Socialno varstveno področje se je v obdobju zadnjih desetih let pospešeno razvijalo, zlasti v obdobju zadnji petih let. V začetku devetdesetih let sprejeti novi zakon o socialnem varstvu je prinesel pomembne novosti, vendar je bilo njihovo uresničevanje povezano s pripravo novega strateškega dokumenta, Nacionalnega programa socialnega varstva , ki pa je bil sprejet šele v začetku leta 2000. Na njegovi podlagi se je pričela hitra širitev mrež različnih socialnovarstvenih storitev, zlasti za starejše, telesno in duševno prizadete, ljudi s težavami v duševnem zdravju, žrtve nasilja, zasvojene in druge ranljive skupine. Za vse te skupine prebivalstva je bilo poskrbljeno v bistveno premajhnem obsegu, potrebe pa so naraščale iz dneva v dan. V nekaj letih nam je uspelo primanjkljaj precej zmanjšati, nikakor pa še ne povsem odpraviti. Nove potrebe, ki jih prinaša sodoben način življenja in z njim povezani problemi, zahtevajo nadaljnjo širitev različnih storitev za ljudi v stiski. Še poseben izziv pa predstavljajo potrebe, s katerimi se družba sooča zaradi vse hitrejšega staranja. To zahteva nov medgeneracijski dogovor in nov način sprejemanja starosti, predvsem pa skrb za lastno starost že v srednjih letih. Iz izključno državnega izvajanja storitev smo v tem obdobju že prešli v sistem pluralnosti. Velik pomen pridobivajo nevladne organizacije. Pojavljajo pa se tudi zasebni izvajalci. V generalni strategiji pa se za privatizacijo socialnovarstvenega sektorja nismo odločili, saj je to področje zaradi svoje občutljivosti in posebnega pomena za ljudi po našem mnenju treba v precejšnjem delu ohraniti v državni pristojnosti.

Februarja 2000 je Vlada Republike Slovenije sprejela Program boja proti revščini in socialni izključenosti, aprila 2002 pa prvo dveletno poročilo o njegovem uresničevanju. V sprejetem programu je bila politika socialnega vključevanja opredeljena kot prednostna vladna politika, v prvem poročilu pa so bile tudi podrobneje zapisane smernice za njeno nadaljnje izvajanje. V letu 2003 pa je pripravila Skupni memorandum o socialnem vključevanju , ki pomeni še dodatno uresničevanje te politike in kaže na njeno neposredno povezanost s politiko socialnega vključevanja na ravni EU. S tem sledi tudi strateškemu cilju trajnostnega povečevanja blaginje prebivalstva skozi uravnotežen gospodarski, socialni in okoljski razvoj. Vlada RS in EK sta memorandum podpisali 18. decembra 2003. Slovenija je v zadnjih letih relativno hitro manjšala razliko v razvoju v primerjavi z EU. Leta 2000 je bilo 26,6 % BDP namenjenih za zagotavljanje socialne zaščite, kar je dokaj blizu evropskemu povprečju (27,3 % v letu 2000). Leta 2000 je bilo največ sredstev za programe socialne zaščite namenjenih za področje starosti (11,2 % BDP, kar je več kot v EU) in za področje bolezni in zdravstvenega varstva (7,9 % BDP), kar skupaj predstavlja skoraj tri četrtine vseh sredstev, namenjenih za socialno zaščito. Delež za pokojnine, ki se je leta 1999 že nekoliko zmanjšal in ostal na isti ravni tudi v letu 2000, se tudi v prihodnje ne bo povečeval, saj se je leta 2000 začela izvajati reforma pokojninskega sistema.

Upadanje rodnosti in daljšanje življenjske dobe povzročata staranje prebivalstva . Prav tako se povečuje razmerje med starejšim in delovno sposobnim prebivalstvom (koeficient odvisnosti) . V začetku leta 2002 je bilo na 100 delovno sposobnih prebivalcev 21 oseb, starih 65 let ali več (24 v EU-15 v letu 1999). Pomembna posledica staranja slovenskega prebivalstva, ki jo bodo morali v prihodnje upoštevati tudi delodajalci, bo zmanjševanje deleža delovno sposobnega prebivalstva (v starosti od 15 do 64 let), ki se bo začelo po letu 2005. Staranje bo znatno vplivalo predvsem na izdatke za zdravstvene in socialne storitve ter terjalo prilagoditev socialnih storitev .

