Vsaka civilizacija ima svoj model starosti, po katerem se presojajo starejši; bolj je ta model idealiziran, bolj je družba zahtevna in kruta do svojih starejših članov. Starejše najbolj vidno označujejo njihov spremenjeni videz in fizična krhkost, prav tako pa tudi kopičenje posvetnih in duhovnih dobrin ter družbena in politična moč. Iztekanje biološke ure naj bi tako kazalo in dokazovalo iztekanje tudi socialnega časa in pomikanje starejših proti družbenem obrobju.

Namen predstavitve je ugotoviti, kakšne empirične so možnosti pri preverjanju oz. pri umeščanju problematike starih v Sloveniji. Ker pa ima pojav staranja in starejših veliko razsežnosti in se da opazovati in analizirati z različnih vidikov, je omejitev na določene izseke oz. poglede logična odločitev za omejitev obsega analize. Ko se govori o tej problematiki v slovenski družbi, je smotrno pomakniti težišče na razmerje med starostjo in življenjsko ravnijo, kjer izsledki analize pritrjujejo tistim, ki zanikajo neposredno povezanost med starostjo in večjim tveganjem siromašenja.

Staranje evropskega prebivalstva

Starostna struktura prebivalstva je rezultat treh osnovnih procesov: rodnosti, smrtnosti in migracij. Če so ti procesi nespremenjeni v daljšem časovnem obdobju, se oblikuje stabilna starostna struktura in obratno, vsaka sprememba v enem od naštetih procesov povzroči spremembo starostne strukture. Čeprav je večina razvitih držav že sklenila demografski prehod, se bo staranje prebivalstva nadaljevalo še v naslednje stoletje. Bistvo demografskega problema je prav enostavno - v industrijskih družbah delež starejših ljudi narašča, medtem ko se delež aktivnih zmanjšuje, toda dinamika te spremembe je kompleksna in se spreminja od države do države. V vseh razvitih državah se podaljšuje življenjska doba zaradi boljše prehrane in higiene, napredek medicine pa je povečal možnost preživetja mladih in daljšega preživetja starejših.

V vseh državah članicah Evropske skupnosti se je število starejših ljudi - nad 60. letom - med letoma 1960 in 1990 povečalo za polovico in zdaj predstavlja približno petino prebivalstva. Po predvidevanjih se bo ta trend nadaljeval, če bo delež rojstev še naprej padal ali pa če ne bo dotoka mlajših ljudi iz migracij, zaradi česar je postalo to vprašanje pomembna politična tema. Tako se staranje prebivalstva ne kaže kot proces, ki bi se mu morale družbe izogibati, temveč kot proces, ki bi ga morale dojeti kot rezultat in posledico načrtovanih oz. želenih procesov, ki zahteva tudi prilagajanje družbenih institucij.

Slovenska družba se lahko po številnih kazalcih primerja z razvitejšimi evropskimi državami, med katerimi je posebno pomemben ta, ki govori o razmerju med aktivnim in neaktivnim delom prebivalstva. Če se meri aktivnost s starostno dobo med 15. in 59. letom starosti, potem je neaktivnih 35 odstotkov prebivalstva, čeprav nekatere ocene govorijo o razmerju 2 : 1. Nizka stopnja rodnosti in nizka rast priselitev pa govorita o pospešenem staranju celotnega prebivalstva. Čeprav je delež žensk v delovni sili (44,4 odstotka) bistveno višji kot v marsikateri drugi evropski državi, pa je pričakovana življenjska doba v sorazmerju z drugimi državami - pričakovana življenjska doba žensk (78,2 leta) je skoraj za 10 let daljša kot moški (70,8 leta). Slovenski rezultati primerjav materialnega standarda različnih starostnih skupin v različno velikih in različno sestavljenih družinah so pokazali, da ni podatkov, ki bi potrjevali tipične značilnosti materialnega standarda v posameznih življenjskih obdobjih.

Enotnost generacij oz. starostnih skupin pa zavračajo tudi tisti, ki sklepajo, da blaginjski programi prerazdeljujejo vire ne glede na posamezne starostne skupine. Mladi in stari imajo enako pravičen dostop do virov, saj poteka tekmovanje zanje prej na ravni socialne in spolne diferenciacije kot pa starostne.

Številni viri potrjujejo tezo, da je višina dohodka na člana gospodinjstva najprej odvisna od števila zaposlenih, prav tako pa tudi od strukture gospodinjstva, kjer je pomemben dejavnik število nepreskrbljenih otrok. Prav tako je pomemben vir dohodkov; ali je to plača ali pa različna nadomestila dohodka in dodatki dohodka.

Poudariti je potrebno naslednje:

•  med merjenimi dejavniki socialne strukture na dohodek gospodinjstva učinkuje le dosežena izobrazba, ne pa spol ali pa status upokojenosti;

•  status upokojenosti je povezan z življenjsko ravnijo, posebno z merjenimi razsežnostmi bivalnih razmer in posedovanjem avtomobila; pri tem se morajo upoštevati tudi različne potrebe ljudi in različni standardi, ki se s časom spreminjajo in so predvsem mlajše generacije tiste, ki jim sledijo, medtem ko starejši domnevno ohranjajo v preteklosti privzeti življenjski slog;

•  status upokojenosti je pomembno povezan s finančnimi zmožnostmi - z možnostjo pridobitve dodatnih finančnih virov;

•  manj ugodna življenjska raven pa ne zmanjšuje zadovoljstva upokojenih z materialnimi razmerami, v katerih živijo, kar lahko pogojno pripišemo temu, da živijo življenjski slog, ki so si ga oblikovali v svoji aktivni dobi.

Vsaj navedene ugotovitve kažejo, da starejših ni mogoče pojmovati niti kot enotne niti kot vnaprej marginalizirane skupine. Kljub temu pa se le ne da zanikati težav, ki pestijo starejše in ovirajo njihovo vključevanje v družbo. Med najpogostejšimi navajajo raziskovalci naslednje:

- dohodek - revščina med manjšino starejših kot stalen problem;

- starostna zapostavljenost - zgodnje upokojevanje in zapostavljanje na trgu dela;

- zdravje in socialno varstvo - (zdravstvene in duševne ovire);

- strah zaradi kriminala.

Našteti problemi so pomemben izziv za socialno in ekonomsko politiko, da bi zagotovili možnosti za polno udeležbo starejših ljudi, posebno pa da bi imeli vsi starejši zagotovljen dohodek.