EU - priložnost tudi za starejše

Nasilje nad starejšimi je sprva veljajo za problem socialnega varstva in staranja prebivalstva, kasneje pa se je z naraščajočim zavedanjem razsežnosti družinskega nasilja tudi nasilje nad starejšimi pričelo obravnavati kot problem javnega zdravja/zdravja in kazenskega pregona. Razumevanje problema določa tudi iskanje rešitev.

Pri nasilju nad starejšimi imamo v mislih predvsem zlorabe in trpinčenje s strani bližnjih - bodisi družinskih članov bodisi drugih poznanih oseb znotraj doma ali v posebnih ustanovah. Mednarodna mreža za prevencijo pred zlorabo starejših (WHO, 2002:126-7) opredeljuje zlorabo starejših kot posamično ali ponavljajoče ravnanje, oziroma kot opustitev potrebnih dejanj v kateremkoli medosebnem odnosu, ki naj bi temeljil na zaupanju, kar povzroči škodo ali stisko pri starejši osebi. Zlorabe starejših je mogoče prepoznati in opisati kot telesne, psihične (čustvene), finančne (materialne) in spolne, pa tudi kot zanemarjanje. Dogajajo se v družinah in različnih institucijah. Med vsemi oblikami družinskega nasilja o nasilju nad starejšimi govorimo verjetno najbolj redko.

Nesporno kaže sistemske rešitve oblikovati na ravni splošnih (preventivnih) in posebnih dejavnosti (Selič, 2003). K prvim spada obveščanje in ozaveščanje javnosti, pri čemer imajo enakovredno in

nenadomestljivo vlogo tako sistem izobraževanja kot mediji. Pri slednjih naj ne bi šlo toliko za pripovedovanje zgodb o nasilju kot predvsem za informiranje o možnostih in učenju o nenasilnem reševanju problemov. Tudi ustrezna stanovanjska politika in raziskovanje več-razsežnostnega prostora družinskega nasilja spadata med ukrepe splošne prevencije.

Posebni ukrepi v učinkovitih modelih sistemskega reševanja problema nasilja v družini, ki vključujejo tudi odkrivanje in celovito obravnavo nasilja nad starejšimi, pomenijo:

dostopnost potrebnih/ustreznih informacij - nesenzacionalistično poročanje medijev, podatki o razpoložljivi pomoči, podatki za različne cilje skupine - starejše osebe, strokovnjaki, žrtve, uporabniki ipd.; telefoni, krizni centri in skupine za samopomoč za žrtve
odkrivanje nasilja nad starejšimi - zgodnje intervencije - strokovne službe (osebni zdravnik, patronažna služba, center za socialno delo) in sodelovanje med njimi
prijavljanje - vsi (tudi sosednje, drugi sorodniki - povezano z ozaveščanjem in občutljivostjo javnosti); pregon, prijavna dolžnost socialnih služb in zdravstva; pooblaščenec žrtve; specializacija za obravnavo družinskega nasilja v organih odkrivanja in pregona, specializacija v sodstvu
pomoč in terapevtska obravnava celotne družine - koordinacija med pristojnimi službami; modeli pomoči - telefon, krizni centri, skupine za samopomoč - ter dopolnjevanje z individualno obravnavo
posebni ukrepi za starejše - pridobivanje epidemioloških podatkov, zagotavljanje posebnih oblik pomoči (dnevni centri, pomoč na domu), svetovanje in pomoč družinskim članom, ki za starejšo osebo skrbijo, posebna pozornost zdravstvenih in socialnih delavcev
obravnava storilcev/storilk - skupine za samopomoč, dostopnost terapevtske obravnave, svetovanje
izobraževanje - od vrtcev do srednjih šol, možnosti vse-življenjskega učenja; učenje o nenasilnih poteh do rešitve problemov, učenje o vrednotah in medgeneracijski pomoči in solidarnosti
socialne službe - specializacija socialnih delavk in delavcev, multidisciplinarni pristop k reševanju problema nasilja nad starejšo osebo; supervizija in permanentno izobraževanje strokovnih delavk in delavcev, oblikovanje protokolov za obravnavo
nevladne organizacije - selekcija, strokovna usposobljenost, supervizija - naj bi zgolj dopolnjevale delo javnih služb.

Obravnava nasilja nad starejšimi v krogu njihovih družin oziroma s strani njihovih družinskih članov ne bi smela biti prepuščena izjemni zavzetosti Zveze društev upokojencev Slovenije. Ko se pogovarjamo o sistemskem modelu reševanja problema nasilja v družini in o zakonu, ki naj bi celovito uredil to problematiko, starejše pogosto spregledamo. Vse preradi pristajamo na ad hoc rešitve, o nasilju nad starejšimi pa spregovorimo predvsem ob družinskih tragedijah, ki jih spremljamo v medijih kot nekaj, kar se dogaja >drugim<. Sprememba odnosa do starejših oseb, prepoznavanje in zavedanje, da so tudi oni izpostavljeni različnim oblikam zlorabljanja, pa bo verjetno mnogo bolj zahteven proces kot sama priprava potrebne celovite zakonske rešitve obravnave nasilja v družini.

