Na tej poti je bilo 8 izobraževalnih točk, kjer smo preverili, koliko vemo o prometni varnosti kolesarja. Izkazalo se je, da imamo kar veliko znanja, vendar za vožnjo v prometu je potrebna še velika mera previdnosti in iznajdljivosti. Pri vožnji po ljubljanskih ulicah in cestah smo naleteli na različne ovire.
Bogatejši za nekaj prometnih izkušenj smo se zadovoljni vrnili v šolo.
Del popoldneva smo preživeli v policijskih prostorih, kjer smo izvedeli veliko o delu policistov. Drugi del dneva pa se je odvijal na terenu, kjer so otroci prevzeli vlogo policista in se pogovarjali z vozniki, ki so prehitro vozili.
Pripravila Nada Hobel
ki so ga organizirali OŠ Hinka Smrekarja, Šolski sklad OŠ Hinka Smrekarja in Četrtna skupnost Šiška
V soboto, 11. 10. 2008, je potekal na igrišču OŠ Hinka Smrekarja prvi turnir v malem nogometu . Prvo mesto je v močni konkurenci osvojila ekipa Steklarstvo ASM. Zmago so si priborili po streljanju šest metrovk in tako premagali ekipo Lukić K.D.
Zelo lepo je bilo videti toliko dobrih ekip, kljub temu, da na turnirju ni bilo denarnih nagrad. Turnirja se je udeležilo 8 ekip, odličnih igralcev, ki so z mojstrskimi potezami navduševali publiko. Ekipe so bile po kakovosti igre dokaj enakovredne.
Ekipe so bile razdeljene v dve skupini s po štirimi ekipami. Najboljši ekipi sta napredovali v pol finale, po sistemu A1 : B2 in A2 : B1.
V skupini A so nastopale ekipe Bambi dental, Steklarstvo ASM, Cafe Papilon, UniCredit Bank, v skupini B pa Grad – Nep, Špica, Baza, Lukić K.D.
Vse tekme so bile izredno zanimive in izenačene. Na igrišču je potekal pravi nogometni boj, saj so si vsi želeli zmago. V takem boju so preskakovale iskrice, vendar je vse potekalo v mejah dovoljenega. Po koncu vsake tekme je sledil stisk rok.
Cilj ekip je bil, da se prebijejo v pol finale, a tam je na žalost prostora le za najboljše štiri ekipe. Iz skupine A sta se v nadaljnje tekmovanje uvrstili ekipi Cafe Papilon in Steklarstvo ASM, iz skupine B pa sta napredovali Špica in Lukić K.D.
V prvem pol finalu sta se pomerili ekipi Cafe Papilon in Lukić K.D. V prvem polčasu so bili boljši igralci Papilona, ki so si ustvarili veliko priložnosti, izkoristili pa so le dve in ob polčasu vodili z 2 : 0. V drugem polčasu je sledil preobrat. Igralci ekipe Lukić K.D. so pritiskali na vrata Papilona in samo vprašanje časa je bilo, kdaj bo obramba popustila. Vratar je branil odlično, a vsega le ni mogel obraniti in ekipa Lukić K.D. je zasluženo zmagala z rezultatom 4 : 2. Prvi finalist je bila ekipa Lukić, ki si je z zanimanjem ogledala drugo pol finalno tekmo in čakala na svojega nasprotnika.
V drugem pol finalu sta si nasproti stali ekipi Špica in Steklarstvo ASM. Obe ekipi sta začeli zelo previdno in čakali na napake nasprotnika. Eno takih napak je izkoristila ekipa Steklarstva in povedla z 1 : 0. Do konca tekme se rezultat ni spremenil in drugi finalisti so bili »steklarji«, Špici pa je ostal boj za tretje mesto z igralci Papilona.
Za tretje mesto so se izvajale 6 metrovke, ki so zmago prinesli Špici s 3 : 2. Zadnji strel papiloncev je zaustavila prečka in tretje mesto so osvojili igralci Špice.
V finale sta se zasluženo uvrstili obe ekipi in boj se je pričel. Tekma je bila zelo izenačena in napeta. Povedli so igralci Steklarsva ASM, a so jih nasprotniki kmalu ujeli. Malo pred koncem tekme je ekipa Lukić K.D. zaostajala z 2 : 1. Iz vrat so potegnili vratarja in z igralcem več v polju izenačili na 2 : 2. Tako so o zmagovalcu odločale 6 metrovke. Strelci so bili tako izenačeni, da je bil zmagovalec odločen šele v osmi seriji. Vratar Steklarstva ASM je strel obranil in zmagovalec je bil odločen. Z malo športne sreče so se zasluženo zmage veselili Steklarsvo ASM.
Pokale sta podelila organizator turnirja Boris Zorko ter ravnatelj šole Janez Špan.
Dobitniki pokalov so se veselili svojih nagrad, ostali pa smo uživali v odličnem golažu in dobri pijači, za kar so poskrbeli organizatorji.
Turnir je bil izvrstno organiziran. Pohvale so kar deževale in vsi že komaj čakamo naslednje leto. Upamo, da bo turnir postal tradicionalen.
Za konec se organizatorji zahvaljujemo obema sodnikoma, ki sta uspešno sodila turnir, vsem ekipam udeleženkam ter gledalcem, ki so spodbujali ekipe.
Končni vrstni red:
Staklarstvo ASM
LUKIĆ K.D.
ŠPICA
CAFE PAPILON
Svet ta dan obeležuje od leta 1995, ko je bil kot tak proglašen ob 50. obletnici ustanovitve Organizacije za hrano in kmetijstvo pri Združenih narodih.
Pravica vseh ljudi do dostopa do hrane in vode je med drugim zapisana v Splošni deklaraciji človekovih pravic, ki pravi, da ima vsak Zemljan pravico do dostopa do hrane in vode vsaj enkrat na dan. Hrane je na svetu dovolj, svetovni problem lakote in revščine pa je tako povezan z neenakim dostopom do nje.
Vsako leto zaradi lakote umre več kot 200 milijonov ljudi, zaradi kroničnega pomanjkanja hrane pa jih trpi 840 milijonov. Med njimi je 200 milijonov otrok, ki so zaradi tega trajno fizično in psihično prizadeti.
