Ivan Cankar
Nikoli nisem prav lahko pisal; v teh zadnjih časih pa mi je vsak stavek, ki ga napiąem, skoraj telesna muka. Niso le neprijetne in ľalostne zunanje stvari, ki mi veľejo trudno roko in tiąče misel k tlom. Res je najbrľ, da bi mi tekla beseda glająe in veselejąe, če bi... če bi bilo vsaj malo sonca, če bi vsaj enkrat lahko dihnil iz polnih, osvobojenih prs, vsaj enkrat lahko pogledal prédse in náse brez strahu, z nezastrtim očesom. Ali vendar to ni poglavitno; in saj nisem edini med nami, ki bi potoľil, če bi ga ne bilo sram. Vse nekaj drugega, globljega, silno bolestnejąega je, kar je storilo, da je moja govorica podobna plahemu, komaj razumljivemu jecljanju, da moja misel, namesto, da bi svetla ąvignila proti nebu, prhutá nestalno, ne vé kam in ne more nikamor.
Mlad človek snuje verze, rimo stavi do rime; in vse teče prijetno po ravni strugi, brez teľave, kar samo ob sebi, ter je nazadnje čisto podobno pesmi. Sladko cingljanje mu zveni v uąesu -- odkod? Kakor spomin je na nekaj lepega, toplega, ki je bilo -- kje, kedaj? Tiho skrivnostno ąepečejo besede, ąume kakor z vetrom leteče listje -- kaj neki pomenijo? Nekaj pomenijo vsekakor; oko je rosno, srce mehko ob njih zvoku. Ljubezen, hrepenenje, bridkost... na tisoče jih je, brez ątevila, zmerom slająih in zmerom lepąih; besede so, milo pojoče... ali tako čudno daljne so, kakor da jih tam kje za goro prepeva z zamolklim glasom vse nekdo drugi, neznan človek, ki je morda ľe zdavnaj umrl. Njemu, človeku za goro, so bile nekoč te besede ľiva bitja s telesnim obrazom in vročo krvjo; drugim so brezglasna, brezoblična skrivnost, tudi tej mladi roki, ki jih piąe trepetaje na zlato obrobljen papir. Brezoblična, brezglasna skrivnost, z rimami popisan zid, za katerim je ľivljenje.
Ali nekoč pride ura -- ne pobliskoma, kakor razsvetljenje iz nebes, temveč počasi, korak za korakom, noč do noči, motna, nema slutnja, ki se nesliąno plazi v duąo in ni jasna, dokler ne stoji tik pred licem; in ta mladi človek ugleda mrtvi, pobeljeni zid pred seboj in svoje mrtve besede na njem. Uľaljen in osramočen občuti, da je bil podoben otroku, ki se igra s pisanimi kamenčki, izposojenimi besedami in se trudi, da bi zgradil novo hiąo, ali morda celo tempelj. In ko ga obsenči to grenko spoznanje, tedaj --
Tedaj se ponavadi otrese te mračne slutnje, tega mrzlega spoznanja in piąe dalje na zid, ąe več in ąe bolj nagosto. Zdi se mu, da je bilo tisto spoznanje le maloduąnost, le plaho nezaupanje váse, ki časih zaloti človeka ponevedoma, kakor préhlad in náhod, in prav tako ponevedoma izgine. Od trenotka, ko preboli ta préhlad, je ponosen na svoje rime in občutljiv zanje, kakor je za svojo čednost in brezmadeľnost zadirčljivo občutljiv kdor se nekje v globočini zaveda krivde. Z nemirnim očesom iąče, kje bi iztaknil nevero in posmeh ter zgrabi tujca na cesti za rokav: "Zaupaj váme, drugače joj tebi!" V spotiko je svojemu bliľnjemu, v napoto romarju, ali vendar je vreden sočutja, ker najbolj je sebi v napoto in spotiko.
