Jože Globokar
VSEBINA:
Uredniški odbor:
Glavni urednik:
Jože Globokar
Člani uredniškega odbora:
mag. Aleksandra Tabaj
dr. Tatjana Šokrjanc
Katja Vipotnik
Jože Okoren
Benjamin Žnidaršič
| VSEBINA PARAPLEGIKA NAJ BI BILA BOLJ STROKOVNA |
Nekatera društva (Gorenjske, Dolenjske -Bele krajine in Posavja, Severne Primorske, Prekmurja in Prlekije ter ljubljanske pokrajine) dvakrat na leto ali po potrebi izdajajo svoja interna glasila, ki so po vsebinski zasnovi vse bolj podobna našemu skupnemu glasilu PARAPLEGIK. S tem se veliko prispevkov podvaja, kar je nesmiselno in negospodarno.
Uredniški odbor in izdajatelj glasila PARAPLEGIK v izdajanju internih glasil posameznih društev ne vidita konkurence, le vsebinsko zasnovo našega osrednjega glasila je treba zdaj temu primerno prilagoditi in jo ustrezno spremeniti.
Nova vsebinska zasnova naj bi dvignila predvsem strokovno raven vsebine, zato bosta v novem uredniškem odboru delovala tudi zdravnik z oddelka za paraplegijo z Inštituta RS za rehabilitacijo in predstavnik Urada za invalide, dopisovali pa bodo vanj še strokovnjaki s širšega področja sodobne rehabilitacije (urologi, nevrologi, nevrokirurgi, sociologi, socialni delavci, arhitekti in drugi). Toda ta strokovna vsebinska zasnova mora biti na taki ravni, da bo berljiva in razumljiva za vse naše člane, saj bo glasilo tudi v prihodnje namenjeno predvsem njim. Poleg tega mora biti zanimiva in privlačna najširšemu krogu bralcev. Toda za prispevke tistih društev, ki še nimajo svojih glasil, bi v glasilu Paraplegik le morali imeti na voljo nekaj prostora, čeprav prispevki ne bi bili ravno na strokovni ravni. Seveda želimo, da bi to novo vsebinsko obliko sprejeli vsi naši dosedanji dopisniki in s prispevki, ki bodo zanimivi za vse naše člane in bralce, tudi v prihodnje sodelovali. Še posebno dobrodošli bodo prispevki in zanimivosti s strokovnega področja.
Prispevke bomo strnili v naslednje ogrodne rubrike: Uvodnik (predstavitev aktualnega dogodka), Na straneh naših zapisnikov (poročanje o delu teles ZPS), Pravne novosti in pravna problematika (pravni prispevki), Prispevki s področja rehabilitacije (strokovni prispevki s področja sodobne medicinske rehabilitacije) Kratke pomembne novice s sej: SIOS, FIHO, ZZZS, SPIZ, DZS, ZŠI, Novosti doma in v svetu - inovacije (prispevki o novostih sodobne medicinske rehabilitacije doma in v svetu), Športni prispevki (prispevki s svetovnih, mednarodnih in državnih tekmovanj in strokovni prispevki s področja invalidskega športa), Prispevki o sorodnih organizacijah (zanimivi prispevki o delu drugih invalidskih organizacijah) Kulturna dejavnost (prispevki s področja kulturne dejavnosti ZPS), Dejavnost mladih (prispevki o delu, življenju in vključevanju mladih paraplegikov v družbene tokove), Dejavnost žensk (prispevki o aktivnostih in ročnih spretnostih članic ZPS), Radioamaterstvo (prispevki o dejavnosti radioamaterjev ZPS, delu ZRS in matičnega kluba ter novostih), Interesne dejavnosti (prispevki o vseh drugih dejavnostih v okviru ZPS), Na domu pri … (prispevki o članih ZPS, ki so v življenju s paraplegijo našli koristne rešitve, inovacije in izboljšave za boljše in kakovostnejše življenje), Zahvale, Oglasi, Pesmi itd.
