arhiv
dnevnik 2008, mali traven (april) - rožnik (junij)


Dnevnik 2008, prosinec (januar) - sušec (marec)

29.3. T Klek
23.3. T Triangel
9.3. T pod Kriško steno
2.3. T Požgana Mlinarica
23.2. T Pungartska gora
17.2. T Tegoška gora
13.2. T Poljanski vrh (iz Baške grape)
10.2. T Črna prst (iz Baške grape)
8.2. T Kresišče - Laskovec
29.1. T Rodica iz (Baške grape, do vrha)
27.1. T Rodica (iz Baške grape)
26.1. T Čisti vrh
20.1. T Mojstrovica
2.1. T Aignerhöhe
1.1. G Jerebikovec - Visoka Bavha



sobota, 29.3.2008: Klek, 1753 m


Z vremenom na turi nismo imeli pretirane sreče, saj je bilo spodaj pretoplo, na vrhu pa smo ravno ujeli enourni napad koroške megle. Smo pa za dve uri prehiteli vsaj nenapovedani dež. Snega je bilo za konec marca nadpovprečno veliko, tako da smo prismučali povsem do Planine pod Golico. Še najboljše je bilo deviško smučišče z vrha do Koče na Petelinu, ki nam ga je poleg nekaj malega skorje kvarila razpršena svetloba, medtem ko je bil spodaj sneg tako počasen, da so bili zavoji zelo redki.
PS: Tokrat sem bil zelo pozoren na potek vzpona, tako da je opis smeri v turnem vodničku po novem zelo natančen:



nedelja, 23.3.2008: Triangel, 1704 m

smučišče koča
Daleč najmočnejše sneženje letošnje precej brezzobe zime smo dočakali šele na začetku koledarski pomladi. Vreme se je "zasralo" ravno za tridnevne "počitnice", sredi katerih pa se je vendarle prikazala kratka oblačna luknja. Se razume, da je "udarilo ven" pol slovenske turnosmučarske srenje. Ker je namedlo toliko novega snega, da so prišla v poštev zgolj povsem varna pobočja, pri čemer je bilo potrebno upoštevati tudi to, da v Karavankah in nižjih predelih ni bilo nobene podlage, smo se spet švercali na zeleniškem smučišču.
Z Ljubelja sem štartal ob pol 9h in vzpon končal ob 9:50. Lokalci so smučišče ob nekdanji vlečnici, kot ponavadi, že dodobra posmučali, zato smo se z vrha tudi tokrat spustili po levi varianti, kjer smo našli pol metra tako dobrega pršiča, da smo samo vriskali. Prek vrtače je razvajal super smučljiv zratrakiran pas, na desni strani osrednje strmine smučišča pa je bil še vedno na voljo skoraj povsem nedotaknjen pršič...


Nekaj zanimivih spletnih povezav:

Graparski kerlci
Ortoblog
Nejc Marčič
Teja Oman
Outsideaway
Freeapproved
Vrh
Ko bom velik, bom šodrovc
Odmev gora
Planinarski forum
Zone-2000



nedelja, 9.3.2008: pod Kriško steno, ~ 2050 m

tura sonce posipanje pluženje
S sposojenimi smučmi. Tura pod Kriško steno mi gre na živce; menda zato, ker nima pametnega zaključka, pa še vedno fašem difuzo, skorjo in vse ostalo, kar je tega. Vendar vsakih nekaj let, hočeš-nočeš, moram vanjo, kajti nekaterim se zdi zelo dobra. No, priznati moram, da s smučarskega stališča res ponuja velik izkoristek.
Pričakalo nas je presenetljivo veliko snega, žal pa tudi tokrat ni šlo brez difuze. Sneg se je precej spreminjal; povsem pod steno Kriškega robu (pod "smrkljem") je bilo celo najti nekakšen spomin na pršič, široko smučišče nad osrednjo strmino je ponujalo mehkužno skorjo s pridihom zapihanega pršiča, v čemer se je dalo z agresivnim smučanjem začuda dobro vijugati, v strmini se je začel svet skorje, ki je bila sprva neobičajno "user friendly", v vznožju pa postala trša, zato je omogočala prikaz raznoraznih originalnih figur. Kmalu smo pogruntali, da je v takem edina rešitev rahlo zastarela, neupravičeno zaničevana plužna tehnika, s katero smo se zelo zanesljivo spustili do koče. Slava ji! Po odžejanju z znanimi napitki z dodatki zeliščnih in čebeljih ekstraktov nam je šla na zratrakirani progi do Klina na roko idealno omehčana podlaga - do preizkusa učinkovitosti varnostnih blazin na zunanji strani ovinkov tako ni prišlo.



