Miloš Kobe, univ.dipl.ing.el.

1) S strani organizatorja sem bil povabljen, da na tem skupu predstavim nekaj pogledov na vključevanje starejše generacije, ki ji tudi sam pripadam, v informacijsko ali tkim. e-družbo . Ta generacija postaja zaradi velikega podaljševanja življenske dobe in s tem povprečnega staranja populacije čedalje bolj številna. To je posebej značilno za razvite dežele, Evropo in Slovenijo. Obenem pa doživljamo eksploziven in nezadržen napredek informacijskih in komunikacijskih tehnologij (IKT) , ki so povzročile nastanek in razvoj informacijske ali tkim. e-družbe v globalnih razsežnostih .

2) Ob tem napredku se je odprl splošno ugotovljen problem tkim. digitalnih delitev ( digital divides ), ki označujejo velike razlike glede vključenosti v e-družbo med posameznimi skupinami populacije. Te delitve potekajo po spolu, po izobrazbi, po zaposlenosti, po bivanjskem okolju (urbano ali ruralno), po telesni ali duševni prizadetosti itd in čeprav se medsebojno prepletajo in niso zelo ostre, so močno zaznavne. Zlasti pa je značilna delitev po starosti , ki nekako vključuje tudi velike dele populacije iz že omenjenih drugih delitev. Obenem je starejša populacija, zlasti tista, ki ni več poklicno aktivna, tudi najštevilnejša , saj obsega v Sloveniji že več kot petino vseh državljanov in dobro četrtino volilnega telesa. Zato je problem vključevanja starejših v sodobno e-družbo nadvse aktualen.

3) V Evropski Uniji, od katere nas loči le še nekaj dni, je v zadnjih letih veliko aktivnosti posvečenih temu problemu. Te potekajo v širšem smislu pod geslom tkim. e-vključenosti (e-inclusion) vseh segmentov populacije. Statistike in raziskave iz EU, ki so še nepopolno ukrojene na ugotavljanje tovrstne delitve, kažejo na veliko zaostajanje starejših pri tej vključenosti (precej pod 5% celotne populacije). Toda temu se v razvitem v svetu vendarle namenja čedalje več pozornosti in mnoge dežele se lahko že pohvalijo z zavidljivimi dosežki in projekti, kot so npr. nemški > Info-mobilnost seniorjev < in > Ženske na Omrežje < ter slični britanski, finski, grški in drugi projekti, ki so močno podprti od strani vladnih ustanov in organizacij civilne družbe.

4) Slovenija se danes sicer lahko pohvali z dokaj zgledno splošno stopnjo uporabe IKT , ki je nekako v evropskem povprečju. Pri tem pa je nesporno dejstvo, da je vključitev starejše generacije v izkoriščanje tega mnogo prešibko, je nižje od povprečja v EU in še zdaleč ne sledi številčnemu deležu, ki ga ima in ga še pridobiva starejša generacija v naši populaciji. Tudi v Sloveniji nimamo, kljub številnim statistikam o uporabi interneta in mobilne telefonije (kot dveh tipičnih predstavnikov uporabnih možnosti IKT), zanesljivih podatkov o vključenosti starostnikov nad 60 ali 65 let v to uporabo in so le-ti večinoma zajeti v drugačna grupiranja populacije. Zato lahko vključenost le-teh v IKT ocenjujemo pretežno na podlagi posrednih ocen, ki pa vse kažejo na to, da je omenjena vključenost res zelo skromna (po nekaterih ocenah le okrog 2% starejših nad 65 let!). Očitno še pomanjkljivo statistično (ne)ugotavljanje tega problema po svoje potrjuje, da ga ustrezni dejavniki v Sloveniji le šibko zaznavajo ali celo podcenjujejo. Res pa je, da bo omenjeni problem z upokojevanjem sedanjih in bodočih aktivnih generacij, že seznanjenih z novimi tehnologijami, postajal objektivno manjši. Vendar to ne opravičuje sedanje premajhne družbene pozornosti do problema, saj bo le-ta v nekem obsegu vedno obstajal. Informacijske tehnologije namreč zastarevajo in bodo zastarevale mnogo hitreje kot populacija, zato se bo le-ta vedno morala ukvarjati s svojim vključevanjem > post festum <.

5) Za potrebe našega razmišljanja o tej (ne)vključenosti starejših privzemimo poenostavitev, da lahko vso populacijo Slovenije v grobem razdelimo

•  na mlado populacijo v aktivno predšolski in šolski dobi ,

•  na populacijo v aktivni delovni dobi ter

•  na starejšo populacijo v postaktivni dobi.

Če sedaj v luči omenjenih digitalnih delitev pogledamo, kako je za e-vključitev naštetih populacijskih segmentov, pogojno rečeno, >družbeno - sistemsko< poskrbljeno, vidimo, da za osvajanje znanj o uporabi IKT med šolsko generacijo skrbijo za to ustrezne vladne in provladne institucije skozi šolske in obšolske programe. Za zaposleno generacijo pa je značilno, da je določeno tovrstno znanje že postalo obvezni zaposlitveni pogoj ; za kar skrbijo najrazličnejši interni ali javni usposobitveni tečaji in izobraževalni programi ter v nemajhni meri samoizobraževanje zaradi zaposlitvene nuje. Za starejšo , ne več aktivno populacijo in formalno neobligirano za tovrstno usposabljanje pa pravzaprav ne skrbi oziroma ni pristojen nihče . Resda v zadnjem času obstajajo hvalevredna prizadevanja Univerze za 3. življensko obdobje, prav tako pa po obsegu še skromna prizadevanja ministrstva skozi projekt tkim e-šol, odprtih tudi starejši populaciji. Obstajajo tudi posamezne ponudbe za podjetniško, dokaj drago plačljivo tovrstno izobraževanje. Toda vse to skupaj trenutno zajema šele majhen del te, sicer več stotisočglave populacije starejših.

6) Glavne ovire za večje vključevanje starejših v e-družbo so do nedavnega bile predvsem naslednje:

•  neseznanjenost z osnovnimi uporabnimi možnostmi IKT

•  psihosociološki elementi starostnikov (težja dojemljivost, nezaupanje, bojazen, pasivnost, odtujenost)

•  relativno visoke cene naprav, tehnologij in priključkov sodobne elektronske informatike

•  omejene tehnološke možnosti priključevanja (osamljene ruralne lokacije) itd.

Danes že lahko ugotovimo, da so - razen prvih dveh ovir - le-te že znatno manjše in se še zmanjšujejo. Cene opreme in priključkov so padle in še padajo; tudi tehnične možnosti in hitrosti informacijskih povezav se izboljšujejo. Toda večina odgovorov starostnih respondentov, ki jih dobivajo anketari na vprašanje, zakaj ne uporabljajo IKT, še vedno označuje omenjene osebnostne ovire (>ne vidim potrebe ali smisla<, >nimam potrebnega znanja<, >je preveč zapleteno<, >bojim se možnosti zlorab<, >ne morem se več naučiti< itd). Zato je temeljna potrebna aktivnost za premagovanje ovir za večjo e-vključenost starejših predvsem ustrezno izobraževanje o uporabi IKT , toda prilagojeno starejši populaciji tako, da upošteva vse njihove psihosociološke posebnosti, nezaupanja in pomisleke ter jih skuša preseči.

7) Večja e-vključenost starejših seveda ni zgolj filantropsko - humanitarna kategorija, ampak ima globok socialni, politični, gospodarski in splošno družbeni pomen.

Za starejšo populacijo sâmo predstavlja širjenje uporabe IKT veliko izboljšanje kvalitete življenja (možnosti daljinskega aktivnega komuniciranja z drugimi subjekti in okolji ter preseganje osamljenosti, pridobivanje informacij vseh vrst, še posebej relevantnih zanje, urejanje najrazličnejših upravnih, finančnih, servisnih, zdravstvenih in drugih zadev ter koriščenje ustreznih storitev, povečanje osebne varnosti itd), kar vse omogoča dejansko in enakopravno vključevanje starejših v življenje in delovanje sodobne družbe. Posledica tega je tudi povečanje samozavesti in občutka družbene relevance ter aktiviranje prezgodaj pasiviziranih osebnih sposobnosti starostnika.

8) Za oblastvene in strankarske strukture (aktualno informiranje, prezentiranje stališč, volitve in referendumi itd) predstavlja širjenje uporabe IKT med starejšo populacijo odlično možnost za neposrednejšo, aktivnejšo in objektivnejšo povezanost s to generacijo, ki že danes predstavlja nepogrešljiv del volilnega telesa.

Za učinkovitost in gospodarnost javnih in upravnih struktur , ki nudijo in/ali opravljajo storitve za državljane, je širjenje uporabe IKT med starejše velika priložnost za hitrejše, učinkovitejše in gospodarnejše delovanje z zmanjševanjem >šalterskega< poslovanja in čakajočih vrst ter za posledično racionalizacijo potrebnega osebja. Isto velja za gospodarnost in učinkovitost trgovskih podjetij, bank, zavarovalnic in uslužnostnih servisov , kjer enostavna oglaševanja, internetna naročanja, nakupovanja in transakcije lahko bistveno znižajo stroške poslovanja v primerjavi s klasično >fizično< prisotnostjo starejšega kupca ali komitenta.

9) Kljub naštetim prednostim in koristim pa se nobena od omenjenih struktur ni lotila sistematičnega in intenzivnega ukrepanja za širjenje > informacijske pismenosti < med starejšo postaktivno populacijo. Ob tem, da se sicer z veliko medijsko promocijo uvaja elektronsko poslovanje državljanov z javno upravo, bankami in drugimi institucijami, pa nobena od teh struktur, nobena banka ali zdravstvena ustanova, celo nobena proizvodno-trgovska hiša ni ponudila vsaj kratkih osnovnih praktičnih računalniških tečajev ali delavnic , namenjenih samo starejšim , kjer bi le-te naučili elektronske uporabe njihovih storitev. Glede na dejstvo, da so pri tem neizogibni elementi kriptozaščite ali osebni certifikati elektronskega podpisovanja, katerih namestitev in uporaba še za aktivnega državljana ni prav preprosta, bi bile tovrstne praktične inštruktaže absolutno nepogrešljive, če želimo večjo udeležbo starejših pri tem. Tudi ni dobrih in nazornih spletnih strani , namenjenih starejšim za učenje uporabe računalnika, uporabe Interneta in mobilnih komunikacij. Ni posebnih cyber-kavarn za starostnike, ki se sami od sebe neradi pojavijo v družbi mladih uporabnikov, ki vse počenjajo mnogo prehitro in zanje nerazumljivo. Tudi tovrstne priročniške literature v domačem jeziku skorajda ni. Pri tem je treba poudariti, da so andragoške metode za učenje uporabe računalnika in še posebej za starejše zelo specifične. Sloneti morajo pretežno na praksi, na lastnem poskušanju in vajah, ob močno reduciranem tempu in ob veliki potrpežljivosti ter postopni graditvi samozavesti v zanje novem, tujem, nerazumljivem in kompliciranem svetu teleinformatike. Zato redka in skopa ali prezapletena pisna navodila kake internetne trgovine ali banke ali navodila za uporabo mobilnega telefona za kaj drugega kot zgolj za govor, kar je mladi in aktivni populaciji takoj domače, pri starejših v celoti zgrešijo svoj namen in jih pogosto celo odvračajo od uporabe ponujenega. In kako lahko pričakujemo, da se bo starostnik uspešno vključil v nastopajoči, še bolj zapleteni multimedijski in multistoritveni informacijski svet, ko pa ga nismo naučili še niti osnov dela z miško ali pošiljanja SMS sporočil ?

10) Za zaključek pa naj mi bo dovoljeno, da to priložnost uporabim za sugestijo, ki jo naslavljam na Zvezo za tehnično kulturo Slovenije kot organizacijo civilne družbe, ki se že skoraj šestdeset let ukvarja s širjenjem tehnične kulture v najrazličnejših oblikah. Skozi aktivnosti te organizacije je v tej dobi šlo skoraj milijon slovenskih državljanov. To je tudi organizacija, ki je že v začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja med prvimi promovirala širjenje računalništva. In če je dosedaj pri širjenju tehnične in raziskovalne kulture delovala pretežno med mladimi, pa ji želim predlagati, naj se ustrezno angažira tudi pri usposabljanju starejše populacije za uporabo IKT. Tu gre za prirejanje ustreznih prireditev in srečanj, tečajev in delavnic, za izdajanje didaktične literature, za postavitve spletnih strani itd, vse prirejeno potrebam in percepcijskim posebnostim starejših. Seveda bi to moralo biti ustrezno sistemsko in finančno podprto tako s strani vladnih struktur kot tudi ustanov in podjetij, zainteresiranih za rezultate takega usposabljanja, s katerimi bi bilo treba delovati v tesni povezavi. S tem bi se bolj sistemsko in učinkoviteje zmanjševala digitalna delitev, ki danes še povzroča dejansko izolacijo starejšega dela populacije od sodobnih možnosti za osebne, gospodarske, politične in kulturne aktivnosti v e-družbi ob vstopanju Slovenije v Evropsko Unijo.