Upamo, da bomo s skupnimi močmi zmogli, da bo naše osrednje glasilo zadovoljilo vse potrebe, želje in cilje, ki smo si jih naložili.
Uredniški odbor, ki bo v naslednjem mandatnem obdobju urejal naše osrednje glasilo "Paraplegik", ima pred seboj precej zahtevno in odgovorno delo. To mu nalaga nova vsebina, ki bo od vsakega člana posebej zahtevala precej angažiranja. Da bo to zahtevno in odgovorno delo v vsaki številki tudi udejanjeno, bodo v novem uredniškem odboru skrbeli: urednik Jože Globokar, strokovna sodelavka Katja Vipotnik - prof. defektologije, člani Jože Okoren - podpredsednik ZPS, Peter Stanovnik - prof. športa, Benjamin Žnidaršič - referent za kulturno dejavnost ZPS, in zunanji sodelavki: zdravnica oddelka za paraplegijo pri Inštitutu RS za rehabilitacijo Tatjana Škorjanc, dr. med, ter predstavnica vladnega urada za invalide Aleksandra Tabaj. Glasilo bo tehnično oblikoval član ZPS Iztok Oven.
Urednik
| HVALA ZA SODELOVANJE |
Štiriletno sodelovanje v uredniškem odboru glasila "Paraplegik" je za nami. To je lepa doba in marsikaj lepega se je v tem času zgodilo. Seveda so bili tudi neprijetni trenutki, a na te smo že pozabili. No, v uredniškem odboru smo se vsa ta leta trudili, da bi bilo naše glasilo kar najbolj zanimivo, pestro in vabljivo za vse naše bralce. Zato smo v tem času spremenili obliko, povečali izdajanje in popestrili vsebino. Hkrati smo želeli, da bi "Paraplegik" med nami ves čas obdržal tisto trajno in redno vez, ki nas povezuje že od davnega leta 1969, ko je naše glasilo zagledalo luč sveta.
Kako nam je to uspevalo, boste ocenili vi, dragi bralci, mi pa bi se ob tej priložnosti radi še posebno toplo zahvalili našim trem članom, ki so letos prenehali sodelovati kot člani uredniškega odbora. Hvala torej Zlatku Majheniču, Janiju Trdini in Antonu Skoku za njihovo soustvarjanje glasila.
Uredništvo
| INVALID - ŠPORTNIK LETA 2000 |
Športnica leta 2000 je Dragica Lapornik, športnik leta Franc Pinter, ekipa leta pa ženska reprezentanca v sedeči odbojki.
Zveza za šport invalidov Slovenije je ob mednarodnem dnevu invalidov na slovesni prireditvi podelila tudi priznanja za osvojene vrhuske športne dosežke in strokovno delo trenerjev na mednarodnih tekmovanjih v letu 2000. Vrhunski športniki invalidi in njihovi trenerji so za izvrstne uspehe prejeli sedem bronastih, tri srebrne in sedem zlatih znakov. Športniki in trenerji Zveze paraplegikov (športniki - Dragica Lapornik, Franc Pinter, Janez Roškar, trenerji - Polonca Sladič, Brane Klun, Goran Kabič) so poleg laskavih naslovov športnice in športnika leta prejeli še zlate znake za vrhunske dosežke na paraolimpijskih igrah v Sydneyju.
| REKORDNO ŠTEVILO GLEDALCEV TUDI NA PARAOLIMPIJSKIH IGRAH |
Leto 2000 so kot največji športni dogodek v štiriletnem olimpijskem ciklusu zaznamovale poletne olimpijske igre. Veličastna prireditev, rekordno število športnikov in okolje, v katerem so olimpijske igre potekale je nekaj, kar zasluži posebno pozornost. Toda tri tedne za olimpijskimi igrami so se v Sydneyu, na istih terenih, z enako logistiko in večinoma z istimi ljudmi pričele tudi XI. paraolimpijske igre invalidov, ki so prav tako ali pa morda še veliko bolj, zaslužile pozornost svetovne javnosti. Pa tudi realne, a vendar visoke ocene. In prav o tem želim spregovoriti v tem prispevku, saj je prav, da slovenska javnost, posebno pa invalidi, dobijo informacijo o tem, kako smo se na te paraolimpijske igre pripravljali v Sloveniji in kako smo ta veličastni športni dogodek doživljali.