Tudi Slovenija aktivno sodeluje pri ukrepih za zmanjšanje lakote na svetu in je že velikokrat darovala pomoč v obliki hrane. Slovensko kmetijsko ministrstvo pa bo v okviru posebnega projekta zgradilo tudi izobraževalni center za kmetijstvo na Madagaskarju, ki bo tamkajšnjim prebivalcem zagotavljal pomoč na področju kmetijstva, zdravstva, šolstva in socialnega dela.
Slovenija se sicer ne sooča s problemoma podhranjenosti ali lakote in po nacionalnem dohodku na prebivalca ne spada med države, ki bi ji primanjkovalo hrane, pa vendar smo leta 1993 sprejeli strategijo slovenskega kmetijstva, v kateri je eden izmed ciljev zagotoviti lastno prehransko varnost. Državljanom Slovenije ta zagotavlja ne samo dovolj hrane, temveč predvsem kakovostno in zdravo hrano.
Naša šola tej strategiji sledi tudi s sadnim odmorom, ki je edinstven.
Danes smo vam, dragi učenci in učenke, pripravili prav poseben sadni dan. Še bolj bo dišalo kot ponavadi, še več bo okusov in še več prijetnih barv! Ko boste uživali sadje, pa se spomnite tudi na vrstnike, ki te možnosti nimajo.
- spominsko hišo s spominsko sobo in mlinom,
- žago venecijanko,
- gospodarsko poslopje, v katerem je iz hleva nastala galerija Skedenj, na podstrešju nad
galerijo pa je Trubarjeva čitalnica.
Vse tri zgradbe stojijo na mestu, na katerem je stala Trubarjeva rojstna hiša, vendar so ti objekti novejšega datuma, saj je bila rojstna hiša požgana najverjetneje v kakšnem izmed turških vpadov.
Največ pozornosti smo posvetili spominski sobi, v kateri smo si med drugim ogledali prvi in najpomembnejši Trubarjevi deli, Katekizem in Abecednik in poglabljali znanje o Trubarjevem življenju in njegovih velikih delih ter o reformaciji.
Turjaški grad je s svojimi nekdanjimi gospodarji Turjaškimi – Auersperškimi eden najznamenitejših in tudi najmogočnejših na Kranjskem. V grajski kapelici je pridigal protestantski teolog (bogoslovec), pisatelj in prevajalec celotne biblije Jurij Dalmatin.
Prvotni grad naj bi stal pod današnjim gradom že v 11.st. Prvotna zidava na mestu današnjega pa sega v prvo polovico 13. stoletja. Leta 1943 je bil požgan, danes pa se postopoma obnavlja.
V gradu smo si ogledali kapelico, kjer so vidni ostanki starih fresk, ječo, dvorišče, Rozamun-
dino sobano itd.
Izlet mi je bil zelo všeč in sedaj bolj cenim Trubarjevo delo ter druge reformatorje, njihov trud in pogum.
Ta center naj bi bil namenjen tako mladim kot tudi druženju in povezovanju starejših ljudi.
Mladim so v mladinskem centru Šiška na voljo številne dejavnosti: beat box, paintball, mečevanje, … brezplačne ustvarjalne delavnice, družabne igre, uporaba računalnika in podobno.
Četrtni mladinski center Šiška je slovesno odprl ljubljanski župan Zoran Janković. Prireditve pa so se udeležili tudi naš ravnatelj, učitelji, Slon in Sadež ter druga znana imena. Prireditev smo popestrili učenci naše šole z dramsko igro na temo medkulturni dialog. Odigrali smo uspešno. Še preden pa smo se odpravili domov, smo dali intervju za RTV SLO. Slikani smo bili tudi za časopis Žurnal 24 in Dnevnik.
Tega dne ne bom pozabil, saj je bil to za vse nas velik uspeh in zelo zabaven dan.
Svit Komel, 6. a
Na šoli so ta dan potekale razne delavnice: Trubar na internetu,
priprava jedi iz Trubarjevega časa, kaligrafija (tehnika gotske
pisave), izdelava papirja in pečatov iz različnih materialov,
otroške igre 16. stoletja, razstava starih predmetov itd. Učenci
so delali z velikim zanimanjem in veseljem.
Tudi za nas so gostitelji priredili delavnico - Družabno življenje 16.
stoletja. Skupaj z učenkami OŠ Ledina, ki so delavnico vodike,
in učenci drugih šol smo se naučili plesati stara plesa.
Ogledali smo si prireditev učencev OŠ
Ledina Stati inu obstati. Učenci v kostumih so nas v obliki igre
popeljali skozi glavne dogodke Trubarjevega življenja, te so popestrili
s staro glasbo, plesom in petjem. Prireditev nam je bila všeč.
Učenci so se nanjo odlično pripravili.
Po kosilu smo si ogledali še evangeličansko cerkev v centru
Ljubljane. Protestantski duhovnik nam je predstavil zgodovino
protestantizma pri nas, pomen Trubarja in protestantov, raznolikosti s
katoliško cerkvijo.
Posebno všeč nam je bilo druženje z učenci iz različnih krajev
Slovenije (Ljubljana, Maribor, Senovo, Ptuj), zanimivo je bilo
prisluhniti naši različni govorici.
Ana, Nejc in mentorica
Ko smo končno prispeli do prelepih gozdov ter nasploh prečudovite
narave, smo se odpravili velikemu podvigu nasproti, na strme poti
visoke vzpetine z ženskim imenom. Po 15 minutah hoje so začeli
zaostajati prvi posamezniki, 10 minut kasneje so se začeli združevati v
skupine, po 45 minutah pa se je zaradi njih morala ustaviti cela
skupina, ki se je po počitku odpravila naprej na zaprašene in
strme poti. Preden smo prišli do vrha, smo se ustavili še
dvakrat. Na vrhu pa smo se razveselili »odlične« postrežbe,
tj. avtomata za pijačo, ki ni delal.
Odpravili smo se nazaj po isti poti z dvema kratkima postankoma. Med
hojo navzdol so zaradi utrujenosti učenci postali napeti. Ko smo
prišli do avtobusov, smo počakali še zadnje učence in se
odpeljali do šole.
Lenart Kirbiš, 8.a
Oblekli so nas v majico in dobili smo kapo z napisom »otrok policist«. Potem pa nas je čakalo presenečenje, in sicer ustavljali smo avtomobile in jih merili z radarjem. Odpeljali so nas s kombijem k Mercatorju. Sam sem moral opraviti pregled dokumentov, kot mi je povedal policist. On je stal ob meni in mi pomagal ter povedal, kaj moram narediti in preveriti. Pogledati sem moral sliko na dokumentu, če je oseba prava, ki vozi vozilo. Moram pa priznati, da je zelo težko streljati z radarjem, kajti moraš zadeti v tablico. Med kontrolo smo ujeli kamion, ki je vozil 69 km/h. Ker pa je bil dan »otrok policist« je imel šofer srečo in ni bil kaznovan.