nedelja, 2.3.2008: Požgana Mlinarica, 1868 m
prečenje pod vrhom vrh spust surovež vršna strmal
Z lagunco smo se pripeljali do konca kolesnic, štiri minute s smučmi pred Turkovim rovtom, ter parkirali med samimi terenci. Potok je bil pod snegom, gozdna vlaka pa ravno še dovolj zasnežena, da je šlo ves čas s smučmi. Na ruševje smo prišli malo više od steze, potem pa takoj vlekli proti levi do utrjene gazi, saj se je po nedotaknjenem snegu preveč vdiralo. Nad prelomnico smo zavili po svoje, levo proti Požgani Mlinarici, ki smo jo izbrali kot dober kompromisni cilj glede na predivji veter v višjih legah. Iluzije o prvenstvenem turnem smuku nam je pod najnižjim izrastkom stene Vrbanovih špic razblinila stara smučina, ki pa nam je olajšala prečenje melišča do macesnovega gozdiča pod vrhom Požgane Mlinarice. Čez vršno strmal smo šli poševno proti levi in potem desno po razglednem grebenu v nekaj minutah dosegli vrh. Zgoraj smo taborili malodane v brezvetrju, dodatno uživajoč ob pogledu na snežne vrtince na Begunjskih vratcih in v krnici za Cmirom.
Spustili smo se naravnost navzdol, kar je bila poteza dneva, saj je vršna strmina ponudila najboljšo smuko dneva. Potem pa se je med balvani sredi prečnice proti dolini za Cmirom zgodil čudež: moja smučka se je - prelomila. Ne počila, ampak prelomila na dva dela! Ne me spraševati, kako je to mogoče... Za razliko od večine surovežev, ki raje lomijo okovje, sem jaz pač specializiran za smuči; po Elanovih turnih sulicah Everest so Haganove Carbonke moja druga zareza na kopitu. Naslednjih 500 višinskih metrov sem imel tako priložnost "odvijugati" v redko uporabljani disciplini - po eni smuči. Zahvaljujoč mehkemu snegu je šlo pravzaprav presenetljivo, khm, zlahka. Kaj dosti pa bojda niti nisem zamudil. :)



sobota, 23.2.2008: Pungartska gora, 2025 m


Nateg leta. Sovaščan me je zvabil na Tolsto Košuto, pa potem pri Košutniku izvalil Tegoško. Grega, ti s' en Rožle! :)
Tura je na koncu izpadla še kar v redu; nenormalno toplemu vzponu je sledila presenetljivo ugodna smuka, in čeprav sneg pobira po hitrem postopku, sva celo uspela prismučati povsem do avta pod Tegoško planino.



nedelja, 17.2.2008: Tegoška gora, 2044 m


Iz Jelendola smo se pripeljali kar do predzadnjega ovinka pod planino Pungrat, ampak za ta dosežek je bilo treba dvakrat natakniti verige; dol grede smo šli mimo Košutnika, kjer je bila cesta precej bolj kopna.
Ornk mraz, ki je rezal v senci, je na soncu izgubil popolnoma vso moč, tako da smo se na vrh povzpeli v majicah. Tudi sneg je sredi dneva ravno prav popustil; smuka je bila izredno dobra. Naša glavnina je slalomirala po osrednjem južnem žlebu, sam pa sem za spremembo preizkusil sosednjega, ki je bolj neizrazit, vendar, čeprav enako strm, zaradi širine lažje smučljiv. Namesto povratka na Pungrat smo odsmučali čez Tegoško planino, katere pašniki so nas razvajali skoraj do ceste - tura z izhodiščem na ovinku pod Tegoško planino je trenutno gotovo ena najlepših krajših izbir.
turni vodniček



sreda, 13.2.2008: Poljanski vrh, 1897 m (iz Baške grape)