Od Seula 1988 dalje se izvaja odločitev MOK-a, da mora organizator olimpijskih iger najkasneje mesec dni po olimpijskih igrah izvesti tudi paraolimpijske igre. Zato smo o Sydneyu razmišljali tudi v Zvezi za šport invalidov Slovenije.
Potovanje v Sydney je potekalo dobro, leteli smo z Lauda Air, ki nam je dala tudi izredno veliko finančno ugodnost za prevoz nujne prtljage. Predčasno bivanje v Campbelltawnu je bilo namenjeno prilagoditvi na nove zemljepisne, časovne in klimatske razmere. Mesto nam je nudilo več ugodnosti, tudi sprejem pri županu. Selitev v paraolimpijsko vas je pomenila začetek uradnega dela paraolimpijskih iger in možnost treningov. Vas je bila izredno lepo urejena, čista in povsem neprimerljiva z Atlanto. Vendar je organizator tudi tokrat nekoliko spregledal, da gre za invalide; vas je zgrajena na pobočju, za vozičkarje je vožnja v klanec stalni napor, hiše so imele premalo sanitarnih prostorov za invalide na vozičkih, avtobusni prevoz po enosmernem sistemu je porabil veliko časa. Sicer pa tako dobrih pogojev še nismo imeli nikoli (sobo vodje delegacije, sobo zdravnice, skupni prostor, skladišče, stalni internet center. . . ). Posebno pohvalo pa zasluži jedilnica, pester izbor in obilica prehrane, prijazno osebje in izredna čistoča. Otvoritev na centralnem atletskem stadionu je bila veličastna. Prihod na stadion s 118.000 gledalci, je nepozaben. Tega doživetja enostavno ni mogoče opisati, treba ga je doživeti. Program je sicer stvar okusa, toda po mojem mnenju je bil preveč razvlečen, zlasti pop koncert je trajal predolgo.
Organizacijsko so bila tekmovanja in transport izredno dobro izpeljana. Na igrah je sodelovalo 4.000 športnikov invalidov iz 128 držav, akreditiranih je bilo skoraj 2000 novinarjev, prodano je bilo 1,2 milijona vstopnic! Vse to so z organizacijskega vidika rekordi. Vsi objekti so bili dostopni tudi za ljudi na vozičkih. To bi si morali ogledati naši arhitekti in projektanti, da bi razumeli, da stopnice niso edini detajl, ki naredi zgradbo lepo. Ne, to je lahko tudi klančina, lepo vkomponirana v celostno podobo, ki naredi objekt uporaben in prijazen tudi do gibalno oviranih ljudi. Veličastni objekti kot so Olympic Stadium, Superdome, Aquatic centre, Dom&sport pavilions, velikanske ploščadi pred temi objekti, hotel v samem olimpijskem kompleksu, množica ljudi, vsega tega si ni bilo možno predstavljati. Na tekmovanjih v atletiki in plavanju je bilo najbolj vidno kako ljudje s težko telesno prizadetostjo lahko dosegajo fantastične rezultate. Tek, skok v daljavo in višino so najbolj presenečali pri amputirancih nog, vožnje pri paraplegikih, plavanje pri amputirancih, golbal pri slepih. Le kje so meje sposobnosti in zmogljivosti? V teku slepih na 5.000 metrov je tekmovalec v zadnjem krogu dobesedno vlekel svojega vodiča, ker mu je zmanjkovalo moči. Pa vendar je zmagal in dosegel paraolimpijski rekord. To bi morali videti ljudje s strokovnih institucij, zlasti s Fakultete za šport. Potem ne bi bilo treba več poslušati ocen, da šport invalidov ni šport ampak nezahtevna rekreacija. Nekaj posebnega so bili ljudje. Za izvedbo paraolimpijskih iger je sodelovalo 15.000 prostovoljcev. Od organizatorja so dobili dva kompleta uradnih oblačil, brezplačne vstopnice za javni prevoz, brezplačno prehrano in akreditacijo za gibanje v paraolimpijskem kompleksu. Med njimi je bilo tudi nekaj Slovencev. Volunterji so si morali sami urediti odsotnost z dela, nekateri so prihajali na organizirane oglede tekmovanj, spremljalo pa jih je negovalno in zdravstveno osebje. Presenetljivo je, kako kulturno se obnašajo. Velike kolone šolske mladine upoštevajo vsa navodila osebja, posebno je bilo to opazno na tekmovanjih v golbalu. Zaradi specifike tekmovalcev, mora biti v času igre v dvorani popolna tišina. Čeprav je bilo v dvorani več kot tisoč gledalcev je bila na opozorilo organizatorja med igro popolna tišina, ob prekinitvah igre pa bučno navijanje. Ne znam si predstavljati, kako bi tak režim zagotovili v dvorani Tivoli ali Tri lilije!
