Turni smuki / Kamniško - Savinjsko gorovje

Cjanovca, 1820 m - Vobnca

Dnevniški zapisi

štiri izvidnice za prvenstveni smuk

28.3.2013 Prva
Četrtek. Že odgovor na prvo vprašanje je bil neugoden, cesta v dolino je bila, z izjemo prvih 600 m, povsem neprevozna. Kratki ostanek dneva, ki mi je bil še na voljo, sem izkoristil za pohod do konca ceste, ki sem ga začel z le delno uspelo bližnjico po vlaki ob potoku. Kakšnega posebnega prihranka časa mi ni prinesla, sem pa odkril neznan slap.

1.4.2013 Druga
Ponedeljek. Sobotni in nedeljski dež je pripomogel, da sem se lahko zapeljal celih 300 m dlje v dolino. Pred štartom me je nasmejal jelen s smešno neučinkovitim pritajevanjem. Na višini 1000 m sem dosegel predelano snežno podlago, posuto s, sprva, 5 cm, više pa že 15 cm pršiča. Vse je bilo deviško, jaz pa sem samo škripal z zobmi. Ne zaradi puščavskega peska, temveč zato, ker sem smuči pustil doma. Sicer izredno prijetni vzpon sem končal na višini 1300 m, ko se je začelo pregloboko vdirati, bil sem namreč tudi brez gamaš.

4.4.2013 Tretja
Četrtek. Za začetek sem presegel samega sebe, saj sem prve pol ure porabil za odkidanje klanca nad prvo serpentino (s plazovno lopatko) in 300 m reli vožnje do druge. Za nadaljevanje bi moral organizirati delovno brigado... Smuči, ki sem jih imel, optimistično, tokrat s seboj, so ostale v avtu, peš pa sem se sprehodil do višine 1070 m. V treh dneh je pobralo okoli 40 višinskih metrov uporabne snežne podlage. Sneg moker.

7.4.2013 Četrta
Nedelja. Dogovorjena odprava je v soboto zvečer propadla zaradi slabe vremenske napovedi. Jutro je bilo tako bedno, da sva z Janezom odpovedala celo njegovo Medvodje. Od doma sem se zbasal šele ob 15h. Po več kot dveh urah "pluženja" gozdne ceste (...) mi je za turico ostala ura in četrt dneva. V pol urice sem dosegel zvezno snežno odejo in na smučeh hitro potegnil še 100 m više. Začuda sem brez srečanja s kamni prismučal le nekaj metrov nad mesto, kjer sem bil prej prilepil pse.

8.4.2013 popoldanski poskus, do 1450 m
(+ Janez N.)
Popoldne, po službi. Potem ko je v nedeljo "nek norec" odkidal zasnežene odseke, sva se seveda pripeljala do razdrtega zadnjega ovinka, 5 minut pred obračališčem na koncu gozdne ceste. Načrta, povzpeti se do grebenske rame na višini 1550 m in si ogledati prehode v zgornjem delu, nama vseeno ni uspelo v celoti izpolniti, kajti za zadnjih 100 m nama je zmanjkalo dneva.
Smuka je bila zgoraj vrhunska, na čistini je bil namreč zlikan trd sneg, na katerem se je v zavojih slišalo samo pršenje kristalčkov. Vlaka je bila druga zgodba - v nemogoči skorji so bile edine svetle točke "izletne cone" na ovinkih, kot jih je poimenoval Janez. :)

11.4.2013 prvenstvena iz Vobnce
(+ Matjaž E., Klemen)
Debela spomladanska snežna odeja mi je omogočila izpeljavo še ene od severnih smeri iz načrta "Presmučati celotno Storžičevo skupino", po Licjanovcu že druge letos. Neznani sta obe, posebnost Cjanovce pa je v tem, da je bilo treba - za razliko od nedvoumnega Licjanovca - smer smuke odkriti praktično prvopristopniško (arhiv: raziskovanje iz Vobence proti Cjanovci). Čeprav je v sosednjem pobočju Srednjega vrha zabeležen alpinistični smuk (Grapa spominov, III+, prehod S4, 400 m, Paternu in Zorčič, 1991), je svet smučarsko neznan. Razlog vidim v tem, da je bil gozd nekdaj zelo težko smučljiv. Ključ do ture sta odprla traktorska vlaka, potegnjena do višine 1240 m, in velik snežni plaz, ki je pred nekaj leti počistil gmajno nad vlako. Nastala je presenetljivo dobro smučljiva smer. V zgornjem delu se cepi v dve varianti: težja pelje po vzhodni strmali Cjanovce naravnost na vrh (lahek alpinistični smuk; naklon pod grebenom je blizu 50°, odsek sredi pobočja čez 40°, ostalo zmernejše, 200 m), lažja pa zavije levo, na ramo v vzhodnem grebenu (turni smuk srednje težavnosti).