Nova epizoda odkrivanja turnih smukov nad Baško grapo. Po gozdni cesti proti Saneku do začetka zvezne zasnežitve, 1040 m. Hoja s smučmi po cestnih serpentinah se ni izkazala za najhitrejšo izbiro (za najležernejšo pač), dosti hitrejša je peš direktarica, ki se je je lotil Grega. Tudi nad cesto smo vlekli dve varianti - Grega, spet hitreje, po gozdu levo od orjaške plaznice, Matjaža pa po desni. Srečali smo se v ruševju na sredini, kjer se ponujajo najlažji prehodi čez strmo stopnjo. Nad prelomnico nas je kloža odvrnila od direktne smeri proti Matajurskemu vrhu, tako da smo se nazadnje nenačrtovano znašli na Poljanskem vrhu.
Najboljšega (predelanega) snega za spust smo se nadejali pod Konjskim vrhom, našli pa približno pod sedlom med vrhovoma. Jugozahodna stran blago izbočenega rebra nam je postregla s prvovrstnim veselcem. Strma prelomnica je bila še v redu, med rušjem pa že zelo južno. Prečili smo desno v gozd in se po trdem snegu brez težav spustili do ceste, po kateri je šlo lahkotno vse do avta. Čudovita pomladna tura!

V primerjavi z Rodico in Črno prstjo je tura na Poljanski (Matajurski) vrh zahtevnejša, vršno snežišče ima naklon malenkost manj kot 35°.



nedelja, 10.2.2008: Črna prst, 1844 m (iz Baške grape)

v gozdu smučišče greben sedlo žleb traktorska cesta Stržišče
Graparski "pesnik" Jožko Dakskobler nas je spet zvabil v Peči. Na štartu smo pridelali 100 m bonusa, saj nismo vedeli, da nova gozdna cesta pelje izpod Saneka, ne s Kala, vendar nič zato. Bolj nas je zbegala kopna steza, debela odeja se je pojavila šele na višini 1100 m, zaradi česar nam ni bilo jasno, kako naj bi se dalo prismučati vse do sedla. Tovorjenje nam je šlo vsem tako dobro od nog, da smo na smuči prestopili šele na izhodu iz gozda, 1430 m. Preostali vzpon do koče je bil lahkoten, na zimo nas je spomnil le veter na sedlu.
Spust po široookem smučišču pod sedlom Čez Suho je malce razočaral, saj je kloža v zavojih popuščala ravno toliko, da jih je kvarila. Pod prelomnico nas je presenetil južnjak, takoj zatem pa, desno od žleba, idealen veselec, ki smo ga preleteli glasno vriskajoč. Po žlebu smo se spustili do konca gozda na levi ter šele pod njim prečili levo do steze. Spust po gozdu je bil presenetljivo lahek, čeprav hrustljavi, občasno malce predirajoči se sneg ni dovoljeval brezskrbnosti. Ves čas smo smučali po vzhodnem pobočju, kjer je bilo snega veliko več kot na zahodnem. Na koncu smo se spustili na najnovejši podaljšek traktorske ceste, po katerem smo prismukali dve minuti nad sedlo.

Glede na strm videz Črne prsti nepričakovano zmerno zahteven turni smuk. V popuščenem snegu, seveda.



petek, 8.2.2008: Kresišče, 1839 m - Laskovec, 1760 m


Iščoč zavetje pred severovzhodnikom in varnost pred plazovi smo s Srednjega vrha odpujsali na Grajšico. Po zadnjem sneženju ni bilo pred nami v tem koncu še nikogar, tako da nas je pričakal povsem deviški svet. Južno pobočje Kresišča nam je postreglo z malce skorjastim snegom, v katerem se je dalo z "aktivnim" smučanjem povsem lepo vijugati, pravi suhi, globoki pršič pa smo nato našli na severni strani Laskovca. Povratek po gozdni cesti je izpadel bolje od pričakovanj, smuko smo zaključili 100 višinskih metrov nad izhodiščem.
turni vodniček



torek, 29.1.2008: Rodica, 1966 m (iz Baške grape)

grapa prihod na greben vršno pobočje žleb v južnjaku v graben kratki rokavi mulatjera
Navdušen nad nedeljsko premiero še enkrat na isto turo, tokrat do vrha - čez flanko, na kateri so bile v nedeljo potrebne dereze, je šlo z lahkoto s pitbullčki.