Seveda se je tudi tokrat dogajalo kaj takega kar ne sodi na paraolimpijske igre. V prvi vrsti je jemanje nedovoljenih poživil. Doping kontrola se zaostruje, ujeli so nekaj dvigalcev uteži in to takoj objavili. Druga taka nepravilnost so klasifikacije. Nekatere države se pač poslužujejo nekorektnih prijav kategorije tekmovalcev, samo, da bi osvojili kolajne. Ne le primer pri metu kopja v kategoriji Janeza Roškarja, tudi v drugih primerih je bilo več sumljivih primerov. Res pa je, da so velike države na nek način zaščitene, saj je večina strokovnih in tehničnih delegatov iz njihovih vrst, majhne reprezentance pa običajno nimajo strokovnjakov za klasifikacijo po športih kar sedanji sistem zahteva. Zaradi omejevanja števila športnikov na paraolimpijskih igrah se iščejo variante zmanjševanja tekmovalnih kategorij, kar gre predvsem v škodo športnikov s težjo prizadetostjo. Pričakovati je, da bodo nekatere športne discipline v celoti ali po posameznih kategorijah črtane s seznama paraolimpijskih iger, saj je število tekmovalcev kritično majhno. Je pa bila tokrat sprejeta odločitev, da se na seznam disciplin uvrsti sedeča odbojka - ženske. Zaradi kvalitete naše reprezentance je to velik izziv, s katerim se bo treba začeti ukvarjati takoj, ne šele čez dve leti! In kako smo se počutili mi, Slovenci? Že ob našem prihodu v Sydney sta nas pričakala Helena Drnovšek - Zorko, veleposlanica RS v Avstraliji in Alfred Brežnik, častni generalni konzul RS v Sydneyu in paraolimpijski ataše. Zlasti gospod Brežnik, za nas Fredi, je ves čas našega bivanja v Sydneyu skrbel za nas. Organiziral (in zagotovil sofinanciranje) je sicer naporen a lep program predčasnega bivanja; obisk v Slovenskem klubu Triglav in Slovenskem društvu Sydney, ogled pristanišča s čudovito ladjico, sprejem v Slovenski hiši, ki se ga je udeležilo 120 oseb, in še marsikaj. Vsak dan si je ogledal tekmovanja, se vživel v ekipo. Tudi gospa Drnovšek-Zorko si je ogledala tekmovanja, prav tako pa tudi veliko Slovencev, ki so glasno navijali za nas. Poskrbeli so, da smo se počutili kot doma. V prvi številki časopisa paraolimpijskih iger je bila predstavljena Slovenija in naša reprezentanca, na slovenskem radiu SBS pa smo dvakrat tedensko poročali o dogajanju na paraolimpijskih igrah. Tokrat smo imeli v ekipi resnično dobro počutje.