Vse skupaj je trajalo približno tri ure in odpeljali so nas nazaj v šolo. Zelo sem bil vesel, da sem bil izbran in da sem doživel to izkušnjo, kako je biti policist in moram priznati, da je biti policist zelo težek poklic.
David Bilič, 6. b
V četrtek, 20. novembra, je bil SVETOVNI DAN OTROKA. Letos je minilo natanko 15 let od sprejetja konvencije Združenih narodov o otrokovih pravicah. Temeljne pravice otrok pa so kljub temu marsikje še vedno močno kršene. Tako statistični podatki iz leta 2002 kažejo, da na leto zaradi bolezni, ki bi se jih dalo preprečiti, v svetu umre kar 11 milijonov otrok, mlajših od pet let. Unicef opozarja tudi na revščino otrok v nekdanji Sovjetski zvezi in Vzhodni Evropi. Več kot 15 milijonov otrok v svetu pa je osirotelih zaradi aidsa. Samo med letoma 2001 in 2003 je več kot tri milijone otrok zaradi aidsa izgubilo enega ali oba starša, toda države trpljenje teh otrok po večini zanemarjajo. Ekipa šolskega radia je na to opozorila tudi v ponedeljek, 1. decembra, na SVETOVNI DAN AIDSA. Čeprav o načinu okužbe z virusom HIV in bolezni vemo vedno več, statistike kažejo, da se tako v Sloveniji kot drugod po svetu število obolelih povečuje. Zboli lahko vsak, a se bolezni lahko uspešno izognemo, če se pred njo ustrezno zaščitimo.
Kako pomembno je imeti nekoga rad, pa je v tednu otroka v svoji pesmi ugotavljala Sara Turk, učenka 5. a-razreda.
Ko iz ljubezni se rodiš,
kot otrok ob materi zaspiš,
čutiš vedno to,
da ima te rad nekdo.
Potem življenje gre naprej,
težav polno je, brez mej,
a veliko lažje je takrat,
ko ob sebi imaš nekoga,
ki imaš ga rad.
Pravijo,
da sreča največja je takrat,
ko lahko deliš jo s tistimi,
ki imaš jih rad.
Zato ljudje smo ustvarjeni tako,
da življenje popolno je samo,
če v bližini je nekdo,
ki imamo radi ga zelo.
Pripravila Maja Premrl
Muzej zame predstavlja prostor, v katerem ohranjamo spomin na delo in življenje v starih časih.
Adnan Šabič, 4. a
Prišel je mesec september in pričela sem hoditi v 5. razred. V sredo, 3. 9. 2008, sta naš in sosednji razred odšla v letno šolo v naravi. Naš cilj je bila Zambratija, ki je kraj na Hrvaškem.
Lepi dnevi so zaradi različnih dejavnosti, kot so plavanje, učenje, spoznavanje morja in okolice, zabave ter pridobivanja novih izkušenj, minili prehitro. Bili smo tako zaposleni, da
ni bilo časa misliti na dom in domače. Najbolj mi je bilo všeč plavanje, saj nisem pričakovala priznanja za 2. mesto v prsnem plavanju. Ne morem pa pozabiti tudi sečoveljskih solin. Tu sem izvedela marsikaj zanimivega. Tudi to, da tam živijo rakci majhni približno 1 cm.
Škoda, da ni bilo časa za ogled solinarskega muzeja. Ogledala si ga bom s starši. Ko sem razmišljala, kaj mi v šoli v naravi ni bilo všeč, se nisem mogla ničesar spomniti. Meni je bilo zares lepo! Šolo v naravi priporočam vsem učencem, da se je udeležite, saj se v šolsko klop vrneš z novim znanjem in ponovno zagorel.
Kristina Šparenblek, 5.a
Svit Komel, 6.a
Pripravila Mojca Dremelj Blažon
Spodnja avla naše šole se je prelevila v pravi razstavni prostor, kjer so si učenci, njihovi starši in učitelji ogledovali najrazličnejše živali. Ponosni lastniki – učenci - so pripeljali svoje živalice, za katere vsak dan pridno skrbijo. Obiskovalci razstave so jih lahko pobožali, izvedeli o njih kaj zanimivega, se poučili o oskrbi in negi.
Za vedoželjne smo izdelali plakate o živalih. Njihova vsebina je opozarjala na ogrožene živali, ki jih je, na žalost, iz leta v leto vedno več.
Naključne obiskovalce smo povprašali, ali bi tudi oni želeli imeti hišnega ljubljenčka doma in katerega. Prav vsi so odgovorili, da bi imeli radi doma živalico, za katero bi skrbeli in bi jim polepšala življenje. Tako kot smo si različni, tako so si različno izbrali tudi vrsto živali. Zanimivo je bilo, da so navedli popolnoma vse razstavljene ljubljenčke, prednjačili pa so kosmatinčki.
Razstavo smo zaključili v poznih popoldanskih urah.
Zahvalili bi se vsem razstavljalcem in njihovim ljubljenčkom, ki so se tudi letos pokazali v vsej svoji lepoti, prikupnosti in pridnosti. Naj zaključimo z mislijo “kakršen lastnik, takšna žival” in to bo kar držalo.
Pozdrav vsem sodelujočim in obiskovalcem in vidimo se naslednje leto!
Učenci biološkega krožka in mentorica Tanja Belič
V petek, 12. 12. 2008, smo se Dragana Gajič, Ana Saje in Lana Goričanec z učiteljico slovenščine Miro Gregl Hrstič odpravile v Kolosej. Udeležile smo se 10. srečanja UNESCO ASPnet šol Slovenije. Program srečanja je bil zelo bogat, saj so nastopali otroci in gosti iz cele Slovenije. Vse udeležence sta na začetku slovesno pozdravili slovenska in UNESCO himna. Otroci različnih starosti so nam pripovedovali o otrokovih pravicah. Najbolj pa me je razveselil ogled slovenskega mladinskega filma Ne joči Peter. Čeprav je bil film črno-bel, sem se popolnoma vživela v usodo malega Petra. Film je prikazoval življenje otrok med drugo svetovno vojno in močno upam, da česa takega nikoli ne bom doživela.
