez Novo Gorico in Primorsko, kjer se nam zaradi tega postavljajo nekoliko drugačna vprašanja kot v "celinskem" delu države. Na drugi strani imamo namreč Italijo, ki se vedno znova dokazuje kot prebrisan in nepredvidljiv sosed, ki nas lahko v vsakem trenutku položi v koš. Ko slišimo govoriti o "Evropi dveh hitrosti", si lahko predstavljamo, da Italijani vozijo vsaj po treh pasovih - najhitrejši je goriško-videmski, najbolj odprt za sodelovanje in povezovanje. Na odstavnem pasu se cijazi Trst, uradna državna politika pa je nekje vmes, oziroma enkrat bolj levo, drugič bolj desno. Meja se ne bo povsod odpirala enako hitro.
Evropa se bo najprej odprla za trgovsko blago in dobrine. Pretok in sodelovanje ljudi se bo krepilo bolj počasi, tudi brez administrativnih omejitev. Nepoznavanje, predsodki, ali zgolj nenavajenost na nove razmere so hude ovire, ki ne bodo izginile ne hitro ne same od sebe. Četudi si morda domišljamo, da sosede dobro poznamo, nas gotovo čaka še kakšna učna ura in nova spoznanja.
Pri našem vključevanju naj bi se zanašali na pomoč slovenske manjšine v Italiji - verjetno res, a tudi zamejci so svet zase, ki ga je treba bolje spoznati in povezati v življenje matične države. Enako lahko pričakujemo, da se bo ob meji povečeval italijanski kulturni vpliv. Kateri jezik bomo govorili, posebej v dvojezičnih krajih? Bomo kot ponavadi avtomatsko preklopili na tuj jezik, ki ga "vsi znajo", ali bomo bomo dali tujcem priložnost, da govorijo, čeprav polomljeno, slovensko? Če se lahko nekaj slovenskih besed naučijo Kitajci na boljšem trgu, je treba pohvaliti tudi napore Italijanov pri učenju slovenščine, saj je tu motivacija veliko manjša, saj lahko enako dobro shajajo zgolj s svojim jezikom. Po drugi strani lahko pri nas opažamo preveliko samozadovoljnost pri uporabi tujih jezikov, predvsem v medijih in javnem sporočanju - rezultat so prav zgledni zmazki, kot bi se jih še morali spomniti iz prvih let prostega pritoka tujega blaga in spakedranih skoraj-slovenskih reklam in navodil za uporabo te ali one inozemske dobrine.
Poleg že omenjenih razlogov za zanikanje sprememb morda obstaja še eden, in sicer nezavedni strah pred poslabšanjenjem stvari, ki ga ne želimo priznati in se oklepamo tega, kar imamo in poznamo.

Obnovljeni Tito na Sabotinu že kaže na to. Verjamem, da mnogih niti ne bo preveč zanimalo, kaj bi po novem lahko bilo drugače ali celo boljše, ampak bodo mirno živeli naprej po ustaljenih navadah. Evropa je projekt prihodnosti in prihajajočih generacij ne bodo več mučile naše dileme, ker bodo z novim redom že rasle. Ostali pa smo tudi večinoma preživeli menjave sistemov in ureditev in se tovrstnih vprašanj, ki so se gotovo porajala, skoraj ne spomnimo več. Če nas zgodovinske izkušnje kaj učijo, se največje nevarnosti skrivajo ravno pri nas samih. Slovenska oblast je v preteklosti ob prelomnih dogodkih le redko pokazala dovolj zrelosti in drznosti za uveljavljanje narodnih interesov. V avstroogrskem parlamentu so slovenski poslanci raje kot na seje šli v kavarno na partijo taroka, in po prvi vojni se je bilo bolj važno prepirati, kdo bo sedel v boljši pisarni, medtem, ko je poražena italijanska vojska na kolesih zasedla tretjino Slovenije. Prostovoljna predaja Koroške (in Benečije šestdeset let prej) kažeta na nezaupanje ljudi do lastne države. Po drugi vojni nas je ena frakcija hotela priključiti vatikanski državi, druga pa je lahkomiselno prepustila obmejne kraje v duhu internacionalizma in bratstva. A duh se razkadi, meje pa ostanejo.

