Otroški bazar 08
V šolskem letu 2008/09 smo že tretje leto zaporedoma dejavno sodelovali
na Otroškem bazarju. Na prireditvi, ki je potekala od 11. do 14.
septembra na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani, se je naša šola
predstavila z mednarodnim projektom Evropska vas, izvedenim v šolskem
letu 2007/08. Predstavili smo Belgijo, njene kulturne in geografske
značilnosti, običaje in navade, kulinariko … Stojnico so krasili
predstavitvena plakata o Belgiji, kolaži znanega belgijskega dečka
Manneken-Pisa in papirnati smrkci. Dogajanje smo popestrili s filmčki s
prireditve Evropska vas in z ritmi naše šolske himne Smrekarija.
Pripravili smo tudi čokoladnico, kjer smo kot promocijsko darilo
ponujali čokoladne praline, ki so se topili v ustih mladih in malo manj
mladih obiskovalcev. S predstavitvijo projekta smo obiskovalcem želeli
približati značilnosti ne tako oddaljene Belgije.
Mojca Dremelj Blažon
V četrtek, 6.9. 2007, smo se zbrali pred šolo. Potovalke smo naložili v avtobus in se vkrcali. Pomahali smo staršem in avtobus je odpeljal. Med potjo smo se ustavili in pojedli malico. Od postanka smo imeli le še malo. Ko smo prispeli, smo odhiteli v sobe in razpakirali. Pojedli smo kosilo. Čez nekaj časa smo se odpravili k bazenu, kjer so učitelji preverili naše znanje plavanju. Takoj po plavanju smo šli kupit razglednice. Tam so si nekateri kupili tudi sladoled. V domu smo imeli veliko prostega časa, ki smo ga izkoristili za razne igre. Po igrah smo se namestili v dom in pojedli večerjo. Imeli smo šmoren. Po večerji smo se zabavali ob plesu. Ples je trajal približno uro in pol. Nato smo odšli spat.
Peter in David, 5.a
Petek, 7.9.2007
Po zajtrku smo imeli jutranjo učno uro, pri kateri smo svojim staršem napisali razglednice. Ko se je učenje končalo, smo se odpravili na plavanje. Tam smo po skupinah šli v vodo. Takoj, ko smo prišli v vodo, se nam je zdela zelo mrzla. Po kosilu smo se pripravili za popoldansko plavanje. Proti večeru smo imeli učno uro, pri kateri smo ugotavljali, kje je potekala naša pot do Zambratije. Za večerne dejavnosti smo odigrali medrazredno tekmovanje v med dvema ognjema. Polni novih vtisov smo odšli spat.
Peter in David, 5. a
Sobota, 8.9.2007
Že takoj po zajtrku smo se vkrcali na avtobus, ki nas je odpeljal v Umag. Takoj, ko smo prišli na pomol, smo že videli rdeči katamaran, s katerim smo se peljali. Vsi smo se veselili te preizkušnje in smo nestrpno čakali na izlet. Ko smo stali pred katamaranom, smo videli, da ladja ni bila velika. Ko smo prišli v notranjost, se nam je ladja zdela večja. Ugotovili smo, da je ladjica imela na dnu okna, skozi katera smo pozneje videli dno. Nato se je izlet začel! Motorji so vžgali in ladja je izplula s pristanišča. V spodnjem delu smo si ogledali morski svet. Vozili smo se okoli 2 uri. Na ladji smo imeli tudi potapljača, ki nam je kasneje prinesel pokazat morsko kumaro, morskega pajka, belega ježka in dva morska polža. V zgornjem delu ladjice smo si z daljnogledom lahko ogledali obalo. Izlet se je vsem zdel kratek. Potem smo nadaljevali dan...
Peter in David, 5. a
Nedelja, 9.9. 2007
Po zajtrku smo imeli učno uro na plaži. Učili smo se o temperaturi. Po končanem pouku smo se vrnili v dom in se pripravili za na plažo. Na plaži smo plavali in se zabavali. Za kosilo je bil dunajski zrezek in krompir. Po kosilu smo imeli prosti čas, nato pa smo spet odšli na plažo. Na plaži je bilo vsem zelo všeč. Nekateri smo se zabavali na velikih valovih, drugi so izdelovali zapestnice iz školjk. Vsi pa smo se peljali s kanuji. Vsem je bilo všeč. Naredili smo majhen sprehodek in šli na sladoled. Potem pa se nam je že kar mudilo na večerjo. Po večerji nas je s svojim obiskom presenetil čarovnik Tedi. Pokazal nam je vrsto čarovnij, pri katerih smo zelo uživali. Dan se je končal in tako smo utrujeni popadali v posteljo in zaspali.
Peter in Jan, 5. a
Ponedeljek, 10. 9.2007
Napočil je težko pričakovan trenutek. Na ta dan smo izvedli preizkus za bronastega, srebrnega in zlatega delfinčka. Najboljši plavalci pa so se pomerili še v hitrostnem plavanju kravla in prsno. Tekmovanje je bilo prav zares vznemirljivo.
Utrujeni smo dočakali zaključni večer, ko so nam plavalni učitelji podelili osvojene diplome.
Na svoje pridobljeno znanje smo bili zares ponosni.
Slikovni utrinki iz Zambratije
V četrtek, 20.9.200, je bil čudovit sončen dan. Medtem ko so se naši sošolci pridno učili za šolskimi klopmi, smo se mi zabavali med vožnjo v Fieso. Kdo smo mi? Zasluženi športniki naše šole, oziroma tisti učenci, ki smo večkrat zastopali šolo na športnih tekmovanjih in dosegli odlične rezultate.
Dan smo začeli s kratkim sprehodom ob obali do Pirana, kjer smo si ogledali Pomorski muzej in prečudovit Tartinijev trg. Tam smo malicali in imeli 45 minut prostega časa za ogled Pirana. Nato smo se z avtobusom odpeljali proti Portorožu, kjer smo se kratkočasili na peščeni plaži in lovili zadnje sončne žarke. Kasneje smo si ogledali teniško tekmo med posameznicami, nato pa še med dvojicami. Žal nam je bilo, da je naša igralka Katarina Srebotnik nastopala bolj pozno popoldne, ko smo se morali odpraviti domov. No, izleta je bilo konec, toda ne še čisto. Bila je še zabava v avtobusu na poti domov.
Naslednji dan pa so nas že spet čakale knjige. Zelo nama je bil všeč tak izlet in želiva si, da bi ga še kdaj ponovili.
Pia in Gala
V petek, 5. 10. 07 smo obiskali Narodno galerijo. Razdelili smo se v štiri skupine. Eno skupino je vodila kustosinja, drugo naša razredničarka Mojca Dremelj, tretjo pa naša šolska psihologinja. V naši skupini so bili trije fantje in pet deklet.
Ob ogledovanju smo pričeli z reševanjem delovnih listov, ki so nam jih dali ob prihodu. Fantje, jaz, Erik in Nik, smo na hitro skicirali risbo ter reševali dalje. Tako smo bili zelo uspešni. Najbolj zanimiva kipa sta bila st. Florijan in st. Barbara.
Kustosinja nam je povedala, da legenda pravi, da je oče st. Barbare zaprl svojo hčerko v stolp, ker se je hotela krstiti. Nato je v njeno sobo na vrhu stolpa prišel zdravnik, ki je bil duhovnik pod krinko, ter jo krstil. Njen oče je bil tako jezen, ko je to izvedel, da jo je usmrtil. Čez nekaj časa so jo naredili za svetnico.
St. Florijan je zaveznik gasilcev. Kip prikazuje st. Florijana kako gasi grad.
Najbolj všeč sta mi bili risbi Riharda Jakopiča in Ivana Groharja: Križanke v jeseni in Škofja Loka v snegu. Naša skupina je prva rešila delovne liste in smo počakali še ostale, da so jih rešili.
Potem smo se odpravili na avtobusno postajo in se z enko odpeljali nazaj v šolo.