Vesel sem, da smo za vodjo delegacije imeli Branka Mihorka, ki je skrbel za vse potrebno. Skupaj z zdravnico Heleno Burger in trenerji je v celoti obvladoval situacijo. Ker smo bili medijsko dobro pokriti (novinarja Uroš Volk in Tomaž Bregar, sta poročala za slovenske medije, Edo Bogataj pa je skrbel za objavo naših prispevkov in fotografij na internet strani), smo bili ves čas prisotni tudi doma v Sloveniji.
V reprezentanci smo se veselili osvojenih medalj in odličnih uvrstitev, skupno pa smo podoživljali tudi morebitna razočaranja. Zlasti fantje iz golbal ekipe so nudili tudi fizično pomoč kadarkoli je bilo to potrebno. S sodelovanjem Slovenske nacionalne turistične organizacije in OKS smo pridobili veliko promocijskega gradiva, naš prepoznavni znak pa je bila raglja s katero smo za svoje prijatelje neumorno navijali.
Ob vrnitvi domov nas je prijetno presenetil sprejem na letališču Brnik. Takega števila nismo pričakovali. S tem so prijatelji športa invalidov pokazali, da cenijo dosežke na tem področju življenja in dela invalidov. Morda bo vse dogajanje okrog paraolimpijskih iger Sydney 2000, spremenilo tudi odnos stroke, olajšalo uveljavljanje statusa športnika-invalida, pomagalo prebiti blokado na marketinškem področju, zainteresiralo medije za redno poročanje, kot magnet pritegnilo v rekreacijo in šport čimveč invalidov in še preostale invalidske organizacije prepričalo, da šport sodi v njihov program dela za invalide. Z osvojenimi štirimi medaljami, drugimi rezultati in uvrstitvami smo dokazali, da je bil izbor udeležencev ter programi priprav in vlaganje sredstev, pravilno. Pomenijo tudi veliko obveznost za obdobje do paraolimpijskih iger Atene 2004.
Ernest Jazbinšek
| SREBRO BRON IN ŠE ENKRAT BRON |
Paraolimpijci Zveze paraplegikov Slovenije so na enajstih paraolimpijskih igrah v Sydneyju izpolnili vsa naša pričakovanja. Med sedemnajstimi slovenskimi športniki invalidi so od štirih kolajn osvojili kar tri: Franc Pinter srebrno v streljanju z zračno puško, Draga Lapornik bronasto v suvanju krogle in Janez Roškar bronasto v metu kopja. Zbirko je s srebrno kolajno dopolnil še Franjo Izlakar (Zveza društev za cerebralno paralizo) v suvanju krogle.
In resnično, že po treh letih obstoja naše organizacije (leta 1972) smo se udeležili olimpijskih iger v Heidelbergu, kjer smo osvojili dve kolajni: Pavla Sitar zlato v hitrostni vožnji na 60 metrov in Jože Okoren bronasto v metu diska. Ta prvi velik dosežek je dal polet športu in nadaljevanje je bilo samoumevno.
Zveza paraplegikov Slovenije ima vse od ustanovitve pa do danes najbolj razvit invalidski šport in smo v vsebini športa in razvitih panogah ter množici sodelujočih invalidov pred vsemi invalidskimi organizacijami. Imamo namreč desetkrat več športnikov kot druge invalidske organizacije. To je za nas zelo pomembno, saj se s športom lažje usposabljamo za nadaljnje življenje in z njim ohranjamo svoje zdravje."
Ob koncu je predsednik izrekel zahvalo trenerjem: Branetu Klunu (glavni trener atletike), Polonci Sladič (streljanje), Gorazdu Vecku (namizni tenis), Goranu Kabiču (atletika) in zdravnici Heleni Burger ter dodal: "Vaša zasluga je, da so naši športniki dosegli te vrhunske uvrstitve. Prav vsi ste bili odlični. Naredili in spremenili ste trdo delo športnic in športnikov v kolajne in slavo ter uveljavitev Slovenije v svetu. Hkrati ste dali tudi tiho zadoščenje naši organizaciji, ker so športniki naše gore list in naša jata ptic, ki skupaj leti skozi življenje.
