Začetna stran
Rastline po družinah Rastline po abecedi Droge po abecedi
Tina Zelenc

HUMULUS LUPULUS

DROGA
Ime droge: Lupuli strobuli - storžki hmelja
Rastlina: Humulus lupulus L (hmelj)
Sistematika:
Phylum Spermatophyta (Magnoliophyta) semenke
Subphylum Magnoliophytina kritosemenke
Classis Magnoliopsida dvokaličnice
Subclassis Hamamelididae  
Superordo Urticanae  
Ordo Urticales koprivovci
Familia Cannabaceae konopljevke
Genus Humulus hmelj

UVOD
Hmelj je zelnata trajnica, ki spada v družino konopljevk. Zelišča so dvodomna, eno- ali večletna, včasih tudi ovijalke. Listi so razporejeni nasprotno ali izmenoma. Prilistki so prosti ali pa zrasli. Enospolni cvetovi se združujejo v cimozna socvetja. Moške cvetove sestavlja pet listov cvetnega plaščka in pet do šest prašnikov na kratkih nitih.
Listi ženskega cvetnega plaščka so zrasli v podolgovato skledico. Pestič sestavljata dva kapelna lista. Plodnica ima en prekat in vsebuje en anatropni semenski zametek. Moške in ženske rastline hmelja so si morfološko podobne, razlikujejo pa se po socvetju. Moški cvetovi se združujejo v razvejane grozde. Ženski cvetovi se združujejo v ovalna ali jajčasta soplodja, ki jih imenujemo storžki. Le-ti se združujejo v redke grozde. Pri razvoju storžkov se razvijejo lupulinske žleze, ki odpadejo v obliki rumenega prahu (lupulin). Za pivovarstvo in zdravilne namene se uporabljajo le ženske rastline. Nabiramo jih pozno poleti, ko storžki še niso popolnoma zreli in dokler so v njih še z lupulinom bogate žleze. Storžke razprostremo in posušimo v senčnem, zračnem prostoru. Hranimo jih največ eno leto, saj je lupulin nagnjen k oksidaciji.
Listi so razvrščeni nasprotno po dva. So srčasti ali krpasti. Večina listov je 3 - 5 krpasta. Rob je nazobčan. Oblika, število in velikost zobcev so odvisni od vrste. So svetlo do temno zeleni. List je na obeh straneh dlakav. Steblo se odvija od leve na desno. Visoko je 3 do 6 metrov in se razvije iz močno odebeljene podzemne korenike vsako pomlad. Je šesterorobno in ima na robovih kaveljčke, s katerimi se oprijemlje opore.
Divji hmelj raste po sončnih, vlažnih legah, na bregovih rek in ob robovih gozdov v posameznih predelih zmernega podnebja Evrope, Azije in Severne Amerike.
Lahko ga tudi gojimo. Tako je danes razširjen po vsej Sloveniji in raste po sončnih gozdnih obronkih in z grmovjem obraslih vodnih bregovih.
V zdravilne namene se uporabljajo storžki hmelja - Lupuli strobuli ali žlezne luske hmelja - Lupuli glandulae.

KEMIZEM DROGE

  • ETERIČNA OLJA
    Količina in sestava eteričnega olja je odvisna od vrste hmelja. Hmelj naj bi po podatkih Inštituta za hmeljarstvo in pivovarstvo v Žalcu vseboval med 0,43% - 3,15% eteričnega olja. Eterično olje hmelja vsebuje humulen, mircen, limonen, estre izomaslene kisline, geranilne kisline ter druge snovi.
  • SMOLE
    Smolna frakcija je sestavljena iz grenčin, mehkih in trdnih smol. Primarne spojine so grenčine, iz njih pa nastanejo z oksidacijo in kondenzacijo mehke in trdne smole. Smole sestavljajo alfa (humulon, kohumulon...) in beta kisline (lupulon...). Različne vrste hmelja se razlikujejo po zgradbi grenčin in obstojnosti le-teh med skladiščenjem. Po nekaterih podatkih naj bi iz lupulona nastajal humulon (pri belgijskih hmeljnih vrstah), medtem ko naj bi po trditvah Fanga-a in Bellis-a alfa in beta kisline nastajale istočasno. Količina kislin je odvisna od rastišča, klimatskih pogojev in stopnje zrelosti. S kemijskega stališča so sestavine smolne frakcije alkilirani in acilirani floroglucidi.
    Grenčine imajo sedativen, antibiotičen in estrogen učinek.
  • ALICIN daje zdrobljenemu česnu značilen, neprijeten vonj, hkrati pa ji pripisujejo tudi nekatere farmakološke učinke rastline.

