IZBIRE

Real Madrid Club de Fútbol

Zgodovina kluba

ZAČETKI:
Nogomet v Madridu so začeli igrati študentje fakultete Institución Libre de Ensenanza. Leta 1895 so ustanovili klub, ki se je imenoval Football Club Sky. Leta 1900 je Football Club Sky razpadel na dva dela. Nova kluba sta se imenovala New FootBall de Madrid in Espanol de Madrid. Predsednik slednjega je bil Julian Palacios, ki je skupaj še s nekaterimi člani zapustil prvotni klub, kar je bil tudi razlog za nastanek dveh novih klubov. Leta 1902 je klub ponovno spremenil ime in dobil tudi novega predsednika. Tako je 6. marca 1902 bil na novo ustanovljen nogometni klub, ki se je imenoval Madrid Football Club, njegov prvi predsednik je bil Juan Padros, ki naj bi imel svoje korenine iz Katalonije. Madrid Football Club je postal uradni nogometni klub, ki je pozneje v zgodovini zrasel v največji klub v zgodovini nogometa. Za barvo dresov so izbrali belo, po vzoru angleškega kluba London Corinthians. Prvo igrišče na katerem so beli igrali, se je imenovalo Estrada.

Madrid – 1902

Juan Carlosa je kmalu (1904) na mestu predsednika zamenjal njegov brat Carlos Padros, ki je bil leta 1904 tudi eden od ustanoviteljev organizacije FIFA.

Ena prvih ekip Madrida …

… in ena prvih mladinskih ekip

Leta 1902 je Madrid Football Club s pomočjo kralja Alfonsa XIII. organiziral prvo tekmovanje Copa de la Coronacion, kjer so nastopale ekipe iz celotne Španije. Poprej so se odvijala samo regionalna prvenstva. Ta pokal je predhodnik tekmovanja Copa del Rey, kot ga poznamo danes. Na tem pokalu se je odigral prvi “el clasico”. Zmagala je Barcelona z 1:3. Zmagala je predvsem po zaslugi šestih tujcev, kateri so že takrat igrali za Barcelono, ki je bila v tistem času že precej bolj organiziran klub. 23. maja 1902 je prestopil prvi igralec na relaciji Madrid – Barcelona. To je bil Alfonso Albéniz Jordana, ki je prestopil iz Barcelone v Madrid.
Kmalu po nastanku kluba je Madrid Footbaal Club začel osvajati svoje prve lovorike. Nasploh prvo lovoriko so beli, sicer neuradno, osvojili 11. avgusta 1902, ko so v finalu nekega prijateljskega turnirja premagali klub Moncloa z rezultatom 6:5. Prva lovorika sta bila dva keramična krožnika. Prvo uradno lovoriko pa je Madrid osvojil 18. 4. 1905. To je bilo v tekmovanju, ki se je tedaj imenovalo Campionato de Espanya (naslednik pokala Copa de la Coronacion). V finalu je Madrid igral proti Athleticu iz Bilbaa. Zmagal je po zaslugi gola Manuela Pratsa, ki je tako prinesel Madridu prvo uradno lovoriko.
Prvo mednarodno tekmo je Madrid odigral 23. 10. 1905 proti francoski ekipi Gallia. Rezultat je bil 1:1. V tem času je Madrid osvojil španski pokal trikrat zapored, kar jim je omogočilo, da so obdržali originalni pokal, ki je bil namenjen zmagovalcu (drugače je bil ta pokal prenosljiv za zmagovalca v posameznem letu). Pokal so nato osvojili še četrtič v štirih letih.
Leta 1909, ko je bil predsednik Madrida Adolfo Melendez, je bil Madrid eden od ustanoviteljev španske nogometne zveze. Predsednik Madrida Melendez je bil tudi eden od sekretarjev zveze.
Leta 1910 se je Madrid preselil na novo igrišče – O’Donnell. Za najemnino so mesečno plačevali 1000 peset (6€).
V letih od 1911-20 se je počasi začela era Bernabeu v Madridu, kar se je pozneje izkazalo za ključno za razvoj kluba, ki je sčasoma postajal najboljši klub vseh časov. V tem času so se trije člani družine Bernabeu pridružili klubu. To so bili Antonio (ki je bil tudi eden od ustanoviteljev FC Bologna; v Madridu je deloval kot funkcionar), Marcelo (bil je odličen igralec) in Santiago (opravljal je tako rekoč vse funkcije skozi svoj čas). Santiago Bernabeu je svoj debi v majici Madrida dočakal 3. marca 1912, ko je imel 16 let. Na tekmi proti English Football Clubu je dosegel zmagoviti gol za zmago z 2:1.