Iskrena hvala za opravljeno veliko delo v štirih letih priprav, spremstvo in pomoč v Sydneyju! In še izraz velikega priznanja športnikom, ki so našo Zvezo in Slovenijo zastopali in kronali z uspehom v Sydneyju! Pripravili ste nam veliko veselja, zato nam ni bilo težko pozabiti življenjske preizkušnje, kot je paraplegija. Hvala in velike čestitke za velik uspeh."
Športnikom in drugim članom reprezentance je čestitke izrekel tudi prim. Rajko Turk, ki je prisotne spomnil na začetek športnih tekmovanj in prve uspehe športnikov paraplegikov zunaj naših meja. Ob tem se je spomnil besed Ludwiga Gutmana (očeta paraolimpijskih iger), ko je predlagal, da bi tudi slovenski paraplegiki nastopili na paraolimpijskih igrah. Kot vemo, so naši tekmovalci že ta prvi največji nastop leta 1972 v Heidelbergu kronali z izjemnim uspehom. Kaj bi še hoteli več! No, to je bil hkrati tudi prvi odmevni dogodek v uveljavljanju invalidskega športa, saj je maršal Tito sprejel naše paraolimpijce in jim podaril zlate ure. Seveda je bila za tiste čase to velika čast in izjemno priznanje.
Dr. Herman Berčič, prof. na fakulteti za šport, je dodal: "Kdor se je zapisal športu, rekreativnemu ali vrhunskemu, je storil kar precej koristnega zase in se pridružil tisti veliki skupini ljudi, ki kakovostno živijo. Biti rekreativni športnik je lepo! Biti rekreativni športnik paraplegik je zelo lepo! Biti vrhunski športnik paraplegik je pa razsežnost, za katero ne vem, ali jo je slovenski narod sploh dojel in sprejel.
Mag. Franc Hočevar, glavni direktor Inštituta RS za rehabilitacijo, je pripomnil: "Iskrene čestitke vsem udeležencem, še posebej prejemnikom kolajn. Imam občutek, da so mediji o tokratnih paraolimpijskih igrah najobširneje doslej poročali. To je spoznanje, da se tudi invalidski šport vse bolj približuje širši javnosti." V imenu udeležencev paraolimpijskih iger se je vsem, ki so kakorkoli pripomogli pri osvojitvi velikega uspeha slovenskega moštva, zahvalil Janez Hudej: "Hvala za vso podporo, ki ste nam jo dali v pripravljanjem obdobju. Ko ste nas pred odhodom na igre povabili, smo vam obljubili, da se bomo borili po svojih močeh. Upam, da smo to obljubo tudi izpolnili. Menim, da je to za tako majhno organizacijo zelo velik uspeh, na katerega smo lahko vsi skupaj ponosni. Mogoče pa bomo čez štiri leta lahko ponovno govorili o podobnem ali še večjem uspehu." Čestitkam smo se pridružili vsi, saj je bil to naš športni dogodek ob koncu tisočletja.
Jože Globokar
| KOLAJNE NA PARAOLIMPIJADAH |
HEIDELBERG - 1972
AREHNEIM - 1980
STOKE MANDEWIL - 1984
SEUL - 1988
BARCELONA - 1992
ATLANTA - 1996
SYDNEY - 2000
SKUPAJ - 2 zlati, 3 srebrne in 9 bronastih kolajn. Ob štirinajstih kolajnah je treba omeniti še 8 četrtih in 6 petih mest ter še nekaj odličnih uvrstitev. Gotovo pa bi bila v zbirki še kakšna kolajna več, če ne bi takratna politika paraolimpijske igre leta 1976 v Torontu bojkotirala.
| OSTRITI PERO, OSTRITI DUHA |
Novembra so se v Ajdovščini srečali predstavniki invalidskih društev, literarni ustvarjalci in ljubitelji besedne, likovne in druge ustvarjalne govorice. Srečanje so poimenovali: "Jaz sem ta biser našel kar v sebi!" Hkrati je potekala tudi literarna delavnica.