Za primerjavo se lahko spet ozremo čez zahodno mejo: Italija je znala izročilo starega Rima, Machiavellijeve državniške filozofije in naravne nadarjenosti za politiko in diplomacijo (karkoli si že predstavljamo pod tem..) povezati v kontinuiteto, v kakršnikoli državni obliki je že nastopala. Iz vsake vojne ali pretresov je potegnila, kolikor je le bilo mogoče. Če ne takoj, pa kasneje. Za vsako situacijo ima predviden načrt - če ga ne bo uporabila danes, bo ostal v predalu za naslednjo priložnost. Lahko si predstavljamo, da so v predalu tudi gradiva z za nas nič kaj blagohotno vsebino - nenazadnje je v veljavi tudi še prenekateri zakon iz Mussolinijeve vladavine - in samo vprašamo se lahko, ali bomo znali primerno odgovoriti, ko se bodo nekoč znašla na mizi. Od zunaj se morda italijanski politiki zdijo med sabo na smrt skregani in povsem zaposleni sami s sabo, toda kot država ima Italija vsaj za bližnjo okolico jasne cilje in usklajeno delovanje.
Slovenska država takšne zakladnice izkušenj in modrosti nima, odrekla se je tudi tistim iz polpretekle zgodovine, ki bi jih lahko s pridom izkoristila. Uveljavljanje lastnih interesev bo zato še bolj naporno in napake bolj boleče. Upamo lahko samo, da jih bo čimmanj. Tudi v času "brez meja" in informacijske družbe države še ne bodo odpravljene, kot bi to marsikdo rad videl. Še posebej ne slovenska, ki mora trdne temelje za nadaljnji obstoj šele ustvariti.

Simon Markič

Nova Gorica je začela rasti leta 1947, magistrala in prvi stanovanjski bloki so bili dokončani leta 1951.
Najprej odgovorimo na vprašanje, zakaj zgraditi Novo Gorico sredi travnika in ne že v obstoječih krajih (Šempeter, Solkan). To je bila povsem politična odločitev, odločitev tedanje oblasti oz. tedanjega ministra Ivana-Mačka Matije. Arhitekt Božidar Gvardiančič se takole spominja razmišljanja g.Mačka:
"�ministra je motila harfa tirnih naprav šempetrske železniške postaje, neposredna navezava Šempetra na staro Gorico, izrazito kmetijsko prebivalstvo, nasproti sicer mešanemu, vendar socialistično zavednejšemu življu v Solkanu, in pomanjkanje dejavnosti, ki bi jih bilo mogoče razviti v industrijo. Obrnil se je očitajoč k meni, rekoč:" Ali vidiš, da tule ne more stati Nova Gorica." Jaz pa tega nisem uvidel, še bolj prepričan sem bil, da zamujamo priliko ustvariti mesto tam, kjer se Vipavska dolina naravno izteče pod kraško planoto v območje Soče, kjer je bil priliv Slovencev v staro Gorico najmočnejši in odločilen. Kdo bi ministru takrat ugovarjal in veljalo je več pohvaliti njegovo intuitivno odločitev, ki ni dopuščala ugovora." (V.Torkar: Urbanizem in politika)
Po besedah ministra Mačka so se le stežka zedinili kje bo stalo mesto in potrebno si je bilo teren ogledati iz najrazličnejših okoliških točk. Cilj tedanjih političnih tokov je bilo socialistično mesto, ki bi sijalo na staro, izgubljeno Gorico.
Arhitekt Edvard Ravnikar je naredil urbanistični načrt v duhu takrat modernega avantgardističnega gibanja, katerega začetnik je bil Francoz Le Corbusier. Ravnikar si je zamislil glavno magistralo, ob kateri bi stale vse glavne mestne stavbe, na obeh krajiščih pa bi bili stanovanjski bloki. Projekt se je uresničil le do sredine, potem so prevladali drugi pogledi. Nova Gorica nima ne izrazitega središča, ne osrednje magistrale in Kidričeva ulica ima veliko manjši pomen, kot ji ga je začrtal Ravnikar. Ostala pa je ideja o "zelenem mestu" In danes je iz obilice parkov, zelenic in drevoredov jasno razvidno, da je bila ideja uresničena.
Prva tri leta so novo Gorico gradile mladinske brigade iz celotne tedanje Jugoslavije. Mladinci oz. brigadirji so polni energije, volje in visoke morale začeli z delom. Najprej so uredili strugo potoka Korna, ker je rad poplavljal, zatem so s krampi, lopatami in samokolnicami, z znanjem renških zidarjev in okoliških obrtnikov zgradili magistralo (danes Kidričeva ulica) in deset "ruskih" stanovanjskih blokov. Sledila je izgradnja občinske stavbe. Kasneje je zraslo še sodišče, šola, knjižnjica, itn. Prvi prebivalci so se za stalno naselili v mlado mesto šele, ko se je razmahnila industrija.
Kot smo omenili že prej, Nova Gorica ni zdržala zastavljenega tempa. Mlado mesto preprosto ni bilo sposobno skrbeti samo zase. Sledila je kriza, po odprtju meje (Videmski sporazum, 1956) se je razvoj nadaljeval in do danes je Nova Gorica imela kar nekaj vzponov in padcev. Zanjo bi lahko rekli, da se na napakah uči in zdaj se situacija izboljšuje. Ne moremo reči, da je bil tovrstni razvoj slab ali odličen, ker se je mesto prilagajalo potrebam za preživetje. Vse to je pustilo pečat tudi na mladinskih kulturah, ki so se prav tako vzpenjale in padale z mestom, pogosto tudi brez njega. Danes nekako doživljajo razcvet, lep dokaz za to je Zavod Masovna oz. klub Mostovna, zanimiv primerek sodelovanja med mladimi in občino. Mostovna in druge podobne ustanove poskušajo zadržati mlade in njihovo ustvarjalnost v Novi Gorici.

