doc.dr. Drago Rudel, univ.dipl.inž.

Število starih nad 65 let v Sloveniji nezadržno raste. Do sedaj favoriziran sistem institucionalnega varstva (domov upokojencev), v katerih je okoli 13.500 oskrbovancev (4.2% populacije 65+), se že danes sooča s problemom premajhnih kapacitet in dolgih čakalnih vrst. Po ocenah v vladnem programu razvoja varstva starejših oseb v Sloveniji bi do leta 2005 potrebovali 3.000 postelj v socialnih domovih, letno pa jih država zagotovi v povprečju 150. Država Slovenija z gradnjo domov finančno ni več sposobna zagotoviti v prejšnjem sistemu dogovorjenih socialnih pravic. Rešitev je potrebno iskati v organizirani pomoči na domu, torej v okolju, kjer stari živijo ter jim za ohranjanje določene mere samostojnosti ponuditi dodatno, vendar redno in zadostno pomoč. Pomoč na domu bo za državo cenejša kot gradnja novih socialnih zavodov in proračunsko sofinanciranje njihove dejavnosti.

Obstoječa javna mreža pomoči na domu je še v precejšnjem številu slovenskih občin nerazvita, zato jo bo potrebno v prihodnosti sistematično dopolnjevati in tako skupaj z neformalnimi skrbniki (svojci, sosedje, znanci.) ustvariti mrežo izvajalcev oz. servisov pomoči, ki bodo pokrivali različne potrebe starih. Dodaten problem je dostopnosti pomoči na domu za uporabnika ter njegova organizacija in koordinaciji izvajanja. Pri tem so lahko v izdatno pomoč nove telekomunikacijske in informacijske rešitev, ki vključujejo tudi drugačne modele organiziranosti in izvajanja pomoči na domu. Eden od takih je >home telecare< - pomoč/oskrba na daljavo v domačem okolju. Telecare je >sestra< telemedicine, obe pa skrbita za ohranjanje zdravja na daljavo.

Ena prvih telecare aplikacij v Sloveniji je t.i. program Lifeline, med uporabniki bolj znan kot >rdeči gumb<. Rdeči gumb je dejansko daljinsko sprožilo posebnega telefona Lifeline, s katerim uporabnik vzpostavi stik s skrbnikom. Ta daje ime celotni storitvi - pomoči na daljavo. Vzpostavljena telefonska zveza in poseben telefon omogočita, da se oseba potrebna pomoči in skrbnik pogovorita. Skrbnik je lahko nekdo od svojcev, ali pa dežurni operater v centru za pomoč na domu, ki klic sprejme s posebno sprejemno napravo. Ta razpozna klic in na zaslonu računalnika prikaže kartoteko s podatki o osebi, ki kliče. Če je mogoče, nudi pomoč kar na daljavo v obliki nasveta, informacije ali pogovora. V kolikor to ni dovolj, pošlje na dom osebo, ki nudi ustrezno pomoč. Izvajalci pomoči so v prvi vrsti svojci, sosedje, znanci (neformalni izvajalec pomoči), oseba iz javnega zavoda (socialni delavec, patronažna sestra, nujna zdravniška pomoč), ali pa izvajalec plačljive storitve na domu. Center organizira pomoč, koordinira delo izvajalcev na domu in delno ureja plačila storitev formalnim izvajalcem. V Sloveniji že več let delujeta po programu Lifeline dva regijska >telecare< centra: v Ljubljani in Celju. Center pri Zavodu za oskrbo na domu v Ljubljani je v 12 letih dela podpiral pri samostojnem življenju doma cca 400 uporabnikov.

Razvoja telecare v svetu gre seveda naprej od osnovne zamisli. Vrsta sprožil posebnega telefona, ki jih lahko uporablja oseba, vključena v program Lifeline, se veča. V telecare vse pogosteje vključujejo namenske naprave, s katerimi je mogoče spremljati funkcionalno zdravje osebe v domačem okolju in opozoriti skrbnika na morebitno poslabšanje zdravstvenega stanja >varovane osebe. Takšno spremljanje je mogoče izvajati s tipali, kot so blazina pred posteljo, stikalo na hladilniku, senzor gibanja v stranišču itd., ali pa z inteligentno >ročno uro<, ki meri srčni utrip, vlažnost kože, gibanje...

