(Za povečavo naslovnice kliknite na sliko)

		Barabakos in kosi Zgodba o dečku Barabakosu (vse v kosji državi je na končnico "kos") in kosih je avtorjev prvi poskus na polju literature za otroke. Zgode in nezgode kosje družinice so v blag humor ovita prispodoba človeškega družinskega gnezdeca. Kosji mladiček je v tem prenosu prvi avtorjev sinček. Tudi poslej mu vir tovrstnega navdiha ostajajo lastni otroci. V vezani in nevezani besedi spremlja njihov s psihološko in ontološko pomenljivo simboliko podložen in z motivno-jezikovno igrivostjo razgiban vsakdan. Pisanja za otroke se loteva z enakimi oblikovno-izpovednimi ambicijami kot literature za odrasle - se pravi z isto, seveda otroškemu dojemanju prilagojeno poetiko. Otroško bitje postane stalnica njegovih pesniških doživetij (na primer v epskem Gavženhribu, v lirskih Duhovnih pesmih).
Lajna drajna Mala junaka teh pesmi sta bratca Vid in Jošt. Svet njunih iger, prvih poizvedovanj in izkušenj je njuna družina. Doma in onkraj domačega praga, kjer se začno sprehodi in obiski, stopajo vanj oče, mama, dedka in babica, vseh vrst tete in strici, pa še bratranca in sestrična za povrh. Imenitno, na trenutke tudi zresnjeno, se med seboj zabavajo in pogovarjajo, "lovijo" besede na norčije in rime. Pesmi
		Stop za pesmico Vid in Jošt zdaj že veliko vesta. Polno glavo imata pravljic in drugih vznemirljivih pripovedovanj in dogodb, kavbojev in konjenikov, sabelj in sulic, Afrike in zamorcev, karavan in Arabcev. Tudi vseh vrst avtomobile že poznata in zafrkljive ljudske vzdevke na njih, pa še v Trst po igrače bi rada in s taborniki na morje. In iz vseh teh in takih njunih fantaziranj dela očka zanju pesmice. To pa tako, da jih nadvse smešno pa tudi zaresno vpleta v vsakdanje dogodke ali izvablja iz njih. Pesmi
Avtomoto mravlje Vid, Jošt in psiček Repek tečejo po travniku tako dolgo, da se zmanjšajo v tri drobne pikice in prestopijo v deželo mravelj. Mravljiščno mesto Mravljevo je prispodoba take grozne države, v kateri so njeni podaniki, za povrh še spremenjeni v vseh vrst motorna vozila, samo številke. Mravljinja oblast skuša naše popotnike v zaporedju napetih "znanstvenofantastičnih" dogodivščin pomravljiniti in uničiti. Iznajdljiva dečka pa si ne pustita vzeti svoje svobodne človečnosti in avantura se srečno konča - s "povečevalnim" letom na hrbtih dveh čebel nazaj proti domu. V ezopovski jezik in deško fantazijo položena obsodba totalitarizma. Kot parabola torej namenjena tudi odraslim.
		Hišica brez napisa Ritmizirana, z rimami in asonancami "ozvočena" pripoved o tem, kako mravljinec-gasilec skliče v gozdnem podrastju živečo in gomazečo žuželčjo in drugo bratovščino, da prihiti pomagat polžu, ki se je zaklenil v svojo hiško in izgubil ključe.
Avtomoto mravi Prevod Avtomoto mravelj v srbo-hrvaški jezik.
		Pesmi za punčke Vid in Jošt dobita sestrico Veroniko in s to Noko (tako si reče sama) v družini naenkrat zavladajo čisto drugačne igrice. Nič več razbijaško pobovske, ampak punčkaste. Komaj zakoraca, že zleze v mamine čeveljce, komaj ji zrastejo lasje, že bi rada kitke in sploh komaj čaka, da jo bo očka, vso lepo, popeljal na ples. Najbolj pa si že kar takoj tudi ona sama želi postati mamica. Tako zamaknjeno pestuje svojega celuloidnega dojenčka, da je že skoraj podobna Mariji z Jezuščkom. In tako vse dotlej, dokler je neke noči ne obišče luna in iz male punčke stori veliko deklico. Tudi pesmice nanjo so v tej zbirki zato vse manj otroške in vse bolj dekliške. Pesmi
Avtomoto mravlje Ponatis Avtomoto mravelj.
		Sanjska miška Jošt v nosnico ujame sanjsko miško in že sta - tako si zaželi - v Afriki. V teh sanjah pa ga tam - ker je zadnje dni marsikatero poredno ušpičil - preganjajo slon, krokodil in lev. Ko si očka - poklical ga je na pomoč - nad mrtvim levom prižge pipo, kihne in se zbudi. In nočna mora mine.