Lana Goričanec, 6.a
Na začetku programa nas je presenetil »Primož Trubar«. Povedal nam je, da ima vsak človek pravico do izobrazbe in da je knjiga pomemben del življenja. Otroci iz Pirana so govorili o človekovih pravicah. Deklica iz drugega razreda pa je povedala, da se s prijatelji ne smemo kregati. Veliko so recitirali tudi pesmi. Bili so tudi glasbeni gostje. Na koncu smo si ogledali še film Ne joči Peter.
Ta dan mi je bil zelo všeč, rada bi si ga šla ogledat še enkrat.
Dragana Gajič, 6.a
26. september je evropski dan jezikov. Praznujemo ga od leta 2001, ko je bilo razglašeno evropsko leto jezikov. Namen dneva je opozarjati na pomen učenja jezikov, ozaveščanje o evropskih jezikih in spodbujati vseživljenjsko učenje jezikov. Ob tem dnevu po vsej Evropi potekajo številne prireditve. Na naši šoli smo letos z anketo KATERE JEZIKE PA TI GOVORIŠ? ugotavljali, katere tuje jezike govorijo naši učenci in učenke. Upoštevali smo jezike držav, iz katerih so se priselili, tuji jezik, ki ga govorijo s svojimi starši, ali tuji jezik, ki se ga učijo zunaj šole. Pokazalo se je, da smo v jezikovno zelo bogatem okolju. Naši učenci poleg angleščine in francoščine govorijo še: NEMŠKO, ITALIJANSKO, SLOVAŠKO, MADŽARSKO, HRVAŠKO, BOSANSKO, SRBSKO, TURŠKO, MAKEDONSKO, RUSKO, BELORUSKO, UKRAJINSKO, GRUZIJSKO, IRAŠKO, ALBANSKO, ŠPANSKO IN GRŠKO. Skupaj s slovenščino je to kar 20 različnih jezikov!
Anketo so izvedli učenci 8. razredov, poster so izdelali učenci 6.a in 6.b razreda.
Mentor: Boštjan Kuljič
Na prvem roditeljskem sestanku smo predlagali, potem smo se skupaj s starši dogovorili o vsebini in potrebnem materialu, razdelili smo si naloge in 23. septembra se je zgodilo: OTROŠKA OLIMPIADA
Rahel dež nas je z igrišča preusmeril v telovadnico in to v veliko, kajti tudi nas vseh je bilo zelo veliko. Vsi smo zavihali rokave in postavili »postaje» za gibalne naloge. Otroci so se s kartončkom v roki ustavljali na postajah, kjer so preizkušali svoje gibalne sposobnosti in pridno zbirali točke. Zmagovalci so bili vsi in za to so prejeli ŠPORTNO DIPLOMO.
Potem smo vloge zamenjali: starši so izvajali naloge, otroci pa so jih spodbujali, usmerjali in skrbeli za njihovo varnost.
Lepo je bilo, da so si starši vseh 23 učencev našega razreda vzeli čas in z veliko mero dobre volje sodelovali. Z nami so bili tudi mlajši in starejši bratje, sestre in tudi »nona«, ki nam je spekla kar nekaj sladkih dobrot. Tudi nekaj mamic pri tem ni zaostajalo.
Seveda so bili tega najbolj veseli otroci.
» všeč mi je bilo:
• ko smo skakali čez ovire,čez jarek, s kolebnico,
• ko sem nosila krompir na žlici,
• ko smo metali žogo v škatlo, v steno in jo moraš ujeti,
• ko smo odbijali balone,
• ko je morala mami vse naloge narediti,
• da je mami vse keglje naenkrat zadela,
• da je oči v prvem poskusu vse podrl,
• ko mami ni mogla skakati čez ovire,
• da so bile naloge tudi težke, ne samo lahke,
• da je oči več kot petkrat skočil čez kolebnico,
• ko smo se fotografirali.«
Vsi pa smo se nekoliko bolje spoznali. Izkušnja, da lahko drug drugemu zaupamo in si pomagamo naj nas spremlja do konca šolskega leta, tudi v morebitnih manj prijetnih trenutkih.
BRAVO 1. B
Pripravila Nada Hobel
V mesecu novembru je
potekal projekt MESEC ŠIRJENJA UPORABE E-GRADIV, v katerega je
bila vključena tudi naša šola.
Z vključitvijo v ta
projekt smo tudi na naši šoli želeli dvigniti raven
uporabe IKT (informacijsko - komunikacijske tehnologije) pri pouku.
Preizkušali smo e-gradiva pri matematiki – učiteljica
Andreja Jež, naravoslovju -Mojca Dremelj Blažon in kemiji -Renata
Filipič. Računalnik smo uporabljali kot učno sredstvo in učni
pripomoček pri pouku. Glavna prednost e-gradiv je, da vključujejo
interaktivne in multimedijske elemente, kar je za učence še
posebej zanimivo. Večina učencev je tak način pouka sprejelo zelo
pozitivno. To so pokazale ankete, ki so jih učenci izpolnjevali ob
koncu projekta. Tudi učiteljice – izvajalke projekta so projekt
ocenile pozitivno, čeprav tak način dela od učitelja zahteva še
več priprav in vloženega dela.
Več o projektu in najdete na naslovu: http://www.hinko-smrekar.si/projekti/Mesec%20irjenja%20uporabe%20Egradiv/Forms/AllItems.aspx
E-gradiva lahko učenci uporabljajo tudi doma, v primeru odsotnosti od pouka, za utrjevanje snovi…
Naslov: http://www.mss.gov.si/si/delovna_podrocja/ikt_v_solstvu/e_gradiva/
Projekt sta vodila
Ministrstvo za šolstvo in šport ter Ministrstvo za visoko
šolstvo, znanost in tehnologijo, v sodelovanju s
Slovenskim izobraževalnim omrežjem - SIO, kjer so e-gradiva nastajala.
Projekt je sofinanciran iz Evropskega socialnega sklada. Izvajalec
projekta je bil javni zavod Arnes.