Mladi Santiago Bernabeu

V tem času se je v Madridu igralo tudi regionalno prvenstvo in Madrid je bil zmagovalec 12-ih od 18-ih izvedb tekmovanja. Leta 1916, v polfinalu španskega pokala, sta Madrid in Barcelona odigrala nepozabne dvoboje. To pa zato, ker je zmagovalca določila šele 4. tekma, saj tedaj še niso poznali pravila o več doseženih golih v gosteh. V četrti tekmi je Madrid zmagal 4:2 in se tako uvrstil v finale. Na tej tekmi so se začeli spori na relaciji Madrid-Barcelona. Igralci Barce so protestirali z odhodom iz igrišča za 7 minut, saj so menili, da je bil 4. gol Madrida dosežen iz prepovedanega položaja. Dosegli niso nič. Napeto ozračje se je nadeljevalo v finalu, ki se je igral v Barceloni. Na njem se je Madrid pomeril z Athleticom. Navijači Barce so s kamenjem napadli hotel in avtobus Madrida, misleč, da se jim je v polfinalu zgodila krivica. Finale je pozneje osvojil Athletic, ki je pokal dobil v trajno last in tako postal drugi klub, ki mu je to uspelo (po Madridu). Po tem dogodku v polfinalu, lahko rečemo, da je bil to začetek vročega rivalstva med Realom in Barco, ki ga poznamo še danes in ni nič manjše.
Leta 1920 je kralj Alfonso XIII. krstil klub, kot kraljevi klub. Nekateri funkcionarji kluba se s tem niso strinjali, saj se je spremilo uradno ime kluba, ki je veljalo do tedaj. Istega leta je Madrid odpotoval na prvo gostovanje izven Španije. To je bilo v Italijo, kjer so odigrali 5 prijateljskih tekem, med drugim tudi proti FC Bologni.
Leta 1921 je Santiago Bernabeu eno leto igral za mestnega rivala Atletica za katere je sicer igral samo na prijateljskih tekmah. V tem času je bil Real Madrid prva ekipa, ki se je domislila črnih trakov na rokavih v spomin na kakšen tragičen dogodek. Črne trakove so prvič na kaki tekmi nosili proti Atleticu 5. marca 1922, v spomin na smrt dveh nogometašev. Eden je bil igralec Reala Madrida Sotero Aranguren, drugi pa je bil igralec Athletica Rafael Moreno “Pichichi”. Po njem se tudi imenuje nagrada za najboljšega strelca v La Ligi.
Pozneje v tem času je lastnik igrišča O’Donnell zahteval, da Madrid zapusti ta stadion, saj ga je hotel preurediti za druge namene. Real Madrid se je zato za kratek čas preselil na stadion Velodrome at Ciudad Lineal, preden so se vodilni v klubu odločili za gradnjo svojega stadiona – Chamartin.

Chamartin

Prvo tekmo na novem stadionu je Real odigral proti Newcastle Unitedu 17. maja 1924. Tekma pred 15.000 gledalci (to je bila polna kapaciteta stadiona) se je končala z rezultatom 3:2 za domače. V tem času je Realova ekipa odšla tudi na prvo turnejo v Anglijo, kjer je sicer izgubila vsako tekmo, kar pa ni nič čudnega, saj je bil takrat nogomet v Angliji za nekaj razredov boljši kot drugje po svetu. Leta 1926 je Santiago Bernabeu prvič postal trener Reala Madrida. Trener je bil tudi še pozneje. Pod njegovim poveljstvom se je ekipa odpravila na turnejo pa Ameriki, ki je trajala 3 mesece in pol. Leta 1928 se je prvič igrala La Liga. Madrid je kljub odličnemu začetku, moral na koncu premoč priznati rivalom iz Barcelone. Po tej sezoni se je Real dogovoril z Espanyolom za prestop legendarnega vratarja Zamore, po katerem se danes imenuje nagrada za vratarja v La Ligi, ki prejme najmanj zadetkov. Cena za ta prestop je bila 150000 peset. (900€). V tem času se je Realu pridružil še eden odličen nogometaš tistega časa – Jacinto Quincoces.

Jacinto Quincoces

PRVI VEČJI PREMIKI V KLUBU:
V četrtem desetletju obstoja kluba, se je Real Madrid kot klub začel širiti. Preselili so se v nove, modernejše pisarne. Glavna novost pa je bil prvi klubski bar, kjer so se člani kluba družili predvsem po zmagah. 14. aprila 1931 je Madrid začasno izgubil naziv “kraljevi” klub. Do tega je prišlo zaradi menjave oblasti v Španiji, ki so jo prevzeli republikanci. Iz grba je bila vzeta tudi krona. Istega leta je Madrid osvojil svojo prvo La Ligo. Tri leta pozneje se je Madrid dogovoril za prvi prestop kašnega tujca v Madrid. To je bil Nemec Jacop Bender. Ampak do tega prestopa ni prišlo, saj je prestop blokirala nemška zveza. Tako je prvi tuji nogometaš, ki je kdaj zaigral za Madrid postal madžarski vratar Gyula Alberty Kiszely, ki je prestopil po koncu SP-ja v Italiji leta 1934.

