Na tej strani si lahko preberete, katere vrste fotoaparatov poznamo danes. To vam lahko pomaga pri odločitvi o nakupu novega fotoaparata ali pa vam samo razširi fotografsko obzorje. Vsaka vrsta je na kratko opisana in razložena.

V besedilu pogosto namesto izraza fotoaparat uporabljam termin "kamera", pomeni pa isto - napravo, ki nam omogoča trajni zapis slike. Ravno tako enakovredno uporabljam dve kratici za enooke zrcalno-refleksne kamere: angleško SLR kamera (Single Lens Reflex), ki smo jo zaradi bogate angleške literature o fotografiji bolj navajeni, in našo ZRK (zrcalno-refleksna kamera). Ta v širšem pomenu zaobjema tako enooke kot dvooke zrcalno-refleksne kamere, vendar jo največkrat uporabljamo v njenem ožjem pomenu - enooka ZRK. Kjer bi bila uporaba kratice ZRK dvoumna, bo vedno spredaj pisalo, za kateri tip natančneje gre.

Ker je tehnologija izdelave digitalnih kamer šele na začetku, pri njih ne moremo govoriti o toliko različnih vrstah kot pri analognih, ki obstajajo že krepko čez 100 let. Kvečjemu lahko rečemo, da poznamo slabše digitalne kamere (vse informacije o eni sliki so shranjene v manj kot 1 milijonu točk - pikslov), boljše kamere (točk je več kot milijon) in dobre (poleg tega, da shranijo veliko informacij o posamezni sliki imajo tudi že večino funkcij sorodnih analognih kolegic). Žal pa so slednje kamere izredno drage - več kot 1 milijon SIT pa tudi tja do 10 milijonov in več - zato bo treba na njihovo pravo uveljavitev in pocenitev modelov na "navadnim smrtnikom dosegljivo raven cen" počakati še nekaj let. Slabše digitalne kamere se dobijo že tudi za manj kot 200.000 SIT, a kaj, ko so slike, posnete s temi kamerami primerne le za ogled na računalniškem monitorju ali pa za objavo manjše slikce na WWW.

Komu so torej namenjene digitalne kamere? Vsem tistim, ki kot končni rezultat fotografiranja potrebujejo sliko v elektronski obliki (novinarji, oblikovalci internetnih strani) in ki zlahka odštejejo nekaj več denarja za kamero, ki ponuja dosti manj tehničnih in optičnih kvalitet kot ustrezna analogna kamera.

Čeprav po mojem mišljenju prihodnost pripada digitalnim fotoaparatom in digitalni fotografiji nasploh, bom v nadaljevanju  obravnaval samo analogne fotoaparate, ki so tudi najbolj razširjeni.

Dimenzije slik, ki jih izdelajo Polaroidi so običajno (v cm): 7.3 x 9.1 in 7.9 x 8. Te kamere uporabljajo predvsem tisti, ki nočejo ali nimajo časa čakati na proces razvijanja in hočejo imeti posnete slike takoj v roki. To so lahko kakšni kriminalisti, priložnostni fotografi v zabaviščnih parkih, družine, ki živijo v hitrem tempu in fotografirajo malo - takrat pa hitro, velika kvaliteta slik pa ni pomembna. So pa Polaroidi priljubljeni tudi pri "profesionalcih", saj jih uporabljajo za preverjanje osvetlitve in šele, ko Polaroid naredi pri danih nastavitvah zadovoljivo sliko, naredijo posnetek s "pravo" kamero.

Polaroidne kamere so zasedle določeno nišo med fotografi, še vedno pa prevladujejo običajni (navadni, klasični) fotoaparati. Ti se ločijo predvsem po filmu, na katerega slikajo, po tehnologiji, ki je vgrajena v njih, ter po dodatni opremi, ki je za posamezno vrsto na razpolago.

kamere z iskalom (ang. rangefinder cameras): - kompaktne kamere (ang. compact camera, tudi Point&Shoot camera) - "klasične" kamere z iskalom (kot npr. najbolj znana Leica M6)

enooke zrcalno-refleksne kamere ali krajše enooke ZRK (ang. SLR - Single Lens Reflex)

"bridge" kamere

Poleg teh pa obstajajo seveda tudi fotoaparati, ki slikajo na drugačen format filma.

	žepne kamere (so praktično že izumrle, ang. pocket cameras);
	kamere na disk
	APS kamere
	kamere srednjega formata - dvooke zrcalno-refleksne kamere
	kamere velikega formata
	kamere za posebne priložnosti

Kot že omenjeno so te kamere že stvar preteklosti, danes jih praktično nikjer več ne izdelujejo, ker so vsi njihovi izdelovalci prešli na kompaktne kamere. Se pa še vedno uporabljajo, saj so zaradi majhnosti izredno priročne, filmi 110 pa se tudi še vedno prodajajo.