Namesto nedeljskega suhega je jugozahodnik v spodnje plasti prinesel močno vlažen zrak, zato ni čudno, da je v dnevu in pol pobralo nepričakovano veliko snega. Tudi znojili smo se okoliščinam primerno. Nad 1500 m je bil zrak na srečo še vedno suh, vidljivost do konca, sicer pa temperature povsem pomladne, tako da sem na primorsko stran celo smučal v kratkih rokavih... Da januar le ni april, je dokazoval sneg: na vršnem zahodnem pobočju suh, z za odtenek pretanko skorjo, prva strminica na primorski strani (tista, ki je bila v nedeljo tako neprijetno pomrznjena) je postregla z idealnim veselcem, niže se je začel gnilec, grapa pod Špičasto kupo je prijetno presenetila s trdim in ravno prav popuščenim snegom (smučljiva je bila celo kepasta plazovina, ki smo jo morali v nedeljo obvoziti), nepričakovano pa je razočaral zaključni travnik, ki je bil - popolnoma nelogično - izredno trd, tako da smo imeli s starimi smučinami velike težave.



nedelja, 27.1.2008: Rodica, 1966 m (iz Baške grape)

mulatjera pod grebenom trdo pobočje greben grapa
"Eksotični" turnosmučarski svet Peči nad Baško grapo, ki so mi ga prejšnje leto odkrili Graparski kerlci.

Po sobotni turi smo prespali v apartmaju v "Tminu", zato nam zjutraj ni bilo treba zgodaj vstati, kar pa nas ni oviralo, da ne bi na zborno mesto v Koritnici zamudili 20 minut.
Po odlični gozdni cesti nad Rutom smo se zapeljali do odcepa za Bizle na višini 1150 m. Čeprav so se prve snežne zaplate pojavile komaj 100 dolžinskih metrov prej, smo s smučmi začeli po skoraj 10 centimetrih, zelo podobno kot prejšnji dan. V pomladno toplem dnevu je bilo vzpenjanje po lepo speljani mulatjeri izredno prijetno, za popestritev je poskrbelo le prečenje nekaj kratkih, a trdih plaznic. Razmere so se dramatično spremenile na grebenu nad Špičasto kupo, kjer smo stopili na pomrznjen sneg. Srenači niso bili dovolj, smuči smo kmalu preselili na nahrbtnike, vendar pa je bilo tudi pikanje s čevlji zelo na meji. Trije kaskaderji so vseeno tvegali, trije pa smo bili pametni in odnehali dobrih 30 višinskih metrov pod glavnim grebenom. Edini derezar s prehodom seveda ni imel nikakršnih težav.

Ker je med pripenjanjem smuči potegnil še izredno močan veter, sem začel smučati precej usrano, na srečo pa se je takoj izkazalo, da smuči odlično prijemljejo. Po tej ugotovitvi smo, čeprav bi se vsak padec še vedno končal v dolini, dosti lažjega srca počakali četverico z vrha. Na jugovzhodnem pobočju je bil sneg povsem drugačen, spremenljivo predirajoča se, vendar dokaj solidno smučljiva skorja. Po plitvem žlebu smo se priključili v grapico na levi, zadnje zavoje nad mulatjero pa potegnili med rušjem, katerega vrhovi so gledali iz snega. Za uspešno nadaljevanje se lahko zahvalimo domačinoma, ki sta nam pokazala spust v grapo pod Špičasto kupo. Ker je bila splazena, nas je pričakala s trdo in gladko podlago, plazovino smo lepo obvozili po levi, nato pa skozi gozdiček prečili v desno, kjer smo se znašli na vrhu idealno smučljivega travnika. Zaključek skozi štible robidnic nas je pripeljal na prečno mulatjero, 30 m od odcepa za Rodico. Prismučali smo (povsem na koncu z nekaj malega zvočnimi vložki) vse do avtomobilov.