    UČINKOVINE:
    humulon lupulon

    FARMAKOLOGIJA DROGE OZ. UČINKOVIN
    LJUDSKA MEDICINA
    V 12. stoletju so trdili, da hmelj čisti kri, Paracelsus ga je uporabljal ob prebavnih motnjah. V 16. stoletju so ga uporabljali kot zdravilo proti glavobolu, ob težavah jeter in želodca. V Italiji so vršičke mladih rastlin uporabljali kot jed, ki naj bi bila tako dobra kot beluši, ter v obliki dekokta ob boleznih jeter, vranice in za čiščenje krvi. Na Poljskem so uporabljali storžke hmelja ob nespečnosti, želodčnih boleznih, zaprtju in nevrasteniji. V Bolgariji so uporabljali storžke hmelja in žleze kot amarum - aromatikum, diuretik, pomirjevalo ob nespečnosti, težavah klimakterija ter premočnem spolnem vzdraženju. V Avstriji so uporabljali mlade poganjke in lupulin ob nevrozah, kot uspavalo pri nespečnosti in za izboljševanje apetita. Kitajci so uporabljali hmelj za zdravljenje leproze in celo tuberkuloze.
    Pri delu s hmeljem se pojavi bolezen obiralcev hmelja. Značilni so zaspanost, strah, znojenje, povišana telesna temperatura, težko dihanje, bolečina okrog srca, znaki kroničnega ekcema.

    FARMAKOLOŠKI POSKUSI
    Hmelj naj bi se uporabljal ob boleznih prebavil (anoreksija, želodčni krči, živčna atonija črevesja, diareja..).
    Sedativni učinek se pripisuje grenkim hmeljnim kislinam, prvim razgradnim produktom in eteričnemu olju. Pri eksperimentih na žabah so odkrili pomirjajoč učinek pri majhnih odmerkih, uspavalen pri srednjih, medtem ko so visoki odmerki žabe paralizirali. Pri poskusih na miših in podganah, pa Haensel in sodelavci niso mogli dokazati nobenega centralno pomirjujočega ali hipnotično - narkotičnega učinka. Živali so pomrle zaradi paralize dihal. Kasneje so hoteli pripisati sedativno - hipnotični učinek 2-metil-3-buten-2-olu. Količina te spojine v hmelju je odvisna od časa shranjevanja. Maksimalna vsebnost je dosežena po dvoletnem skladiščenju pri sobni temperaturi. Večje količine te spojine se najdejo v kopelih iz hmelja in čajih.
    Znanstvenik Steidl je odkril, da je farmakološko delovanje odvisno ne samo od vrste hmelja, temveč tudi od časa zorenja, v katerem so bili vzorci nabrani. Zabeležil je tudi antagonizem med učinkovanjem hmelja in nikotina.
    Znanstveniki so med drugim dokazali tudi, da kisle grenčine učinkujejo narkotično na ptiče, hmelj naj bi pomagal tudi kot afrodiziak, nekateri naj bi ga uporabljali tudi za uravnovešenje živčnega sistema ob bolestnem strahu pred vojnimi grozotami.
    Učinkovitost hmelja je odvisna od skladiščenja, saj vsebujejo grenčine fenolne skupine, ki oksidirajo in polimerizirajo, takšne pa nimajo nobenega sedativnega učinka več.
    Ženske, ki nabirajo hmelj, doživljajo motnjo v menstruaciji. V času obiranja naj bi se jim pojavljala dva dni, ne glede na periodo cikla. Snovi, ki povzročajo estrogeno aktivnost, se nahajajo v stokrat manjših količinah tudi v pivu, zato nekateri domnevajo, da naj bi bile spremembe, ki jih opažajo pri pivcih piva (debelost, okvara jeter, sterilnost, izguba libida...) pogojena bolj s strani estrogene intoksikacije kot alkoholne.