Zgodi pa se časih ob uri te mračne slutnje in tega mrzlega spoznanja nekaj mehkobno lepega, zelo genljivega.: človek prebere grmado verzov, ki jih je bil napisal, nasmehne se jim napol ljubeznivo, napol bridkostno, poveľe jih z rdečim trakom ter shrani skrbljivo med ąolske zvezke in ljubezenska pisma, da jih nekoč, ko bodo večeri dolgi in noči brez spanja, s tresočo roko izvleče iz miznice in se ob tem orumenelem papirju, ob tej neľni, okrogli pisavi z rahlim vzdihom zamisli... ne v rime temveč v rosnega mladeniča, ki jih je pisal. Ko je bil tako postrgal z zida svoje ime, se nameri vesel in vdan po svojih pravih potih, kakor ľe so mu bila od začetka ukazana: v to ali ono pisarno, v takąno ali drugačno delavnico, na kateder, na priľnico, ali sploh samo v krčmo, vselej pa do spodobne, po vesti zasluľene mere spoątovanja in sreče. In le malokdaj, komaj ąe ob močnem vinu mu pride na misel, da bi prisluąkaval rimam, ki jih ob milih večernih urah nosi na metuljih krilih spomladanski veter.
Izmed vseh izbran, med vsemi zaznamenovan pa je tisti, ki zasliąi, kako tem lepim, daljnim, tujim besedam odgovarjajo in odpevajo iz globočine srca druge besede, čisto nove in čisto njegove, odpevajo ąe zamolklo, plaho, jecljajoč, pa zmerom bolj moąko in zmerom bolj razločno zmerom svetleje in glasneje, dokler v njih zvoku in svetlobi ne utonejo za vselej vse druge luči in vsi drugi glasovi. Pa glej čudo prečudno: one daljne, tuje, nerazumljive besede so letele na beli papir kar same, druga se je prijazno vrstila k drugi in ponevedoma, nalepem je zaklenkala pesem, kakor da je bila ľe zdavnaj na papirju, v zraku in v uąesu; beseda nova, beseda lastna pa se brani papirja, noče na jezik, ne v pero. V srcu je; jasna je v njem, zrela, vpije, da bi ugledala jutranjo luč; ali prirastla je globoko v dnu, iztrgati jo je treba siloma, neusmiljeno, pa naj se razlije kri. Ker iztrgati jo je treba, ták mu je bil dán ukaz, ki se mu ne more upreti; dán mu je bil tisto uro, ko se je v njegovem mladem, prezgodaj razcvelem srcu prvikrat napol zavedno zgenila nova beseda; v tistem hipu, ko je prvikrat, napol ąe v sanjah, vzkliknil iz globočin. Takrat je bila njegovemu ľivljenju in nehanju izrečena sodba do konca dni, sodba trpljenja brez primere, enakega edinole sladkosti, ki je v njem, plamen v plamenu.
Spočetka so bile besede kakor mlado cvetje, ki poganja svoje tenke, neľne korenine v zrahljani prsti, ąe v spominu na roso in sonce: lahko jih je bilo razmajati, ne vzdiha ni bilo skoraj ne kaplje krvi, ko je vesela roka utrgala cvet, ga pripela dekletu na bluzo. Toda globlje, zmerom globlje v grudo segajo korenine, ľe so razrile prst, razmeknile mogočne skale, zaplele se in zagozdile z ľivim omreľjem naravnost v sredino; kjer je sanjalo poprej poniľno cvetje, stoje ąiroki, donebesni, temni bori -- posekaj jih zdaj, izruj jih! En sam udarec sekire bo vzbudil v bolest in grozo ves prostrani, mračni gozd, zaječalo bo globoko v zemlji sami. Srce se vije in stiska od bolečine, brani se, rająi bi molčalo,; ali molčati ne sme, trpeč mora oznanjati svoje trpljenje, ker taka je sodba in zapoved.
Vsak hram v velikem domovanju človeąkega srca ima skrite duri v drugi hram... in ta v tretji... in ąe nadalje, nadalje, brez konca, iz kapelice v kapelico, iz ječe v ječo, iz skrivnosti v skrivnost; vsake stopnice, ąe tako temne in strme, vodijo le do drugih stopnic, temnejąih in strmejąih, iz globočine v globočino, iz mraka v mrak. Mnogokdaj se zgodi človeku, da je ľe odprl duri v zadnji hram, da stoji ľe vrhu zadnjih stopnic in gleda v samo dno, ki ąe nikomur ni bilo očito; predrzna je ta misel in maloduąna obenem, znamenje utrujenosti, senca tiste mrzle bele roke, ki ga nekoč usmiljeno poboľa po licih ter ga odreąi. Trenotki so, morda komaj zavedni, ko si maloduąen zaľeli te usmiljene roke. "Tukaj je konec odpočijem si!" pravi -- in glej, ąe so tam stopnice, ąe so tam duri, ąe v skrivnost... vzdigni se, pojdi, ne odlaąaj! "Tukaj je dno," pravią, "zdaj bo vse razodeto!" -- pa glej tam, glej stopnice, vstani, spusti se v globočino v noč! Iz dna, prav iz dna bi se rad izpovedal, iz dna zaklical naglas vsem ljudem, da bi sliąali na svoja uąesa in videli na svoje oči -- ali poslednjega dna ni, zadnje, za vselej odločilne odreąilne besede ni, ąe nihče je ni sliąal, ne izpregovoril; vse je zgolj blodnja in pot je brez, končno romanje po tihih katakombah srca.
®ivljenje, ki ga ľivi to beteľno telo zunaj pod glasnim soncem, je le medel odsvit, le motna prispodoba onega drugega ľivljenja, ki je zaklenjeno v tebi in v meni. Motna prispodoba je, ki bolj zastira in pači pravo lice človeka, nego da bi ga po resnici razodela. Do mozga, se ti zdi, da poznaą svojega bliľnjega, videl si ga na svatbi in na sedmini; pa izbruhne besedo ponevedoma v strahu, v sili, v čeznaturni radosti -- in pred teboj stoji vse nekdo drugi, tujec, ki ga nisi ąe nikoli srečal, človek, ki je podoben tebi, vsem in nikomur. Le tistemu, ki je bil neustraąen, zadnje resnice ľeljan posegel v lastne globočine, le tistemu se razgrnejo vse prispodobe, se odpro katakombe v srcu brata.
Brez počitka blodi romar po teh skrivnostnih hramih, po teh mračnih stopnicah, ki tonejo v brezna. Nakopičene vidi dragocenosti, kakor jih nikoli ni slutil, ąe več vidi strahot, ki jim ni podobe, ne imena; vesel je časih da bi hvalo zapel do nebes, mnogokdaj ľalosten, da bi se razjokal na kolenih. Ali ko se povrne z dolge poti ves poln spoznanja ter stopi med ljudi, da bi jim pripovedoval o vsem, kar je videl, se mu jezik ne gane, mu noče beseda iz ust. In kar nazadnje siloma, jecljaje in ąepetaje iztisne iz grla, ker molčati ne more, je komaj znamenje, komaj spomin tistega, kar je gledal z lastnimi očmi.
Ni ga strah, romarja, ne strah očitne izpovedi -- čemú bi ga bilo strah? On vé, da je ob tistem času, ko je blodil po hramih in stopnicah svojega srca, hodil obenem s priľgano lučjo po zaklenjenih svetiąčih svojega bliľnjega, vsakega in vseh; kamor je stopil mu ni bilo treba trkati, ľe pogledu njegovemu ľeljnemu, vročemu so se odpirale duri nasteľaj; in kamor se je ozrl, je bil doma. On vé, da so si v tistih tihih globočinah vsi ljudje bratje, kakor nikjer drugje, tudi v cerkvi ne. On vé, da bi se kakor od pepela zgrajene sesule stene med njimi, če bi se kdaj le za hip spogledali iz dna. Pred hiąo je semenj; tam so barantači, meąetarji, cigani, tatovi; od vseh strani in na vse strani brizga pohlepnost, ąkropi zavist pljuje sovraątvo; kadar pa je semenj pri kraju in se barantači, meąetarji, cigani in tatovi zaklenejo vsaki v svojo bajto, v tisto pravo ki je sto klafter pod semanjo zemljo, takrat -- jih ni več; en sam človek je; in ta človek je visok v svojih mislih, plemenit, brez zlega in hinavąčine v svojih čustvih, čist, nesebičen, brezmejno vdan v svoji vesoljni, vsako boľjo stvar tesno objemajoči ljubezni. Vse to vé romar, zato ga ni strah, da bi se očitno izpovedal v imenu svojem in svojega bliľnjega.