Kakor za žepne kamere lahko tudi za kamere na disk trdimo, da jih je povozil čas. Zato jih bomo videli le poredko, kupili pa še toliko težje.

APS slikovni format je večji kot pri žepnih kamerah, toda manjši kot pri kompaktnih kamerah in ZRK. Meri 16.7 x 30.2 mm. Pravzaprav ima APS 3 formate: H, C in P. H je ravnokar omenjeni format, C in P pa sta iz njega izpeljana. Na film se namreč vedno zapiše posnetek v H formatu, tako da se lahko tudi pozneje odločimo, v katerem formatu želimo imeti narejeno sliko. Če slikamo v formatu C ali P, se nam na posnetku dodatno naredi črtkan okvir, ki nakazuje, v katerem formatu smo slikali. Črte se dejansko ne vtopijo v film, temveč jih kamera hrani ločeno na posebni prosojni magnetni plasti, ki je vrhnja plast na APS filmu. Zato se verjtno tudi APS filmi dražji od filmov tipa 135, ki se uporablja pri 35 mm kamerah. Tako se črtkan okvir vidi šele na index printu (list, na katerem so majhne slikce celega filma - pomaga pri lažjem odločanju o tem, katere slike bomo dali razviti iz posnetkov na filmu).

Zakaj trije formati? H format naj bi imel razmerje stranic 9:16 in tako bil sodobno usmerjen v obliku, ki se vsebolj uveljavlja (drug primer so npr. široki TV). C (classic) je format s klasičnim razmerjem stranic 2:3. P je panoramski format z razmerjem 1:3.

APS kamere pa niso samo zanimive zaradi možnosti izbire med tremi formati, temveč predvsem zaradi svojih dodatnih funkcij. Te kamere so po svoji zgradbi podobne kompaktnim (imajo namreč iskalo). Boljše APS kamere so zelo podobne zrcalno-refleksnim, saj imajo ravno tako izmenljive objektive. Poslastice pa se pogledom skrite. To so namreč posebne zmožnosti, ki jih nima nobena od ostalih vrst kamer. Filmi se v kamero vstavljajo tako enostavno, kot npr. pri drugih vstavljamo baterije - enostavno filmsko kaseto spustimo v ustrezen prostorček in zapramo pokrov, za vse ostalo poskrbi kamera sama. Ravno tako je enostavna menjava filma, ki še ni bil ves posnet. Film previjemo nazaj in vstavimo novega - to je to. Ko potem vstavimo zopet stari film, kamera sama prepozna, da je nekaj filma že posnetega in avtomatično previje film do nerazvitega dela filma. Zgornja prosojna magnetna plast omogoča, da lahko na film zapisujemo različne informacije kot. npr. goriščnica objektiva, čas osvetlitve, zaslonka, filter, ki smo ga uporabljali, informacije o posnetku (razdalja predmeta, svetlost, tip svetlobe), datum in še mnoge druge. Vse kamere nimajo vseh omenjenih funkcij, zato se je treba za vsak model posebej pozanimati, kaj premore.

Uporaba APS kamere je torej naravnost navdušujoča. Omenimo torej še slabosti, da bo slika popolna. Prva je majhnost slikovnega formata, ki je skoraj za polovico manjši od 35 milimeterskega. Druga je v tem, da APS kamere niso zrcalno-refleksne, zatorej vidimo v iskalu le približno sliko tega, kar slikamo. Ne smemo pa tudi pozabiti, da je izbira filmov za APS format zelo uboga (ISO 100, 200 in 400 za negative, 100 za pozitive in 400 za črno-belo slikanje, to pa je zaenkrat tudi vse).

Kogar omenjene pomanjkljivosti ne motijo preveč, hkrati pa mu je všeč preprosta uporaba in izreden nabor dodatih funkcij, mora resno premisliti, ali niso ravno APS kamere tisto, kar si želi.

	kompaktne kamere
	klasične kamere z iskalom

Kompaktne kamere

To so popularni "trotelziherji", kamere, enostavne za uporabo in dovolj majhne, da jih imamo lahko vedno s seboj. Vse so opremljene z avtomatiko, ki olajša fotografu delo. Naprednejše imajo tudi avtofokus funkcijo (avtomatsko ostrenje), še boljše pa premorejo zoom leče - to so take leče, ki nam omogočajo slikanje pri različnih gorščnicah in s tem pod različnimi zornimi koti. Zelo uporabna funkcija je tudi možnost izklopa vgrajene bliskavice, saj si dostikrat želimo, da se ne bi vedno sprožila, ko bi senzorji na kameri zaznali slabšo osvetljenost. Nekatere od teh kamer so tudi vodoodporne, večina pa ne. Je pa splošno znano, da so te kamere manj občutljive na vodo, prah in pesek kot npr. SLR kamere.