Svit Komel, 5.a
V ponedeljek, 8. 10. 07 smo obiskali Mestni muzej Ljubljana. Spremljala sta nas učiteljica Irena Kerin in Janko Mesarič. Z nami sta odšla tudi peti in sedmi razred.
Ko smo prispeli, nas je v muzeju pričakala naša vodička Sanja, ki nam je zelo podrobno razkazovala materialne in pisne vire muzeja, npr. originalno ogrlico, ki jo na prireditvah nosi mestni župan, stare kamnine, lutke, stare avtomobile, luknjo, ki sPREDAVANJE O VARNI RABI INTERNETAo jo naši predniki imenovali kot za kanalizacijo, stare listine, zemljiške knjige itd.
V muzeju smo dobili učne liste, ki smo jih pridno reševali. Arhivarji, ki strokovno opravljajo svoje delo, so zelo natančno zaščitili izkopanine in najdbe. Pri ogledu so nas spremljale tudi študentke Katarina, Maja in Špela.
Ko smo prehodili ves muzej, smo se zahvalili za prijetno povabilo in se vrnili nazaj v šolo. Meni je bil kulturni dan izredno všeč, ker sem dobila veliko novih in zanimivih informacij.
Nastja Papler, 6.a
V torek, 25. 9. 2007, smo imeli športni dan. Šli smo na Šmarno goro.
Pot navzgor je bila naporna. Na tleh je bilo veliko vej, listov in želodov. Bilo je tudi veliko korenin in kamnov, zato si moral paziti, da se ne spotakneš. Pogosto smo se ustavljali, da smo se odpočili in se odžejali.
Z vrha Šmarne gore se je lepo videla Ljubljana. Z daljnogledom smo lahko opazovali hiše, avtomobile in ljudi. Po daljšem počitku smo se odpravili navzdol. Sedaj je bilo lažje hoditi. Vseeno smo morali biti še vedno previdni, kajti bilo je zelo strmo.
S postajališča smo se z avtobusom odpeljali domov. Bilo je zabavno, vroče, veselo in naporno. Zaradi utrujenosti sem ta dan zgodaj šla spat.
Anja Kolenc, 5.b
KOLIKO UČENCEV JE PRIJAVLJENIH NA PROJEKT?
Približno 20.
KOLIKO OTROK JE V TREH LETIH ODKAR IZVAJATE PROJEKT, SODELOVALO?
Približno 40.
ZAKAJ STE SE ODLOČILI ZA PROJEKT?
Ker je del pouka na fakulteti.
KAJ STE DANES POČELI?
Najprej smo se spoznali nato pa smo se igrali razne igre.
KOLIKO ŠTUDENTK SE JE UDELEŽILO PROJEKTA?
18 študentk in 1 študent.
ZAKAJ NE VEČ ALI MANJ?
Ker je to dovolj.
ALI JE ŠTEVILO ŠTUDENTK POVEZANO S ŠTEVILOM UČENCEV?
Vsak študent ima svojega varovanca.
KOLIKO RAZREDOV SE JE UDELEŽILO PROJEKTA?
7. a, 8. b in še en razred iz druge šole.
KAKŠNE REZULTATE STE PRIČAKOVALI PREDEN STE PRIŠLI NA NAŠO ŠOLO?
Pričakovale smo zavzete učence.
NAŠTEJTE DEJAVNOSTI, KI JIH BOSTE POČELI V NADALJEVANJU PROJEKTA?
Šport, socialne igre, ustvarjalne delavnice, tabor in še nekaj dejavnosti za katere še nismo čisto prepričani ali jih bomo organizirali.
Lenart Kirbiš, 7. a
Svet Evrope je leta 2001 razglasil 26. september za Evropski dan jezikov. Letos smo ga obeležili že sedmič, tudi na naši šoli. To je priložnost, da se zavemo evropske jezikovne raznolikosti, da se spoznamo z jezikovnimi in kulturnimi posebnostmi narodov, s katerimi si delimo Evropo, da se zavemo pomena znanja in učenja jezikov, ne samo v šolskih klopeh, ampak skozi vse življenje.
V preteklih letih smo na ta dan preučevali posebnosti angleščine, se ukvarjali z rimami, pesmicami in jezikovnimi ugankami v tem jeziku.
V letošnjem letu pa smo se posvetili slovenščini, ki je zdaj enakopravni del evropske mreže jezikov. Sprejeli smo pobudo, ki je prišla od Sveta Evrope (http://www.ecml.at/edl/favword.asp) in se posvetili iskanju zakladov v maternem jeziku. Sprožili smo akcijo iskanja najljubše slovenske besede. Učenci so imeli čas, da izberejo tisto besedo, ki jim največ pomeni, se jim zdi kakorkoli posebna ali nenavadna, skratka, ki njim osebno veliko pomeni – je torej njihov zaklad.
26. septembra so učenci svojo besedo odložili v našo jezikovno škatlo in že dan kasneje sva se oba mentorja podala v iskanje našega jezikovnega zaklada. Pridno sva preštela in uredila vse besede in tukaj so rezultati našega iskanja.
Beseda, ki je našim učencem in učenkam najljubša, je beseda LJUBEZEN. Sledijo ji besede DRUŽINA, PRIJATELJSTVO, SREČA.
Še posebej ponosni smo bili letos na čudoviti poster, ki so ga "zelo v stilu" izdelale učenke 9. razredov pod mentorstvom Kristine Kompan.
Boštjan
Kuljič
Najprej smo si ogledali ostanke rimske civilizacije. Nato smo šli v prostor s starimi predmeti. V sobi s knjigami smo prebrali eno stran Brižinskih spomenikov in na učni list vpisali podatke o Primožu Trubarju. Nato smo si šli ogledat star avto, slike pomembnih ljudi in stara oblačila. Na koncu smo si ogledali še originalno županovo verigo.
Ko je bilo ogleda konec, smo se odpravili nazaj v šolo. V muzeju mi je bilo zelo všeč, še posebej ostanki rimske civilizacije.
Artur Melanič 6.A
8. oktobra 2007 smo imeli učenci 7., 8. in 9. razreda prvi kulturni dan. Ko smo prišli v šolo, smo pojedli malico, potem pa smo šli na avtobus. Ta nas je peljal v mesto. Do Mestnega muzeja Ljubljana smo hodili približno deset minut. Tam sta nas pričakali prijazni kustosinji, potem pa smo v garderobi odložili nahrbtnike in jopice. Dobili smo svinčnike, podloge in delovne liste, ki smo jih izpolnjevali ob ogledu razstave Obrazi Ljubljane.
Najprej smo si ogledali predmete, razstavljene v prostoru namenjenem zgodovinskim obdobjem. Potem smo odšli v prostor s knjigami. Tam smo videli faksimile Brižinskih spomenikov, ki so nastali okoli leta 1000. So najstarejši ohranjeni zapisi v slovenščini. Potem smo poiskali knjige Primoža Trubarja. Njegovi knjigi Katekizem in Abecednik sta prvi slovenski tiskani knjigi. Izšli sta leta 1550. Trubar je bil protestant oziroma reformator, ki se je zavzemal za to, da bi vsi lahko brali Sveto pismo v slovenskem jeziku. Umrl je v izgnanstvu. Potem smo odšli še v sobo, v kateri nas je čakala uganka:
- V vitrini visi in se razkošno blešči,
marsikateri Ljubljančan si jo nositi želi.
S kamenčki v barvah slovenskih zastav
ponosno jo nosi župan vsak »ta prav«.
Ugotovili smo, da gre za županovo verigo.Ta je simbol mesta, narejena iz zlata, dragih in poldragih kamnov. Je v barvah slovenske zastave.
Na koncu smo se odpravili v klet, kjer smo videli ostanke rimskih cest, kanalizacij itd. Vrnili smo podloge in svinčnike ter odšli do avtobusne postaje. Od tam smo se z avtobusom vrnili nazaj v šolo.
Ines Hrovat, 6. A
Obiskali smo Kostanjeviški samostan z drugim največjim arkadnim dvoriščem v Evropi, razstavo Janeza Boljke v njem in gotsko, kasneje baročno cerkev, v kateri je bila moderna likovna razstava. Videli smo tudi forma vivo.