S številnimi napravami doma pri starem človeku je mogoče nuditi pomoč na daljavo tudi pri neposrednih ukrepih za ohranjanju zdravja. V ZDA že gradijo mrežo za spremljanja pokazateljev zdravstvenega stanja bolnikov z merjenjem na daljavo. Bolnik ima doma kombinirano merilno napravo, meritve pa opravi ob vodenju operaterja iz telecare centra. Izmerjeni podatki se prenesejo v center, kjer so dostopni zdravniku.

Pričakujemo, da bo ob ustrezni razvitosti in uporabi telecare mreže tudi v Sloveniji telecare prinesel tako posredne kot neposredne koristi vsem vključenim: uporabnikom pomoči na domu, skrbnikom oz. izvajalcem pomoči (torej tudi svojcem) ter državi in družbi v celoti..

Za uveljavitev telecare pa so potrebne še spremembe v naši družbi, v naših glavah in v odnosu odgovornih institucijo te rešitve. Pot do njene uveljavitve je v aktivni vlogi države oz. njenih resornih ministrstev: za delo, družino in socialne zadeve (MDDSZ), za zdravje (MZ) ter za informacijsko družbo (MID) ter javnih zavodov ZPIZ in ZZZS. Posegi naj bi bili močni, tako kot npr. pri aktivni politiki zaposlovanja s strani MDDSZ, prizadevanja za računalniško opismenjevanje mladine ministrstva za šolstvo, ali pri e-upravi, za katero država usposablja delavce in razvija svojo informacijsko infrastrukturo. Za uveljavljanje telecare na domu bomo morali na nacionalnem nivoju ustvariti pogoje za izobraževanje strokovnih delavcev za razumevanje in uporabo sredstev telecare. Do dogovarjanja in sodelovanja bo moralo priti tudi med občinami na nivoju regij. Dogovoriti se bodo morali o skupni politiki izvajanja storitev pomoči na domu, da bodo tako izrabile možnost za souporabo tehničnih možnosti ter potencial izvajalcev servisov pomoči.

Promotorji telecare rešitev opažamo, da resorna politika sprejema idejo pomoči na daljavo, da pa za njeno večje uveljavljanje ne stori skoraj nič. Strinjamo se z ministrom za delo, družino in socialne zadeve dr. Vladom Dimovskim, ki je v oddaji "Trenja" dne 8.1.2004 na POP TV ugotovil, da > je treba razvijati tudi druge oblike pomoči starejšim kot npr. >pomoč na daljavo< in da je "rdeči gumb" sedaj še edina obstoječa alternativa nastanitvi v socialni ustanovi za tiste osebe, ki bi ob manjši pomoči še lahko ostale v domačem okolju . "Rdeči gumb", da je premalo znan med starejšimi in je zato servis pomoči na daljavo v Sloveniji premalo uporabljan< , . < Seveda je potrebno za odpravo ugotovljenih dejstev vlagati v program na nacionalnem nivoju in ga tako narediti dostopnega vsem potencialnim uporabnikom v Sloveniji. Prav tako je potrebno aktivno promovirati program. Nadalje je potrebno vlagati tudi v razvoj novih telecare rešitev, kar bo pomoč na daljavo naredilo zanimivo še za širši krog uporabnikov.

Prava vzpodbuda razvoju izvajanja pomoči na daljavo bi lahko bil načrtovani nacionalni program izvajanja dolgotrajne nege in zdravljenja na domu, ki ga pripravljajo zdravstvene zavarovalnice (ZZZS, Triglav), MDDSZ in MZ kot del dodatnega obveznega zavarovanja. Cilj programa je zmanjšati stroške nege in zdravljenja kronično bolnih s prenosom dela izvajanja teh storitev v domače okolje. Nakazane telecare rešitve lahko močno podprejo izvajanje tega programa, ga naredijo prej uresničljivega ter učinkovitejšega. Z vključitvijo Lifeline programa bi se povečala vloga bolnika v programu, njegov dom bi postal bolj urejeno in primeren za zdravljenje, povečala pa bi se učinkovitost dela izvajalcev storitev zdravljenja in nege.

Nekateri potrebni pogoji za večjo uveljavitev telecare v Sloveniji so torej že izpolnjeni. Posedujemo ustrezno znanje, organizacijsko in delno tehnično infrastrukturo, kar je potrebna osnova za obsežno izvajanje telecare programov, s čimer lahko pričnemo odpravljati krč države pri reševanju problema socialno-zdravstvene pomoči starejšim v Sloveniji.