Lahko bi rekli, da je za mladinske kulture v Novi Gorici dobro poskrbljeno. Novogoriška občina je po zaslugi igralništva med najbogatejšimi v državi, zato si lahko privošči več vlaganja v delo z mladimi za razliko od večine drugih slovenskih občin. Omeniti je treba, da novogoriška mladina, kljub razvitemu igralništvu, nima burnega hazarderskega življenja in je to prepuščeno bolj ali manj turistom.
Vsekakor, gospodarstvo, geografska in zgodovinska podoba, šolske ustanove ter v zadnjem času nezanemarljiv vpliv medijev (tako lokalnih, kot globalnih) pomembno vplivajo na razvoj, mentaliteto, ustvarjanje ter razmišljanje in življenje ljudi, ki tvorijo neko kulturo in podkulture znotraj nje.
Antropologi imenujejo podkultura vsako določljivo kulturo znotraj neke kulture, vsak življenjski slog oz. kulturni vzorec, ki ni skupen celotni skupnosti, ampak samo nekemu njenemu delu, neki skupini (Harris 1993:105), sistem percepcij, vrednot, verovanj in običajev, ki se opazno razlikujejo od tistih v dominantni kulturi, četudi imajo nekaj skupnega z dominantno kulturo (Nanda 1991:73) Ne obstaja kultura, temveč obstajajo kulture. Podkulture so pač le manjše enote znotraj večjih. Sistemi znotraj sistemov (R.Muršič; Ceršak 2000, str.246).
Pri mladinskih kulturah je predvsem pomemben prilastek mladinske, ki označuje neko kulturo, ki jo zaznamuje mladost, torej neko določeno obdobje v razvoju posameznika. Statična etablirana (mladinska) kultura običajno ne nudi presežkov. Instuticionalizirane izobraževalne in podobne ustanove nas držijo v primežu svojih interesov in nam ne omogočajo razvoja zunaj predpisanega modela. S svojimi utečenimi obrazci se nam vsiljujejo na vsakem koraku, kar ustvarja predpogoj, da se pojavi nekaj posameznikov ali skupin, ki zaplavajo proti toku, zapustijo ponujeno/vsiljeno oz. prevladujočo kulturo in začnejo ustvarjati lastno, po svojih merilih. Pojavi se težnja po prostoru/ustanovi, ki bi jim nudila popolno ustvarjalno svobodo, specifičen način izražanja sebe, iskanje svoje indentitete in nenazadnje druženje in iskanje ljudi s podobnimi interesi.