Ogledali smo si novomeški zgodovinski muzej, kjer smo dobili orientacijske učne naloge za ogled Novega mesta. Na poti smo odkrili rojstno hišo Božidarja Jakca, Jakčev dom, v katerem so razstavljena njegova dela, na trgu pred mestno hišo stojita spomenik Janezu Trdini, našemu pisatelju Bajk in povesti o Gorjancih, in spomenik Dragotinu Ketteju. Na trgu stoji vodnjak z vklesanimi pozlačenimi Kettejevimi verzi iz pesmi Na trgu. V stalni zbirki v pokrajinskem muzeju smo si ogledali izkopanine iz obdobij starega veka in rimske dobe: orožje, orodje, nakit, glinene in železne posode ter pripomočke za izvajanje takratnih obredov.
Ob plavžu na Dvoru, ki je obnovljen ostanek železarne, je stala spominska tabla, s katere smo izvedeli, da je bila železarna na Dvoru najprej le navaden plavž, v katerem so talili železovo rudo in izdelovali razne manjše in najzahtevnejše železne izdelke, nato pa so jo spremenili v železarno, v kateri so se ukvarjali z masovno proizvodnjo izdelkov. Propadla je zaradi konkurence in pomanjkanja rude.
Na domačiji Josipa Jurčiča na Muljavi, ki jo je postavil Jurčičev ded leta 1826, smo videli muzej na prostem (skansen). K domačiji sodi vodnjak - štirna, hlev, kozolec - toplar, čebelnjak, kašča. Hiša sodi med premožnejše kmečke hiše, grajena je namreč iz kamna, streha je slamnata. Notranji prostori so: črna kuhinja z ognjiščem in pripomočki, hiša, kjer sta spala oče in mati, v njej pa je krušna peč, mentrga, bogkov kot, miza s klopjo, kamra, v kateri so spali otroci, štibelc, ki so ga oddajali čevljarju in so v njem razstavljen čevljarski pripomočki. V hiši je še vinska klet in shramba ter literarna soba, v kateri so razstavljena literarna dela. Videli smo tudi Krjavljevo kočo, ki je veliko manjša in lesena, z majhnim hlevom za kozo Lisko. Tam je tudi letno gledališče, na katerem igrajo Jurčičeva dela.
Ekskurzija nam je bila všeč, ker smo se veliko naučili in zabavali.
Lenart, Pia in
Gala, 7. a
Ob dnevu živali je na naši šoli potekala 3. razstava hišnih ljubljenjčkov. V spodnji šolski avli so učenci pod vodstvom učiteljice Tanje Belič in učencev biološkega krožka razstavljali svoje hišne ljubljenčke. Učenci so prinesli veliko živali. Mačke, pse, miši, skakače, veverico, ribe, želve ter celo kačo iz biološke učilnice.
Vsi obiskovalci in učenci nižjih razredov so bili zelo zadovoljni z razstavo in nam predlagali, naj jo izvedemo še kdaj. Učenci biološkega krožka smo se odločili, da bomo izvedli velike predstavitve šolskega vivarija za nižje razrede.
Člani krožka želimo, da bi ta dan ostal tradicija na naši šoli.
David Hudnik 9.b
Učiteljica
nam je povedala, da se
bomo zabavali v torek, 18. decembra 2007,
Svit Komel, 5. a
Za začetek smo se vsi učenci predstavili in povedali kaj počnemo v svojem prostem času. Program smo nadaljevali s prepevanjem in deklamacijo angleške pesmi. Dogajanje smo popestrili z dvema dramskima igrama. Za eno od teh sem besedilo napisal kar sam. Naslov igre je Božična zgodba. Celoten program je popestril tudi naš sošolec, ki je na harmoniko zaigral kar lepo število pesmi. Vsekakor velja omeniti Odo radosti, Golica in še in še. Uprizoril nam je mini harmonikaški koncert.
Svojim staršem pa nismo pozabili izreči novoletnih želja. Za veselje v prihajajočem letu smo na koncu zapeli še pesmico Jingle Bells.
Starše so že bolele roke od ploskanja in vsi so bili navdušeni. Navdušenja pa nismo skrivali niti sami učenci, kajti veseli smo bili, da smo lahko tako kulturno počastili in s tem presenetili svoje starše.
Svit Komel, 5. a
V četrtek, 15. 11. 07, smo imeli v 5. a razredu tehniški dan. Izdelovali smo »punčke iz cunj«.
Najprej smo punčko napolnili z vato, nato pa zašili puščeno luknjo, skozi katero smo punčko napolnili s polnilom. Potem smo jo oblekli in ji dodali okraske. Z lasmi smo imeli največ težav. Učiteljica nam jih je pomagala odpraviti. Dodali smo jim še oči, nos in usta. Ko so punčke dobile svoj obraz, se nam je zdelo, da so oživele. Učenci smo si pri delu tudi pomagali. Mislim, da so naše punčke vredne občudovanja.
Na koncu tehniškega dne smo izbrali punčko, ki jo bomo poslali na Unicef, kjer jo bo nekdo kupil. Tako bo naša punčka rešila otroka iz Afrike, ki mu bo omogočeno cepljenje poroti petim nalezljivim otroškim boleznim.
Z izdelavo »punčke iz cunj« smo tako naredili dobro delo. Razstavo naših punčk si lahko ogledate v šolski avli.
Zdravo, spet jaz (Tilen). Danes vam bom povedal, kaj mi je bilo najljubše in kaj mi je bilo najslabše na šolski predstavitvi v petek. Z letom 2007 smo se na naši šoli poslovili tako, da se je vsak razred od 6. do 9. predstavil z eno točko. Prireditev je potekala v šolski telovadnici.
Najbolj všeč mi je bilo, ko smo gledali filma, ki ga je posnel 7. a razred. S filmom so prikazali najrazličnejše čarovniške trike ter likovne utrinke naše šole. Prav zares so se učenci omenjenega razreda potrudili.
Zanimiva popestritev je bil tudi ples, ki so ga izvedla dekleta iz 6.B razreda.
Tilen Turk, 6. b
V četrtek, 20. 12. 2007, smo imeli učenci od 1. do 5. razreda kulturni dan. V kulturnem domu Črnuče smo si ogledali musikel Pika Nogavička.
V šoli smo se zbrali ob 9 uri. Tam smo imeli generalko za novoletno predstavo za starše . Po generalki smo pojedli malico in odšli z avtobusom v kulturni dom Črnuče. Tam smo sedli vsak na svoj sedež in predstava se je začela. Musikel je uprizorila plesna šola Mojce Horvat. Na začetku predstave so bile plesalke v valjih in z njimi plesale. Prišla je Pika Nogavička in za čela plesati. V igri so nastopali: Anica, Tomaž, oče, policista, roparja, plesalke, ki so imele več vlog in Pika Nogavička. V predstavi je plesala tudi Petrova sestra Ajda. Ko je bilo predstave konec, je Pika Nogavička prišla in dajala gledalcem balone. Ko smo prišli v šolo, smo takoj odšli domov.
Predstava mi je bila všeč, le malo kratka je bila. Upam da bomo obiskali še veliko takih kulturnih predstav.
Jan Mustavar 5. a
15.
1. 2008 ob 11.30 se je 5 naših učencev (Katarina
Šavs, Katarina Gomboc, Lučka Žnidarčič, David Hudnik in
Tadej Pliberšek) - devetošolcev, ki sodelujejo v
projektu Dobre vesti iz naše šole in
našega mesta, v računalnici pogovarjalo s pomočjo Skypa s 5
učenci OŠ Ledina in njihovo mentorico Ljubico Kosmač.
Spoznavali so novo komunikacijsko orodje (Skype), se spoznavali med
seboj, se pogovarjali na temo zabava in prosti čas (tema
letošnjega parlamenta). Na začetku malo zadržani so se kmalu
sprostili in izrabili vse možnosti, ki jih nudi Skype (pisno, ustno in
vidno komunikacijo). Ugotovili smo, da Skype omogoča živo osebno
komunikacijo in je seveda varčevalen. Nekaj tehničnih problemov ni
izostalo: motnje na zvezi zaradi preobremenjenosti omrežja in
pomanjkanje kamer. Dogovorili smo se, da bomo drugič organizirali pravo
konferenco na določeno temo s pomočjo tega programa.
