Cjanovca, 1820 m - Zaplata

19.12.2017 (+ Klemen, MatjažE)

Turni smuk, ki se je morda najdlje od vseh valjal po mojih turnosmučarskih seznamih želja. Ko sem na TK Gora ugledal poročilo Metoda Škarje, sem se takoj odločil, "zdaj ali nikoli"! Razmere so bile namreč redko varne: sneg je bil zaradi mraza zelo suh, pa še premalo ga je bilo za plaz ali kložo (no, ja, ko sem prismučal v višino zgornjega robu Hudičkovega boršta, me je šokiralo veliko, pol metra globoko polje ob gozdiču, ki se je bilo nekaj dni prej odpeljalo v dolino). Za razliko od Škarje, ki je bruhnil kar naravnost gor do JZ grebena, sem si vzpon zamislil čez Dolgo njivo, kar je dosti manj naporno, pa še lepše.

Na parkirišču nad Mačami smo začeli po kopnem, prvi snegec se je pojavil šele na odcepu peš steze, na višini 850 m. Po prvi bližnjici ga je bilo na cesti že za silo dovolj za prestop na smuči, vendar smo se rajši odločili posekati tudi naslednjo dolgo serpentino. Sredi te "bližnjice" se je sneg začel konkretnejše debeliti, tako da ob naslednjem prihodu na cesto zadržkov ni bilo več. Nadvse lahkotno nadaljevanje po cesti je pokazalo, da ne bi zgrešili niti, če bi s smučmi začeli že prej. Dan je bil krasen in hoja nadvse uživaška, zato smo bili ob prihodu na greben nad Kozjekom, kar je približno polovica vzpona, precej navdušeni nad lastno pripravljenostjo. No, na markirani stezi, po kateri nas je vodila peš gaz, smo to kmalu nehali omenjati, hehe. Še posebno potem, ko smo zavili proti Dolgi njivi, saj se je pojavil trd, star sneg, prekrit z 10 cm puhca, na čemer nam je zaradi zdrsavanja začelo pospešeno pobirati moči. Sto metrov pod Dolgo njivo smo imeli tega dovolj, in se, pametno, odločili za pešačenje. Dolga njiva nas je sprejela s pravljično zapihanimi smrekami pod modrim nebom in pa z opazno debelejšim snegom, lepo hodnim s smučmi. Čeprav smo med prej omenjenim zdrsavanjem soglašali, da bo takoj na začetku Dolge njive potreben postanek za malico, smo zaradi vetra, ki nas je zajel v njej, rajši potegnili do Fabulove koče. Ta je, poleg zavetja pred vetrom, ponudila tudi gretje hrbta ob topli leseni steni. Polurna malica je bila odlična poteza, saj smo se lahko na preostanku vzpona prepustili popolnemu uživanju. Zasneženost vršnega predela je bila izdatna, zato smo šli lahko prav povsod, kjer smo želeli; ruševnati kraški svet je bil povsem zalit. Okoli nas se je odpiral čudovit razgled nad dolinskim meglenim morjem, navduševali pa so tudi umetniško zafrajhani borovci in smrečice. Vrh smo nazadnje dosegli po JZ grebenu, na katerem smo se srečali s sledmi Metoda Škarje.
Ker vnosa energije še nismo potrebovali, smo le poslikali (mms-ja za šihtarja Janeza N. seveda nismo pozabili, hehehe), jaz pa, po izkušnjah s predhodnih smukov te zime, tokrat nisem pozabil na odstranjevanje ostankov "lepila" mojih utrujenih gekotov.

Naslednje dni je bilo iz Kranja in Besnce lepo gledati osončeno Zaplato, na kateri so se naše vijuge dobro videle kar z golim očesom. Vrhunec vsega je bil pa, ko je Klemen dobil prošnjo iz Preddvora, naj opiše našo turo za njihovo občinsko glasilo, c c c:
www.mojaobcina.si/preddvor ...