Na svet sem privekal 29. novembra leta 1969. Ravno na dan republike! Krepko sem se zmotil, ko sem si mislil, da meni že ne bo treba nikoli delati na svoj rojstni dan. Na, pa je šla naša Jugoslavija po zlu, zdaj pa imam.

   Prvih 15 let bolj ali manj brezskrbnega otroštva sem preživel v Piranu, na Tartinijevem trgu.
Od tam imam lepe spomine še iz predšolskih časov. Marsikaj zanimivega se je dogajalo na piranskem glavnem trgu. Najlepše je bilo, kadar so bile tam kakšne prireditve in smo otroci rajali ob glasbi. To je bilo nekaj čarobnega. Sploh pa takrat, ko so zaprli promet in smo se lahko kotalkali ali vozili s kolesom po trgu.
   Dnevi zgodnjega otroštva so počasi minevali in bližal se je čas šolanja.
S šestim letom sem vstopil v malo šolo, leto kasneje pa v osnovno šolo Cirila Kosmača v Piranu. Tam se je postopoma oblikovala nagnjenost k tehniki in želja, da bi se v življenju ukvarjal z elektrotehniko. Pri tehničnem pouku in fiziki sem prav užival. To je botrovalo mojemu vpisu na Srednjo pomorsko šolo, na oddelek elektronike, kjer sem v štirih letih spoznal elektrotehniške zakonitosti nekoliko podrobneje.
   Sledil je vpoklic v vojsko, kjer sem po nepotrebnem "zapravil" eno leto. Spomini nanj so izredno pestri, tako dobri, kot slabi. Je pa to dolga "štorija", marsikaj bi se dalo napisati, vendar ta stran ni namenjena temu.
   Za študij v Ljubljani se nisem odločil zaradi spleta okoliščin. Takoj po vojski sem se nameraval zaposliti, vendar sem se po premisleku raje odločil za študij na takratni Višji pomorski šoli, smer Tehnologija prometa, kar sem tudi uspešno zaključil.
   Medtem sem se zaposlil na Srednji pomorski šoli kot laborant za elektrotehniko in fiziko. To delo z veseljem opravljam še danes, kljub temu, da je prosvetna plača bolj borna.