Tovrstna kultura ima v Novi Gorici pravzaprav že kar dolgo tradicijo. Stara je skoraj toliko kot mesto samo. Prvi mladinski klub so imeli že v 70-tih letih, ugasnil je leta 1967. Leta 1984 ga je sicer izven samega mesta, v Šempetru pri Gorici nadomestil CRMK - center za razvoj mladinske kulture, zaklonišče, ki so ga za potrebe tovrstne dejavnosti le nekoliko prenovili. Center je razvijal nekovencionalno kulturo in brez prekinitev deloval enajst let in omogočil kaljenje semen "alternativne" mladinske produkcije. Po njegovem zaprtju je nastopil prostorski mrk. Ljudje, ki so se ukvarjali s prirejanjem koncertov, le teh niso imeli kje organizirati. Kmalu so se zagledali v zapuščen objekt Mostovne. Najbolj neučakani so želeli prostore kar zasesti, a je bila nazadnje izbrana bolj kompromisna pot in začeli so se dogovarjati z občinskimi oblastmi. Ob celi vrsti obljub, zapletov in drugih težav, so leta 1997 priredili predstavitveni shod, katerega namen je bil predvsem premagovanje nezaupljivosti do "alternativne" mladinske dejavnosti. Shod je bil uspešen, kar je botrovalo temu, da je še istega leta občina vzela objekt v najem. Sledila je papirnata vojna, vmes pa se je že oblikoval zavod Masovna, ki je nastal zaradi potrebe po pravni osebi, ki bi vodila celoten prostor Mostovne. Klubi 13.brat, Druga Stran, KGŠ in ŠKUC-sekcija Nova gorica so se torej združili v Zavod neinstitucionalne kulture Masovna, ki je bil leta 1998 na razpisu mestne občine izbran za upravljalca objekta Mostovna. Prenovljene prostore zapuščenega industrijskega objekta z velikim travnatim dvoriščem - Mostovno so otvorili 23.novembra 2002. Sam objekt Mostovne je precej velik in sorazmerno s tem njegova obnova pogoltne tudi veliko denarja, ki zato omejuje tudi program.

Po formalni plati je glavni organ, ki omogoča delovanje zavodu, svet zavoda. Njegova naloga je, da izbira direktorja in organe, ki se glede na komajšnji zagon šele oblikujejo. Ustanovitelji so bili v Svet enakovredno postavljeni, vanj pa so vključili tudi predstavnike zainteresirane javnosti. Konkretno to pomeni, da ima Mostovna že določenega direktorja in sicer Marka Rusjana in predsednika Sveta zavoda Simona Markiča. Direktor naj bi bil odgovoren za poslovanje zavoda in upravljanje s prostori, kar dejansko pomeni, da se bode z birokracijo in ekonomijo zavoda. Ostalo, ustvarjalnejše delovanje je porazdeljeno na različne skupine, ki se ukvarjajo z načrtovanjem programa, projekti in organizacijo.
Pridobivanje aktivnih članov zavoda in njegova kvantitetna in kvalitetna širitev sta prioritetni nalogi, hkrati pa se že išče možnost zaposlovanja v okviru javnih del, kajti projekt Mostovna naj bi omogočil zaposlovanje mlajših in dolgotrajno brezposelnih oseb, invalidov in marginalcev.
Če bi program Mostovne morali kam uvrstiti, bi za zgled imeli Kud France Prešeren in Metelkova mesto v Ljubljani. Program je odvisen od financ in finance od programa. Denar za uresničitev projektov se pridobiva iz razpisov občine, v lastne prihodke pa se steka denar od vstopnin, brez katerih se na da preživeti. Nekaj je sponzorjev, ki pa v večini zagotavljajo le materialna sredstva. Občina se v program neposredno ne vmešava. Mostovničani jo obveščajo o tem, kaj se v klubu dogaja, kljub vsemu pa na nek neposreden način nadzoruje dogajanje s tem, ko na razpisu izbere določene projekte in jih financira, zato se akterji trudijo, da bi denar dobili iz postavk občinskega proračuna in z njim svobodno razpolagali. Sicer so z občino v dobrih odnosih. Ker je program odvisen od ljudi, ki ga pripravljajo, vsak človek pa ima svoje interese, okus, se tudi v Mostovni žanrsko na omejujejo. Kot odprta družba si želijo različne žanre enakopravno predstaviti. Pravijo, da niso omejeni žanrsko, ampak finančno. Akterji ne delujejo v zaprtem krogu, ampak so vedno pripravljeni, to je celo zažaljeno, na sodelovanje z novimi ljudmi, ki pomenijo predvsem pritok novih, svežih idej. Poudarek je na bolj humani družbeni ureditvi in kakovostnejšemu preživljanju prostega časa.
Projekti zavoda Masovna, ki se že uresničujejo pa so: brezplačni prinašalec novic in komentarjev Masinfo, ki izhaja že od leta 1999, enourna radijska oddaja enkrat na teden (ki se predvaja na lokalnem radiu Robin), spletna stran, občasni festivali, koncerti, predavanja, založba, ki pomaga posameznim skupinam in posameznikom pri izdaji nosilcev zvoka in pisane besede, info mreža, ki naj bi pomenila sodelovanje v slovenski klubski mreži izmenjav in informacij za mlade, ter obnova Mostovne v sodelovanju z mestno občino Nova Gorica. Mostovno si predstavljajo kot center za obe strani meje, saj je tudi v Gorici položaj alternativnih mladinskih kultur podoben ali celo slabši kot v Novi Gorici, zato se čaka na odprtje meje.