Klasične kamere z iskalom

Pojavi se vprašanje, zakaj potem raje ne izdelajo SLR? Avtomatične klasične kamere z iskalom imajo eno veliko prednost pred SLR kamerami - nimajo zrcala, to pa pomeni, da se ob sprožitvi kamera ne strese toliko. Druga prednost pa je ta, da ker ni zrcala, objektiv lahko namestimo bližje filmu. To nam omogoča na eni strani manjše dimenzije kamere, na drugi pa boljšo ostrino in kontrast, ker je film bližje zadnji skupini leč v objektivu.

Pri kamerah z iskalom prihaja do znanega pojava paralakse. To pomeni, da zaradi tega, ker gledamo z drugega položaja (zornega kota) kot potem svetloba pade na film, dobimo na filmu drug izrez slike, kot smo ga gledali skozi iskalo. Pojav je zanemarljiv, če slikamo predmete v neskončnosti, povsem drugače pa je, če slikamo predmete v neposredni bližini. Tako se hitro zgodi, da dobimo na fotografiji oz. filmu predmete, ki so zgoraj odrezani (npr. človek, ki je slikan samo do brade, glava pa izpade iz slike). To napako bolj ali manj uspešno popravljajo s posebnimi iskali, ki spreminjajo pogled glede na oddaljenost predmeta, ki ga slikamo. Še vedno pa je edina prava rešitev za odpravo te napake, da vzamemo v roke SLR kamero.

Prednosti:

• V iskalu vidimo to, kar bo tudi na filmu.
• V iskalu lahko takoj vidimo, kakšna je ostrina in svetloba, kar je še posebej uporabno, ko delamo s filtri.
• V iskalu lahko ob uporabi posebnega gumba za pregled globinske ostrine takoj vidimo, kaj vse bo na posnetku izostreno.
• Objektivi so izmenljivi; obstaja veliko različnih objektivov, ki jih lahko uporabljamo za različne namene.
• Objektivi pri SLR so bolj kvalitetni kot pri kompaktnih kamerah. Imajo tudi večjo svetlobno moč.
• Poleg objektivov obstaja za SLR kamere ogromno dodatne opreme: razne bliskavice, filtri, telekonverterji, obročki, predleče in meh za makro fotografijo, daljinska sprožila, stojala in še in še.
• SLR kamere merijo svetlobo skozi objektiv (TTL) - v iskalu lahko točno nastavimo, kje in kako naj se meri osvetljenost.
• Poleg programske avtomatike nam vseeno ostane tudi možnost ročnega nastavljanja (razen pri najcenejših modelih kamer).
• Obstaja veliko različnih modelov SLR, prikrojenih različnim potrebam in željam uporabnikov.
• Elekronika v teh kamerah je vrhunec tehnike, ki se spoh vgrajuje v katerekoli kamere.
• So relativno zelo robustne (neobčutljive na udarce in sorodne vplive okolja).

Slabosti:

• V primerjavi s kompaktnimi kamerami so večje in težje ter tako bolj neugodne za nošenje in uporabo. Popolen sistem kamere z objektivom in bliskavico utegne tehtati tudi en kilogram in več.
• Uporaba zrcala povzroča tresljaje, ki se lahko poznajo kot zamaknjena slika na filmu. Res pa je, da so ti tresljajo skoraj zanemarljivi, če jih primerjamo s tresljaji, ki jih naredi neprofesionalna roka sama pri sprožitvi.
• Pri svetlobno šibkih objektivih (lečah) je slika v okularju slabše vidljiva.
• Velika raznolikost lahko uporabnika zavede v nakup neustrezne kamere.

"Bridge" kamere

To so nekakšen hibrid med SLR kamerami in kamerami z iskalom. Na prvi pogled so enake SLR-kam, razliko opazimo šele od blizu. Te kamere imajo namreč nezamenljiv objektiv - ta je zlit z ohišjem kamere. Prednost tega je v pocenitvi izdelave in boljšemu tesnenju med kamero in objektvom, slabost pa ni nič manj očitna - objektiva, ki je na kameri, ne moremo zamenjati. Najbolj znani predstavniki teh kamer so Olympusi serije IS.

