Cenjeni obiskovalec, če še ne veš, to na sliki sem jaz.
- velika sem dovolj,
- težka tudi ravno prav (karakter, hja, vprašajte mojega moža),
- in seveda, nisem pobarvana blondinka.
Ko sem bila še majhna, sem se igrala v Dalmaciji, sedaj ko sem velika, pa se igram in delam v Ljubljani. Z menoj živijo tudi moj mož in dva otroka, pardon, en ptiček je že odletel.
In jaz sem tista, ki podpiram tri hišne vogale (zato pa hiša stoji tako postrani) in še vse take malenkosti, znane vsem predstavnicam naše rase. Tale slikica pa ponazarja moje glavno delo v naši družini. Pri tem sem res pravi "boss" in še celo zelo "cool"
Moj mož je kralj, jaz kraljica, on kraljuje, jaz pa vladam!
V nasprotju z moškim delom družine, ki so ga sami avtomobili, računalniki pa še vse, kar je drugih takih stvari, mene bolj veseli pletenje, rada pogledam kakšno nadaljevanko - saj veste, takšne kot je Odklop, Zmenkarije ali pa filmi, kjer je treba obvezno misliti, kaj se dogaja (v nasprotju z moškimi, ki pravijo: "fuj!").
Sicer me pa "razveseljujejo" tudi takšne stvari kot so likanje, šivanje, lenarjenje na kavču in še veliko drugega trdega dela.
Pa naj bo dovolj o tem!
Kaj naj vam še povem? Imam še štiri sestre in dva brata, tako da nas je kar dosti. Ena sestra živi v Ljubljani, tako da mi po sorodnikih tudi ni preveč dolgčas. To pa velja tudi za vso "žlahto, strgano plahto" po moževi strani.
Seveda s tem mislim predvsem na taščo in takoj moram povedati, da se zelo, ampak res, dobro razumeva, lahko ji rečem celo babi, tako kot otroka. Ha, že slišim glasove nevoščljivih žensk, kako se zgrinjajo nad menoj kot temni oblaki nad našo deželico.
No, pa da ne pozabim našega dedka, ki bo ob prelomu tisočletja postal osemdesetletnik. Dobro se drži, lepo uboga babico in naredi vse, kar mu reče. O, da bi tudi jaz imela takega moža.
Upam, da me mož ne sliši, saj sem napisala čisto na majhno, ali ne?
Sprašujete, koliko sem stara. Dovolj, da moram še vedno na tlako v službo in premalo, da bi že mislila na upokojitev. Še več kot desetletje dela me čaka. In vsako jutro od ponedeljka do petka me je groza ko moram sredi noči vstajati in se revica vsa zaspana odpraviti v službo - ta groza me začenja prijemati že v nedeljo zvečer. Še sreča, da imam moža, ki mora zjutraj vstati najmanj 15min. pred menoj pa skuhati kavico, tako da se lahko jaz še malo pocrkljam. Ali veste kdo mi je rekel, da moram to napisati? No, no, uganite, saj ni težko!
Tako gre iz dneva v dan, pa saj to življenje niti ni tako slabo, ali ne?
hvala
|
