MEGLICE

 Med najlepše objekte globokega neba prištevamo meglice, predvsem zaradi številnih različnih oblik. Meglice razdelimo v planetarne, emisijske, reflekcijske in temne. Fizikalno gledano moramo ločiti galaktične in izven galaktične meglice. Galaktične meglice so res prave meglice iz medzvezdne snovi, ki jih lahko razdelimo v omenjene podskupine. Izven galaktične meglice pa niso nič drugega kot galaksije, saj je ime meglica za galaksijo samo zgodovinskega pomena.

 Emisijske meglice nimajo lastnega izvora energije. Vidne so le zaradi tega, ker jih okoliške zvezde obsvetljujejo in s tem na nek način grejejo, zaradi tega se atomi (običajno vodik, helij, kisik in dušik) ionizirajo in pričnejo oddajati vsak svetlobo različne barve, ki je odvisna od narave atoma (barva ioniziranega kisika se razlikuje od barve ioniziranega dušika, ipd.). Te meglice so lahko ostanek nove, običajno pa jih najdemo v območjih, kjer nastajajo (se rojevajo) zvezde (npr. M42 v Orionu).

 Reflekcijske meglice imajo enak spekter kot bližnje zvezde, zato domnevajo, da se svetloba na posameznih delcih, ki sestavljajo meglico, samo siplje. Te meglice najdemo tudi (in predvsem) ob hladnejših zvezdah, katerih energija je prenizka, da bi lahko izzvala ionizacijo meglice. Ugotovili so, da se svetloba siplje ob zelo velikih delcih, velikosti okoli 10^-4 mm, ki je malo pod valovno dolžino vidne svetlobe.

 Planetarne meglice so bolj ali manj enakomerne, prstanu podobne, šibke meglice okoli centralne zvezde. Ime "planetarna" je zgodovinsko pogojena, saj so odkritelji menili, da so zelo podobne planetom (predvsem Uranu in Neptunu). To pa predvsem zaradi slabše optike (teleskopa) v takratnem času (18. in 19. stoletje). Dejansko so to emisijske meglice, največkrat ostanki nenadnih silovitih izbruhov zvezd (nove in supernove). Šibke centralne zvezde ionizirajo odvržen material (torej novo nastalo meglico), predvsem s pomočjo UV žarkov. Najbolj znana planetarna meglica je M57 v Liri.

 Temne meglice (imenovane tudi temni oblaki) pa ne svetijo, temveč vpijajo svetlobo zvezd in jih s tem zakrivajo. Verjetno so sestavljene iz medzvezdne snovi – medzvezdnega prahu in plinov. Plini pa ne svetijo zato, ker so zvezde preveč oddaljene in jih ne morejo dovolj segreti, ali pa se svetloba z zvezd ne more sipati, oziroma je gostota delcev v prostoru prevelika. Kar ena tretjina površine Mlečne ceste je prekrita s temnimi oblaki. Najbolje lahko to opazimo poleti v ozvezdjih Orel in Labod v katerih je veliko število zvezd in med temi zvezdami opazimo otočke praznine – to niso nič drugega kot temni oblaki. Na južni hemisferi pa lahko najdemo še posebej temen predel neba, ki so ga poimenovali Ogljena vreča.