VODJA PROJEKTA na šoli: Irena Kerin
Ekipa starejših učencev za mali nogomet je v letošnjem šolskem letu 2008/2009 uspešno tekmovala na šolskih športnih tekmovanjih. V kvalifikacijah je osvojila prvo mesto v svoji skupini in napredovala v 1. ligo, kjer je uspešno premagala vse nasprotnike in se zopet s prvim mestom povzpela v finale ljubljanskih šol. Na finalni tekmi so učenci OŠ Hinka Smrekarja izgubili proti OŠ Riharda Jakopiča ter zasedli končno drugo mesto ljubljanskih šol. S tem smo si zagotovili napredovanje na državno prvenstvo. Čaka nas še naporno delo do začetka spomladanskih tekem. Ekipo so sestavljali: Haris Heljezović, Kenan Bajrić, Lovro Splichal, Jure Švagelj, Adnan Ličina in Andraž Šporar. Občasno so na pomoč priskočili še: Gašper Zevnik, David Klavora, Hido Zehić, Sašo Marić in Bine Brank. Rezultati vseh tekem so objavljeni na straneh Agencije za šport na www.as-lj.si. Iskrene čestitke vsem sodelujočim.
Mentor: Jure Okršlar, prog.šp.vzg.
Učenci likovnega krožka smo se 19. 12. 2008, ob 11. uri, udeležili prireditve v Zvezda parku. Prireditev sta za ljubljanske osnovne šole pripravila župan Zoran Janković in MOL v zahvalo, ker smo tudi letos sodelovali pri tradicionalni okrasitvi mesta.
Učenci likovnega krožka pod mentorstvom učiteljice Kristine Kompan.
Hvala staršem za njihov čas, hvala otrokom za iskrice v očeh, hvala kuharju za zelo dober čaj in učiteljem, ki so vodili delavnice in sam potek dela.
Urša B.Savnik
Med 972 sodelujočimi sta si nagrado prislužili tudi dve naši učenki iz 5. a razreda, Anja Planinc in Kristina Šparemblek.
Pišem ti zato,
ker imam veliko željo,
ki pomeni mi več kot zlato.
Želim si islandskega konja in naj bo te vrste!
Ne pogledam ti čez prste!
Naj bo majhen, a dovolj velik,
takšen, kot se šika,
saj veš, da me izredno mika.
Če mi te želje ne uresničiš,
lahko krajšo pot ušpičiš.
Prinesi mi lesenega,
ravno tako velikega konjiča,
da bo z mano skakal čez dva griča.
To pa ni tako težko!
Lep pozdrav,
boš že kako!
tvoja oboževalka, Jahalka Anka
Kristina Šparemblek, 5. a
Obema nagrajenkama čestitamo.
Na zadnji šolski dan leta
2008 smo imeli kulturno prireditev, kjer
smo se zabavali, smejali, peli in pa plesali. Na prireditvi smo sodelovali
učenci od petega do devetega razreda.
5. 1. 2009 smo se zbrali pred šolo z velikimi kovčki v rokah
in smučmi na rami. Vstopili smo se na avtobus in začeli vožnjo do našega doma v
Planici. Končno smo prispeli in se po dolgem čakanju preoblekli in odšli v
učilnico. Tam so nam predavali o nečem, česar sploh nisem poslušal. Pogovarjal sem se z Alenom, Žigom in Nikom.
Dobili smo sobo v zadnjem nadstropju. Razpakirali smo in
oblekli posteljnino. Po kosilu smo smučali eno uro na bližnjem smučišču. Zvečer
smo šli na nočni pohod. Vrnili smo se ob devetih zvečer. Učiteljice so pobrale
mobitele in ob desetih smo morali ugasniti luč.
Zjutraj so nas zbudili ob sedmih. Z avtobusom smo se
odpeljali v Podkoren na zahtevnejše smučišče. Tja sta odšli najboljša skupina –
Modra (v kateri sem bil jaz) in druga najboljša – Rdeča. Po kosilu smo šli teč
na smučeh. Vsi utrujeni smo pojedli večerjo in odšli v sobe. Ob pol osmih je
bil na vrsti kviz. Zmagala je naša skupina imenovana »Upokojenci Šiška«, katere
člani smo bili Svit (jaz), Žiga, Nik, Alen, Vid Rijavec in Jan Kovič.
Že spet smo vstali in ponovno nismo mogli verjeti, da smo za
pospravljene sobe osvojili 10 točk. Tokrat smo smučali v Kranjski Gori. Šli smo
na štirisedežnico DOLENČEV FUNT in na smučišče zraven zelo strme proge Vitranc.
Po kosilu smo imeli igre na snegu. Gradili smo igluje. Jaz sem napravil
največjo kocko, ki jo je tudi slikala učiteljica Irena. Po večerji smo imeli
zaključni večer. Naša soba ni imela kaj narediti, saj nismo nič pripravili.
Pomagale so nam punce. Posodile so nam svoje modrce. Mi smo se malo preuredili
in odšli našemljeni v telovadnico. Tam smo odigrali modno pisto in prejeli bučen aplavz. Vsem smo bili smešni. Učitelji
in učiteljice so nam razdelili priznanja, ki smo si jih v prislužili v času
bivanja v šoli v naravi.
Danes smo organizirali tekmovanje. Smučarski mnogoboj. Z
vrha proge smo se pognali v veleslalom, opravili poligon in odgovorili na dve
vprašanji iz FIS pravil.
Prva od deklet je bila Katarina Bartolj, druga Ema Muratovič Romih, tretja pa Anja Kolenc. Od fantov je 1. mesto osvojil Matevž Obštetar, 2. mesto Jaka Matušek, 3. mesto pa si delijo Erik Kralj, Timon Kalagasidis in Nik Palek.
Končno smo se vrnili domov. V Planici mi je bilo všeč.
Svit Komel, 6.a
Že
tretje šolsko leto se laboranti na šoli vključujemo v vsebinsko in
organizacijsko izvedbo naravoslovnih dni v prvih dveh triadah.
Tako
smo v letošnjem šolskem letu izvedli naravoslovni dan v 4. razredih.
Učenci
so s pomočjo samostojnega eksperimentiranja spoznali spremembe agregatnih
stanj, vpliv topljenca na izparevanje, razliko med fizikalno in kemijsko
spremembo, preizkušali so model vodovoda in spoznali, kako pripeljemo
podtalnico v stanovanje, proučevali so tudi gibanje vode in pojav difuzije. Iz
deščic so z lepljenjem in zabijanjem žebljičkov izdelali škatlico in jo okrasili. Dva demonstracijska
eksperimenta sta učencem 4. razredov pokazala učenca 9. razredov, Nik Šišič in
Nejc Kočica.
Pri
takšnem učenju so bili učenci bolj samostojni, ustvarjalni in razmišljujoči.
