Nazaj na glavno stran

Posebnost lastnostnega pridevnika je oblikoslovno izražanje kategorije določnosti. Glede na možnosti izražanja nedoločnosti oz. določnosti z različnimi morfemi se prid. delijo v tri skupine:

1.: določna + nedoločna oblika: gozden:gozdni, dvojen:dvojni;

2.: samo nedoločna oblika: bratov, sestrin, bukov;

3.: samo določna oblika: slovenski, jelenji, grši.

Razlika med določno in nedoločno se izraža glasovno le v imenovalniku in enako glasečem se tožilniku m. sp. ednine.

Raba pridevniških oblik

Določno obliko nedoločnih p. uporabljamo rabimo:

1. kadar govorimo o že znani lastnosti kakega samostalnika.: Živela sta dva brata: reven in bogat. Bogati se je odpravil. ... revni pa je iskal ...

2. kadar prid. označuje posebno vrsto predmeta, pred katerega imenom stoji: cvetni prah, pustni torek, kemični inštitut, stari oče, pralni stroj, kazenski zakonik, zasebni tožilec ...

3.: za kazalnimi z. in za ves: ta prečudoviti kras, ves božji dan,  (ves v pomenu popolnoma ali docela zahteva nedol. obliko: bil je ves bel od prahu, ves zelen od jeze ...)

4.: lastnostnega prid. uporabljamo vrstno: to je podobno kot pri 2. točki: pogumni krojaček, lažnivi Kljukec, znani umetnik.

5. kadar prid. rabimo kot samostalnik: obtoženi, zaposleni, modri, dežurni, bližnji.

Nedoločno obliko rabimo takrat, kadar odnosnico lastnostno šele natančneje določamo, tj. kadar se po prid. vprašamo s kakšen/na/no: na glavi je nosil širokokrajen klobuk, mlad fant.

Tina Verovnik v Jezikovnih obronkih si pomaga pri ugotavljanju nedoločnosti oz. določnosti z nekaterimi lastnostmi enih in drugih prid. Ena od definicijskih lastnosti je stopnjevanje, kak. p. se lahko stopnjujejo vrstni pa imajo absolutno vrednost. Poskušamo najti protipomenski par, npr javen dokument : tajen dokument, kar kaže, da gre za vrstnost, ki je ne moremo stopnjevati, s sam. pa tvori tudi stalno besedno zvezo.

Zveze sam. in kak. prid. niso stalne, zato v nadaljevanju opozarja na vsako neprvo omembo kake lastnosti v zvezi z istim sam. O tem smo že govorili. Pripravila je ponazorila iz sodne prakse: na glavni obravnavi sprejet ali sprejeti sklep - dol. o., je bil že sprejet.; že omenjen ali omenjeni zakon;

J. Toporišič: Imenska določnost v SKJ, SR, letnik 26/1978, št. 3, 287–302

(Govori o zgod. poteku določanja določnosti pri prid. in sam. b., predvsem pri Brezniku.)

Samostalniški zaimki

Nikalna zaimka nihče in nič 

zaznamujeta osebe oz. stvari, sklanjata se kot oz. zaimka:

nihče-nikogar-nikomur-nikogar,nikomer-nikomer

nič-ničesar-ničemur-nič-ničemer-ničimer

 1. Namesto nihče se rabi posamostaljeni pridevniški nikalni zaimki nobeden-nobena -nobeno.  Namesto nihče in nič se za poudarjanje rabijo zveze noben človek, nobena stvar ...

2. Prenesena raba: nič koliko = veliko, nič = nobenih znancev nimam.

Pridevniški zaimki

Nedoločni števniki

se uporabljajo kot prilastek pred samostalnikom v množini: malo ljudi, veliko ljudi, več obiskov, najmanj konj. Pogovorno se sklanja tudi nedoločni števnik: mnogih ljudi, v večih primerih, z dostimi ...

Poleg tega se pogosto spreminjajo kar v samostalnike: štiri so odšle, ena pa je vztrajala. V zvezah eni in drugi sta glavni in vrstilni števnik nedoločna zaimka.

Nedoločni, poljubnostni, totalni in nikalni vrstni zaimki

 Nedoločni z. neki izraža neznano lastnost ali pa tako, ki je ne moremo ali nočemo določno povedati: neki človek (pog. en), samost se namesto neki rabi nekateri: nekateri imajo vedno prav. Kadar se odpravlja na kak simpozij (neki ni prav).  

Totalni zaimki

so pomensko nasprotje nikalnih in izražajo brezizjemno obsežnost

določene vrste oseb ali stvari. Tak z. je vsakdo, za stvar ga zamenjuje posamostaljeni

z. vse. Za razlikovanje spola se uporablja posamostaljeni vsak, vsaka, vsako.

rod/tož.: je vsakogar, daj. vsakomur, mes./or. vsakomer. Vsakdo je svoje sreče kovač /

tudi vsak kot posamostaljena raba (lektorji radi popravljajo), vsak je svoje sreče kovač, vsak

dela, kar hoče...

Poljubnostni zaimki

Oblikovno so tvorjeni iz vprašalnih, preostali pa s pripon. o. ne-, marsi-, ali imajo prvi del zloženke redko- ipd.:

kdo-nekdo -marsikdo -redko kdo = piše se skupaj ali narazen

kaj- nekaj-marsikaj - redko kaj

Sklanjajo je kot vprašalni z. (nekoga, nekaj, nečesa ...).

Nanašajo se na nedoločeno osebo ali stvar, ki je nerazpoznavna, oblike z ne pa na določeno osebo ali stvar.: nekdo je pred vrati : ali je kdo pred vrati? Včasih mi je kaj razlagal ... Nekaj mi je razlagal o tem ...

Nazaj na glavno stran