Ustvarjajo z minimalnimi finančnimi sredstvi in ne za denar temveč predvsem za lastno zadoščenje. Starostno ni omejitve, saj sodelujejo tako mladi kot starejši. Akterji ne pripadajo nobeni od političnih strank in to je za sodelovanje v svetu zavoda tudi prepovedano.
Mostovna je za novogoriške mladinske kulture nedvomno zelo pomembna pridobitev, saj lahko preko nje izživijo svojo ustvarjalnost, problematizirajo o svetovnih tematikah in uživajo ob dobri glasbi.
Širše gledano je podkultura Mostovne tudi pomemben doprinesek slovenski matični kulturi. Nastanek in organiziranost Mostovne in zavoda Masovne sta dober zgled za vse podobne mladinske organizacije.

Teja Močnik in Simona Govednik

Sem skoraj redni obiskovalec Mostovne, zato se odzivam povabilu, da kaj napišem za Masinfo. Moram reči, da Masinfo zelo pogrešam kot glasilo s kritiko situacije in kot napovednik dogajanja na Mostovni in sicer v prostoru. Izgleda pa, da je potrebno zanj kar veliko naporov, od osnovnega zbiranja prispevkov in informacij, do tega, da je potrebno precej truda za oblikovanje, za urejanje besedil, za tisk in za distribucijo. Ker se je nabralo kar nekaj materiala za objavit se uredništvo odloča o novem pristopu in sicer namerava izdati nov Masinfo, ne več kot tiskani medij ampak kot elektronski medij, kot zgoščenka, kar me kot tradicionalista nič kaj ne veseli. Sem pač pristaš klasičnega tiskanega medija. Kot je bila v preteklosti sporna naklada, je tudi zdaj vprašljiva. Ponavadi je bilo natisnjenih vsaj 2000 kosov glasila.

Tokrat bo nasnemanih vsaj nekaj sto zgoščenk. Bo pa Masinfo, kot tudi doslej, dosegljiv v pdf formatu na spletni strani zavoda Masovna, se pravi, da si ga lahko uporabnik kar sam sprinta.
Hkrati, ko se menja politika pri glasilu, imamo zdaj v času kislih kumaric tudi možnost, da se zamenja vodilna ekipa na Mostovni, za kar naj bi botrovalo glasovanje za direktorja. Po aprilskem glasovanju se je v svet zavoda potrdilo člane zainteresirane javnosti, kasneje pa še predstavnike zaposlenih, tako da o direktorju glasuje devetglavi svet. Kakšna bo odločitev, bo najbrž znano, še preden boš to prebiral. Najboljša rešitev bi bila taka, da bi dve ekipi sodelovali pri programu in vseh vzporednih aktivnostih. Se pravi, da bi se dopolnjevali tako, da bi nastala zaokrožena struja, ki bi verodostojno vodila delo v kompleksu, ki do zdaj po moji oceni dela s kakih 20% zmogljivosti. Novo vodstvo pa ne sme prezreti velikosti in globine dometa tega prostora.
Veliko je teh spletk v zakulisju dogajanja, pa vendar ne pozabimo, da je bilo v minulem letu dosti pravih dogodkov na Mostovni in da center počasi raste v pravi multimedijski center. Precej center pridobi z obiskom CRMK-jevcev, kar pomeni, da se tu nadaljuje dvajsetletno dogajanje in se tako zapisuje v samem prostoru. Roots.

Tomaž Ljubič