    UPORABA DROGE
    Zdravilne učinke imajo storžki in same lupulinske žleze. Slednje sicer učinkujejo hitreje in močneje, vendar jih uporabljajo vedno manj in pripravljajo čaj iz posušenih storžkov.
    Estrogene substance v hmelju se dokaj uspešno uporabljajo pri zdravljenju prezgodnje ejakulacije in priapizme. Zadnje raziskave so pokazale, da je hmelj primeren tudi za zdravljene amenoreje in dismenoreje (predvsem v povezavi z anoreksijo).
    Uporablja se tudi kot diuretik (zaradi prisotnega asparagina), pri vnetjih mehurja, zlatenici in drugih jetrnih boleznih, deloval naj bi tudi kot hipotenziv.
    Hmelj deluje kot relaksans centralnega živčnega sistema in se uporablja predvsem za zdravljenje nespenosti. Po zadnjih raziskavah naj bi bila za takšno delovanje odgovorna eterična olja, pa tudi valerianska kislina. Le-ta inducirajo relaksacijo preko delovanja na olfaktorni center ter s tem na centralni živčni sistem. Hmelj zmanjšuje napetost in strah in se uporablja takrat, kadar napetost povzroča utrujenost, glavobol in slabo prebavo. Prvi učinki se pojavijo 20 min po zaužitju.
    Alkokoholni ekstrakti delujejo spazmolitično, zato se uporabljajo pri zdravljenju astme, kašlja, palpitacij, mukoznega kolitisa, dispepsije...
    Inhibira delovanje živčnega sistema, ki oživčuje prebavila, medtem ko sam stimulira prebavo. Zaradi sproščujočega in adstringentnega delovanja se lahko hmelj uporablja tudi pri zdravljenju Crohnove bolezni in divertikulitisa. Humuloni in lupuloni delujejo protivnetno in antibakterijsko (predvsem proti Gram pozitivnim bakterijam). Antiseptično delovanje se izkorišča predvsem pri zdravljenju infekcij zgornjega prebavnega trakta, razjed, kožnih izpuščajev in ran. Preprečuje tudi razvoj Gram negativnih in mlečnokislinskih bakterij. Hmelj se uporablja tudi v toplih blazinicah ob zobobolu in bolečinah v ušesih.

    Strokovnjaki na Univerzi v Oregonu so pred kratkim ugotovili, da flavonoidi, ki so v hmelju, uničujejo rakaste celice. Človeškim celicam (debelo črevo, jajčniki) so dodajali koncentracije flavonoidov, ki niso bile škodljive za zdrave celice, so pa bile toksične za nekatere rakave celice. Med njimi je imel najmonejše delovanje flavonoid ksantohumol. Nekateri flavonoidi so zavirali encim citokrom P450, ki aktivira rakave procese, v drugem eksperimentu pa so flavonoidi ojačali uinek kinon reduktaz, ki z inaktivacijo določenih substanc povzročajo detoksifikacijo.

    KONTRAINDIKACIJE
    Hmelj v manjši meri zavira delovanje višjih centrov živčnega sistema in je zato neprimeren pri zdravljenju depresije. Sedativno delovanje je potencirano pri sočasnem jemanju antidepresivov.
    Pelod lahko povzroča kontaktni dermatitis.
    Kronično izpostavljanje hmelju lahko povzroči bolezen "obiralcev hmelja". Paradoksno je, da so simptomi te bolezni ravno nasprotni kot so terapevtski učinki tega zelišča. Ocenjujejo, da je preobčutljiv 1 človek na 30 ljudi. Število tistih, ki morajo poiskati zdravniško pomoč pa je 1:30000.

    PRIPRAVKI S HMELJEM

  • Tinkture: 1:5 v 60% alkoholu; 1-2 ml (3 - krat dnevno)
  • Tekoči ekstrakti: 1:1 v 45% alkoholu; 0,5-1ml (3 - krat dnevno)
  • Čaj: 2 polni čajni žlički posušenih storžkov prelijemo z 1/4 L vrele vode in po 15 minutah odcedimo. Za pomiritev spijemo 2 skodelici na dan, proti nespečnosti pa eno skodelico pred spanjem.
  • Pogosta je uporaba hmelja z drugimi drogami; npr. dodatek pomirjevalnim ali uspavalnim čajem, v galenskih preparatih ali čajnih mešanicah pomaga česnu (Allium sativum L), glogu (Crataegus laevigata), baldrijanu (Valeriana officinalis F) in beli omeli (Viscum album L).
  • Podjetje NutriLab ponuja kapsule Lahko noč, ki vsebujejo oljni macerat hmelja
  • Podjetje GAM ponuja GAM - 4; ekstrakt sedmih zelišč (hmelj, rman, preslica, hrast...) ob močenju postelje in uhajanju urina
  • Hmeljeve blazinice s suhimi storžki hmelja; le-te naj bi pomirjale in pregnale nespečnost. Potrebno je izbrati primeren material za izdelavo blazinic, da preprečimo alergijske reakcije in dermatitis. Možnosti prekomerne doze v primeru takšne uporabe ni, saj prihajajo učinkovine v nosno sluznico v močno razredčenem plinastem stanju. Ni nevarnosti senenega nahoda, saj ga povzroča pelod, ki v blazinicah ni prisoten. Hmeljne blazinice naj bi se prodajale tudi kot značilni suvenir hmeljarskega področja Savinjske doline.

