Ime ‘planetarna meglica’ si je izmislil William Herschel med leti 1784 in 1785, saj so bile zelo podobne na novo odkritemu planetu Uranu.
PLANETARNE MEGLICE
Življenje manj masivnih zvezd, nekje med 0.5 do 1.5 se konca bolj mirno kot pa nove in supernove. Ko dosežejo stadij rdecega orjaka, ostanej pri tem kakšnih 100 do 200 milijonov let, nato pa v nekaj tisoč letih izvržejo lupino plina, ki oblikuje planetarno meglico.
Ime ‘planetarna meglica’ si je izmislil William Herschel med leti 1784 in 1785, saj so bile zelo podobne na novo odkritemu planetu Uranu.
Sevanje, ki ga oddaja planetarna meglica je zanimivo zaradi svojega značilnega spektra. Kot je pričakovano za emisijske meglice je spekter sestavljen iz spektralnih črt, toda 90 do 95% vidne svetlobe je oddane v eni sami spektralni črti! Ta ‘Glavna magličasta črta’ je pri 500.7 nm (5007 Angstromov), v zelenem predelu spektra. Prav zaradi tega se svetlost planetarne meglice razlikuje glede na uporabljeno metodo: vizualno so ponavadi kakšni 2 magnitudi (6x) svetlejše kot fotografsko, saj je vrh obcutljivosti cloveskega
ocesa blizu 500.7 nm, filmi pa so pogosto manj obcutljivi v zelenem delu spektra. Prav zato je tudi relativno težko dobiti sliko planetarne meglice v ‘pravih’ barvah. V casu odkritja spektralne crte pri 500.7 nm niso mogli pripisati nobenemu elementu, zato so predpostavljali, da jo povzroca še neznani element, ki so ga poimenovali ‘nebulium’. 60 let kasneje je ameriski astrofizik Ira S. Bowen ugotovil, da ta crta pripada dvakrat ionoziranemu kisiku (O III).
Poleg črte dvakrat ioniziranega kisika, v spektru planetarnih meglic najdemo še druge, šibkejše spektralne črte. Med njimi so črte ioniziranega kisika, neona, dušika, helija in vodika. Najdemo tudi močne fluorescencne O III črte v primeru močne He II črte. Prav tako je v ozadju skoraj neprekinjen spekter zaradi interakcije med elektroni in ioni.
Planetarna meglica ima zelo kratko življensko dobo v primerjavi z drugimi fazami življenja zvezde. Vidna je le nekaj 1000 do nekaj 10 000 let, nakar se porazgubi v medzvezdni prostor, ki ga obogati s kalcijem, kisikom in drugimi elementi. Centralna zvezda, ki je na začetku vroča pritlikavka s površinsko temperaturo med 75000K pa tja čez 100000K, se s časom ohladi v navadno belo pritlikavko. Tu je razlog za
relativno majhno število planetarnih meglic - le 10000 (znanih je 1500, druge naj bi zakrival prah ali pa še niso bile identificirane), celo v več kot 150 kroglastih kopicah, vsaka z več kot 100000 zvezdami so do danes našli le 4, morda 5 planetarnih meglic. Ker se planetarne meglice pojavijo pozno v zvezdnem življenju, jih ponavadi v razsutih kopicah ne najdemo. Razsute kopice se ponavadi porazgubijo že mnogo prej, preden zvezde dosežejo dovolj veliko starost da bi oblikovale planetarno meglico.
Ker bele pritlikavke svetijo na račun ohlajanja se po mnogih milijardah let ohladijo v temne pritlikavke, temna telesa, ki več ne svetijo. Verjetno pa je vesolje še premlado, da bi vsebovalo takšne temne pritlikavke.
Planetarne meglice klasificiramo glede na njihovo obliko. Ta sistem je znan kot Vorontsov-Velyaminova shema:
Zelo majhen premer, pod 1’’, kot zvezda. Enakomeren disk (a, svetlejši proti jedru; b, enakomerno svetel; c, sledi obročaste ali prstanaste strukture) Nepravilen disk (a, zelo nepravilna svetlost; b, sledi obročaste ali prstanaste strukture) Oblika prstana Nepravilna oblika, podobna emisijski meglici Izjemna oblika Bolj kompleksne strukture označujemo s kombinacijami, npr. ‘’4+2’’ (disk in prstan) ali ‘’4+4’’ (dva prstana).
Primeri:
abell-39 2C