Srečanje je pripravilo Društvo animatorjev Norma 7, ki ima v svojem programu kot dejavnost zapisano: "Seznanjanje širše javnosti o delu in življenju določenih skupin in vplivanje na spreminjanje pogosto zadržanega razumevanja posameznih oblik drugačnosti." Razveseljivo je, da so očitno nastopili časi, ko ljudem tudi za kulturo drugačnih ni vseeno, pa tudi za spoznavanje in sprejemanje posameznih oblik drugačnosti kot enosti življenja, ki je v nas in okrog nas. Zato je bilo članom Zveze paraplegikov, ki so sodelovali na tretjem literarnem in družabnem srečanju, v veselje, da so bili povabljeni.
Ob popoldanskem klepetu smo udeleženci dejali, da je bila literarna delavnica izjemno zanimiva, saj smo bili vsi prvič na taki učni preizkušnji. Kriza, ki nastane pri vsakem ustvarjanju, je celo potrebna. Prav zanimivo pa je, da prav taka srečanja ponovno prinesejo potrebo po novem delu in ti dajo polet za naprej.
Prireditev se je v hotelu Planika v Ajdovščini končala z kulturno-umetniškim večerom in družab-nim srečanjem. Nastopilo je lepo število umetnikov in med njimi je bilo prav očarljivo opazovati mlade talente, ki se kljub drugačnosti vse bolj odpirajo širši javnosti in jo presenečajo. Ni namreč izrednega pomena samo to, da so ustvarjalni, pomembno je tudi to, da se upajo predstaviti. Poleg svojih sposobnosti tako predstavijo tudi vse tisto, kar je v našem življenju prikrito, toda to je sestavni del našega in njihovega življenja.
Benjamin Žnidaršič
| ČUDO TEHNIKE NA NAŠIH ŽELEZNIŠKIH TIRIH
PENDOLINO |
Pa smo ga le dočakali, pendolino namreč! In tako sva se po vseh mogočih oglasih v medijih z Matjažem Planincem, dipl.arh., zaposlenim pri Zvezi paraplegikov, odločila, da greva pogledat izjemni dogodek, ko bodo v promet uradno pospremili to čudo železne ceste. Železničarji so pripravili prijeten kulturni program z mažoretkami in nekaterimi izvajalci slovenske glasbene estrade. Seveda so bili prisotni tudi visoki gostje s slovenskega političnega prizorišča. Omenim naj samo Viko Potočnik, ljubljansko županjo, Antona Bergauerja, ministra za promet in zveze, ter generalnega direktorja slovenskih železnic Janeza Zajca. Vsi omenjeni so spregovorili o pomenu tega veličastnega vlaka, ki bo vozil na relaciji Ljubljana-Maribor, in nasploh o pomenu, ki ga bo imel za celoten slovenski prostor.
Ker so v medijih pisali in govorili, da je vlak prirejen tudi za invalide, sem se zelo veselil, da se bom prvič na vozičku sam zapeljal na kakšno javno prevozno sredstvo. Prvi vtis je bil dober, kajti na veličastni kompoziciji je bil res znak, ki je nakazoval, da je vlak dejansko prirejen za invalide na vozičkih. Toda neprijetno presenečenje je sledilo kasneje, ko nihče od tam odgovornih ni vedel, kako naj bi se kdo na vozičku povzpel na vagon. Po nekaj neuspešnih poskusih mi je vendarle nekdo vljudno pojasnil, da pač sam vlak (mimogrede, stal je nekaj milijonov nemških mark) nima svojega dostopa, ampak naj bi bilo na peronih, kjer bo ustavljal, postavljeno nekakšno dvigalo. No, v tistem trenutku vsaj na ljubljanskem peronu ni bilo na voljo. Verjetno pa si je možakar sam pri sebi mislil, kaj mu je bilo treba sem hoditi…
Torej sem imel na voljo dve možnosti: da vse skupaj pozabim ali pa najdem dva silaka, ki bi me dvignila na vagon. Odločil sem se za drugo možnost. Ob vstopu je sledilo prvo prijetno presenečenje, toaletni prostor je namreč dejansko dovolj velik za voziček, le vhodna drsna vrata so nekoliko trdo narejena, toda verjamem, da se bo to sčasoma uredilo. V vagonu je urejen tudi prostor, da lahko "parkirata" dva invalida na vozičkih. To pa je tudi vse, kar se tiče tako imenovane prirejenosti za invalide. Ne moreš se neovirano gibati pa vlaku, ker je med sedeži le nekaj centimetrov prostora, in tako ne moreš tudi do, recimo, privlačnega bifeja, ki je na vlaku. Torej, za invalide je na pendolinu na voljo približno dva kvadratna metra manevrskega prostora, zraven pa še sodobno prilagojene sanitarije.