Vsem
učencem je bil tak način dela zanimiv in prijeten.
Nekaj
poročil učencev si lahko tudi preberete, delo pa ogledate na fotografijah.
Andreja Jež,
Bogdana Turk,
Mojca Šimenc
24.
novembra 2008, smo imeli 4. razredi naravoslovni dan. Razdelili smo se v tri
skupine. Začel sem v skupini, ki jo je vodila učiteljica Andreja Jež.
Prvi
poskus je bil z jodovimi kristalčki. Pri segrevanju jodovih kristalčkov je
nastal vijoličast plin. Spoznal sem, da snov preide iz trdnega v plinasto stanje.
Dobili
smo merilni valj in čašo, v katero smo dali vodo z dodatki in merili
temperaturo pri segrevanju na električnem grelniku. Na koncu poskusa smo še
enkrat izmerili količino vode in ugotovili, da je voda izparela. Merili smo čas
v katerem se raztali kocka ledu.
Potem
smo šli k učiteljici Bogdani, kjer smo se pogovarjali o vodi. Povedala nam je,
da voda pokriva približno tri četrtine zemeljskega površja. Naredili smo še
nekaj poskusov z vodo.
V
tretji delavnici pa smo si izdelali vsak svojo leseno škatlico.
Ta dan je bil zelo zanimiv.
Adnan Šabič, 4. b
Takoj
za tem smo odšli v učilnico za tehniko. Tam smo izdelovali škatlice iz lesa. Moja
je na žalost razpadla.
Bilo
je zanimivo.
Pot:
Ljubljana–Kostanjevica–Novo mesto–Žužemberk–Muljava– Ljubljana
Obiskali smo naslednje pokrajine in kraje:
- Ljubljansko barje (barje),
- Suha krajina (Dvor, Žužemberk, Muljava),
- novomeška pokrajina (Novo mesto),
- krška kotlina (Kostanjevica – Kostanjeviški grad),
- dinarsko-kraški svet.
Kaj smo si ogledali:
- grad Kostanjevica in Forma viva,
- Dolenjski muzej v Novem mestu in orientacijapo mestnih ulicah,
- Auerspergova železarna na Dvoru in Lehnjakovi pragovi na reki Krki,
- Žužemberk in njegov grad,
- Jurčičeva domačija na Muljavi.
OPISI KRAJEV IN ZNAMENITOSTI
LJUBLJANSKO BARJE
Značilni so mostiščarji, ki so prebivali na mostiščih. Ta so gradili tako, da so v dno močvirja zabili debele hrastove kole in na njih postavili lesene in s slamo pokrite koče. Na deblakih so prevažali sebe in blago, ukvarjali pa so se s trgovino in poljedelstvom. Na Ljubljanskem barju je danes veliko polj in grmovja, vendar ni rodovitne prsti. Tam so ob robu tudi majhna naselja.
DINARSKO-KRAŠKI SVET
Značilna je kamnina apnenec, ki se topi zaradi kisline. Glavne značilnosti pokrajine so presihajoča jezera, kraški pojavi, uvale, vrtače itd. Ljudje se ukvarjajo s poljedelstvom, živinorejo, gozdarstvom, kmetijstvom in turizmom.
KOSTANJEVICA
Je najstarejše in najmanjše mesto na Dolenjskem. Zaradi pogostih poplav se imenuje tudi Dolenjske Benetke. Ima 763 prebivalcev, ki se imenujejo Kostanjevičani. Leži na poplavni ravnici v okljuku – meandru reke Krke, na 158 metrov nadmorske višine.Za Kostanjevico je značilen cistercijanski samostan, ki ni še povsem dokončan. V njem je ohranjenih 2000 del Božidarja Jakca. Osemnajsto stoletje je bilo na Slovenskem čas baroka. V našo deželo so prišli Turki, ki jim je v drugi polovici 16. stoletja uspelo vdreti v samostan. Ta je imel okoli 550 podložnih kmetij.
Mesto ima dve znamenitosti – Kostanjeviški grad in Kostanjeviško jamo. Ima tudi župnijsko cerkev sv. Jakoba in cerkev sv. Miklavža.
STALNA RAZSTAVA FRANCETA KRALJA V GRADU KOSTANJEVICA
FRANCE KRALJ se je rodil leta 1895 in umrl leta 1960. Bil je kipar, slikar in grafik. Organizator in ustanovni član Kluba mladih, Slovenskega umetniškega društva in v tridesetih letih društva Slovenski lik je spodbujal izvirnost nekaterih svojih sodobnikov in z njimi redno sodeloval na skupinskih razstavah doma, v evropskih kulturnih središčih in v ZDA. Pripravil je številne samostojne pregledne in tematske razstave. Ustanovil je več javnih spomenikov in za svoje delo med letoma 1918 in 1906 prejel več pomembnih nagrad, tudi mednarodnih.
Njegova dela hranijo nacionalne zbirke v Sloveniji in v tujini. Izbor iz njegovega življenjskega opusa je na ogled na stalni zbirki del v Kostanjevici na Krki.
DOLENJSKI MUZEJ
Ustanovljen je bil leta 1952. Materialne najdbe dokazujejo, da je bil prostor današnjega Novega mesta stalno poseljen od 10. stoletja pr. n. št. To ustreza obdobju od pozne bronaste dobe do konca rimske zasedbe naših krajev. Območje je bilo središče s halštatskimi knezi, kar nam dokazujejo najdbe raznih čelad, bronastih oklepov, posod, nakita iz stekla, brona in jantarja ter grobovi. Okoli leta 300 pr. n. št. so v jugovzhodni alpski prostor prišli Kelti. Keltska plemena so se povezala v Noriško kraljestvo, ki je imelo več središč. Eno od njih je bilo na današnjem slovenskem ozemlju in je segalo na Koroško in Štajersko.
Na kapilerskih njivah so našli gomile (zemljine grobnice), v katere so pokopavali mrtve ljudi. Vsi grobovi so bili v krogu, kjer so bili pokopani halštatski knezi. V bogatih ženskih grobovih je bil jantarni in stekleni nakit, v moških pa orožje in orodje. V Sloveniji so našli kar 21 vaških situl, kar četrtino na Dolenjskem. V naše kraje so prišli tudi Kelti, ki so premagali Ilire. Prinesli so ralo in nove načine kovanja. Pili so iz posode, ki so jo imenovali kankarus. To je bil nekakšen napoj, da se vojaki niso bali iti v boj.
