Pomen prostovoljnega dela

Prostovoljno delo kot neizmeren potencial človeške energije, sposobnosti in idej je žlahtna dobrina, ki se polni iz spontanih notranjih nagibov ljudi, pripravljenih svojo življenjsko energijo razporediti tako, da jo brez pričakovanja povračila, podelijo drugim. Čeprav se prostovoljno delo vidi zgolj kot dajanje, pa vendar po globokem življenjskem pravilu, kdor da, se mu povrne, tudi prostovoljci večinoma ugotovijo, da se s prostovoljnim delom ne samo praznijo, ampak se hkrati tudi povratno energetsko napolnjujejo. Ali smemo to izmenjavo energij, do katere lahko pride le na spontan način v odnosu iskrenega medčloveškega dajanja in sprejemanja, spravljati v paragrafe? Razumnemu človeku je negativen odgovor takoj na dlani. Žal pa moramo upoštevati sedanji trenutek - ujet v kolesje moderne države, ki ureja tako rekoč skoraj vsa področja našega življenja. Če podrobno pogledamo v njeno drobovje, vidimo, da država s svojih najvišjih aktih (zakonih in nacionalnih programih) celo že računa na prostovoljno delo. Iz tega zornega kota pa se pokaže, da je pravzaprav nujno, da se prostovoljno delo na eni strani afirmira z zakonom, na drugi strani pa se tudi državo pritegne k vzpodbujanju in ustvarjanju ugodnih pogojev za prostovoljno delo.

Predlog zakona

S temi osnovnimi poantami se je tudi šlo v pripravo predloga Zakona o prostovoljnem delu, ki ga sicer financira Razvojni program Združenih narodov. Zakon naj bi:

Pri pripravi besedila in razpravah, ki so se v zvezi s tem odvijale, je bilo očitno, da je v bodočnosti nujno povezovanje prostovoljskih organizacij, ker so sedaj zelo razpršene med javni in nevladni sektor in vsaka zase išče svoj prostor pod soncem. Vendar bo večja promocija prostovoljnega dela in zagotavljanje boljših pogojev za prostovoljno delo možno le z združevanjem prostovoljskih energij. V maju bo oblikovan končni predlog zakona, ki bo v javni razpravi še do konca leta z namenom, da se pridobi čim večja podpora njegovi vsebini.

Prostovoljno delo starejših

V moderni družbi je vloga starejših kot >učiteljev< izgubila svoj pomen in vlogo, nadomestilo naj bi jo institucionalno izobraževanje. Izpad segmenta, ki pomeni >življenjske izkušnje starejših< pa se v družbi odraža negativno. Znanje kot kopica informacij ne more preseči znanja, pridobljenega z izkušnjami, v življenju, ki je vedno enako (če odmislimo odtenke). Ker družini slabi njena vloga, je izjemno pomembna medgeneracijsko druženje in neinstitucionalizirano sodelovanje, v katerega se aktivno vključujejo starejši, kot perspektivno najštevilčnejša generacija. Prostovoljno delo je tako idealna oblika, skozi katero starejši lahko sodelujejo v družbeni strukturi in v individualnih kontaktih tvorijo vezivo družbe in jo tako krepijo v pozitivnih vrednotah.

Ker na splošno prostovoljno delo kot družbena vrednota v moderni, k profitu usmerjeni, družbi nima pravega mesta imajo ravno starejši, kot velik del prebivalstva in to prebivalstva z znanjem in izkušnjami, možnost, da to vrednoto krepijo in kulturo prostovoljnega dela pomagajo dvigovati, do te mere, da jo bo družba in država tudi priznavala kot vrednoto (tako s stališča vrednot, ki jih prostovoljno delo nudi družbi, kot s stališča skupin, ki to potrebujejo). Starejši so praviloma tudi edini segment družbe, ki je vsaj minimalno preskrbljen in ni več zavezan preživljati druge, kar je tudi eden od pogojev, da posameznik lahko tudi prostovoljno dela.

Skupna odgovornost

Narava prostovoljnega dela predpostavlja angažiranje, ki pogosto ni niti opaženo, včasih tudi nima konkretnih vidnih rezultatov, z njim se ne žanje dobrin kot sta slava in dobiček. Vendar pa smo nehote vsi kot člani družbe soodgovorni za vse, kar se dogaja, naše trenutne aktivnosti (ali neaktivnosti) pa vplivajo tudi na življenje naslednjih generacij. Res, da posameznik malo zmore, veliko posameznikov pa ogromno. Zato ima prostovoljno delo, ki postane množično (saj tega nič ne more ustaviti), vpeto v vse generacije, izjemno moč premikati stvari.

Senka Vrbica, univ. dipl. iur.