Gyula Alberty Kiszely

V začetku 2. svetovne vojne, ko prvenstva niso igrali, se je Madrid hotel pridružiti katalonskemu prvenstvu. S tem so se strinjale vse ekipe, ki so sodelovale, razen seveda Barcelone. Tako Madrid ni nikoli zaigral v katalonskem prvenstvu. Pozneje med vojno se, tako ali tako, ni igralo nobeno prvenstvo na španskem ozemlju. Med vojno je bil Chamartin skoraj popolnoma uničen (zaradi bombardiranja), saj je bil stadion uporabljen kot zapor. Po koncu vojne je klub dobil novo vodstvo, katerega osnovna naloga je bila obnovitev Chamartina. Za to so porabili 300.000 peset. Na prenovljenem stadionu so prvo tekmo odigrali proti mestnemu tekmecu Atleticu in zmagali tekmo z 2:1. Leta 1941, natančneje 1. aprila, je Madrid ponovno dobil naziv “kraljevi” klub. Novo ime kluba je bilo tako znova Real Madrid. V sezoni 1942/43 je Real odigral zgodovinsko tekmo proti Barceloni, ki so jo premagali kar z 11:1 in so tako nadoknadili zaostanek s prve tekme, ki jo je Madrid izgubil s 3:0 in se uvrstili v finale pokala. Strelci na tej legendarni tekmi za Real so bili : Ruden (4), Barinaga (3), “Chus” Alonso (2), Alsúa in Botella. Tekma še danes buri duhove in bo šla v zgodovino kot največja zmaga katere od ekip na el clasicu. Predsednika obeh klubov Paralba in Mesa de Asta sta zaradi neprimernega obnašanja obeh ekip in vodstva klubov med polfinalom morala zapustiti mesto predsednika, na zahtevo španskega parlementa.
Ta dogodek je bil verjetno eden izmed ključnih v zgodovini Reala. Menjava predsednika je pomenila, da je na ta stolček sedel najpomembnejši človek v zgodovini kluba – Santiago Bernabeu, ki ni deloval v klubu od leta 1935. Uradno je postal predsednik 15. septembra 1943.

Predsednik Santiago Bernabeu

Bernabeu je takoj začel z delom. Njegov predhodnik na mestu predsednika Ernesto Cotorruelo, ki je deloval v klubu le začasno, dokler ni Bernabeu postal uradni predsednik, je določil, da se bo stadion povečal na kapaciteto 40.000. Bernabeu je takoj imel precej večje načrte in je določil, da se bo stadion dogradil tako, da bo sprejel 75.000 gledalcev. Svojo prvo tekmo na novem stadionu so beli odigrali proti portugalski ekipi OS Belenses 14. decembra 1947. Real je seveda zmagal, z rezultatom 3:1.

Novi Chamartin – Santiago Bernabeu

Splošno gledano pa štirideseta leta in začetki Bernabeua na čelu Reala niso bili rezultatsko tako uspešni, kot organizacijsko. Vseeno je novi predsednik v tem času dočakal svoji prvi dve lovoriki. To sta bila dva španska pokala v letih 1946 in 1947. Glavni igralec v tem času je bil legendarni Molowny, skupaj z ostalimi nekaterimi odličnimi igralci, kot sta Pahino in Miguel Munoz. Bernabeu je imel velike načrte in je hotel v svoje vrste zvabiti takrat enega najboljših igralcev Ladisloa Kubalo. Toda Kubala je zahteval, da z njim pride tudi njegov svak, ki bi prevzel mesto trenerja. S tem se pri Realu niso strinjali, tako da je pozneje Kubala podpisal za Barcelono.

ERA DI STEFANO:
6. marca 1952 je Real praznoval zlato obletnico – 50. let obstoja kluba. Vodilni so pripravili veliko zabavo, za katero je klub namenil 20 mio. peset. V klubu so pripravili nogometni turnir, pozabili pa niso niti na ostale športne dejavnosti, kot so košarka, rokomet, šah, konjske dirke, wrestling in bikoborbe. Nogometni turnir je osvojil klub Millonarios Bogota, potem ko so bili boljši od Švedske ekipe Norrkoping in domačega Reala. Najpomembnejše kar se je zgodilo na tem turnirju je to, da je za Bogoto igral Alfredo di Stefano. Vodilni v klubu so hitro opazili kakšne kvalitete je ta nogometaš. Di Stefano in Bernabeu sta tako podpisala predpogodobo o prestopu. Kasneje je to nogometaš storil še z Barcelono. Prišlo je do zmede, komu igralec pripada in iznajdljivost Bernabeua in nespretnost predsednika Barcelone Enrique Martia je pomenilo, da je najboljši nogometaš na svetu tistega časa pristal v belem dresu Reala. V tem času je imel pomembno vlogo tudi Raimondo Saporta, ki je bil sicer zadolžen predvsem za košarko v klubu. Saporta je bil obenem desna roka in glavi svetovalec Bernabeua v vsem dogajanju v klubu in zato mu mnogi pripisujejo pomembno vlogo pri razvoju kluba.