Mreža socialnovarstvenih storitev za starejše je relativno dobro razvita. Razvoj mreže temelji predvsem na dveh dokumentih, in sicer Programu razvoja varstva starejših oseb na področju socialnega varstva v Sloveniji do leta 2005 in na Nacionalnem programu socialnega varstva do leta 2005 . Prvega je vlada RS sprejela 1997, drugega je leta 2000 sprejel Državni zbor RS. Oba dokumenta temeljita na izhodišču, da je treba zagotoviti pogoje, da starejši čim dlje ostanejo v okolju, v katerem so živeli, ter da se jim poleg socialnih in zdravstvenih storitev nudijo tudi najrazličnejše druge storitve, servisi in dejavnosti, ki bodo zagotovile aktivno in polno življenje, predvsem tistim, ki živijo sami in bi bili brez teh možnosti izolirani iz družbenega dogajanja. Z obema programoma je bilo predvideno delovanje in širitev mreže organiziranih storitev, ki so namenjene izvajanju v bivalnem okolju starejših, institucionalne mreže storitev za starejše ter dodatnih in dopolnilnih programov namenjenih starejšim. Razvoj skrbi za starejše je v obeh dokumentih načrtovan tako, da se zagotavljajo različne oblike pomoči in storitve za starejše osebe in sicer v povezavi z obsegom in zahtevnostjo njihovih potreb in ob upoštevanju njihovih želja. Mreža pomoči se stopnjuje od tistih oblik, ki so namenjene starejšim z manjšim obsegom posebnih potreb in težav, do tistih, ki potrebujejo štiriindvajset urno nego in pomoč. V obdobju do konca leta 2003 smo na področju socialnovarstvenih dosegli pomembne rezultate, saj smo se uresničitvi nekaterih zastavljenih ciljev tako po kakovosti kot po obsegu že močno približali .

Z namenom, da se postopek posredovanja vlog za sprejem v domove za starejše ustrezno poenostavi in racionalizira ter doseže večja transparentnost postopka bo Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve v tem mesecu objavilo Pravilnik o postopkih pri uveljavljanju pravice do institucionalnega varstva . Predvideni začetek izvajanja pravilnika je 1.6. 2004. V letu 2003 se je začela uporabljati tudi Uredba o merilih za določanje oprostitev pri plačilih socialno varstvenih storitev . Z njo se je bolj sistemsko uredilo predvsem področje (so)financiranja stroškov oskrbe oz. namestitve v institucionalnem varstvu in pomoči na domu. Slednja se sicer razvija in jo ocenjujemo kot primerno storitev, ki pa zahteva še dodatno spodbudo in nekaj izboljšav (tudi v sami tehnični izvedbi in načinu obračuna cene storitve), kar poskušamo urediti v novi uredbi, ki je v postopku priprave.

Stopnja tveganja revščine je ob upoštevanju dohodka v denarju in naravi v letu 2000 znašala 11 %, kar je za 2 odstotni točki manj v primerjavi s stopnjo tveganja revščine, kjer je upoštevan samo dohodek v denarju (13 %) in je hkrati nižja od povprečja EU-15 (15 %). Glede na dejstvo, da je bila stopnja tveganja revščine pri upokojencih (15%) le malo nad slovenskim povprečjem (13%), obe vrednosti sta primerljivi s povprečjem EU-15, ki v letu 2000 znaša 16 %), lahko sklepamo, da razlog za revščino med starejšimi (22 % v letu 1999 za starostno skupino 65 let ali več) niso nizke pokojnine, temveč dejstvo, da določen delež starejših (predvsem ženske) v letu 1999 ni prejemal nobene pokojnine . V naslednjih nekaj letih pričakujemo, da bodo podatki pokazali, da se je položaj določenega dela starejših izboljšal zaradi uvedbe državne pokojnine, ki se postopno uvaja od leta 2001.

Zaključek

Po stopnji tveganja revščine so slovenski upokojenci primerljivi s stopnjo tveganja revščine v EU. Spodbudni so kazalci, ki kažejo, da stopnja tveganja revščine postopno pada. Država Slovenija v svojih razvojnih programih na področju socialnega varstva daje velik pomen razvoju storitev in programov namenjenih starejšim državljanom. Pri tem se zaveda tudi demografskih sprememb in novih potreb (tudi povezanih s staranjem prebivalstva) s katerimi se srečujejo tudi drugod po Evropi in svetu. Na tem področju bo potrebno še naprej poiskati nove in ustrezne možne rešitve, ki bodo omogočile uravnotežen gospodarski in socialni razvoj, ki ga bodo slovensko gospodarstvo, državljani in državni proračun lahko prenesli oz. omogočili.