Naše vedenje o družbeni naravi tega problema in njegovih razsežnostih rase. Soglasni smo v ugotovitvi, da smo vsem in vsakemu človeku kot družba dolžni zagotoviti določene standarde bivanja. Ob tem se radi sklicujemo na različne mednarodne dokumente, zakonodajo in poklicanost (poslanstvo) lastnih strok.

Toda kljub zavedanju, vedenju, zakonskim podlagam in rastočemu številu prizadevanj vedno znova ugotavljamo, da starejših pred nasiljem ne zmoremo zaščititi. Pogosto se sprašujemo, kaj manjka, kaj še potrebujemo. Ali je to res poseben zakon, doslednejše izpolnjevanje razpoložljivih pooblastil ali kaj drugega.

Namen tega prispevka je pokazati, kako bi lažje prepoznali, razumeli in se učinkovito spoprijeli s pomanjkljivostmi sedanje ureditve - kako bi lahko odpravili >primanjkljaje poklicanih< nosilcev odgovornosti. Slednje je mogoče, ko opredelimo varovalne dejavnike v okolju, starejšo osebo pa postavimo v središče in njene pravice, da ni izpostavljena nasilju, umestimo na vse ravni od zasebne do državne, ravnanje nosilcev odgovornosti v družini, sistemih in službah in na ravni družbe kot celote pa vrednotimo po kriterijih motivacije, moči in potrebnih virov. Opisano nam pomaga preseči stereotipne zaključke in mite o posameznikih in službah, ki >nič ne delajo< ali >nič ne uredijo<.

Če problem nasilja nad starejšimi v družini analiziramo z zornega kota pravic starejših, lahko skozi to optiko opredelimo celotno okolje. Analiza tega okolja nam lahko pomaga razložiti vzroke (pomanjkljivosti), dolžnosti in odgovornosti posameznih služb in ključne razloge (in razlage) za nepopolno izpolnjevanje teh dolžnosti in odgovornosti. Opisani tridimenzionalni prostor lahko v nadaljevanju služi kot podlaga za načrtovanje poti do rešitev.

Ko postavimo osebo v središče, se okrog nje razprostre ves preostali svet. Če si zamislimo koncentrične kroge, je najbližje starejšemu njegova družina in pomembni Drugi - otroci, vnuki, sorodniki, razširjena družina.

V naslednjem krogu, lahko ga imenujemo krog služb in družbenih dejavnosti, že nastopajo nosilci javnih pooblastil in funkcij (lokalna samouprava) ter institucij, kot so različne službe, zdravstveni dom, CSD, policijska postaja, nevladne organizacije.
Naslednji krog je regija, ki ji sledi raven države.
V tem zadnjem krogu nastopajo tri veje oblasti - zakonodajna, sodna in izvršna. Tu deluje tudi varuh človekovih pravic.
Najdlje je mednarodna raven z mednarodnimi organizacijami.

Okolje starejše osebe tako sestavljajo posamezniki v družini in družbi, vključno s strokovnjaki v različnih službah, strukturah in institucijah.

Starejša oseba, ki smo jo postavili v središče, je nosilec pravic . Med njo in tistimi, ki so dolžni skrbeti za uresničevanje in zaščito njenih pravic, prihaja do interakcij. Starejšemu moramo zagotoviti uresničevanje vseh pravic, torej tudi zaščito pred nasiljem in zlorabami v družinskem krogu. Na polju zaščite pred nasiljem delujejo posamezniki in službe, katerih dolžnost je starejši osebi zagotoviti to pravico.

Strokovnjaki na področju sociale, zdravstva, odkrivanja in pregona imajo dolžnosti, ki izhajajo iz področnih zakonov. Imenujemo jih nosilce odgovornosti (dolžnosti). Odnos med starejšim - nosilcem pravic - in različnimi strokovnjaki - nosilci odgovornosti ni linearen ali dvodimenzionalen, saj se razteza skozi različne ravni družbe.

Tako opredeljen model lahko pokaže, kaj bi kdo moral storiti v zvezi z družinskim nasiljem in na kateri ravni družbenega življenja - kdo na ravni družine, kdo v družbi, kdo v javnih službah, kdo na ravni sprejemanja političnih odločitev .