Najboljši igralec Reala vseh časov: Di Stefano

Z Di Stefanom je Real začel svoj veliki pohod doma in pozneje tudi v Evropi. Real je v sezoni 1953/54 ponovno osvojil La Ligo, prvo po letu 1932/33. Leta 1955 so člani kluba izglasovali, da se Chamartin preimenuje v stadion Santiago Bernabeu. V tem letu so tudi potekali prvi pogovori o ustanovitvi evropske lige oz. evropskem pokalu. Glavni pobudniki so bili francoski časopis L’Equipe in predsedniki vodilnih evropskih klubov. Na sestanku na katerem so se menili o tej ligi, je imel glavno besedo ravno Bernabeu, ki je poskrbel, da so vsi skupaj prišli do skupnega jezika. Naslednje leto se je tako igralo prvi evropski pokal za državne prvake.
V tem tekmovanju je Real prvo tekmo odigral v Genevi proti Servetteju. Real je zmagal z rezultatom 2:0. Prvo sezono v Evropi je Real v svojem slogu končal na vrhu, po zmagi nad Stade Reims z rezultatom 4:3. Po koncu sezone se je ravno iz poražene ekipe v finalu v Real preselil Raimond Kopa. Kasneje se je ekipi pridružil še legendarni Ferenc Puškaš. Tako je Real sestavljal sijajno ekipo in imel v tistem času verjetno najboljšo ekipo vseh časov. Di Stefano, Puškaš, Gento, Kopa, Rial, Marquitos, Santamaria …
Di Stefano je bil tudi prvi nogometaš, ki je prejel nagrado Zlata žoga za najbojšega evropskega igralca. Ta ekipa je kraljevala po Evrop kar 5 let in tako osvojila prvih 5 lovorik v pokalu državnih prvakov. Najbolj je ljubiteljem nogometa ostala v spominu zmaga nad Eintracht Frankfurtom v finalu, ki ga je Real osvojil z rezultatom 7:3. Štiri gole je dosegel Puškaš, tri pa Di Stefano. Leta 1960 je ista ekipa osvojila tudi prvi Interkontinentalni pokal proti Penarolu iz Montevidea s skupnim rezultatom v dveh tekmah 5:1.

Novembra leta 1960 je bil Real prvič izločen iz Pokala državnih prvakov, ne da bi postal prvak. Izločila ga je Barcelona, to pa predvsem o zaslugi angleških sodnikov Ellisa in Leafea. Dosodila sta neobstoječo enajstmetrovko za Barcelono in ji tako omogočila napredovanje. Real se je Barci za to maščeval že nekaj dni kasneje v državnem prvenstvu, ko so zmagali na Camp Nouu z rezultatom 5:3.
Leta 1963 so v Madridu zagradili prvi nogometni kamp – Real Madrid City. Načrte za ta kamp so sicer naredili že leta 1956, a do izvedbe je bilo potrebno nekaj časa. 27. junija 1964 je Di Stefano odigral svojo zadnjo tekmo v belem dresu. To je bilo proti Interju v finalu Pokala državnih prvakov, ki ga je Inter tudi osvojil. Di Stafano je klub zapustil po sporu z najtrofejnejšim Realovim trenerjem Miguelom Munozom. Preselil se je k Espanyolu. V letih od 1961 do 1965 je Real osvojil pet zaporednih naslovov državnih prvakov. To je tudi rekord o zaporednih naslovih ene španske ekipe v državnem prvenstvu. Real ga je sicer ponovil še v letih od 1986 do 1990.
11. maja leta 1966 je Real osvojil še svoj šesti naslov najboljše ekipe v Evropi. Znova je bil trener Miguel Munoz. Vzdevek te ekipe je bil ťYe-YeŤ. Ta vzdevek je ekipa dobila zato, ker je bila zelo mlada in s takšnim izrazom so takrat klicali mlade v Španiji, ki so se navduševali na skupino The Beatles. Ekipi je poveljeval Paco Gento, za katerega je bil to prav tako šesti evropski naslov. Ta rekord stoji še danes. Ostali pomembni igralci iz te ekipe so še: Pirri, Amancio, Grosso, Sanchis …

Lovorike, ko jih je Real osvajal v teh letih

NOVE GENERACIJE V KLUBU:
V sezoni 1970/71 se je Real prvič in edinkrat uvrstil v finale Pokala pokalnih zmagovalcev, ki sedaj ne obstaja več. V finalu so nato beli nesrečno izgubili proti Chelseaju. Leta 1974 se je končala era Miguela Munoza na klopi Reala. V 14-ih sezonah je osvojil: 9× La Liga, 2× Copa del Rey, 2× Pokal državnih prvakov in 1× Interkontinentalni naslov. Na klopi ga je nasledil nekdaj legendarni igralec belih Luis Molowny. Pozneje sta bila trenerja še dva Srba: Miljan Miljanić in Vujadin Boškov. V tem času je Real v glavnem osvajal La Lige in Cope del Rey, vendar v različnih letih.
2. junija leta 1978, pa se je zgodil eden najbolj tragičnih trenutkov v zgodovini Reala. Šest dni pred svojim 83. rojstnim dnem je umrl dolgoletni igralec, kapetan, trener in predsednik Santiago Bernabeu. Na čelu kluba je deloval, kar 35 let in ga ne le postavil na noge, temveč ga naredil za največjega na svetu. Zadnja tekma Reala, ki jo je znameniti predsednik gledal na svojem stadionu je bil el clasico, na katerem je Real zanesljivo zmagal s 4:0. Santiago Bernabeu je izjemen človek z veliko karizmo, ki je imel veliko spoštovanje vseh, ki so ga kdaj poznali. Bil je veliki vizionar in imel izjemne pogajalske sposobnosti.