sobota, 26.1.2008: Čisti vrh, 1875 m

vrhovi nad Plazjem planina Mojstrovke Plazjanski Vršac Čisti vrh
Desna gozdna cesta nad vasjo Na Skali, zaprta z rampo, se je začela z 10 centimetrsko snežno odejo, ki se je nato hitro debelila. Ker odcepa prve bližnjice nismo opazili, druga pa zaradi zaraščenosti ni več uporabna, smo cesti (potegnjena je dlje kot kažejo zemljevidi) sledili vse do konca, potem pa po desni obkrožili gozdno vzpetino in se za njo spet priključili klasični trasi turnega smuka. Ko se nam je iz Dola pod plazmi odprl pogled na vrhove Tičarice, Čistega vrha in Plazjanskega Vršaca, smo slednjega, ki je bil še trdno v senci, brez glasu proti zamenjali s sončnim Čistim vrhom. Čez kratko gozdno pobočje do ceste smo bili zelo veseli smučine predhodnika, oblika terena nam tu namreč ne sugerira jasne smeri, prvi dolgi ovinek (leve) gozdne ceste smo takoj posekali z bližnjico, nato pa ji - končno po soncu - sledili do planine V plazeh. Smučina vodnica je nato nadaljevala sumljivo vodoravno in celo rahlo navzdol, vendar je bilo vse pravilno - čez nekaj minut je na manjši jasi zavila poševno v levo in nas dobrih 100 m više pripeljala na odprto, kjer jo je kmalu ubrala levo proti Tičarici, mi pa desno proti bleščeče beli piramidi Čistega vrha. Ko se je s sedla razprostrl čudovit razgled, smo samo še vriskali. Zadnjih 100 m je bilo zaradi težkih cokel sicer zelo napornih.

Začetek spusta v težkem pršiču z nekaj skorjice je bil dokaj dober, v gozdu pa nas je pričakal povsem neužiten pomrznjen sneg. Ko smo na jasici namesto porivanja do planine izbrali bližnjico po strmem gozdnem pobočju, si niti slučajno nismo predstavljali, da smo s tem zadeli glavni dobitek dneva, sonce je namreč popoldne obsevalo pobočje skoraj pravokotno, zato je bil sneg odlično popuščen. Ko smo zavozili v senco, pa spet "po starem". Čez vodoravni Dol smo bili hitrega pomrznjenega snega seveda mnogo bolj veseli... In ko smo mislili, da je preostali spust samo še formalnost, se je pravi show šele začel. Goščavo na bližnjici do ceste smo nameravali prelisičiti po plazovini ob njenem robu. Rezultat: rešil sem se šele peš, nekam v desno. Ker nas še ni izučilo, smo poskusili tudi po drugi bližnjici, ki se je začela odlično, žal pa je 30 m niže kolovoza zmanjkalo in spet smo se lahko prebijali skozi gosto drevje (pot na poseki zavije levo čez grapo, za pešca je priporočljiva, za smučarja pa kvečjemu za vzpon). Ponudba bližnjic je bila s tem na srečo izčrpana, tako da smo preostalih 150 vm odvijugali po odlično smučljivi cesti.

Tura ponuja popolno samoto, izreden razgled, pa tudi smučarsko je kar zadovoljiva, sploh če se izogneš "bližnjicam".



nedelja, 20.1.2008: Mojstrovica, 1816 m

Visoki vrh cokle čupavci vijuge
Nad višino 900 m je bilo na cesti 3 cm lepo voznega pomrznjenega snega, nad rampo smo za boljši občutek dodali še verige in ustavil nas je šele skalni podor na 1090 m, kar je bila pravzaprav sreča, saj smo do tod pozneje povsem normalno prismučali. Vzpon s smučmi po cesti je bil zaradi krasnega vremena zelo uživaški, pri koči na Mikulici pa smo ubrali običajno bližnjico skozi gozd. Ko smo tik pred zadnjo levo serpentino znova stopili na cesto, nas je sprejelo bleščeče sonce, na strmi vlaki za ovinkom pa tudi debele cokle, ki niso popuščale vse do vrha. No, prelepa okolica je bila tako vseprevzemajoča, da jih skoraj nismo opazili.
Poredni sneg se nam je povsem odkupil med spustom, malce težki pršič se je namreč izkazal za odlično smučljivega. Svoje je k vzhičenosti seveda dodalo tudi dejstvo, da smo tri lepe kačice zarisali v popolnoma deviško pobočje... Začetni, za predirajočo se skorjo prepoložni odsek ceste smo prelisičili s sistemom vlakca, pod zgornjo serpentino pa je šlo že brez porivanja. Spodnji del ceste, kjer je bila tanka snežna prevleka v celoti predelana, nam je celo ponudil bonus vijuganje, ne da bi enkrat samkrat zaškrtalo.
turni vodniček