Mentorji,
ki smo sodelovali pri srečanju: Mira Gregl Hrstič, Irena Kerin in
Matjaž Pajk.
Mentorica
Dobrih vesti
Mira
Gregl-H.
V ponedeljek, 4.2.08, smo šestošolci odšli v zimsko šolo v naravi, ki smo jo preživeli v Planici.
Ko smo prispeli, smo si ogledali sobe, ki so bile zelo lepe. Svoje obleke in stvari, ki smo jih potrebovali, smo zložili v omare in se odpravili na popoldansko kosilo. Po kosilu smo imeli počitek, ki je trajal približno eno uro.
Prvi dan se je vsem zdel zelo pust in dolgočasen, ko pa smo odšli na smučišče, smo se vsi premislili. Učitelji so nas razdelili v tri skupine. Tretja je bila najslabša, saj ti učenci še nikoli niso stopili na smuči ali pa jim ta šport ne gre najbolje od rok. Druga skupina je bila skoraj tako dobra kot prva, samo da je imela prva skupina malo bolj zahtevnejše vaje za izboljšanje smučarske tehnike. Spoznali smo veliko novih učiteljev, to so bili Lojze, Grega, Miha, Luka in Matej. Zdeli so se mi malo preveč strogi in »tečni«. Z nami so teden preživljali tudi gimnazijci, ki so prišli iz Velenja. Že drugi dan smo odšli na najbolj obiskano in znano smučišče v Sloveniji, Kranjsko Goro. Proge so bile strme in tisti učenci iz druge in prve skupine smo lahko odšli na najbolj strmo progo »Vitranc«.
Vsi učitelji so se trudili, da bi se imeli lepo, zato so nas peljali v Tamar. Razkazali in poimenovali so vse gore, ki samo jih videli med potjo ter nam povedali, da je kar osem skakalnic v celotni Planici. Naučili so nas izdelovati igluje, smučati in teči na tekaških smučeh. Na pogled se ta šport zdi zelo preprost, ko pa ga preizkusiš, si že naveličan od padcev.
Zadnji dan smo imeli zaključni večer, ki smo ga pripravili učenci. Pripravili smo kulturni program in s tem se je končala naša nepozabna zimska šola v naravi. V petek smo se odpravili nazaj domov in s sabo samo odnesli lepe spomine.
Foto utrinki
Nastja Papler, 6.a
Večer je. Sedim za računalnikom. Ura je osem. Minute postanejo sekunde in devet je kot bi mignil. Mama me nažene spat, ker bom moral naslednje jutro vstati spočit. Končno ji uspe. Moje misli se obrnejo na jutrišnji odhod in takoj zaspim. Naslednje jutro se zgodaj zbudim in upam, da bo kaj dobrega za pod zob. Začnem kihati na vse pretege. Mama me vpraša, če sem v redu, ker sem že sinoči smrkal. »Ja,« ji rečem, »v redu sem!« Ampak ne mine prav veliko časa, da si premislim.
Malo mi je slabo in trese me mraz. Mama me znova vpraša, kako je z menoj, a tokrat bolj zaskrbljeno. Tudi jaz ponovim svoj odgovor, a tokrat manj prepričljivo. Potem pa se ponovi nočna mora lanskega leta.- Zvije me v trebuhu in opotečem se na stranišče. Ne, ne bo me prav kmalu ven! Kar pojdite! Uživajte na morju! Jaz, žal, ne morem z vami. V mislih že maham odhajajočemu avtobusu. Z roko podprem glavo in začutim, da mi čelo gori kot kres. Rečem mami, naj preveri. Čutila je ogenj tako kot jaz, za tem pa …
No, moje bivališče sta bila kavč in stranišče. Veste zakaj stranišče? Ne, ni moj najljubši kraj.
Hrana bi vas zanimala? Prva dva dneva ribano korenje in narezane banane. Toda počakati je treba, da koščki počrnijo. Najbrž ne bi bili na mojem mestu. Sobota in nedelja sta se izboljšali (samo sobota, bi rekel). S soboto so prišle v poštev knjige in malo računalnika, tudi malo drugačne hrane – kakšen jogurt poleg riža na vodi. Nedelja je najprej veliko obetala, dokler me ni začela mučiti glava z glavobolom (in to zelo bolečim). Mislil sem, da je z mano konec, a prišel je moj sicer najmanj ljubljeni dan, moj sovražnik – ponedeljek, ki pa je bil tokrat kot nekakšen »dan ljubezni« - ozdravel sem. Lahko sem šel celo malo ven. Mislil sem že iti v šolo v naravi, vendar bi še tisti dan, ko bi bil tam, pol stvari najbrž ne mogel početi. Počutil bi se kot riba na suhem. No, prišel je torek in zvečer sem si mislil: »Samo še zaspim, pa je konec tega 'brez vsega'.« In tako je tudi bilo. Zjutraj sem šel v šolo in učiteljica nam je dala veliko naloge.
Ja, kaj pa moja mnenja!?
Najbolj mi je bilo všeč? Hmm… Nič.
Najmanj všeč? To, da je bilo zunaj sonce, da sem zamudil vse skupaj. Kaj? Najbolj me jezi, da nikoli ne bom vedel, kaj. To so moji občutki.
Svit Komel, 5. a
Zadnji dan v šoli pred novoletnimi počitnicami nas je obiskal dedek Mraz.
Prvo šolsko uro smo odšli v avlo, kjer smo učenci 5. a razreda zaigrali igro z naslovom Božična zgodba. Učencem je bila predstava zelo všeč. Bili smo kot od dedka Mraza »pomočniki«, zato smo na koncu učence obdarili z bonboni. Ko je prišel dedek Mraz, smo se ga zelo razveselili. Povedal nam je svojo zgodbo, kaj se je zgodilo med potjo, ko je prihajal na našo šolo in zgodbico o škratih. Odšli smo v razrede in čakali dedka Mraza v razredih, da nas obišče. Ni nas obiskal, ker smo že veliki otroci ali pa ni imel časa, ker je moral obiskati še druge otroke.
Dedku Mrazu ne zamerim, ker vem, da mora obiskati veliko drugih otrok in da mora priti do svojih srnjakov, da ne bi prezebli.
Jan Mustavar, 5. a
V četrtek, 24. januarja 2008, smo imeli učne delavnice o Rimljanih. Iz Mestnega muzeja Ljubljana sta na našo šolo prišli kustosinji. Pokazali sta nam slike – tloris Emone, načrt Emone itd. Povedali sta razne zanimivosti o Rimljanih, za nekatere izmed njih smo že slišali. Pripravili sta nam razstavo predmetov, ki so jih uporabljali Rimljani. Prinesli sta jih v 'kovčku'. Ti primerki seveda niso bili pravi, ampak kopije – ponaredki. Najbolj zanimiva je bila voščena tablica, na katero so pisali otroci. Tudi mi smo nekaj napisali nanjo. Na koncu smo zaigrali igrico Marcus je dopolnil 16. let. Za Rimljane je bilo značilno, da so pri 16. postali polnoletni. Kustosinji sta izbrali deset učencev in jih oblekli v toge, ogrinjala in razne plašče. Odigrali smo kratko igro, naša učiteljica pa je vneto slikala. Bilo je zelo zabavno in zanimivo.
Svit Komel, 5.a
V ponedeljek, 11.2.08, smo se odpravili v Maribor na osnovno šolo Tabor II, da bi uprizorili naši dramski predstavi, Smetanovi kolački in Božična zgodba, katere avtor sem jaz. Zjutraj, deset do sedmih, smo pričeli z našo dogodivščino. Najprej smo pobrali učence iz OŠ Ledina, ki so prav tako imeli dve predstavi. Vozili smo se dve uri in pol. Med potjo smo imeli postanek za malico.