Potem ko smo prebrodili jutranje težave (izpraznjen akumulator in pozabljena očala), smo ob 6:40 zapešačili od razdrtega ovinka na višini 860 m. Par minutk za lovsko kočo smo prestopili na smuči in veselo pujsali naprej po prijetni vlaki. Na strmi plazni čistini nad njo je bilo slabšim psom treba pomagati s srenači. Žal smo vmes dosegli oblačni sloj, ki ga je celo noč cmaril topli jugozahodnik. Presneto rošenje očal! Megla se je najbolj zgostila ravno tam, kjer ji je bilo najmanj treba, na vrhu prve strminice nad čistino, kjer se prehod razcepi v tri grabne/žlebove in se je začel napol neznan svet tudi zame kot vodiča. Makro smer sem sicer poznal, ne pa tudi mikro prehodov. Desni grabenček, ki sem ga imel v spominu kot najkrajšo pot proti vršni strmini, je bil zasut s plazovino, zato je bil srednji žleb logična izbira. Po 30 metrih dviga s smučmi v rokah sva midva s Klemenom odluknjala v desno, soimenjak pa je na smučeh nadaljeval v nespremenjeni smeri. Naslednjič sva ga ugledala šele na vrhu. Desni graben se 20 m više razširi v odprt svet, po katerem sva mirno napredovala na smučeh vse do višine 1670 m. Videlo se je komaj kaj, na srečo pa se je enkrat odprlo dovolj, da sem opazil orientacijsko skalo sredi pobočja. Nataknila sva dereze, prijela za cepin in užgala direktarico levo od skale. Pozneje, med spustom, sva videla, da sva zadela idealno smer. Da sva bila za gaženje dva, je bilo nadvse dobrodošlo, čeprav sva nekaj metrov potapljanja v ruševju fasala le tik pod grebenom. Izstopila sva vsega dve minutki pod vrhom, a vseeno oba še enkrat zamenjala opremo. Vdor do jajc je pač takoj pokazal, kdo je tu "močnejši". :))

Megla je imela na tej turi velike zasluge. 1) Preizkusili smo obe varianti, potem ko se je gor ven soimenjak nad tremi grabni "izgubil" na vzhodni greben, in 2) v zgornjem delu je obvarovala sneg pred gnitjem, s čimer je omogočila spust po strmi direktarici. Smuka je bila zgoraj odlična, na 1500 m pa nas je šokiral gnilec, v katerem je naše vijuganje prešlo v neestetsko oranje, še najbolj uporabna tehnika pa je bila polplug. Vsak poskus konkretnejšega zavoja se je končal neugledno. :) Na srečo se je od ponedeljka tudi skorja na vlaki preobrazila v naslednjo snežno fazo, zato smo do konca prismučali še kar kulturno.

5.3.2016 Vobenca, do 1000 m
Prehlad se ne more odločiti, ali bi se me lotil ali ne. Izčrpal ga bom s kratkimi turnimi pohodi. -)

Vreme je bilo bedno, za silo uporabno je bilo le dopoldne. Primerno za ogled razmer v Vobenci.
Čeprav sem se z avtom prebil samo do mostiča, saj je bilo naprej preveč snega, je bil začetek vlake v desnem bregu, ki predstavlja bližnjico do konca ceste, skoraj kopen. Ključno mesto vzpona je bilo prečkanje tokrat zelo vodnatega potoka. Zato pa je za obračališčem presenetila novost, brv za pešce. Za lovsko kočo sem samo na hitro vrgel pogled na začetek vlake v pobočju Cjanovce, potem sem se spravil pod napušč, kajti začelo je rositi.
Do ceste sem sestopil peš, prvo polovico spusta na smučeh pa sem odpeljal kar z odpetimi petami. Začuda je šlo po deviški cesti dokaj hitro. Proti koncu je že kar solidno deževalo, kar pa sploh ni motilo. Bolj mi je šlo na jetra kopičenje snega pred čevlji in na smučeh. Kakor koli, prismučal sem, spet, do avta, hehe.