ŽUŽEMBERK
Osrednje naselje Suhe krajine, iz katerega se je razvil srednjeveški trg Žužemberk, je imelo že svojo zgodovino, saj so te kraje naseljevali že Iliri, Kelti in Rimljani. Ti so skozi speljali pomembno rimsko cesto. Današnje naselje se je razvilo ob gradu, po katerem je Žužemberk dobil tudi svoje ime.
DOMAČIJA JOSIPA JURČIČA
Jurčičevo rojstno hišo najdemo na Muljavi. Domačija je urejena kot muzej na prostem. Hišo sestavlja pet opremljenih prostorov:
- črna kuhinja, kjer je gospodinja pekla in kuhala – v njej so bili burkelj, ognjišče, lesena omara, sklednik, žličnik in špajzer, kjer so shranjevali hrano;
- osrednji prostor (hiša), kjer so se greli in spali;
- na drugi strani veže pa sta bila štiblc in klet. Obleke so shranjevali v skrinjah, pod stropom pa so bile posode, v katerih so kisali mleko. Jurčičeva družina je spadala v premožnejši sloj, saj je imela premožno hišo in »tarbenkelj«. To je zidana omarica, kjer so shranjevali dragocene stvari. Meniva, da smo se veliko naučili o Dolenjski in jo zelo dobro spoznali. Četudi je malo deževalo, nam to ni pokvarilo dneva.
Literatura, ki smo jo uporabili pri pripravi referatov:
Krajevni leksikon Slovenije,
Turistični vodič Slovenije,
Lepote Slovenije,
Enciklopedija Slovenije,
Krajevni leksikon Slovenije III,
Kostanjevica na Krki – vodnik,
Kostanjevica na Krki in okoliške vasi,
Kostanjevica in okolica,
Turistični vodič po Dolenjski,
Prospekti,
Internet.
Laura Gričar & Nastja Papler, 7. a
Ptuj, 28. 1. 2009
V sredo, 28. januarja, ob 7.30, smo se učenci 8. razredov zbrali pred šolo. To jutro smo vsi nestrpno pričakovali odhod na tabkoli . ure smo se zbrani posedli na avtobus in se po avtocesti odpeljali proti Ptuju. Dolgo uro in pol smo se vozili, nato pa smo končno prispeli.
Po malici smo se počasi odpravili na Ptujski grad. Sneg nam je nekoliko otežil že tako strmo pot, a nam je na koncu le uspelo priti do gradu. Tam nam je gospa razlagala o nastanku, vzdrževanju in lastnikih gradu. Ogledali smo si zbirko slik, na katerih smo videli številne sultane in njihove noseče žene. Grad je zelo velik, zato smo bili po njegovem ogledu kar malo utrujeni. Ima veliko sob, ki so baročno opremljene. Povsod je veliko okraskov, slik in drugih stvari, ki opozarjajo na to, da je grad v baročnem slogu.
Pozneje smo se sprehodili po mestu Ptuj. Videli smo reko Dravo, mestno hišo in druge znamenitosti mesta, potem pa smo bili že tako utrujeni, da smo se zelo razveselili prihoda avtobusa.
Veselili smo se že Doma Štrk in razporeditve po sobah. Takoj po prihodu smo v sobe odnesli svojo prtljago in odhiteli na kosilo. Ko smo se najedli, je sledil sestanek, na katerem smo spoznali hišna pravila. Predstavila sta nam jih Darja in Vlado, ki sta nam povedala tudi vse o popoldanskih dejavnostih. Sledil je odmor, med katerim smo se pripravili na dolg pohod. Približno okrog treh smo odšli, zato smo se oblekli in obuli, seveda primerno snežnim razmeram. Pohod je trajal dve dolgi uri. Ko smo prispeli na cilj, smo si ogledali najlepši baročni dvorec v Sloveniji. Gospa Suzana nam je razlagala o njegovi zgodovini, nastanku, lastnikih in gradnji. Povedala nam je, da je bil dvorec nekakšen vikend njegovih lastnikov in da so se ti v njem zadrževali v poletnih mesecih. Razlagala nam je tudi o simetriji dvorca, ki je bila zelo očitna. Njegovi leva in desna stran sta čisto enaki, prav tako enkratni pa so tudi francoski parki.
Pozneje smo se odpravili nazaj proti domu in tja prispeli okoli šestih. Pred slastno večerjo smo imeli čas za številne igre in pogovore o najrazličnejših stvareh. Po večerji pa je sledil težko pričakovani spanec.
Lejla, 8. b
Ptuj, 29. 1. 2009
Zjutraj smo morali vstati že ob 7. uri, kar je bilo za nas težko, saj smo pozno v noč razgrajali. Na hitro smo pripravili vse potrebno in ob 8. uri odšli na zajtrk, po njem pa še na sestanek, na katerem smo izvedeli, kaj bomo počeli čez dan. Dejavnost dneva je bil ogled največjega umetnega jezera v Sloveniji.
Toplo smo se oblekli in obuli ter odšli na pot. Ta je bila kar naporna in dolga, vendar nam jo je uspelo premagati, saj smo imeli kondicijo še od včeraj. Učitelj, ki nas je vodil, je bil malce strog in nam ni dovolil zabave, vendar smo se vsaj vrnili vsi živi in zdravi. O jezeru smo izvedeli veliko, najbolj pa smo si v spomin vtisnili to, da ima mulasto dno. Tega obdajajo betonski bloki, ki nimajo stopnic. Zanimivo se nam je zdelo tudi, da ima jezero v poletnih dneh približno 13–14 ºC, kar je sorazmerno malo.
Po vrnitvi domov smo si ogledali dokumentarni film o krajinskem narodnem parku Šturmovci, ki je na Ptuju. Prikazani so bili travniki, ki počasi izgubljajo svojo naravno obliko, saj številne travniške rastline zaradi umetnih gnojil izginjajo.
Po dobrem kosilu, ki smo ga imeli ob 13. uri, je bil na vrsti prosti čas. Tega smo dodobra izkoristili za razgrajanje, da smo pozneje lahko pridno poslušali predavanje o kurentih in orientaciji. O kurentih smo izvedeli kar nekaj strašnih stvari iz preteklosti, pri orientaciji pa smo se naučili uporabljati kompas na zemljevidu. Po koncu učenja smo imeli večerjo, pozneje pa prosti čas, ki pa ni bil ravno prosti, saj smo ga porabili za to, da smo napisali dnevnike in si izmislili predstavitve sob.