Moj svet glasbe

   Glasba me je pritegnila že v zgodnjem otroštvu. Zanimanje za glasbo je naraslo še bolj, ko sem dobil svoje prve orglice. Joj, pojem tišine in miru je postal neznanka. Precej dobre živce so morali imeti moji domači.
   Prav dobro se spominjam tudi svojega prvega "komercialnega" nastopa, ko mi je bilo kakih pet let. Ob nedeljah je ponavadi izpred bližnje "oštarije" Istrska klet zadonel zvok "frajtonarice". Neustavljiva želja me je gnala in tako sem se z maminim dovoljenjem pojavil tam ob harmonikarju s svojimi orglicami in prešerno pihal vanje. Najbrž je večina tonov "usekala"  mimo, vendar sem kljub temu vzbudil pozornost in naklonjenost tistih, ki so posedali in srkali sončne žarke, pa seveda, tudi kakšno pivo. Ob predahu mi je nekdo v pest stisnil 3 dinarje, nato pa se jih je opogumilo še nekaj. "Joooj, saj imam za sladoled!!!", sem se veselil.  Bil sem navdušen in tako ob naslednji viži še bolj zadovoljno pihnil v orglice. Kake 3 kepice so se potem prav prilegle. Njaamm!
   Z osmimi leti sem končno dočakal vpis v Glasbeno šolo Piran, po uspešno opravljenem preizkusu glasbene nadarjenosti. Prvo leto je bilo namenjeno takrat suhoparni teoriji. Nato pa sem pričel s klavirsko harmoniko. Mamina želja je bila sicer, da bi se učil igrati na diatonično, vendar v glasbeni šoli tega niso poučevali. Če zdaj pomislim, sem imel res srečo, da niso. Zakaj? Zato, ker se na diatonično pač ne da vsega zaigrati. Morda mi bo kak "frajtonar" oporekal, ampak to je neizpodbitno dejstvo. Gre za čisto tehnične omejitve, ki jih "frajtonarica" ima. V glasbeni šoli mi je bilo prva tri leta zanimivo, kasneje pa mi je postalo malo dolgočasno in vaje mučne. Pričakoval sem, da se bom naučil kakšno zanimivo skladbico, ki jo poznam, pa sem igral bolj ali manj vaje, lestvice in etide... Višek nepedagoškega pristopa pa je bilo, ko me je učitelj harmonike pošteno okregal, ker je pod mojim oknom slišal, da sem igral nekaj drugega po posluhu. Tako je v meni, ki sem bil takrat mulček malce pred puberteto, zatrl željo po muziciranju. Po zaključenih šestih letih sem izstopil iz glasbene šole. Glasbenim šolam očitam, da mnogokrat delujejo preveč togo. Ne prilagajajo snovi glede na željo učenca, ampak le učnemu programu. Tako smo mnogi bili odpisani, ker bi raje igrali kaj drugega, kot pa blesteli v klasični glasbi. Morda se je v zadnjih letih obrnilo na bolje, kaj bistveno pa najbrž ne.
   Nekaj mesecev potem se sploh nisem dotaknil harmonike in vse je kazalo, da glasba ni zame in da bo verjetno harmonka ostala zgodovina. Le "turšice" v osnovni šoli so me še vedno ob vsaki proslavi pobarale: "Marsell, a ne bi ti potegnil ene partizanske? A veš, kako bi to bilo fajn? Daj, no..." Ufff, spet "Hej, brigade!" Pa se je na eni od teh proslav zgodilo, da je nastopil tudi Mišo, znani piranski harmonikar. Bil je moj vzor. Vedno, ko sem videl kje igrati tega hecnega, malega, okroglega in dobrovoljnega možica, sem obstal, sama ušesa in oči so me bila. Ob koncu proslave je pristopil k meni in me nagovoril: "Fantek, a ne bi ti meni pomagal igrati pri piranski folklorni skupini?" "Bi, ja, " sem se plašno oglasil, "ampak jaz ne znam dobro igrati!" Pa me Mišo opogumi: "Oh, nič ne skrbi, jaz te bom vsega naučil!" Oči so se mi zasvetile od navdušenja in obljubil sem, da pridem na vaje.
   In res, obložil me je s kupom not folklornih in tudi drugih melodij. Vedno mi je na vajah zaigral kakšno skladbico, iz česar sem srkal znanje. Način njegovega igranja me je prevzel, saj se je bistveno razlikoval od drugih. Razodel mi je osnove akordičnega igranja in naučil, da se duša harmonike skriva v mehu. Igranje harmonike je postalo veselje. Vaditi je bilo prijetno. Kar vleklo je. Kako neki so se prej mučne vaje prelevile v zadovoljstvo in srečo, duhovno potrebo in duševno "hrano"!
   Srečanje z Mišom je bila velika prelomnica, ki ima zasluge, da danes igranje zame pomeni srečo in način življenja. Precej let sva skupaj igrala pri folklori, precej prepotovala in dosti doživela, dokler se ni upokojil. Nato sem nekaj let igral sam pri folklorni skupini, kasneje pa sem dobil mlajše pomočnike. Še danes igram, čeprav nekoliko manj aktivno,  v folklorni skupini VAL, kjer nas veže prijateljstvo in veliko skupnih doživetij.
   Pred nekaj leti pa se je zgodila še ena pomembna prelomnica v mojem življenju. V Piranu je nastopil znani italijanski virtuoz na harmoniki, Peppino Principe. Že pred mnogimi leti sem slišal pohvale o njem. Seveda na koncertu nisem mogel manjkati. Nikakor nisem mogel skriti silnega navdušenja nad tako senzacionalnim nastopom. Na harmoniko je igral jazz! Ja, jazz. To ni pomota. Že Mišotov still diši po jazzu, tu je bilo pa sploh slišati razne disonančne akorde, ki so značilni za to zvrst. Zbral sem pogum in ga ob pavzi malce ogovoril in izrazil navdušenje. In je bil čisto prijazen in skromen človeček. Nato sem kupil njegovo kaseto, katere trak je naredil že precejšnjo kilometrino. Poslušal sem in poslušal... Neverjetno dosti informacij sem dobil tako in se učil.
   Ko sem kakšne pol leta kasneje kupil še odlično harmoniko Excelsior, so ure namenjene vajam še hitreje začele bežati. Odločil sem se tudi za tečaj harmonije in kontrapunkta, kar je nekoliko poglobilo občutek za gibanje glasov v melodiji.
Pridobil sem si kar nekaj posnetkov pomembnih jazz mojstrov na harmoniki, med katerimi so mi najbolj všeč:

   Dobrih je še precej. Celo v Sloveniji imamo velikega mojstra jazz harmonike, ki pa na žalost ni več aktiven in je najbrž zato dokaj neznan. To je gospod Jože Kampič, ki ima za seboj zavidljivo glasbeno kariero in ki je sodeloval z znanimi glasbenimi  imeni, med drugimi tudi z genijem jazza, Jožetom Privškom. Nekoč sem ga obiskal, nakar sva prijetno kramljala in igrala. Res je mojster. Že samo od tistega obiska sem odnesel kar nekaj novih trikov.

   Igranje harmonike je zame način življenja in težko si zamišljam dan brez vaje. Postanem nekako lačen.
   Trudim se igrati zvrsti, kot so jazz, blues, funky, rock, etno, tango... Nekatere zvrsti se da odlično združiti in posledica je nekaj novega. Vse skozi se učim in vedno bolj se zavedam, koliko se še da naučiti.  To je edini pravi izziv zame, ob tolikšni poplavi "goveje muske," ki je harmoniko spravila ob dober glas. Vesoljno človeštvo želim razsvetliti, da je to prekrasen in vsestranski instrument, iz katerega se da izvabiti žlahtne tone in harmonije, o čemer priča že samo ime HARMONIKA.
Ne dolgo tega je pristopil k meni neki gospod in mi povedal pregovor, ki ga nisem slišal doslej:
"Če hočeš biti srečen, postani glasbenik!"
In prav ima, res je nekaj na tem!

Števec obiskov strani: