EU - priložnost tudi za starejše

Okroglo mizo je odprla Vladka Škof, predsednica komisije za humanitarna, socialna in zdravstvena vprašanja pri Društvu upokojencev Metlika, Mirko Vaupotič (ZOTKS) je predstavil projekt >EU - priložnost tudi za starejše<, Angelca Žiberna (ZDUS) je vodila okroglo mizo, prisoten pa je bil tudi podžupan Metlike Franc Kočevar, ki je pozdravil udeležence. Sledila so predavanja:

>Vloga socialnih programov v boju proti socialnemu izključevanju in revščini starejših<

Metlika ima 8.323 prebivalcev, od tega je 15% starejših občanov. V Centru za socialno delo Metlika po svojih močeh skrbijo za starejše in pri delu sodelujejo s patronažno skupino zdravstvenega doma Metlika in z nevladnimi organizacijami, v katerih so pretežno prostovoljci. V Metliki se soočajo s problemom revščine, kriterij zanjo je določen na 68.000 SIT na osebo. Povprečna pokojnina pa znaša 89.000 SIT. Socialni transferji, ki jih nudi CSD Metlika, so isti kot v Ljubljani. V Centru izvajajo poseben program za starostnike, vendar teh programov ni veliko, ker jim primanjkuje kadrov. Leta 1998 so začeli izvajati program pomoči na domu, vendar je za starejše z nizkimi pokojninami še vedno predrag in zato nedostopen. Za pomoč so se obrnili na občinski svet, da bi subvencionirali omenjeno dejavnost, vendar ni bilo odziva. Potrebno bi bilo, da država določi enotno ceno - odvisno od tega ali občine subvencionirajo to obliko pomoči ali ne.

Na MDDSZ pravijo, da so cene različne za različno dostopne kraje. Nekatere občine lažje financirajo dejavnosti, ponekod celo do 50%. Na MDDSZ se pogovarjajo o tem, da bi bila ta pomoč zastonj, vendar je to odvisno od pripravljenosti občin.

Za starejše je največji problem prostorska stiska v domovih za starejše. Domovi v oddaljenih krajih so neprimerni in nezaželjeni, saj selitev v drug kraj predstavlja šok tako za starostnike kot za njihove družine. Osnovna pravica vsakega posameznika je, da prebiva tam, kjer želi, vendar je težava v dolgih čakalnih dobah, zato bi bila potrebna socialnovarstvena reforma. Dolge čakalne dobe ter neenaka prostorska ponudba pa vodijo v socialno izključevanje.

Pri starejših je problem tudi to, da mnogi otroke ali skrbnike pooblastijo za svoje pokojnine in tako ostanejo brez finančnih sredstev. Taki primeri mnogokrat vodijo v situacije, ko je ogrožena finančna samostojnost posameznika. Zato bi bilo v takih primerih dobro, da bi ukrepala tudi inštitucija, kot je naprimer dom za ostarele ali kakšna druga, ki bi lahko pravno zastopala posameznika. Privatizacija domov za ostarele je primerna, vendar mora država imeti nadzor nad izvajanjem teh storitev.

Pri tej problematiki pa ne smemo zanemariti vloge nevladnih organizacij, ki so vedno bolj aktivne in aktualne tudi pri nas. Veliko je aktivnih NVO, ki pokrivajo tudi socialna področja. V glavnem gre za prostovoljce, ki s svojim delom veliko prispevajo pri izvajanju programov za starejše in so v oporo tudi državnim zavodom. Država tega dela ne more ovrednotiti, lahko pa bi poskrbela za zaščito in promocijo prostovoljnega dela. Na prostovoljno delo moramo gledati tudi s tega vidika - nekdo ima lahko visoko pokojnino, a nima socialnih stikov, tak človek je reven. Lahko pa se vključi v katero od NVO, kot je naprimer društvo upokojencev, gasilsko društvo ali kakšno humanitarno društvo - skratka, da s svojim prostovoljnim delom prispeva na tistem področju, do katerega čuti naklonjenost. Starejša populacija se mora zavedati, da se v Evropski uniji nobena politična odločitev ne sprejme brez mnenja NVO; le-te o zadevah ne morejo odločati, lahko pa vplivajo na odločitev.