Nasilje, zlorabljanje, trpinčenje v družini je kršitev pravic, s katero je povezana veriga, niz neizpolnjenih dolžnosti, začenši z bližnjimi, ki imajo dolžnost zaščititi starejšega pred nasilništvom, temu sledijo različne institucije - na primer CSD, policija - na lokalni ravni, ki imajo dolžnost prepoznati že zgodnje pojavljanje družinskega nasilja, jih prijaviti, preganjati, kaznovati in ali zagotoviti terapevtsko obravnavo in resocializacijo in reintegracijo, kadar je to strokovno izvedljive in utemeljeno - sledi niz dolžnosti zakonodajne, izvršilne in sodne oblasti na ravni države, na kateri se oblikujejo in sprejemajo usmeritve, zakoni, podzakonski akti.

Če si nosilce odgovornosti nazorno predstavljamo kot verigo, je preprosto spoznanje, da je njena trdnost enaka trdnosti najšibkejšega člena v nizu.

2.4 ANALIZA VZROKOV

Da bi lažje razumeli dolžnosti tistih, ki morajo ukrepati ob kršitvi pravic, kar izpostavljenost družinskemu nasilju nedvomno je, je potrebno opisati tudi razloge, ZAKAJ je do kršitve sploh prišlo. Odgovori na vprašanje >ZAKAJ?< so vzroki same kršitve in zmeraj izvirajo iz okolja. Vedenje bližnjih, delovanje institucij in strokovnjakov, pa tudi kulturne norme, vrednote in družbene prakse so določujoči dejavniki tega okolja.

Za vsako nasilje je mogoče identificirati številne vzroke, ki sooblikujejo problem. Številni dejavniki sooblikujejo nastalo situacijo - od premajhne osveščenosti, tradicionalnih spolnih vlog in družinskih modelov, do omejene učinkovitosti pregona, policijske subkulture, pešanja standardov socialnega varstva, tranzicijskih učinkov in nezaposlenosti.

Spoprijemanje z vzroki in iskanje rešitev je lažje, če takšen problemski prikaz reorganiziramo. Nov pogled na okolje (in na osebo, nosilca pravic, v središču) omogoči opredelitev treh skupin dejavnikov:

Vse prepoznane vzroke je mogoče razvrstiti v naštete skupine, odnose med njimi pa je smiselno hierarhično prikazati na treh ravneh. Govorimo o neposrednih vzrokih, vzrokih ozadja in temeljnih vzrokih. Ustvarili smo tridimenzionalni prostor vsestranskega sovplivanja.

povezanih z ravnanjem posameznika (na primer razmerja moči v družini, splošno nespoštovanje starejše osebe kot avtonomnega bitja, naučeno nasilno odzivanje, brezbrižnost do posledic, ki jih dolgotrajno zlorabljanje povzroča in podobno)
ob vzrokih ozadja, vezanih na nasilneža, je mogoče opisati tudi tiste, ki se nanašajo na delovanje sistemov - lahko gre za pomanjkljivo in/ali neustrezno zakonodajo, odsotnost doktrinarnih rešitev ali regulacijskih rešitev, pa tudi za pomanjkanje strokovnega znanja in izkušenj
na podoben način lahko izluščimo tudi družbene dejavnike , predsodke, stereotipe in vrednote, ki vplivajo na percepcijo družinskega nasilja kot zasebne, intimne težave, na sprejemanje podrejene vloge starejših, na družbene delitve moči med tistimi, ki vedo, brez vključevanja starejših v odločanje o stvareh, ki jih zadevajo.

Takšno razvrščanje vzrokov lahko olajša razumevanje in pojasni, zakaj je do kršitev pravic sploh prišlo, saj upošteva sovplivanje med vzroki in identificiranimi nosilci odgovornosti (tistimi, ki morajo ukrepati). Še vedno pa nam pogosto ostaja povsem nerazumljivo, zakaj oni, ki so dolžni zaščititi starejšo osebo pred nasiljem, svojih dolžnosti ne izpolnjujejo. Pomagamo si lahko z razlago, ki temelji na prepoznavanju primanjkljajev poklicanih***.

*** Poklic (SSKJ, str. 891-2) - delo, dejavnost, za katero je potrebna usposobljenost, navadno za pridobivanje osnovnih materialnih dobrin.

Šele analiza, ki upošteva določene razloge za neustrezno odzivanje ali neodzivanje oseb ali služb - nosilcev odgovornosti, ki imajo dolžnost zaščititi bolj ranljive skupine ljudi pred nasiljem, lahko ponudi tudi uresničljive rešitve. Razlogi za neustrezno ukrepanje ali ne-ukrepanje so številni. V osnovi jih lahko razvrstimo v tri skupine, ki nam pomagajo razložiti MOTIVACIJO nosilcev odgovornosti za ukrepanje, POOBLASTILA (MOČ) in razpoložljive VIRE za to.

Motivacija, moč in viri opredeljujejo zmožnost delovanja. Če je ta zmožnost pomanjkljiva - če katerikoli od naštetih elementov manjka, je velika verjetnost, da nosilec odgovornosti ne bo ukrepal in ne bo izpolnil svojih dolžnosti do starejše osebe.