Igralci so imeli svojega predsednika za drugega očeta

Po tem črnem dogodku v zgodovini kluba je njegov glavni pomočnik Saporta sklical nove volitve. Novi predsednik je postal Luis De Carlos. Predsednik je postal brez boja, saj drugih kandidatov sploh ni bilo.
Leta 1979 se je v spomin preminulemu predsedniku igral prvi pokal Santiago Bernabeu. Na tem pokalu so sodelovale najboljše ekipe v Evropi tisti čas: AC Milan, Ajax, Bayern in seveda Real Madrid.
Leta 1980 se je v finalu pokala zgodil zelo zanimiv dogodek. Pomerila sta se Real Madrid in Castilla, ki je druga ekipa Reala. Castilla je do finala prišla potem, ko je izločila Hércules, Athletic Bilbao, Real Sociedad in Sporting Gijon . V finalu ime zmagovalca ni bilo vprašljivo, saj je veliki brat Real zmagal Castillo s 6:1. Istega leta je France Football proglasil Real Madrid za najboljšo ekipo leta. Glavni igralci v tem času (1970-80) so bili Del Bosque, Garcia Remon, Stielike, Santillana, Gordillo …
Real Madrid se je tudi v osemdesetih letih razvijal in dokazoval zakaj je najboljši klub na svetu. Leta 1982 je bil Real prvi klub, ki je na svoj stadion montiral video-semafor za rezultat in ostale podatke o tekmi, ki so jih spremljali gledalci na stadionu.
Počasi je na površje prihajala znamenita ťQuinta del BuitreŤ. Leta 1984 je njen glavni predstavnik Emilo Butraguenio prvič zaigral za prvo ekipo Reala potem, ko je postal najboljši strelec 2. lige kot igralec Castille.

Emelio Butraguenio

Že na svojem debiju proti Cadizu se je dvakrat vpisal med strelce. Že takrat je bilo jasno, da je Real dobil novo legendo in idola. Po koncu sezone je na mesto trenerja sedel Amancio, ki je pred tem treniral Castillo. S sabo je v prvo ekipo vzel tudi še enega obetavnega mladeniča, ki je slišal na ime Michel. Tako se je počasi sestavljala generacija, ki je skupaj blestela v mlajših kategorijah Reala. Za prvo ekipo so že dve sezoni igrali še ostali trije znameniti člani Quinte: Sanchis, Vazquez in Pardeza.
Leta 1985 so se odvijale nove predsedniške volitve. Zmagovalec je bil Ramon Mendoza. Istega leta je Real prvič osvojil pokal UEFA. Ta uspeh je ponovil še naslednje leto. Leta 1986 se je ponovno začela kraljevina Reala v La Ligi. Domače prvenstvo so osvojili kar pet let zapored in ponovili klubski in državni rekord o osvojenih zaporednih prvenstvih. Glavni igralci poleg že omenjene ťQuinte del BuitreŤ so bili še nekateri legendarni igralci, kot so Camacho, Valdano, Juanito, Santillana, Hugo Sanchez, Del Bosque, Gordillo, Chendo, Buyo, Schuster …

Znamenita Quinta del Buitre

Ko so leta 1990 osvojili še peti naslov zapored so igralci Reala postavili še en rekord, ki ga bo težko kdaj preseči. To je rekord v danih golih v sezoni, saj je Real to sezono zabil kar 107 golov v 38-ih kolih. Leto kasneje so ponovno potekale predsedniške volitve, na katerih je še en mandat dobil Ramon Mendoza.

Igalci z osvojenim pokalom UEFA

2. aprila leta 1992 se je zgodil še en črn dan v zgodovini kluba. V prometni nesreči je umrl eden največjih ljubljencev navijačev – Juan Gomez ťJuanitoŤ. Juanito je vedno ostal v srcih navijačev po svoji srčnosti, neprestani borbi in po odličnem nogometnem znanju. Navijači še danes na vsaki tekmi v 7. minuti (nosil je št. 7) vzklikajo znamenit napev v njegov spomin: ťIlla, illa, illa, Juanito Maravila!Ť .

Juanito

POZNO OBDOBJE:
Naslednje leto so beli osvojili že svojo 17. domačo krono. Leta 1994 pa se je končala zadnja dogradnja stadiona. Bernabeu je po prenovi prejel nekaj čez 100.000 gledalcev. Največ naj bi se jih zbralo to leto na el clasicu – kar 110.000 gledalcev. To leto je trener Reala postal nekdanji nogometaš Jorge Valdano. S seboj je pripeljal nekaj odličnih nogometašev: Redondo, Amavisca, Laudrup, Quique Flores in Canizares. Leta 1995 je Bernabeu videl še eno znamenito tekmo. Beli so premagali Barcelono, ki ji je poveljeval Cruyff, kar s 5:0! Glavna zvezda večera je bil še en od mnogih odličnih igralcev, ki so kdaj zaigrali za bel dres – Ivan Zamorano, ki je dosegel hat-trick. Tega istega leta je Ramon Mandoza dobil na volitvah še tretji mandat. Tesno je premagal Fiorentina Pereza (o njem več v nadaljevanju).

