NIKOLAJ KUZANSKI (1401-1464)

Tematski sklopi:

  1. življenje in delo

  2. docta ignorantia (učena nevednost), simbolno mišljenje

  3. coincidentia oppositorum (sovpadanje nasprotij)

  4. geometrija in kozmologija

  5. visio Dei (pogled/videnje Boga)

Glavna dela:

O učeni nevednosti (De docta ignorantia, 1440), odlomki:

»Vsi naši najmodrejši in najbolj božanski učitelji se strinjajo v tem, da so vidne stvari (visibilia) resnično podobe (imagines) nevidnih (invisibilia) in da je stvarnik na ta način omogočil ustvarjenim bitjem, da so jim [nevidne] dostopne v spoznavajočem pogledu kakor v zrcalu in uganki (quasi in speculo et in aenigmate). To pa, da so duhovnosti (spiritualia), ki so nam same po sebi nedostopne, prepoznavne simbolično (symbolice), izvira iz zgoraj povedanega, namreč da so vse [stvari] med seboj povezane v nekem nam skritem in nedoumljivem razmerju (proportio), tako da iz vseh vznika en univerzum in da so vse v enem največjem to sámo eno (omnia in uno maximo sint ipsum unum).« (I, 11-12)

  • Pri tem simbolnem načinu iskanja nerazumljivega in neskončnega božjega bistva ima vključno vlogo matematika (geometrija):

  • »...če se hočemo na primer iz končnih [stvari] povzpeti k preprosto največjemu (maximum), moramo najprej premisliti (considerare) končne matematične figure z njihovimi lastnostmi in razmerji, potem pa ta razmerja ustrezno prenesti (transferre) na takšne neskončne figure.« (ibid.)

  • Coincidentia oppositorum, primer iz geometrije:

  • »...zato bo premica AB lok največjega kroga (linea recta AB erit arcus maximi circuli), od katerega ne more biti večjega. In tako vidimo, kako je najdaljša (maxima) in neskončna črta nujno najbolj prema, ki pa ji ukrivljenost ne nasprotuje, kajti ukrivljenost je v tej najdaljši črti enaka premosti (curvitas in ipsa maxima linea est rectitudo).« (I, 13)

    »Vse to nam kaže, da je neskončni krog (circulus infinitus) večen, brez začetka in konca, povsem in nedeljivo edinstven in vseobsežen. In ker je ta krog največji (maximus), je tudi njegov premer največji. Ker pa ni možno, da bi bilo več največjih, zato je ta krog povsem edinstven, saj je njegov premer isti z obodom. Neskončni premer pa ima neskončno središče. Očitno je torej, da so središče, premer in obod isti. (Patet ergo centrum, diametrum et circumferentiam idem esse.) Iz tega »spoznanja, uči naša neved-nost, da je največje (maximum) nerazumljivo, ki mu najmanjše (minimum) ne nasprotuje. Kajti središče je obenem obod (sed centrum est in ipso circumferentia).« (De docta ignorantia, I, 21)

  • Troedinost neskončnega središča-premera-oboda pa ima pri Kuzanskem tudi vrsto drugih simbolnih pomenov, kar je razvidno iz nadaljevanja:

  • »Sedaj vidiš, kako je največje (maximum) v svoji celosti med vsem najpopolneje preprosto in nedeljivo, ker je neskončno središče; in kako je zunaj vsega vseobsegajoče, ker je nekončni obod; in v vse prodira, ker je neskončni premer; je začetek vsega, ker je središče; konec, ker je obod; sredina, ker je premer; dejavni vzrok (causa efficiens), ker je središče, formalni (formalis), ker je premer; končni (finalis), ker je obod; dajajoče bit (dans esse), ker je središče; vladajoče, ker je premer; ohranjajoče, ker je obod. In tako še mnogo podobnega.« (ibid.)

    »V neskončni krogli najdemo tri največje linije, linijo dolžine, širine in globine, ki se stekajo skupaj v središču. Središče največje krogle pa je istovetno premeru in obodu (centrum maximae sphaerae aequatur diametro et circumferentiae). Torej so v neskončni krogli te tri linije identične s središčem.« (podč. M. U.)

    »sfera, katere središče je povsod, obod nikjer«
    (sphaera cuius centrum ubique, circumferentia nullibi)

           Kuzanski zapiše:

    »Bog je torej edini absolutno enostavni temelj (ratio) celotnega univerzuma. In kakor iz neskončnega kroženja nastane krogla, tako je Bog kakor največja krogla najenostavnejša mera (mensura) vsem kroženjem. […] Največji mir je mera vseh gibanj, tako kakor je najbolj prisotna sedanjost (maxima praesentia), tj. večnost, mera vseh časov« (prav tam, podč. M. U.).

    »Vesolje torej nima oboda; kajti, če bi imelo središče in obod, bi imelo samo v sebi svoj začetek in konec ter bi bilo omejeno glede na nekaj drugega; zunaj njega bi bilo nekaj drugega, tudi prostor – stvari, ki sploh niso resnične. Ker ga torej ni mogoče ujeti med telesno središče in obod, se vesolja, katerega središče in obod je Bog, ne dá spoznati.« (De docta ignorantia II, 2).

    »…čeprav vesolje ni neskončno, si ga ne moremo predstavljati kot končno, ker nima meja, med katere bi bilo ujeto« (prav tam).

    »Tako kot zemlja ni središče vesolja, ni niti sfera zvezd stalnic njegov obod, čeravno se nam zdi, če primerjamo zemljo in nebo, da je zemlja bližje središču, nebo pa obodu …« (prav tam).  

    »Na nebu ni negibnih, fiksnih polov [… zato] je očitno, da niti ni mogoče najti natančne sredine, točke, enako oddaljene od polov« (prav tam).

    »… On, blagoslovljeni Bog, je torej središče vesolja; Bog je središče zemlje in vseh sfer ter vseh stvari, ki so na svetu, saj je obenem neskončni obod vsega. […] obod in središče je Bog, ki je vsepovsod in nikjer.« (prav tam).

    ☻    Beri tudi: Marko Uršič, Učena nevednost, pot k sovpadanju nasprotij