17.3.2016 popoldanski skok pod Cjanovco, do 1530 m
Popoldne, po službi. Gozdna cesta skozi Vobnco je presenetila s povsem suho in gladko podobo. Prvih 100 višincev sem šel peš, pred lovsko kočo pa že prestopil na smuči. Finiširal sem do višine 1540 m, se pravi 100 vm višje kot mi je bilo uspelo na podobni popoldanski turi pred tremi leti.
Smuka: prvih 200 vm sem na osojni strani, juhuhu, razdevičeval pršič. Niže je bilo območje skorje, v kateri je bilo treba zavoje začenjati s plugom, na splošno gledano pa sem do lovske koče privijugal dokaj prijetno.

27.3.2016 Vobnca - Cjanovca, po vzhodnem grebenu
(+ Eva, Iztok)
Tokrat smo, namesto po vzhodni strmali, smučali po V-JV grebenu. Ta varianta sploh ni tako lahka, kot se mi je bilo zdelo pred tremi leti - ko je bilo itak vse v megli :). Smuka je ves čas strma, tako da kar padeš v dolino.

Pri lovski koči je bilo povsem kopno, zvezno snežno prevleko smo dosegli šele na ovinku pod prvo plazno grapico. Uf. Jezilo me je tudi vreme, ki je bilo podobno kot leta 2013; nad Slovenijo je visela pokrovka srednje visoke oblačnosti, z bazo na 1500 m. Zato pa je bil sneg lepo predelan in popuščen, tako da smo napredovali kot po maslu. Med tremi žlebovi sem se prvič odločil za levega, katerega strmi levi bok je najširši, zato sva ga midva z Evo prešla kar na smučeh. Sneg je bil namreč izredno uporaben za vzpon na smučeh - mehak, a stabilen. Leni, ki se je odločil za pešačenje, se je pa nagaral. In zaostal ;). Više smo se lahkotno vzpenjali po redkem gozdu levo od žlebu. Pobočje je sicer kar strmo, zato bi šlo v trdem malo drugače. Za dodatno veselje je poskrbela oblačnost, ki se je končno začela razpirati. Nad drevesno mejo smo zavili levo na greben, ki je presenetil s kar solidno strmino, v kateri se je razkril slab oprijem dveh parov psov. V zaključku se je nebo povsem odprlo in na vrhu nas je pričakal totalni ki(n)č.
Ob vlečenju kož s smuči se je izkazalo, da ga ne serjejo samo moji Geckoti, še večje probleme je imela Eva s Pomoco, saj ji je na drsni ploskvi ostalo toliko lepila, da ga sploh ni mogla spraviti dol. Med smučanjem ji je zato občasno cukalo. Še manj sreče je imel Leni s svojo novo opremo; v trgovini ga namreč niso nategnili samo s psi, temveč tudi z montažo okovja. Po nekaj zavojih se mu je ena smuča kar odpela. Po daljšem trudu z nožem mu je okovje sicer uspelo toliko skrajšati, da je držalo, zaupanja vanj pa seveda ni imel več. S tem je propadlo tudi Evino lobiranje za spust po direktarici, kajti jaz sem tokrat pač prišel posmučati greben.
Greben je postregel z zelo dobrim vijuganjem po odličnem snegu. Večinoma smo smučali na južni strani grebena. Na našo smolo se je v spodnjem delu spet pritepla megla, zato ni veliko manjkalo, pa bi zapeljali v strmino z neznanim iztekom. Zagrnila nas je namreč ravno nad mestom, kjer greben zavije malce v levo. Na srečo sem v zadnjem trenutku pogledal na garmina. Smuka v Vobnco je ponudila malce manj osrenjen, udirajoč sneg, ki pa je bil še vedno povsem uporaben. Ker smo imeli vsi trije široke smuči, smo globje prediranje suvereno obvladovali. Itak je bilo najpomembnejše, da je bilo popolnoma stabilno; brez skrbi sem odpeljal tudi nekatere izjemno strme odseke med žlebovi. Naše navdušenje je na plazni poseki in vlaki še naraslo, tam smo namreč razdevičili idealen, zlikan srenec.
Pomladni peš sestop je lepo zaokrožil vrhunsko turo.