Ekipa tega obdobja

Po koncu sezone se je Real veselil že 26. naslova državnih prvakov. Pokal je prejel takratni kapetan Manuel Sanchis. Sredi naslendje sezone je odstopil predsednik Mandoza, ki je v klubu deloval 10 let. Nasledil ga je Lorenzo Sainz. Ta je že naslednje leto za trenerja postavil, takrat še obetavnega, Fabia Capella. Znameniti italijanski streteg je s seboj pripeljal ponovno nekaj izvrstnih nogometašev, kot so Šuker, Roberto Carlos, Seedorf in Mijatović. Capello ni zdržal dolgo, kljub osvojeni novi kroni v La Ligi. Za njegov odhod je bil kriv preveč defenzivno naravnan način igre, kar seveda ni bilo všeč zahtevni in razvajeni publiki na Bernabeuu.
2. februarja 1997 je umrl takratni častni predsednik kluba Raymond Saporta. Njegovo delovanje je segalo predvsem v košarko, čeprav je veliko svetoval tudi svojemu najboljšemu prijatelju Santiagu Bernabeuu. Saporta je bil tudi podpredsednik zveza FIBA.
1. junija 1997 je Real dosegel nov mejnik v svoji zgodovini. Klub je igral svojo 2000. tekmo in 1000. tekmo na domačem igrišču v zgodovini. Na tej tekmi v prvenstvu je bil nasprotnik Extramedura, ki pa na veliki beli zabavi ni imel pravih možnosti. Rezultat: 5:0. Leta 1997 se je praznovala tudi 50. obletnica stadiona Santiago Bernabeu.
20. maj 1998 je še eden od datumov, ki bo z zlatimi črkami zapisan v zgodovino kluba. Na ta dan je Real po 32-ih letih ponovno osvojil krono najboljše ekipe v Evropi. To je bil skupno sedmi naslov. Zmago je v velikem finalu prinesel Mijatović. Ostali igralci, ki so imeli pomembno vlogo v tej ekipi so bili še Hierro, Redondo, Šuker, Karembeu, Seedorf, Pannuci, Ilgner… Počasi sta se uveljavljala tudi mlada napadalca Morientes in Raul. Evropski uspeh je ista ekipa potrdila pol leta pozneje, ko je osvojila še svoj drugi interkontintalni naslov.

Raul

Leto 1999 ni prineslo nič posebnega za razliko od leta 2000, ki je prineslo veliko pomembnih dogodkov za Real. Najprej se je na klop sredi sezone usedel še en nekdanji igralec kluba Vicente del Bosque. Še isto sezono je poskrbel za novo veselje v ťbeli hišiŤ. Real je po samo dveh sezonah znova osvojil Ligo prvakov – osmo v zgodovini. V finalu je Real premagal Valencio z rezultatom 3:0. Blestela je predvsem (tako kot celo sezono) naveza Redondo-Raul. Seveda brez ostalih odličnih igralcev, kot so bili Hierro, Robereto Carlos, Morientes, Karanka, Anelka, McManaman … ne bi šlo. Omeniti velja še Ikerja Casillasa, za katerega je bil to prvi pomemben naslov z Realom, saj je imel šele 18 let, ko je stal na vratih svojega kluba. To finale je bilo tudi prvo v katerem sta se pomerili dve ekipi iz iste države.

Sprejem v Madridu

Po koncu sezone se Lorenzo Sanz ni uspel obdržati na krmilu kraljevskega kluba, kljub temu, da je klub osvojil dve evropski kroni pod njegovim poveljem. Na volitvah namreč ni imel pravih možnosti proti ambicioznemu Florentinu Perezu. Perez je ob zmagi obljubil, da bo v klub pripeljal velikega Luisa Figa. Svojo obljubo je držal in tako je Perez pripeljal v Real Madrid glavnega igralca Barcelone, kar je navijače tega kluba močno prizadelo. Dodatno sol na rano je Figo stresel z izjavo ob prestopu: ťVsaka sprememba je dobra, če je sprememba na boljšeŤ. S tem prestopom se je tudi začela politika galaktikov, ki je pozneje prinesla več slabega, kot dobrega in se je končala precej tragično.

Luis Figo

Perez je za častnega predsednika odlikoval največjega igralca, ki je kdaj zaigral za beli dres. To je Alfredo di Stefano, ki pa ima bolj častno funkcijo, kot kaj drugega.
Ob začetku novega tisočletja je mednarodna nogometna zveza odlikovala Real Madrid z zelo prestižnim odlikovanjem. Real je bil proglašen za najboljši klub 20. stoletja (Mejor Club del Siglo XX). Nagrado ste prejela Florentino Perez in Alfredo di Stefano.