Nazadnje smo le prispeli do osnovne šole Tabor II v Mariboru. Organizatorka prireditve nas je prijazno sprejela. Odšli smo v eno izmed učilnic , kjer smo se preoblekli v naše kostume in odigrali Božično predstavo. Z odra smo odšli z velikim aplavzom. Na vrsto je kmalu prišla igra Smetanovi kolački. Tudi to igro smo odlično odigrali.
Poleg tega, da smo se preizkusili kot igralci, smo si ogledali tudi, kako uspešni so učenci druge šole.
Po končani prireditvi smo se odpeljali v Ptuj, kjer smo obiskali Ptujski grad. Ogledali smo si orožarno, nosilnico za plemiške gospe, sobe graščaka in njegove žene in razne predmete, ki so jih uporabljali v tistem obdobju. Po ogledu smo se nasitili ob pici in čokoladnih palačinkah. V Ptujske toplice smo odšli po učence in učitelje iz osnovne šole Ledina in se se odpeljali proti domu. Z izbuljenimi očmi in črnimi podočnjaki smo končno stopili na domača tla. Vrnili smo se domov. Ta dogodivščina mi bo za vedno ostala v spominu.
Svit Komel, 5. a
Na poti domov smo se veliko smejali, zato nam je pot hitro minila.
Jan Mustavar , 5. a
Športno-naravoslovni tabor za prvošolce smo od 11.-13. februarja izvedli v CŠOD Medved na Medvedjem Brdu. Prisotnih je bilo 25 učencev 1. A in 1. B razreda ter učiteljice Nada Hobel, Anica Kepic in Kristina Kern. V treh dneh smo okušali prelepo okolico doma, se družili s hišnimi ljubljenčki in živalmi na kmetiji.
Za tek na smučeh ni bilo dovolj snega, našli pa smo primeren kotiček za sankanje. Z lepimi vtisi se smo se vrnili v mesto.
Vodja tabora Kristina Kern
Prostovoljstvo je delo, ki ga opravimo po lastni želji in zato ne zahtevamo plačila.
Ekipa prostovoljcev, ki je obiskala našo šolo se imenuje sadeži družbe. Prostovoljci te organizacije prostovoljno pomagajo DRUŽINAM V STISKI, BEGUNCEM, socialno šibkim družinam in še drugim, ki potrebujejo pomoč. Pomembno pa je to, da prostovoljci opravljajo svoje delo brezplačno.
Matevž Obštetar, 5. b
V sredo, 13.2. 2008, smo imeli učne delavnice o prostovoljstvu. K nam je prišel prostovoljec Jaka in skupaj z njim smo se pogovarjali o prostovoljnem delu. Ta fant je prihajal iz organizacije prostovoljcev, Sadeži družbe. Na začetku smo si podajali žogico in tisti, ki jo je dobil, je moral povedati asociacijo na temo prostovoljstva. Ko smo s tem končali, nam je Jaka povedal, da vedno pomagamo tistim, ki pomoč potrebujejo. Rekel nam je, da lahko tudi mi pomagamo komurkoli. Na koncu ure nam je razdelil prospekte in kazala.
Spoznal sem, kako lahko pomagam drugim ljudem in da moram sam presoditi, kdo potrebuje pomoč.
Vid Čergič, 5.a
V soboto, 8.3.2008, smo v šolski telovadnici organizirali športno dopoldne za učence športnih oddelkov in njihove starše. Vadbe se je udeležilo okrog 30 otrok. Skupaj s starši so se vključevali v različne športne aktivnosti: poligon, floorbal, košarka, nogomet, plezanje...
Zaključili smo s tradicionalno tekmo v igri med dvema ognjema med učenci in starši, kjer so seveda zmagali mlajši.
Bili smo razigrani, ravno prav tekmovalni in na koncu prijetno utrujeni.
Aktiv ŠV Jasna Race, Irena Kerin
28. marca smo imeli učenci od 6. do 9. razreda predavanje o varni rabi interneta. Predavanje je potekalo v okviru projekta Safe.si, vodila sta ga. Klemen in Vito iz UPC Telemach.
Predavanje je bilo zanimivo in koristno, saj se s temi vprašanji srečujemo vsak
dan, ko brskamo po internetu. Veliko sem izvedel tudi iz vprašanj in mnenj
učencev, saj sta predavatelja odgovarjala tudi na naša vprašanja.
Več o projektu si lahko ogledate na www.safe.si
Kdor je od obiskovalcev znal vsaj eno kitico pesmi Povodni mož, je dobil veliko slano presto, kdor pa ne, je za tolažbo dobil majhno sladko presto z limoninim ledom. Ljudje, ki so prišli k naši stojnici, so si lahko postregli tudi z listkom, na katerem je bilo zbranih nekaj pregovorov o prestah. Med obiskovalci so bili tudi naši starši in učitelji. Ko smo končali, smo odšli v prvo nadstropje Mercatorja, kjer je bila razglasitev rezultatov. Razveselili smo se novice, da smo zasedli 2. mesto od 12-ih šol, ki so tekmovale. Dobili smo košaro dobrot in priznanje. Zadovoljni, da je bilo naše delo nagrajeno, smo se vrnili domov.
Lenart Kirbiš, 7.a
V ČETRTEK, 27.3.2008, SMO IMELI NASTOP ZA STARŠE. PELI SMO PESMICE IN
PLESALI. ZAIGRALI SMO IGRICO POD MEDVEDOVIM DEŽNIKOM. STARŠE SMO OBDARILI Z
IZDELKI IZ GLINE. NA KONCU SO Z NAMI ZAPLESALI TUDI STARŠI, STARI STARŠI, BRATCI
IN SESTRICE.
Melita Pirih
V sredo, 2. aprila, smo bili na otvoritvi nove Knjižnice Šiška. Našim učencem je bila dana čast, da so bili na otvoritvi : Stela Danica Mueller Pograjc in Val Race iz 1.B ter Urška Zadravec in Matej Vogrin iz 3.A razreda. Držali so trak in pladenj. Bili so veseli in srečni, da so bili tam. David Hudnik iz 9.B razreda pa je skrbel, da si bomo lahko ogledali posnetke lepega dogajanja v še lepši knjižnici. Za spomin.
Prisrčno vabljeni v Knjižnico Šiška k novim knjigam in pustolovščinam.
Vida Vreš Slapnik
NA TABORU SO BILI UČENCI 2.A IN 2.B RAZREDA OD 2.4. DO
4.4.2008.
UČITELJICE NA TABORU :ANDREJA JEVŠNIK, LILIJANA ARH, KRISTINA KERN IN MARINA ZEKIĆ.
Od 31. 3. 2008 do 4. 4. 2008 smo se četrti razredi naše šole udeležili športno-naravoslovnega tabora v Črmošnjicah. V petih dneh se je zvrstilo mnogo prijetnih, predvsem pa poučnih doživetij. Spoznavali smo gozdne mogotce, njihove plodove in semena, življenje v gozdnih tleh in v potoku, ponovili znanje o varovanju narave, izdelovali EKO papir, slikali na svilo, se naučili belokranjsko ljudsko pesem in ob njeni melodiji zaplesali, odšli smo na orientacijski pohod, urili svoje moči v plezanju na plezalni steni, uživali v nočnem pohodu, spoznavali osnove kolesarjenja in se preizkušali na kolesarskem poligonu, pomirili smo se v nogometu in mini golfu. Ves čas pa smo skrbeli za čistočo in urejenost sob in doma.
Nepozaben je bil zadnji večer, saj smo naše bivanje sklenili s kratko prireditvijo POKAŽI KAJ ZNAŠ, nato pa je sledil ples.
Ob slovesu smo dobili še priznanja in pohvale in se polni lepih vtisov vrnili v Ljubljano.
Bogdana Turk
Več slik...
V četrtek, 13.3.2008, smo si učenci 5.B razreda ogledali štiri predstave v Pionirskem domu. Najbolj mi je bila všeč predstava Čarovnik iz Oza. Zgodba govori o deklice Doroteji in njenih prijateljih. Deklica Doroteja je živela v svoji hiški. Vendar nekega dne je bila huda nevihta. Odpihnila je deklico Dorotejo daleč, daleč stran. Doroteja se je želela vrniti domov, vendar ni vedela v katero smer naj odide. Napotila se je k čarovniku Ozu, ki naj bi jo začaral nazaj v domači kraj. Na poti je dobila nove prijatelje:strašilo, ki ni imelo možganov, Pločevinastega moža, ki ni imel srca in leva ,ki ni imel poguma. Skupaj so nadaljevali pot. Ko so prišli do Oza , je ta rekel da morajo najprej pokončati čarovnico. Ta čarovnica pa se je bala vode. Komaj jo je Doroteja polila z vodo,je že izginila. Ko so se vrnili k Ozu, so ugotovili, da je prevarant. Oni so že imeli kar so hoteli, le da se tega niso zavedali. Doroteja je odšla k prijazni čarovnici, ki ji je povedala, da ima čarobne čeveljce s katerimi lahko pride domov, če trikrat s peto butne v tla. Deklica se je poslovila od leva, ki je bil kralj živali, od pločevinastega moža, ki je bil poglavar podložnikov mrtve čarovnice in od strašila, ki je vladal mestu Oz. nato se je vrnila domov.
Predstavo je igralo 71 učencev OŠ Brežice. Ta muzikal je bil zelo lep.
Ema Muratovič Romih, 5.B
Četrtošolci smo imeli tehniški dan. Izdelovali smo električni krog.
Najprej sem izdelal model električnega kroga, potem pa stolp svetilnika iz kartona. Oblepil sem ga z rdečim in belim izolirnim trakom. Lotil sem se izdelave hiške. Škatlo čaja sem izpraznil in jo oblepil s pobarvanim papirjem. Naredil sem še streho, jo pobarval in pritrdil na škatlo. Sedaj sem naredil okroglo streho, ki sem jo pritrdil na pokrovček žarnice. Nazadnje sem samo še povezal baterijo s stikalom, stikalo pa z žarnico in svetilnik je bil končan. Na srečo pri izdelavi ni prišlo do nobenih zapletov.
V četrtek, 2. aprila 2008, smo imeli od 1. do 5. razreda kulturno dogajanje. Prvi dve šolski uri so se učenci s svojimi učiteljicami pogovarjali o knjigah, brali, delali plakate, reševali križanke in podobno.
Ob.11.30 smo imeli v telovadnici prireditev, ki jo je vodila Tia Kajdiž iz 9.B razreda. Nastopil je otroški pevski zbor pod vodstvom Judite Jereb. Zapeli so več pesmi.
Učenci 5.B razreda so zaigrali igrico REVOLUCIJA V KRALJESTVU BONBONOV.
Tea Zevnik iz 6. A razreda je predstavila Zverjasca, Ines Hrovat pa tri knjižice iz zbirke Mavrične vile.
Aljaž Remžgar iz 3.B razreda je igral na violino namesto ETUDE skladbo CONCERTINO, njegov sošolec Aleks Šetinc pa na elektronske klaviature Condor Passa.
Nato smo si ogledali dramsko igro učencev 5.A razreda KRALJEVI SMETANOVI KOLAČKI.
Plesalke ritmične telovadbe so zaplesale ob skladbi Nuše Derenda ČEZ 20 LET .
Učenka Hana Stibilj je prebrala zgodbico Šola iz knjige KARELČKOVE ZGODBICE.
Nastopili so učenci glasbenega krožka in 3. A razreda s pesmicama POMLAD in TISTA MUCA BELA.
Jure Mavsar iz 4.B razreda je igral na violino LAJNO, njegov sošolec Jaka Kraševec pa na harmoniko JAZ PA POJDEM NA GORENJSKO.
Plesalke iz 4.B razreda so zaplesale ob skladbi FUEGO.
Po končanem kulturnem dogajanju v telovadnici smo imeli za vse učence od 1. do 5. razreda organiziran knjižni sejem, na katerem pa je bilo tudi precej živahno in je poteka do 13.00.
Tako smo obeležili 2. april, mednarodni dan knjig za otroke in svetovni dan pravljic. Seveda pa je bilo to tudi srečanje bralnih značkarjev. Spomnili pa smo se, da je letošnje leto še posebej svečano tudi zato, ker praznujemo 500 letnico rojstva Primoža Trubarja.
Upamo, da bo ta dan ostal učencem še dolgo časa v spominu.
Vida Vreš Slapnik
V torek, 22. 4. 2008, smo imeli učenci 5. in 6. razreda prometni dan.
Zjutraj ob pol devetih smo se zbrali v učilnici. Čez približno petnajst minut smo imeli požarno vajo – evakuacijo. Vsi učenci naše šole smo se zbrali na igrišču.
Ko je bilo konec požarne vaje, smo si ogledali reševalni motor. Reševalec nam je pokazal, kako glasne sirene ima. Po končanem ogledu smo šli v učilnico, kjer sta nam dve bodoči medicinski sestri pokazali, kako ponesrečencu nudimo prvo pomoč. Naučili smo se, kako se naredi trikotno ruto, kaj narediš, ko srečaš nezavestnega človeka in oživljanje. Po malici smo si v učilnici ogledali, kako se pravilno pripnemo z varnostnim pasom. Lahko smo se stehtali in ugotovili, za koliko se naša teža poveča pri trideset, petdeset in devetdeset kilometrov na uro. Nato smo šli ven po kolesa. Neki gospod nam jih je pregledal, če so pravilno opremljena. Ko smo s tem opravili, smo se podali na poligon.
Ogledali smo si še gasilski reševalni avto, policijski kombi in policijski avto.
Ta dan mi je bil še posebej všeč in kar veliko novega sem se naučil.
Vid Čergič, 5.a
Učenci od prvega do devetega razreda smo zapustili šolsko zgradbo skupaj s svojimi razredničarkami. Bilo je, kot da bi šola res gorela. Prišli so gasilci, reševalci in policisti. Predstavili so nam reševalčev motor, gasilski »terenec«, »marico« ter policijski avto. Lahko smo tudi sedeli v ali na njih. Potem smo vozili po poligonu in namišljeno vožnjo po cesti. Na sporedu je bila tudi polžja vožnja, vendar nas je ujelo slabo vreme.
Imeli smo tudi reševalno akcijo, kjer so nam pokazali, kako se izvaja masaža srca in umetno dihanje. Prostovoljki sta za nas pripravili različne igre, v katerih smo morali pomagati »ponesrečencu«. Nato smo pojedli malico. Ko je bila ura ena, smo se odpravili domov. Še sreča, da smo imeli s seboj kolesa, saj je lilo kot iz škafa.
Ta dan mi je bil všeč, ker smo namesto pouka vozili kolo.
Svit Komel, 5.a
Ta dan smo imeli tudi vajo umika, uprizorili smo vajo evakuacije, požar. Takoj ko je zvonilo, smo se počasi spravili iz šole. Lep prizor je bil, ko so bili vsi učenci iz šole zbrani na šolskem igrišču.
Kmalu so ostali učenci odšli nazaj v šolo, naš razred pa je ostal zunaj, pri kolesih. Nek gospod nam je pregledal kolesa. Vsak učenec z dobro opremljenim kolesom je dobil rdečo nalepko. Potem smo šli še mi v šolo in se učili o prvi pomoči. Pri tem smo se veliko naučili. Bili smo tudi v učilnici, kjer smo videli, s kakšno hitrostjo bi leteli po
avtu pri določeni hitrosti. Kasneje smo se na igrišču vozili po poligonu, ki so ga pripravile naše študentke po navodilih učiteljice Nade. Ogledali smo si reševalni džip in policijski avto, ki je imel dve kameri.
Začelo je močno deževati in morali smo končati.
Dan mi je hitro minil.
Peter Kranjc Požar
Potem smo vozili po poligonu s kolesi. Ta poligon je bil kar lahek, nekaterim je delal težave, nekaterim pa ne. Na koncu nas je ujel dež, zato nam je odpadla polževa vožnja. Bilo je zelo zanimivo, ker sem se veliko naučil o opremi reševalnega motorja, kako pomagati ob poškodbah, kaj narediš, ko srečaš ponesrečenega neznanca, koliko kilogramov imam ob različnih hitrostih in kako se meri hitrost.