Za zelo resne amaterje in predvsem profesionalce postane velikost (beri majhnost) 35 mm filma kmalu omejitev. Za ohranjanje kvalitete slike tudi pri projekcijah na velika platna oz. za izdelavo velikih povečav je potrebna tudi večja velikost slike na filmu. Kamere srednjega formata slikajo na filme tipa 120 ali 220, njihov slikovni format pa je večji od leica formata a hkrati manjši, kot so planfilmi velikega formata (9 x 12).

Glede na slikovni format (v cm) poznamo:

• kamere 4 x 4 (starejši model)
• kamere 4 x 6.5 (starejši model)
• kamere 6 x 4.5
• kamere 6 x 6
• kamere 6 x 7
• kamere 6 x 9

Najpogostejši so označeni modeli, za amaterje je aktualen le model 6 x 4.5 ali kvečjemu starejši 4 x 4. Ostali so tako po velikosti kot po ceni namenjeni samo profesionalcem, ki točno vedo, zakaj uporabljati tako opremo. Pri 6 X 6 se pač začenja profi liga.

V spodnji tabeli bom še navedel, koliko posnetkov naredijo posamezni tipi kamer nafila 120 in 220.

Kot zanimivost naj omenim, da obstajajo tudi filmi, ki se prodajajo na metre.

Tako kot pri SLR kamerah obstaja tudi za kamere srednjega formata veliko dodatne opreme. Tudi elektronika v teh kamerah je dobra, čeprav nekoliko slabša kot pri najboljših "profi" SLR modelih (npr. Nikon 5).

Dvooke kamere

Čeprav s svojim imenom spominjajo na SLR kamere, so to pravzaprav kamere srednjega formata, saj slikajo na film širine 6 cm. Imajo dva objektiva drugega pod drugim: prvi je namenjen gledanju, skozi drugega pa gre svetloba na film. Pri teh kamerah je zrcalo odveč in ravno to je poglavitni razlog za nastanek teh kamer. Dodatna oprema za njih je bolj skromna kot za SLR kamere. Nasploh so te kamere namenjene profesionalcem: tako po lastnostih kot po ceni.

• kamere za enkratno uporabo (med njimi so tudi vodotesni modeli)
• kamere za podvodno fotografijo
• panoramske kamere idr.

Kamere za enkratno uporabo so praktične za fotografiranje v razmerah, kjer običajnega fotoaparata ne moremo ali nočemo uporabljati. To je npr. v puščavah (nevarnost, da drobni puščavski pesek pride v kamero), pod vodo, v tropskih krajih (kjer je izredna vlaga) ali pa v deželah, kjer je kraja kamer že nekaj "normalnega" - npr. plaža Copa Cabana v Rio de Janeiru. Te kamere vsebujejo en 35 mm film, ki ga potem, ko naredimo vse posnetke, s kamero vred pošljemo v foto-laboratorij. Film gre v razvijanje, preostali del, ki služi kot kamera, pa gre v reciklažo. To tudi omogoča relativno ugodne cene teh kamer (cena take vodotesne kamere z vgrajeno majhno bliskavico in enim 35 mm ISO 100 filmom stane pod 2000 SIT). Vas mika, da bi imeli na slikah tudi kamele v naravnem okolju? Bi radi z "raftinga" prinesli nepozabne posnetke? Zdaj veste kako!

Kamere za podvodno fotografijo so posebej izdelane za potapljače, ki se potapljajo več deset metrov pod gladino. Temu primerne so tudi cene, zato niso za navadne turiste. Tem bodo zadostovale navadne vodotesne kamere (tudi tiste za enkratno uporabo), ki običajno zdržijo do pet metrov pod gladino.

Panoramske kamere so kamere, ki slikajo na enega izmed omenjenih filmov, samo da naenkrat poslikajo večjo širino filma. Te kamere morajo obvezno stati na stojalu, zato da je obzorje ravno. Naredijo lahko 120, 180 ali 360 stopinjski posnetek okolice. Delujejo tako, da se kamera vrtiji okoli navpične osi, medtem ko je zaklop odprt, film pa se osvetljuje skozi režo, ki je na koncu bobna, ki vsebuje tudi leče. Znana znamka teh kamer je npr. ruski Horizon.

Zanimiva je najnovejša 35 mm SLR Hasselbladova XPan kamera - ta izdelovalec je drugače specializiran izključno za kamere srednjega formata - ki slika poleg običajnih slik 24 x 36 mm tudi dvakrat širše panoramske slike 24 x 65 mm.

Poleg teh pa obstajajo tudi panoramske kamere posebne vrste, ki so vrtljive v vodoravni smeri in med fotografiranjem posnamejo na film posnetke drugega za drugim, ki tako skupaj sestavljeni tvorijo pravo panoramsko sliko.