Mejor Club del Siglo XX

Leta 2001 je Luis Figo prejel nagrado Zlata žoga. Figo je bil tretji igralec Reala po Di Stefanu in Koppi, ki je prejel to prestižno nagrado. Figo se je ob koncu sezone veselil tudi prve lovorike (razlog njegovega prihoda v Madrid), kot igralec Reala, ki je osvojil 28. krono v La Ligi. Za nagrado je predsednik Perez kupil novega in največjega galaktika Zinedina Zidana iz Juventusa za rekordno vsoto 71, 5 mio €.
Naslednje leto oz. leto 2002 je bilo leto polno pomembnih dogodkov za kraljevi klub. Prva velika stvar se je odvijala na Realov 100-ti rojstni dan. 6. marca 2002 se je na Santiagu Bernabeu igral finale španskega pokal. Španska zveza je omogočila, da se je finale igral ravno na rojstni dan kluba in vse je bilo pripravljeno za veliko zmagoslavje Reala. A tega mnenja niso bili igralci Deportiva, ki so v finalu odigrali odlično in zmagali z rezultatom z 1:2.
Toda če je bil uvod v leto klavrn, pa tega ne moremo trditi za zaključek sezone. Beli balet je še tretjič v petih letih in skupno že devetič osvojil najpomembnejšo lovoriko, Ligo prvakov. Naslov je prinesel trenutek magičnosti Zinedina Zidana, ki je zadel enega od najlepših in najznamenitejših golov v zgodovini Lige prvakov in nogometa nasploh. Nasprotnik v finalu je bil Bayer Leverkusen, rezultat pa 2:1. Gol za Real je dosegel še Raul. Sicer je bilo v ekipi še veliko ostalih odličnih nogometašev, kot so Figo, Morientes, Solari, Makelele, Hierro, Helguera, Casillas, Roberto Carlos, …
Uspehi te ekipe so se nadaljevali naprej. Avgusta so osvojili še evropski superpokal, po zmagi nad Feyenoordom s 3:1. Nekaj dni pozneje, prav na zadnji dan prestopnega roka, je Perez pripeljal še tretjega “galaktika”, Ronalda iz Interja. Skupaj z Ronaldom je Real sijajno leto kronal s tretjim interkontinentalnim naslovom. Ronaldo je v tem letu prejel še Zlato žogo.
V sezoni 2002/03 je Real osvojil 29. ligo po vrsti. V tej sezoni je blestel predvsem Ronaldo, ki pa je imel sijajno pomoč v Zidanu, Figu, Raulu, Carlosu, Makeleleju… V Ligi prvakov je bil Real znova najboljša ekipa, a zaradi enega slabega dne in velike smole s poškodbami je Real prišel samo do polfinala, kjer ga je izločil italijanski Juventus.
Po koncu sezone, ko je bila era galaktikov na vrhuncu, se je obenem začel tudi njen konec. Perez je sicer pripeljal še eno zveneče ime v obliki Davida Beckhama. A kaj, ko se je Perez odrekel tvorcu vseh uspehov v zadnjih letih, trenerju Del Bosqueju in legendi ter dolgoletnemu kapetanu Fernandu Hierru. Nespametna je bila tudi prodaja maratonca Makeleleja. Ta ekipa je za začetek osvojila še španski superpokal. A kdo bi si mislil, da je po tej lovoriki sledila večletna suša.

Los Galacticos

Sledilo je prvo leto razočaranj za navijače Reala. V prvenstvu so osvojili šele 4. mesto, iz Lige prvakov pa je Reala izločil Monaco, po zaslugi še ene napake Pereza – prodaje Morientesa prav Monacu. Logično je sledila ponovna menjava trenerja. Querioza je zamenjal še ena igralska legenda kluba Camacho. To leto so potekale redne predsedniške volitve, na katerih je premočno zopet zmagal Perez, ki je nadaljeval s potrošnimi nakupi. Reala so okrepili Samuel, Woodgate in Owen. Seveda je sledila še ena nespametna prodaja Pereza, ko je za drobiž prodal odličnega napadalca Eto’oja večnemu rivalu Barceloni. To leto je Real začel z gradnjo najmodernejšega trening centra na svetu – Ciudad del Real Maderid. Kamp se razprostira kar na površini 120 hektarjev.