Večer je bil kar zanimiv. Poleg tega, da smo brali naše dnevnike, smo se po sobah predstavili s kakšno točko ali dvema. Tako je čas res hitro mineval in kmalu smo se vrnili v sobe, kjer smo se pripravili za spanje.
Maruša, 8. b
Ptuj, 30. 1. 2009
Zjutraj smo se kot običajno zbudili ob 7. uri, le da je bil ta dan drugačen od ostalih, saj smo vedeli, da bomo nocoj spali že doma. Jutranja rekreacija je bila za spremembo pod vodstvom učitelja Boruta, zato je potekala malce bolj umirjeno, pravzaprav je sploh ni bilo. Učitelj nam je namreč raje delil koristne nasvete. Po ''rekreaciji'' je sledil okusen zajtrk, nato pa so nam dali na voljo nekaj prostega časa, da smo spakirali naše stvari in izpraznili sobe.
Malo pred 9. uro smo se toplo oblekli, saj nas je čakal krajši pohod do gozda. Tam nas je učiteljica Nataša poučila o značilnostih Ptujskega polja. Izvedeli smo, da ga na severu obdajajo Slovenske gorice, za katere sta značilna vinogradništvo in sadjarstvo, na jugu vinorodne Haloze, na zahodu sega približno do mesta Ptuj, na vzhodu pa do Ormoža. Leži na levem bregu Drave, ki ga loči od Dravskega polja. Je velika ravnina. Učiteljica nam je tudi pokazala lego vasi, kjer smo se nahajali (Spuhlja).
Nato smo skupaj z učiteljem Borutom raziskovali in spoznavali panonski gozd. Povedal nam je, katera so značilna drevesa (rdeči bor, robinja – po domače akacija, gaber, hrast, lipa, divja češnja, črni topol in več vrst vrb) in podrast (šipek, navadni glog, leska, robida, malinjak, črni trn, črni bezeg, navadna trdoleska in grenkoslad). Ob 13. uri smo se vsi premraženi vrnili v dom, kjer nas je že čakalo kosilo. Kmalu zatem nas je avtobus odpeljal proti Ljubljani.
Tea, 8. b
Na odru smo se
počutili kot pravi igralci, saj je bilo naše občinstvo nad našo uprizoritvijo
zelo navdušeno.
Aleksandra
Slijepčevič, Dragana Gajič,
V ponedeljek, 2. 2.
2009, smo se učenci, ki sodelujemo pri gledališkem krožku, odpravili v Gledališče
za otroke in mlade, kjer smo si ogledali predstavo Itak Maži. Zgodba govori o
enajstletniku, ki je zatreskan v punco Sanjo in ima petletnega brata Piksija,
šestnajstletno sestro Iuzi in mamo Alenko, ki kar naprej primerja ljudi z
živalmi. Npr. ovca zmešana, črviček mali, krava nora … Maži je v bistvu
pripovedovalec, ostali pa skupaj z njim prikažejo dogodke, ki so samo spomini.
Na koncu smo imeli še pogovor z igralci. Predstava mi je bila zelo všeč in je
bila tudi smešna.
Svit Komel, 6.a
Obiskali smo Etnografsi
muzej. Ogledali smo si stalno zbirko in delavnico tkanja.
Tam smo se učili
tkati. Tega še nisem nikoli videl. Bilo je težko. S čolničkom sem moral iti
skozi niti v levo in desno. Pri tem je moj pomagač Alen dvigal in spuščal
leseno napravo, da sem lahko dajal čolniček skozi niti. Natkal sem si lepo
zapestnico.
Janez Novak, 4. b
V petek, 13.2.2009
ob 8.30 smo učenci od prvega do petega razreda imeli lutkovno predstavo.
Govorila je o
Francetu Prešernu. Nekateri so se celo smejali. Nastopali so Janez Skobe,
Osel, Žaba, Maček,
Petelin, Učitelj,.. Janez Skobe je igral v dveh vlogah. V vlogi pretepača in v
vlogi prijaznega fanta. Fant pretepač ni maral Franceta Prešerna. Svoje
prijatelje zjutraj sploh ni pozdravil, pač pa jih je kar na gobec. In na koncu
se je pretepaški fant poboljšal
In začel hoditi v
šolo in se pridno učiti.
Bruno Čeferin,
V sredo, 21.1.2009,
smo učenci višjih razredov odšli v Cankarjev dom, kjer smo si ogledali
predstavo. Pred predstavo pa so nas igralci posneli in nas spraševali o modi in
o oblekah ter seveda o glasbi. Potem smo prišli v dvorano, kjer smo se udobno
usedli in predstava se je začela. Zelo smo se zabavali.
V četrtek, 21. 1. 2009,
smo šli v Cankarjev dom in si ogledali predstavo Dogaja.
V igri so
nastopali trije igralci. Najprej sta se pogovarjala fant in punca. Potem sta
čudno plesala. Tretji je potem zarapal pesem, katere naslov je najbrž Dogaja.
Imeli so odličnega DJ-a. Potem so povprašali publiko, kaj bi se zgodilo doma,
če te ne bi bilo ali pa če bi se naenkrat čisto spremenil. Za vsak prizor so
uporabili drugačne majice in v vseh primerih so zadeli obnašanje staršev in
otroka. Na koncu so iz ozadja prileteli baloni in vsi smo jih stiskali in
pokali.
Delavnica je imela
tri dele. Najprej sta kustosinji povedali, kako so Rimljani živeli, kakšne
stavbe so imeli, govorili sta pa predvsem o Emoni. Nato smo pogledali nekaj
replik, kot so povoščena tablica za šolo, omačnica,… V tretjem delu smo učenci
odigrali igro Marcus bo star 16 let. 16 let pa zato, ker Rimljani takrat
postanejo polnoletni.
Bruno Čeferin, 5.a
Učiteljica
V vsakem razredu imamo
tudi poseben koš za papir, pred zbornico pa zbiralnike za zamaške, baterije in
tonerje.
Da učencem
Osnova je bila
šestkotna kartonska škatla, ki smo jo kaširali s časopisnim papirjem in lepilom
iz moke in vode. Nato smo dodali oči, usta in nos iz vate. Naredili smo tudi
pokrove in vse skupaj živahno pobarvali.
Koši so postavljeni
v avli v 2. nadstropju šole.
Bruno Čeferin,