In kaj torej, kar zadeva prilagojenosti za invalide, loči pendolino od drugih "navadnih" vlakov? Nič razen stvari, ki sem jih omenil malo prej.
Naj omenim, da sem bil ob tej priložnosti edini invalid na ljubljanski železniški postaji, kar bi lahko bil tudi izgovor za odgovorne, "češ, saj se invalidi tako ali tako ne vozijo z vlaki". Mogoče res ne, vendar se najdejo tudi izjeme, za katere mora biti poskrbljeno.
Kaj pa sama vožnja? Ne vem. Po podatkih, ki sem jih dobil, je potovanje res udobno (primerjava z letalom je najbrž pretirana), sedeži sicer niso najnovejši dosežek sodobne ergonomije, vendar so solidni. Na voljo so razna svetila za branje, radijske slušalke, senčni rolo je na elektriko... In kaj je najpomembnejše? Relacija med Ljubljano in Mariborom je dejansko premagana v uri in petinštiridesetih minutah. Je pa nekaj, kar za zdaj ne bo dobrodošlo za poslovneže, ki potujejo s prenosnim računalnikom in GSM-aparatom ter med samim potovanjem želijo urejati zadeve. Po podatkih namreč na treh četrtinah proge ni GSM-signala in tako je telefoniranje oteženo, če že ne onemogočeno, da o pošiljanju elektronske pošte sploh ne govorimo.
In kaj reči za konec? Dobili smo tako težko pričakovani pendolino, zatorej naj živi!
Janko Zupan
| MOČ VOLJE |
Tetraplegija je hujša oblika poškodbe hrbtenjače in se ponavadi razlikuje od posameznika do posameznika. Nekateri tetraplegiki lahko vozijo avto, nekateri pa so tako težko poškodovani, da rok niti premakniti ne morejo. Na srečo je teh izredno težkih oblik malo, vendar je med našimi stošestdestimi tetraplegiki tudi nekaj takih.
Eden izmed njih je Jože Vodušek iz Jereslavca pri Brežicah. Deset let bo minilo, ko se je poškodoval v prometni nesreči z motorjem in ostal težko poškodovan, da z rokami ne more upravljati niti električnega vozička. Toda Jožetova volja do življenja je neizmerna. Ker vozička ne more upravljati z rokami, ga pač upravlja z glavo - s pomočjo posebnih stikal. Z električnim vozičkom pride povsod po bližnji okolici, kadar mu to seveda dopušča vreme.
Jožetu veliko pomeni tudi računalnik. S posebnim nastavkom, pritrjenim na glavo, je pri delu z njim prav spreten. Tako lahko brska po internetu, igra razne igrice, piše in sploh, ko je na vozičku, ob računalniku preživi kar precej časa. Kadar je v postelji, največkrat gleda televizijo. S posebnimi pripomočki lahko z usti vklopi in izklopi aparat in menjava programe.
Jožetova življenjska moč je resnično občudovanja vredna, saj so mu ostale izredno majhne telesne zmožnosti. Toda s pomočjo staršev in prilagojenih pomagal jih je kar najbolj izkoristil in zaživel novo življenje. Ob njegovi življenjski zgodbi bi se lahko marsikdo zamislil, posebno tisti, ki s svojim življenjem niso zadovoljni in nad njim omahujejo.
-jg-