La Ciudad Real Madrid v pomanjšani obliki

Kljub izjemnem napredku v organizaciji in marketingu kluba se igra iz prejšnih let ni bistveno popravila in sledile so nove menjave na klopi belega baleta. Camacha je najprej nasledil nekdaj odlični vratar belih, Garcia Remon. A tudi to ni bila dolgoročna rešitev. Po novem letu, leta 2005, se je na klop usedel Brazilec Luxemburgo. Minilo je še eno leto brez lovorike. Po sezoni so klub okrepili Robinho, Julio Baptista, Carlos Diogo in Pablo Garcia. Pred koncem prestopnega roka je Real kupil še mladega Sergia Ramosa iz Seville, ki se sedaj razvija v novo veliko ime svetovnega nogometa. V tej sezoni se je Realova druga ekipa Castilla uvrstila v 2. špansko ligo.
Igra in rezultati se zopet niso popravili in Luxemburgo je na klopi zdržal le slabo leto. Njegova zamenjava je bil trener Castille Lopez Caro, ki je bil le začasna rešitev. Skoraj istočasno sta klub okrepila Cicinho in Cassano. Po slabih rezultatih je Perez odstopil in tako krivdo za 3 leta brez lovorike prenesel na svoja pleča. Začasno ga je zamenjal dotedanji podpredsednik Martin. Tudi ta ni zdržal dolgo in je po nekaj mesecih odstopil še on. Takrat je bilo znano, da bodo poleti nove volitve. Vlogo začasnega predsednika je upravljal najstarejši član kluba Gomez-Montejano. Ekipa je ponovno ostala brez lovorike.
Sledile so dolgo pričakovane volitve. Zmagal je Ramon Calderon. A njegova zmaga je bila dolgo pod vprašajem, zaradi zmede z glasovi po pošti. Calderon je vlogo predsednika pol leta upravljal neuradno, dokler ga ni potrdilo sodišče. Kljub temu je Calderon upravljal svoje delo normalno. Na mesto športnega direktorja je postavil junaka sedmega naslova Lige prvakov, Pedjo Mijatovića. Trener je zopet po 10-ih letih postal Fabio Capello. Real je ponovno za okrepitve porabil ogromne vsote. V klub so prišli Cannavaro, Emerson, Diarra, Van Nistelrooy in Reyes. Calderon je tudi podpisal rekordno pogodbo o TV pravicah, v vrtoglavi vsoti 1100 mio. €. V začetku novega projekta je imel beli balet precej težav, a so se uspeli uvrstiti v nadeljevanje Lige prvakov, v prvenstvu pa zaostanek še ni bil prevelik. Nazadnje so klub okrepili še latino najstniki Gago, Higuain in Marcelo.
Po izpadu iz lige prvakov v 1/8 finala proti Bayernu in Münchna je konec marca sledil el clasico na Camp Nouu. Tekma se je končala s 3:3. A na tej tekmi je prišlo do preobrata v glavah igralcev Reala. Do konca sezone so izgubili samo še enkrat in enkrat remizirali ter v infarktnem finišu ujeli in prehiteli tako Sevillo kot Barcelono ter slavili svojo jubilejno 30. ligo. Toda to ni bilo dovolj, da bi Fabio Capello ostal trener. Nadomestil ga je Bernd Schuster. Prišlo je tudi do velikih menjav v kadru prve ekipe. Real so zapustili Helguera, Pavon, D. Lopez, Mejia, Roberto Carlos, Emerson, Cassano, Beckham in Minambres. V klub so prišli Dudek, Metzelder, Pepe, Heinze, Drenthe, Sneijder, Robben, Saviola, s posoje pa so se vrnili Balboa, Soldado in Baptista.
Real Madrid je pod vodstvom Bernda Schusterje sezono začel odlično z zmago proti Atleticu z 2:1 in z veličastno zmago v gosteh pri Villarrealu, kar s 5:0. Z dobrimi igrami je Real nadaljeval celotno jesensko obdobje, ko je s sijajno predstavo premagal Valencio na Mestalli z neverjetnih 5:1. Padel je tudi Athletic z 1:0, ter kar je najpomembnejše, tudi Barcelona z enakim izzidom. In to nikjer drugje kot na Camp Nouu, kjer se je Real predstavil z odlično igro. Edini zadetek je prispeval Julio Baptista. Real je prvi del prvenstva končal z rekordnim številom točk – 47. Drugi del sezone je bil malo slabši, na kar je vplivalo predvsem veliko število poškodovanih igralcev. Najtemnejši trenutek sezone je zagotovo ponovni izpad že v 1/8 finala Lige prvakov, kjer je bila tokrat premočna AS Roma. A od tega poraza v začetku marca je šlo vse zopet po načrtih. Moštvo Belega baleta je znova začelo zbirati zmage. Najprej sta že pozimi zopet padla Atletico in Villarreal, pred koncem sezone pa še Bilbao, ter Barcelona, ki je na Bernabeu ponižano izgubila kar s 4:1. Da je bilo za Katalonce še hujše je poskrbelo dejstvo, da je Real uradno že osvojil prvenstvo pred to tekmo, tako da so nogometaši Barce pripravili “špalir” in zaploskali Realu Madridu.

Kot rečeno je Real Madrid slavil 31. naslov španskega prvaka. Poletje je znova bilo zelo burno, a kljub velikim govoricam, je bilo na koncu delovanje na tržnici Reala zelo omejeno. Odšel je Robinho zaradi želje po boljši pogodbi, klub pa so zapustili še Julio Baptista, Soldado in Balboa. Edina prava okrepitev od drugod je bil tako samo Rafael Van der Vaart, v klub pa sta se vrnila tudi Ruben De la Red in Javi Garcia. Pod poveljstvom še vedno istega trenerja Bernda Schusterja je Real sezono začel s superpokalom proti Valencii. Prvo tekmo v gosteh je dobila Valencia s 3:2, na povratni tekmi pa je sledila še ena od mnogih magičnih noči na Bernabeu. Valencia je povedla z 0:1 in imela še igralca več. Nato je Van Nistelrooy izenačil, a sledil je nov šok, ko je Real ostal zgolj z 9 možmi na igrišču. Nato pa je sledil čudež, saj za Real zadeli Ramos, De la Red in Higuain in prinesli čudežno zmago za rekordni 8. španski superpokal v začetku sezone 2008/09.

!!HALA MADRID!!

——————————————————-
Še nekaj zanimivih podatkov:
Največja zmaga Reala v Evropi: Real Madrid 9-0 B913 Odense (25. oktober 1961)
Največji rivali: Barcelona, Atletico, Athletic, Teneriffe, Bayern.
V času vladovanja Bernabeua je Real vse skupaj osvojil 71 lovorik
V sezoni 1962/63 je Real zmagal vse domače tekme v La ligi
Hector Rial je prvi dosegel hat-trick v Pokalu državnih prvakov
11. mesto je najslabše, ki ga je Real kdaj osvojil v La ligi. (1947/48)
Real se je vsako sezono v zgodovini v Ligi prvakov uvrstil v fazo, kjer poteka tekmovanje na izpadanje.
Največja domača zmaga 11:2 (Elche, 7. februar 1960)
Najdaljše obdobje brez poraza: 8 let, 121 tekem, obdobje 1957-1965