sreda, 2.1.2008: Aignerhöhe, 2104 m

Grosskesseltal vzpon Stampferwand smučišče
Sprejel nas je divji mraz, okoli 15° pod ničlo, a smo bili hitro na soncu, kjer je bilo prav prijetno. Skozi dolino Großkessel nas je popeljal položen in s smučmi široko shojen kolovoz, na prvi planini (Muhreralm) pa smo zavili pravokotno v desno in se po širokem pobočju, idealne smučarske naklonine povzpeli na Aignerhöhe. Še posebno nas je navdušilo, da nas je pričakal nov, nezvožen pršič!
Soseščina je bila seveda tipično avstrijska, se pravi morje belih gora, ko skoraj ne veš, kam bi gledal. Kot samoumevno nadaljevanje našega vrha, ki je v bistvu nekakšen pomol, se je ponujal dobrih 200 m višji Stampferwand, nad dolinico Kleinkessel je dražilo naše oči skorajda deviško pobočje Labspitze in Gebreinspitze, kičaste vijuge pa so bile zarisane še s Taferlscharte, z Rettenwanda in s Schöpfinga. Vendar smo se zaradi mojih oči, res konkretnega mraza, kondicije-s-katero-se-ni-za-hvaliti in nepoznavanja področja nazadnje odločili kar za vrabca v roki in se zaprašili po pristopni smeri...

Izhodišče: cesta se konča v zaselku Wald na koncu doline med glavnima predoroma Turske avtoceste (Beljak - Solnograd), parkirišče je dobesedno pod vhodom v predor. Če gremo skozi prvi predor (Katschbergtunnel), se je najbolje zapeljati do izvoza Zederhaus, od koder je do Walda samo še par km, če so ceste suhe, pa lahko AC zapustimo pred predorom in z vožnjo čez prelaz Katschberg privarčujemo 4,5 €.
Vzpon na Aignerhöhe traja dve uri, višinske razlike je slabih 800 m, zato je turo seveda smiselno podaljšati s katerim od omenjenih sosedov.

Povezavi:
Skitouren-Führer Lungau
GPS Tour.info


torek, 1.1.2008: Jerebikovec, 1621 m - Kamnati vrh, 1658 m - Visoka Bavha, 1650 m


Štart na sedelcu za Medvedjekom. Po nekaj 10 metrih sem ujel strmo vlako, ki se je pri studencu spremenila v stezo. Le-ta se občasno za kratko izgubi, vendar je vseskozi speljana logično, tako da je šlo do prečne gozdne ceste na višini 1440 m brez težav. Po cesti nato 50 m desno in levo na kolovoz, ki pelje na bližnje sleme. Na sedelcu sem se priključil na široko prečno stezo in ji sledil desno. Po zemljevidu obljubljeni odcep steze proti vrhu Jerebikovca se ni prikazal, zato sem na južnem hrbtu začel s poševnim prečenjem proti JZ hrbtu. Po njem ni bilo več daleč do vrha, na katerem je sicer večja jasa, vendar brez razgleda.
Prvi daljši pogledi se odprejo na sedlu Rekaršica, do katerega sem se spustil po stezici po mejni črti. Enako velja za vzpon na Kamnati vrh, le da me je vmes zadržal še razgledni rob orjaškega usada na slovenski strani, ki se je podiral tudi ves čas moje prisotnosti. Tudi najvišja točka Kamnatega vrha ni preveč razgledna, vse drugače pa je na rami, 100 m vzhodno, že nekaj metrov na avstrijskem ozemlju. Tam me je poleg enkratnih pogledov za spremembo ogrelo tudi sonce, v senci je bilo namreč hudirjevo mrzlo.
Do sedla pred Visoko Bavho sem se spustil po robu avstrijske poseke, vzponček pa je spet potekal po mejni stezi. Vrh Visoke Bavhe je po obliki podoben večini sosedov, je kot nekakšna razpotegnjena planotica, ki po pravilu premore manjšo ali večjo jaso (ali celo kaj več) sredi viharniških dreves.
Spust sem zastavil proti zahodu, na divje skozi gozd, pri čemer mi je šlo na roko 10 cm pršiča. Po zgornji gozdni cesti desno do ostrega ovinka, pod katerim naj bi našel stezo, ki pa je ni (več). Nič zato, sledil sem gozdnemu hrbtu proti JZ do srednje gozdne ceste in pod njenim ovinkom se je steza vendarle pojavila. Po njej do "glavne" gozdne ceste ter desno do avtomobila.


dnevnik 2007, vinotok (oktober) - gruden (december)
arhiv