Srečni ščurek V začetnih zgodbah te zbirke še vedno nastopata Vid in Jošt, kratkohlača junaka, na primer, kraljestva zamorskega Tapa Tapa ali povodnega moža Čofa Čofa. V naslednjih ostaja od te pravljične naive, ustrezne najzgodnejši deški fantaziji, vse bolj le rafinirano poenostavljena simbolika. Na tej ravni se pripoved odpre odraslemu bralcu. Naslovna zgodba govori o ščurku, ki se je "hranil" z lepoto "Tihožitja z vinom in kruhom" na steni. Ko mu jo vzamejo, se v hrepenenju po njej spremeni v črička.
		Pesmi za punčke in pobe Avtorjevo opazovanje in upesnjevanje fantovske in dekliške nravi se v tem izboru pesmi iz treh predhodnih zbirk tudi v formalni knjižni obliki zaokroža v pesniško doživetje otroka nasploh.
Domen Brezdomi in deklica Brezimena Podnaslov (Pravljični ljubezenski roman) opominja, da gre za pripovedno tvorbo, nastalo tako, da je pravljico prerasel "roman" o ljubezensko iščočih se človeških bitjih. Neskončno lepo, a tudi vse zaman, saj je ljubezen v njih ujeta v življenjsko slepoto (kot odsev tuje svetlobe v obcestnih mačjih očesih je!) in se izpolni vsakomur šele s smrtjo. Pravljična vzporednica razbiti družini ( v tej svoji prikriti realiteti avtor zaman upa, da bo srečal hčerko, čeprav ta živi le "tri ulice naprej") je v fantastične prigode prelita pripoved o brezdomem Domnu in njegovem brezuspešnem iskanju brezimne sestre. Paralelni čudežni svet, ki vanj po svojem "realističnem" potepuškem urniku fantazijsko prestopa, mu vseskozi (kot v neskončno ponavljajoči se igri) daje in jemlje upanje. Za odraslega bralca je ta na vse strani enigmatična fantazmagorija v resnici roman o večni skrivnosti bivanja, hkrati pa tudi časovno konkretna groteska na račun absurnosti rdečega režima.
		Pravljica o vodni kapljici Junakinja te zgodbe, ki naj bi ponazorila kroženje vodnih hlapov med nebom in zemljo, je Vodna kapljica. In pri tej poučni razlagi bi ostalo, če avtor te Vodne kapljice ne bi vpletel v dekliške in zgodovinske sanjarije. Na poti med poletno hišico v škofjeloški okolici in sultanovo palačo ob Bosporju ter nazaj se nasrka poezije in izročila in (v očeh zaljubljenega mladeniča) kane kot biser, Vodena solzica, na dekliško čelo. Njen "krogotok" premine pol na dekličinih pol na fantovih ustnicah.
Zarika iz zarje Sonce in Luna imata dve hčerki, Zariko in Zorico, in dve domovanji, večerno stolpnico Zarjo in jutranjo hišico Zoro. Vsak zase vsak večer in vsako jutro zaspita v enem in se (saj ju hčerkici speča prenašata po nebu sem in tja) zbudita v drugem. Pa ju naveličanki enkrat pustita prespati službo in se sami odpravita igrat se na nebo. In njun blesteči nered bi trajal in trajal, če Sonca in Lune ne bi s svojim srebrnim vriščem zbudila punčka, ki za hip ne more strpeti brez svoje mamice. In avtorjev družinski otroški svet dobi novo junakinjo, Zariko.
		Škorček norček Predmestna resničnost: Samotno zdolgočasen fantič Maj. Sošolka, ki je ni bilo več v šolo in o kateri so razred pomirili, češ da se je preselila v Šiško. Zadrt zagrenjenec iz vojnih časov, Tahudmožak, ki z dvocevko straži češnjo pred škorci. In pravljično upesnenje te resničnosti, ki vsesplošno prikriva smrt: Od strašnega poka puške fantiču v češnji požene perje in se še sam spremeni v škorca. S črnimi ptiči jeseni odleti v čudežno lepo Deželo za morjem, kjer Večna punčka, njegova nekdanja sošolka, čuva nikoli rojene, po starših hrepeneče otročiče. Nekdanja zaljubljenca se poročita in postaneta njihova očka in mamica. Lepota in dobrota odrešujeta.