Dan mi je minil hitro.
Jan Mustavar, 5. a
Bilo nam je užitek poslušati
reševalca, saj nam je povedal vse o varnosti z vožnjo na motorju. Pokazal nam je tudi celotno opremo v kovčku,
ki je obešen na motor. Potem
smo se odpravili h gasilnemu avtu. Tudi gasilec nam je pokazal vso
potrebno opremo. Na koncu pa smo še uživali na poligonu, ki smo ga več ali manj
uspešno vsi prevozili. Na prometnem dnevu smo se veliko naučili.
Alen Hrustic,
5.a
Učenci 4. razreda naše šole so v decembru 2007 sodelovali v natečaju finskega podjetja Roadscanners. To podjetje je letos praznovalo svojo 10. obletnico delovanja. Ukvarja se s pripravo različnih programskih orodij in z raziskavo materialov za gradnjo cest.
Naši izdelki so bili likovni. Risali smo na temo: "CESTA, KAJ MI POMENI". Na tem natečaju je sodelovalo devet držav. Naši učenci so bili nagrajeni. Trije med njimi, Jure Mavsar, Matej Dolinar in Tia Race, so dobili še posebno priznanje in nagrado.
Ti nagrajeni izdelki so objavljeni v posebni knjigi, ki so jo ob tej priložnosti izdali.
Tia Race Matej Dolinar Jure Mavser
Bogdana Turk
Danes, 10. aprila, smo imeli na naši šoli zaključek bralne značke.
Imeli smo dve uri pouka. Po malici smo odšli v šolsko telovadnico. Tam je bilo veliko učencev. Učenka višjega razreda je napovedovala. S pevskim zborom smo zapeli dve pesmici, nato pa smo se usedli na blazine in gledali nastope učencev, ki so brali, peli, plesali ali igrali na inštrumente. Moj sošolec Jure je igral na violino, Jaka pa na harmoniko. Bila sta zelo dobra. Po končani prireditvi smo si v avli ogledali knjige, ki so jih učenci prodajali, nato pa sem odšla domov.
Eva Kumar Narobe, 4. b
Danes smo imeli prireditev ob zaključku bralne značke. Otroci smo si ogledali kulturno prireditev in obiskali knjižni sejem. Na sejmu smo kupovali in prodajali knjige. Nekateri smo si knjige samo ogledovali. Pevski zbor je na nastopu zapel nekaj pesmic. Deklice iz našega razreda so plesale. Sošolec Jure je igral na violino, Jaka pa na harmoniko. Po prireditvi smo imeli še malo pouka.
Aljaž Pezdirc 4.b
Naše učence sta seznanila o tem, kako se zavarovati pred različnimi zlorabami na internetu: varstvo osebnih podatkov, vdori v računalnike (to počnejo vohunski programi), virusi, nezaželena pošta (spam), škodljive in nelegalne vsebine na internetu, kraja avtorskih pravic. Predstavili so nam tudi protivohunske in protivirusne programe.
Na internetu lahko najdemo koristne informacije. Po nekaterih podatkih pa je na internetu kar 95% »smeti« in neuporabnih oz. napačnih informacij.
Več o projektu si lahko ogledate na www.safe.si
O SAFE-SI
To je točka osveščanja o varni rabi interneta v Sloveniji.
Namenjena je otrokom, mladostnikom, staršem in učiteljem. Namenjena je tako tistim, ki nove informacijsko komunikacijske tehnologije že redno uporabljajo, kot tistim, ki jih bodo šele začeli uporabljati.
Za učinkovito koriščenje možnosti, ki jih ponujajo internet in ostale nove tehnologije je potrebno prepoznavanje potencialno škodljivih vsebin ter poznavanje možnih ukrepov, kadar se s takšnimi vsebinami soočamo.
Aktivnosti osveščanja temeljijo na sledečih temah:
- zasebnost in varnost na internetu
- škodljive, nelegalne vsebine na svetovnem spletu
- avtorsko pisanje
Vizija projekta SAFE-SI je, da med izbranimi ciljnimi
populacijami s sprotnim zagotavljanjem preverjenih informacij in nasvetov za
varno rabo novih tehnologij v Sloveniji doseže visoko stopnjo osveščenosti.
Danes, 17.4.2008, smo učenci 4. razreda odšli na obisk v Zavod za gluhe in naglušne. Odpeljali smo se z mestnim avtobusom.
V zavodu nam je šest gluhih otrok zaplesalo. Sprehodili smo se tudi po ostalih razredih, v katerih je bilo največ po šest otrok. V enem pa sta bili samo dve učenki. Odpeljali so nas tudi v sobo za sproščanje, kjer so bile blazine in vodna postelja. Ogledali smo si tudi vrtec.
Preden smo odšli nazaj v šolo, smo se posladkali še s keksi. Bilo mi je zelo všeč malo drugače preživeti šolski dan, čeprav mi je žal, da niso vsi otroci zdravi kot mi.
SARA MARINKO, 4.B
Danes smo obiskali Zavod za gluhe in naglušne. Tam nas je sprejela učiteljica Branka. Odpeljala nas je v učilnico, kmalu za tem so nastopili otroci iz te šole. Zaplesali so ob glasbi. Nato smo šli pogledat še v druge razrede. Več razredov je bilo skupaj. V posameznem razredu je bilo zelo malo otrok. Videli smo tudi tako imenovano »Zebrino sobo« Tam sem se zelo zabaval. Nato smo šli še v vrtec. Nato smo se pogovarjali in pojedli piškote.
Imel sem se zelo lepo.
ALJAŽ PEZDIRC 4.B
V četrtek, 17.4.2008, smo odšli v Zavod za gluhe in naglušne.
Ko smo prišli do zavoda, nas je pričakala učiteljica Dora, ki nas je peljala k učiteljici Branki. Razložila nam je, kaj vse bomo videli pri njej. Najprej smo odšli v 5. razred, kjer so nam pokazali glasbeno predstavo. Po koncu predstave smo odšli v dijaški dom, kjer živijo otroci. Razkazali so nam sobe ter nam povedali, kdaj se jim začne pouk, kdaj imajo počitek itn. Nato smo odšli nazaj v šolo in obiskali še razrede. Malo nenavadno se mi je zdelo, da sta skupaj 1. in 2. razred ter 2. in 3. razred. Kmalu sem spoznal, da je v vsakem razredu le nekaj učencev. Potem smo odšli v sobo, kjer se sproščajo. Nato smo si ogledali še srednjo šolo in vrtec.
Po končanem ogledu smo odšli nazaj proti naši šoli.
MATEJ DOLINAR, 4.B
17. aprila smo obiskali Zavod za gluhe in naglušne. Tja smo se peljali z mestnim avtobusom.
V Zavodu smo videli veliko sob. Izvedeli smo, da je veliko učencev gluhih in naglušnih. Nekateri učenci morajo živeti v domu, ker so iz Kopra, Kamnika, Kranja itd.
V tej stavbi imajo vrtec, osnovno šolo in srednjo šolo. Imajo tudi sobo za počitek z blazinami in akvarijem. V razredu je približno po pet učencev. Tisti, ki živijo v domu, so lahko zvečer pokonci do desete ure. Imajo tudi TV in računalnik.
Ko smo si vse ogledali, smo se v sobi še posladkali. Mislim, da so bili učitelji ponosni na nas, ker smo prišli v dom na obisk.
Imel sem se zelo lepo. Upam, da bom še kdaj prišel.