PREDLOGI IN SKLEPI UDELEŽENCEV OKROGLE MIZE:

Metliška občina bi se morala bolj posvetiti celotni problematiki starejših v svoji občini - poskrbeti bi morala za večjo stanovanjsko kapaciteto v domu za ostarele ter nameniti večjo skrb revnejšim v svoji občini.
Država bi morala poskrbeti za enako prostorsko dostopnost v domovih za ostarele v vseh krajih po Sloveniji. Na ta način bi starejši ohranili stike s svojci.
Država naj bi v okviru že sprejetih zakonov, ki se nanašajo na človekove pravice poskrbela za uveljavljanje teh pravic, zlasti starejših, invalidov in drugih ranljivih skupin, predvsem v primeru zlorabe, nasilja, diskriminacije in nemožnosti dostopa do uveljavljanje različnih potreb.
Poseben problem predstavljajo tudi ostareli kmetje, ki ne morejo več obdelovati svoje zemlje (in nimajo več prihodkov od nje), zato bi morala država pristopiti z ustreznejšo politiko.
Pomoč na domu bi bilo potrebno dopolniti še z drugimi različnimi programi: zdravstvenimi storitvami (fizioterapijo, zdravstveno nego, delovno terapijo), gospodinjskimi storitvami, svetovanjem, družabnimi programi ipd.
Država mora povečati nadzor nad izvajanjem programov za starejše, da se ne bi ponovil primer Črnega lesa.
V občinskem svetu občinin naj bi enkrat letno obravnavala položaj in potrebe starejših v svojih občinah ter tako sprejeli določene programe in ustrezne ukrepe.

ZAPISNIK OKROGLE MIZE
>VLOGA SOCIALNIH PROGRAMOV V BOJU PROTI SOCIALNEMU IZKLJUČEVANJU IN REVŠČINI STAREJŠIH<

Okroglo mizo je odprla Angelca Žiberna (ZDUS), Mirko Vaupotič (ZOTKS) je na kratko predstavil projekt >Evropska unija - priložnost tudi za starejše<. Sledila so predavanja:

Mag. Sašo Stikovič (Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve):
>Vloga socialnih programov v boju proti socialnemu izključevanju in revščini starejših<

Dr. Mojca Novak (Inštitut RS za socialno varstvo):
>Starost - element družbene marginalizacije<

Analiza o potrebah starejših po pomoči, ki jo je izvedel ZDUS, je pokazala, da se stari ljudje počutijo socialno izključeni. O kvaliteti življenja starejših oseb lahko začnemo govoriti šele tedaj, ko se upokojijo. Zaradi nizkih pokojnin se tedaj začnejo težave, največ pripomb pa ima starejša populacija glede zdravstvenih in socialnovarstvenih storitev. Čakalne dobe so predolge tako za operativne posege, kot za specialistične ordinacije, samoplačniška ambulanta za upokojenca s povprečno pokojnino pa skorajda ne pride v poštev. Starejši se pritožujejo nad pomanjkanjem manjših trgovin v soseskah, ki so jih nadomestili veliki trgovski centri, dostopni le s prevozom.

Center za pomoč na domu Maribor poudarja, da bi bilo potrebno posvetiti pozornost naslednjim vprašanjem, ki se nanašajo na pomoč na domu:

• Starim ljudem , ki živijo doma in potrebujejo zdravstveno oskrbo na domu, je potrebno kriti stroške iz naslova osnovnega zdravstvenega zavarovanja na enak način kot tistim, ki živijo v institucionalnem varstvu . Kajti tisti, ki živijo v okviru institucionalnega varstva, so deležni določenih zdravstvenih uslug in storitev, tisti pa, ki živijo doma, teh uslug in storitev ne prejemajo. N ikjer ni namreč natančno določeno, kaj vključuje osnovno zdravstveno zavarovanje! Posebej pereč problem pa predstavljajo ljudje, ki prejemajo kmečke pokojnine - le-te so zelo nizke, svoje zemlje ne morejo več obdelovati, ravno zaradi tega pa niso upravičeni do dodatka za tujo nego in pomoč na domu.