Palčki so! Zarika ima velikanskega psa Stona, njena očka in mamica pa imata oba skupaj. A vsi trije ne vedo, da ta telebanasto prikupni in zvesti Ston ni kdorsibodi. In tudi ne bi zvedeli, da je v planini, kjer imajo počitniško hišico, Gospodar, mogočna narava sama, če bi ne bilo planinskega, z vsemi modrostmi smešno resno namazanega Palčka stanovalčka. Palčki so namreč zveza med ljudmi in naravo - Palčki so! O tem, da res so, govori ta zgodba. Začne se tako, da pride radoživi Palček stanovalček prezimovat v Zarikino počitniško hišico, ter nadaljuje s tem, ko ga ta nevede, skritega med igračami, prinese v Ljubljano. Česa vsega poetičnega in skrivnostnega potlej ne nadrobi svojim gostiteljem - s pipo v ustih, s kozarčkom pred seboj, v neskončno zabavnih pogovorih.
		Zakleta hiška Resničnost je taka, da na vsem, na barju postavljenem naselju vrstnih hišic ostane ena sama mlakuža, v katero se naselijo preostale žabje pevke. Pa še to da zasuti in na njej pozidati hišo mogočni Imenitnik. A iz nje ga (pravljično prekletstvo!) preženejo iz vseh kotičkov in drugih rež prikazujoče se žabe. In hiška bi ostala zakleta in v njej bi se na televizijskem zaslonu še naprej prikazoval znani podbradkarski žabec, da jim Tinček, mlad junak, v novo mlako spet ne spremeni atrija. V pravljico in nostalgijo po poletnem žabjem regljanju zavita ost na oblastniško sosesko. Lokacija: ljubljanske Murgle. Čas: osemdeseta leta.
Jutro sveta Jutro sveta je polno nadvse preprostih in prav toliko nadvse skrivnostnih vprašanj, zakaj in kako vse to, kar je. Zgodbe te zbirke vodijo mlade in še toliko bolj tudi odrasle bralce iz starih v nove mitske izmišljije in njihove ontološke pomene. Preprosto vsakdanje se v njih namreč sprevrača v poetično večno po načinu ajtioloških pripovedk: kako in zakaj so, na primer, nastala drevesa, veter, glinen vrč, istrski vol, na kakšen način sta imela pri vsem tem in takem svoje prste vmes otročji mali Bogec ali svoje stvarstvo mukoma urejajoči brezčasni Dobri duh, kako se Cvetni palček trudi potolažiti nad svojo minljivostjo tarnajočo narcisoidno narciso. Žalobno mila pričujočnost človeških mer v neizmernosti bivanja.
		Bajanja o Bogu Bog je neskončno osamljeno, samega sebe nevidno in neslišno bitje. Da bi se videl in slišal, da bi torej tako začel "obstajati", potrebuje nekoga, ki bi ga z mislijo doumeval in s čuti zaznaval. Ker pa je od vekomaj do vekomaj sam vse, tudi ta drugi "nekdo" ne more biti nihče drug, kot on sam. Da bi samemu sebi kot opazovancu in opazovalcu hkrati naredil "prostor" opazovanja, se tako dolgo krči vase, da kot Oče "eksplodira" v samega sebe kot Sina, prvega Adama. Ta prvi vesoljski Adam, ki se znajde v praznini Boga, je prednik zemeljskega Adama, sina človekovega, ki v tej praznini odtlej Boga išče in nasluteva. Človek je torej božja izpostava, ki omogoča, da Bog JE. In Bog je človeška izpostava, ki človeku omogoča, da je. Drug brez drugega, ki ostajata hrepenenjsko iščoče se ENO, ne moreta. Človek je, skratka, "obstojnostna" samoukana Boga, ki se otepa obema. In o teh nadvse resno smešnih vesoljskih in zemeljskih peripetijah govorijo ta bajanja, preigravanja najrazličnejših kozmogonij in mitov, še posebno gnostičnih, kabalističnih in, seveda, krščanskega. V podtonu humorno blage in naivne otroške pameti (gre za tipične "otroške zgodbe za odrasle") je kristusovska eksistencialna pretresenost. Zvita svetopisemska kača je nadvse smešno resen spiritus agens dogajanja.
Enkrat, ko bo očka majhen Majhen izbor avtorjevih otroških pesmi.
		Skozi vrt in čez plan, skozi leto in dan Zadnji iz avtorjeve družinske otroške galerije je Tonček. Skozi vrt in čez plan, skozi letne čase in šolsko leto pa tudi leta dozorevanja ga spremlja Cvetni Palček - vse to skupaj v dveh "predstavitvenih" in dvanajstih, po mesecih naslovljenih pesmih. Ravnokar še koracajoč Cvetni Tonček je že zaljubljen pobič. Cvetni palček se iz vrta njegove domišljije preseli v zasanjane loge njegovega srca. Pesmi
Lenartovih prvih pet v tisku

Nazaj