Zmožnosti in primanjkljaje lahko prepoznamo s pomočjo naslednjih vprašanj:

Šele odkrivanje razlogov za ne-ukrepanje nosilcev odgovornosti lahko preseže običajno poenostavljeno razlago, ki kot poglavitni razlog zmeraj prepoznava >pomanjkanje virov<. Razumevanje pomanjkljivosti je ključnega pomena predvsem pri načrtovanju kakršnihkoli sprememb.

Pogosto domnevamo, da ostaja veliko primerov nasilja v družini neprijavljenih. Menimo, da smo kot družba premalo osveščeni, da o dogajanju za štirimi stenami, ki za zmeraj zaznamuje tiste, ki so mu izpostavljeni, premalo vemo, da pristojne službe (CSD, policija) ravnajo okorno, prepočasi. Na podlagi teh domnev potem načrtujemo aktivnosti za ozaveščanje javnosti, telefone za pomoč žrtvam v stiski in podobno.

Takšne intervencije so lahko sicer koristne, ne pa nujno ustrezne, saj ne vemo, če temeljijo na prepoznanih primanjkljajih. Lahko namreč ne gre za premajhno ozaveščenost, ampak pomanjkljivo motivacijo in s tem povezano neustrezno ukrepanje ali neukrepanje. Vsaka služba bi zato morala oblikovati standarde dela, sistem nadzora kakovosti dela, supervizijo in sistem vrednotenja dobre prakse.

Uvajanje sprememb, ki bi pomagale sooblikovati varno okolje za vse, terja, da to okolje najprej razčlenimo z vidika pravic ter opredelimo najpogostejše vzroke za kršitev teh pravic - prepoznati moramo, kdo ne izpolnjuje svojih dolžnosti in zakaj tako ravna.

Za to potrebujemo odgovore na vprašanja:

ZAKAJ prihaja do nasilja v slovenskih družinah?
Kateri so neposredni, temeljni in vzroki ozadja?
KDO ima odgovornost za zaščito pravic starejših, vendar svoje dolžnosti ne izpolnjuje?
ZAKAJ nosilci odgovornosti ne ukrepajo ali neustrezno ukrepajo?

Rešitve več-razsežnostnega prostora družinskega nasilja so povezane s pravilnimi intervencijami in odpravljanjem pomanjkljivosti. Neustrezno delovanje sistemov, ki je posledica pomanjkanja motivacije za ukrepanje, je mogoče preseči z oblikovanjem profesionalnih standardov in doktrinarih rešitev, z nadzorom in preglednimi pritožnimi potmi. Ukrepi, ki so usmerjeni v pomanjkljivosti oziroma v njihovo odpravljanje, prispevajo k najboljši zaščiti pravic starejših.

Pozornost moramo po eni strani usmeriti k tem pravicam, po drugi pa vseskozi preverjati zmožnosti nosilcev odgovornosti - na področju motivacije, moči (pooblastil) in potrebnih virov za ukrepanje.

Varuh človekovih pravic je zavezan nadzorovati uresničevanje določil Splošne deklaracije človekovih pravic, Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS (13. 6. 1994) MP, št. 7-41/1994 (RS 33/1994); dokument je pričel v državah podpisnicah veljati 1. novembra 1998), Evropske konvencije o preprečevanju mučenja in nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja (Uradni list RS (14. 1. 1994) - MP, št. 1-1/1994 (RS 2/1994)) in še nekaterih drugih mednarodnih pogodb, ki zadevajo človekove pravice, v smislu spoštovanja in zaščite. Nadzor nad delom državnih organov, nosilcev javnih pooblastil in lokalne samouprave je mogoč tudi z vidika k-pravicam usmerjenega ocenjevanja in analize okolja.

Nasilje v družini je nesporna kršitev pravic, na katero so se državno organi dolžni odzvati.

Pomanjkljivosti poklicanih bi zato kazalo odpravljati s pomočjo opredelitve njihove motivacije, moči (pooblastil) in potrebnih virov.

Razumevanje pomanjkljivosti poklicanih lahko usmeri pozornost k ustreznim rešitvam, za katere ni nujno, da jih nosilci odgovornosti tudi prepoznavajo kot >potrebne<.

WHO (World Health Organization) (2002). World report on violence and health . Geneva.
Selič, P. (2003). >Prosim, ne povejte, da sem vam pisal.< Nasilje nad starejšimi - zamolčane zgodbe.
V: Drole, J. ( ur .). Tudi starejši spreminjamo svet - za vse generacije: zbirka prispevkov okroglih miz in predavanj. Festival za tretje življenjsko obdobje, 6. in 7. oktober 2003 , Ljubljana , Zveza društev upokojencev, 129-132.