SAŠO PAVLOVIČ, 4.B
V četrtek, 17.4.2008, smo učenci 4. razreda naše šole obiskali Zavod za gluhe in naglušne. Tam smo bili štiri ure. Vstopili smo v zgradbo in šli po stopnicah gor. Zgoraj so nas lepo pospremili v učilnico in nas tudi postregli s piškoti in sokom. V učilnici smo prisluhnili vodički Branki, ki nam je razložila, kaj si bomo pri njih ogledali. Nato so nam učenci njihove šole zaplesali. Meni se je zdel ples lep. Po plesu smo se odpravili po šoli. Vstopili smo v nekaj razredov, da bi pogledali, kako izgledajo. V razredih je bilo malo otrok. Potem nas je vodička Branka odpeljala v zelo udoben prostor, kjer so bile vsepovsod blazine in na majhni polički je bil radio. V tem prostoru je bila tudi vodna postelja, ki se je zelo migala. V to sobo nismo smeli v čevljih, zato smo se sezuli pred vrati. Ko smo si ogledali sobo, smo odšli po stopnicah k manjšim otrokom. V učilnici so bili štirje otroci in zelo so bili veseli. Bližal se je čas, da se poslovimo. Nazadnje smo še nekaj pojedli in popili, nato pa se poslovili in odšli proti šoli.
JAKA KRAŠEVEC, 4.b
Danes, 17.4.2008, smo učenci 4. razreda naše šole odšli v Zavod za gluhe in naglušne. Tja smo se peljali z mestnim avtobusom.
Odšli smo v zbornico, kjer so nam otroci zaplesali. Nato nam je učiteljica Branka razkazala razrede. V posameznem razredu so se nam otroci predstavili. Videli smo tudi sobo, kjer se otroci pomirjajo. Imenuje se Zebrina soba.
Obiskali smo tudi vrtec in šivalnico, kjer sta se učenki, ki obiskujeta srednjo šolo, učili šivati. Otroci so se sporazumevali z rokami, nekateri so tudi malo slišali ali brali iz ust.
Lahko smo srečni, da smo zdravi.
EVA KUMAR NAROBE, 4.b
V letošnjem šolskem letu
smo na šoli začeli z zbiranjem odpadnih baterij, plastičnih pokrovčkov in
odpadnih kartuš. Naš zbiralni kotiček, ki se nahaja pred šolsko zbornico, smo opremili
z zbiralnikom v obliki baterije, požiralnikom plastičnih pokrovčkov in škatlo
za odpadne kartuše. Zbiranje baterij, ki preprečuje, da njihova nevarna vsebina
škoduje podtalnici, smo učencem približali s plakati in obvestili.
Nevarne odpadke bomo
dvakrat letno odložili v premično zbiralnico-zabojnik na lokacijah, določenih
za prevzem nevarnih odpadkov. Njihov razpored vsako leto določi podjetje Snaga.
Po malici zbiramo tudi
odpadno embalažo, s čimer smo se že pred leti pridružili množici ljudi, ki
ločuje odpadke in tako skrbi za okolje.
Cilj zbiranja je
privzgojiti pravilen odnos do narave in okolja. Energija je v naših rokah!
Poskrbimo za boljšo in lepšo prihodnost!
Katarina Gomboc
Senovo, 5.-7. junij 2008 –
Tabora smo se udeležili Tadej Pliberšek in Vid Cirman, spremljala pa naju je
Mira Gregl Hrstič. Tabor je organizirala OŠ Senovo, ki skupaj z OŠ Ledina vodi
Unesco projekt Dobre vesti iz naše šole
in našega kraja. Tabora se je udeležilo 12 šol iz različnih krajev Slovenije in
tujine, in sicer iz Srbije in Madžarske. Program je bil pester in zanimiv.
Posebno bi pohvalili organizacijo tabora s prehrano, film in izlet v Kostanjeviško
jamo. Všeč nam je bilo druženje z vrstniki in njihovimi družinami. Tako smo
spoznali tamkajšnje življenje. Dogajanje je popestril bogat kulturni program.
Naša šola se je tudi predstavila s filmčkom, ki ga je za to priložnost posnel
Lenart Kirbiš in je bil lepo sprejet. Udeleženca pa sva predstavila še šolske
projekte s krajšo projekcijo. Tako je bil cilj tabora – da si bomo vzeli čas
drug za drugega, si izmenjali tople besede, si prisluhnili, se veselili in
bogatili - dosežen.
Mnenja učencev:
»Ko smo prišli na mesto tržnico, smo pred seboj zagledali velik oder. Postalo nas je strah in spraševali smo se, ali bomo zmogli nastopiti. A do nastopa je bilo še veliko časa, tako da smo se treme sčasoma znebili. Nekaj pred 14. uro smo tako pogumno stekli na oder in najprej zapeli našo šolsko himno. Sledile so še recitacija odlomka iz Dnevnika Ane Frank, luksemburška evrovizijska popevka in točka s smrkci.«
Hana, 6. a
»Z učiteljico smo se odločili, da bomo Belgijo predstavili kar s simpatičnimi smrkci, ki prav letos praznujejo svojo petdesetletnico. Tako smo izdelali smrkce, spekli torto in sestavili točko. Pri vsem smo zelo uživali, še posebno pri sladkanju s slastno čokoladno torto.«
Laura in Tea, 6. a
»Vsi, ki smo sodelovali v projektu Evropska vas, smo se v petek, 9. maja, zelo veselili odhoda na tržnico. Tam smo imeli tri stojnice – za Luksemburg, Belgijo in Nizozemsko. Sama sem pomagala pri luksemburški tržnici, pred katero je stala Katarina, ki je privabljala mimoidoče in jih seznanjala z značilnostmi Luksemburga. Čeprav smo več ur stali in sem bila na koncu utrujena, sem preživela čudovit dan.«
Ana, 6. a
»Stojnice smo okrasili s tulipani, sladkarijami in drugimi dobrotami, ki so pritegnile obiskovalce. Vsi so bili zelo zadovoljni in so nas pohvalili.«
Katarina, 6. a
»Na začetku prireditve nas je obiskal ljubljanski župan Zoran Janković ter nam izrekel nekaj spodbudnih besed in pohval. To mi je bilo zelo všeč.«
Jan, 6. a
»Čeprav smo veliko delali in smo bili izčrpani, smo se ves dan zelo zabavali. Po predstavitvi na odru smo se posladkali in okrepčali. Komaj smo čakali, da o vsem dogajanju poročamo svojim staršem.«
Nastja, 6. a
»Nizozemska je znana kot dežela tulipanov, zato smo njeno stojnico okrasili s številnimi raznobarvnimi tulipani. Šopek smo na koncu razdelili med obiskovalce, nekaj pa smo jih vzeli tudi sami in jih odnesli mamam. V projektu sem z veseljem sodeloval, saj je bil dan poln prijetnih doživetij.«
Lovro, 6. a
V letošnjem šolskem letu se je v začetku šolskega leta in
med letom v OPZ vpisalo 64 učencev. Med letom se jih je nekaj izpisalo, tako da
smo ob koncu leta zapisali število 54. Pevci so bili razdeljeni v dve pevski
skupini, in sicer v skupino od 1. do 3. razreda in v skupino od 4. – 6.
razreda. V mlajši skupini je prepevalo 31 pevcev, v starejši pa 23 pevcev. Vaje
so pevci obiskovali ob sredah, četrtkih in petkih. Na vajah smo obnavljali
stare pesmi, prepevali smo ljudske slovenske, naučili pa smo se kar nekaj novih
pesmi, ki smo jih zapeli na različnih prireditvah. Ob učenju pesmic smo
spoznavali vokalno tehniko, pevske organe, dinamiko, intenzivnost tona, pevsko
resonanco, ritem, interpretacijo idr.
Med letom smo nastopali.
1. 9. – sprejem prvošolcev
31. 1 – uvodno srečanje bodočih
prvošolcev in njihovih staršev
10. 4 – zaključek bralne značke
14. 5 – revija ljubljanskih
pevskih zborov
5. 6 – šolska zaključna
prireditev
18. 6. – snemanje šolske himne v
studiu (Davor Herceg)
V letošnjem šolskem letu je šola priskrbela tudi nove pevske uniforme, ki nam jih je izdelalo šiviljstvo Sara Kozan. Tako imamo 65 oranžnih tunik v 4 različnih velikostih, poleg tega pa tudi uniformo za zborovodkinjo.
Judita Jereb Pohlen
Mojca Dremelj Blažon