• Uveljavitev podzakonskih aktov Pravilnika o metodologiji za oblikovanje cen socialnovarstvenih storitev (2003) in Uredbe o merilih za določanje oprostitev pri plačilih socialnovarstvenih storitev (2003) sta povzročila diskriminatorne prakse pri starejših ljudeh v različnih krajih Slovenije. Razlog tiči v tem, ker so imele občine zelo različne cene storitev za uporabnika (od 0 do več kot 2.000 SIT/uro). To pomeni, da je bila dostopnost pomoči na domu za starega človeka odvisna od tega, v katerem kraju Slovenije živi. V Mestni občini Maribor so imeli nekatera pooblastila, s katerimi so omilili ta dva zakonska akta:

• V mnogih primerih so se stari ljudje zato, da ne bi finančno obremenili svojcev, pomoči na domu odpovedali. Zato je Center za pomoč na domu Maribor apeliral na Center za socilano delo Maribor, naj svojcev ne vključujejo, ker to pogosto poslabša odnose v družini - prihaja do prikritega nasilja in pritiska s strani svojcev, naj se pomoči odpovedo, ker jim bodo oni pomagali.

• Obstajala je možnost 25% znižanja plačila stroškov pomoči na domu z odločbo CSD. Ker je veliko starih ljudi v Mariboru revnih, se je Center za pomoč na domu Maribor zavzel, da je CSD še dodatno znižal plačilo storitve za 15% (skupno znižanje za 40%), kar je tudi revnim omogočilo dostop do storitve.

• Mestna občina Maribor se je odrekla pravici do vknjižbe na nepremično premoženje tistim uporabnikom, ki jim je storitev doplačevala ali plačevala v celoti. Letošnja sprememba Zakona o socialnem varstvu je prinesla omilitev predpisanega pogoja tako, da je vknjižba možna samo na nepremičnino, na kateri posameznik nima prijavljenega stalnega bivališča. Mestna občina Maribor pa se je že lani odrekla vknjižbi na katerokoli nepremičnino.

• Naslednja težava je tudi v tem, da je postopek za pridobitev pravice do pomoči na domu preveč birokratski (za primer lahko vzamemo primer starejšega gospoda, ki je moral lani podpisati sedem dokumentov za odobritev pomoči na domu).

• Zakon o socialnem varstvu bi bilo potrebno redefinirati. V Zakonu piše, da pomoč na domu lahko nadomesti institucionalno varstvo. Potrebna je sprememba v Zakonu o socialnem varstvu, iz katere bi bilo razvidno, da so oblike pomoči enakovredne in da ima človek pravico do izbire oblike pomoči.

• Na Centru za pomoč na domu imajo zaposlene tudi izvajalke v sistemu subvencionirane zaposlitve. Subvencije Zavoda za zaposlovanje se iztečejo konec letošnjega leta. V primeru, da država ne bo zagotovila oziroma nadaljevala subvencioniranja v taki ali drugačni obliki, obstaja bojazen, da občina ne bo zmogla takega finančnega bremena. To lahko privede do ukinjanja delovnih mest in razpada dejavnosti. V zadnjih letih poteka izobraževanje za poklic pomoči na domu, kar še ni dovolj znano širši javnosti. Zato bi tudi država morala poskrbeti za afirmacijo poklica pomoči na domu.

Iz Ministrstav za delo, družino in socialne zadeve odgovarjajo, da je del plač, namenjen socialno zdravstvenemu varstvu, subvencioniran. Država se zaveda, da brez subvencioniranja plač v tem sektorju pomoč na domu ne bo preživela. Zato na Ministrstvu razmišljajo, da bi obseg pomoči na domu povečali.

Potreba po zdravstveni reformi je nujna in upravičena, saj bi omogočila boljši dostop do vseh zdravstvenih storitev (krajše čakalne dobe, zdravstvene nege, zdravila).
Starim ljudem, ki živijo doma in potrebujejo oskrbo na domu, je potrebno priskrbeti enak položaj kot tistim, ki živijo v institucionalnem varstvu - z vidika pokrivanja stroškov iz naslova osnovnega zdravstvenega zavarovanja .
Zagotoviti je potrebno enakopravnejše in enotnejše financiranje storitev pomoči na domu in ne za različne kraje različne cene, ki so v preteklosti odstopale tudi za 100 %.
Zmanjšati birokracijo pri postopku uveljavljanja pomoči na domu.
Zakon o socialnem varstvu bi bilo potrebno redefinirati. V Zakonu piše, da pomoč na domu lahko nadomesti institucionalno varstvo. Razvidno bi moralo biti, da so oblike pomoči enakovredne in da ima človek pravico do izbire oblike pomoči.
Zagotoviti subvencionirane plače za zaposlene, ki izvajajo pomoč na domu in promovirati poklic negovalca pomoči na domu.
V vse programe, vključno z izobraževalnimi, je potrebno vključiti več socialne vzgoje, ki bi pripomogli h humanejšem odnosu med ljudmi.