    HMELJ, PIVO in ZDRAVJE
    Hmelj najpogosteje povezujemo z izdelovanjem piva.
    Pivo je naravno fermentirana pijača iz žit, hmelja in vode, izdelana po postopku varjenja, ki mu sledi alkoholno vrenje z dodatkom pivskih kvasovk.
    Pivo je edina pijača, ki se proizvaja z dodatkom hmelja.
    Ječmenov slad v pivu vsebuje 80% fenolnih sestavin. Te prestrezajo proste radikale v telesu, ki so lahko kancerogeni. Preprečujejo tudi kardiovaskularne bolezni.
    Zaradi nizke vsebnosti alkohola pivo uvrščajo med osvežilne pijače. Ima čistilni, dezinfekcijski in protibolečinski učinek. Je tudi poživilo, pomirjevalo in sestavina, ki prispeva k boljšemu počutju.
    Pivo vsebuje tudi kvas, ki vsebuje beljakovine, ogljikove hidrate, vitamine B1, B2, B6 in provitamin D1.
    2 dcl piva vsebuje manj kcal (86 kcal) kot npr. 2 dcl šampanjca (170 kcal) ali rdečega vina (155 kcal). Prepričanje, da pivo redi, je torej zmotno. Pivopivci so resda močnejše postave, vendar naj bi bilo to posledica razširjenega želodca. Res pa je, da grenčine iz hmelja, npr. izohumulon, dražijo želodčne sokove in povečajo apetit.
    Pivo vsebuje tudi več kot 30 mineralov. Liter piva na dan pokrije skoraj polovico dnevnih potreb odraslega človeka po magneziju, 40% potreb po fosforju in 20% potreb po kaliju. Natrija in kalcija je malo. Nizka vsebnost natrija povzroča dehidrirajoč učinek.
    Ogljikov dioksid v pivu ima osvežilni vpliv. Stimulira krvni obtok v ustni sluznici, povečuje slinjenje in tvorbo želodčne kisline in praznjenje želodca, olajšuje izločanje snovi, ki se izločajo z urinom.
    Osmotski tlak piva znaša nekje 1012 mmol/kg piva, brezalkoholnega pa 290 mmol/kg, kar je enako osmotskemu tlaku krvi. Zato brezalkoholno pivo uvrstimo med izotonične pijače in ga obravnavamo kot najbolj naravno in optimalno pijačo za športnike.
    Zmerni pivci imajo v primerjavi z abstinenti 20 - 50% manjši riziko za razvoj bolezni srca in ožilja. Vzrok je povečana vsebnost HDL holesterola, LDL pa se ne veča.

    LITERATURA
    (1) KOŠAR P.: Morfološke lastnosti hmeljnega storžka nekaterih sort ( Humulus lupulus L ), Diplomsko delo, Biotehni?na fakulteta, Ljubljana 1973
    (2) HEGNAUER R.: Chematoxonomie der Pflanzen
    (3) KRALJ D., ZUPANEC J., PŠENI?NIK J.: Analiza spremenljivosti eteri?nih olj kot podlaga za objektivno vrednotenje hmeljne arome, Inštitut za hmeljarstvo in pivovarstvo v Žalcu
    (4) BERGER F.: Handbuch der Drogenkunde
    (5) PAHLOW M.: Velika knjiga o zdravilnih rastlinah, Cankarjeva založba
    (6) HMELJEVE BLAZINICE KOT IZVIRNI SPOMINEK, Hmeljar 69 (2000), 4-6, str.44
    (7) PIVO IN ZDRAVJE, Hmeljar 67 ( 98 ), 11-12, str.160-161
    (8) http://www.qusthealthlibrary.com/herbs/hops
    (9) http://oregonstate.edu/dept/ncs/newsarch/1998/Mar98/hops.htm
    (10) http://www.purplesage.org.uk/profiles/hops.htm