Ni ga strah, ali sram ga je. Človeka ni sram nagnusnih, spolzkih grehov, ki jih je bil nagrmadil na semnju; teh ga ni sram, kakor da bi mu le kar tako od suknje viseli in se jih lahko otrese ľe spotoma na cesti. Ali sram ga je čiste lepote, ki jo hrani zaklenjeno v sebi in ki je ostala neoskrunjena sredi pohująanja v semanji krčmi, neoąkropljena od mlak in luľ, od kvant in kletev. Te lepote ga je sram. Rająi bi očitno razgalil svoje greąno telo, nego da bi bratu le za ozko ąpranjo odprl duri v hram, kjer gori čista luč, ki jo je bil v samotni uri sam priľgal. Skrbljivo čuva, da bi nikoli nihče ne zvedel za kapelico, v kateri hrani svoje najsvetejąe boli, svoje najtiąje radosti, brezmadeľnost svoje mladosti, svoje najplemenitejąe dejanje, morda edino v dolgem ľivljenju... Vsega najlepąega ga je sram, najbolj sram pa ga je ljubezni.
Tebe, romar, ne sme biti sram! Tebi, romar, je ukazano od nebes, da gledaą, kar drugim ni dano gledati, da poveą, kar drugim ni dano povedati. Nimaą pravice, da bi zaklepal duri, tudi tistih ne, ki jih sam le s trepetajočo roko odpreą. Če te vabi luč iz brezdanje globočine, se moraą spustiti vanjo brez obotavljanja in brez bojazni, da prineseą ljudem to luč. Mnogokdaj ti je beseda okorna in teľka, skriva se, boji se, kakor plah otrok tuje druľbe; mnogokdaj okreneą glavo v stran, povesią oči, ker tudi tebe, najbolj ąe tebe, naglas govorečega, je sram ljubezni. Ali vsaka beseda, iz sramu zatajena, bi te vekomaj ľgala na srcu; in ti, o romar, poznaą to bolečino!... Spomni se na svojo mater, nanjo, ki je v grobu! Povej, kaj bi ne ąel po golih kolenih, odkopal grob z rokami da bi ji rekel, kar ji nisi hotel reči, dokler te je sliąala? Eno samo besedo morda, le eno, iz nečimrnega sramú, iz srčne skoposti zatajeno? ©e na druge se spomni, na mnogoątevilne, ki te ne sliąijo več in te nikoli ne bodo sliąali, ki so ľeljni čakali na tvojo besedo, pa jim je nisi dal! Ne molči, da ne boą toľil gluhim grobovom, klical iz dna, ko bo veter razpihal tvoje besede v gozd in polje!...
Kako je nenadoma tako teľka moja beseda, tako polna solz, kako se bolestno trga iz prestraąenega srca!...
To noč sem videl velik grob, segal je od planin do morja. Mrtvec je leľal v njem, tako svetel in lep, da so nebeąke zvezde zamaknjene strmele nanj. Na obrazu njega, ki je leľal v grobu, je bilo okamenelo brezmejno trpljenje, na ustnicah, teh ubogih, je trepetalo zadnje očitanje: "Naątej mi ure, sin, ko si z vdanostjo gledal name, s čisto ljubeznijo pomislil name! Reci besedo, ki si mi jo pravo in toplo dal, iz dna, dal mi z njo kapljo ľivega ľivljenja! Pokaľi mi solze, ki si jih potočil zaradi mene, pokaľi mi kri, ki si jo prelil v mojem imenu! Tvoje roke so prazne; lezi h meni, ąe je prostora dovolj!" --
O Bog, saj so bile le sanje, -- saj je ąe čas, ąe čas! --
***
Ali roka boľja se je prikazala iz nebes in je postavila na zemljo ogromno ogledalo, ki se z gorenjim robom opira samih zvezd, sloni s spodnjim na dnu morjá ter sega na obeh straneh od jutranje zarje do večerne. In vse, kar je ľivega na zemlji, se je kakor uróčeno ozrlo v to silno boľje ogledalo, utelesilo se je v njem po svoji pravi podobi, brez liąpa in nakita, brez ľide in ľameta. Greąni človek je stopil pred sodnika in pravični sodnik je sodil brez besed.
Kaj si to ti? Saj to nisi ti, prijatelj moj, gromovnik nad gromovniki, ne spoznam te! Nekoč je ľivel mlad fant, ki je nosil ąiroko črno pentljo, zavozlano na tak način, kakor so jih svojčas nosili umetniki in brivci. Navduąen je bil brez mere in kraja, navduąen takorekoč ľe iz gole navduąenosti. Ljubil je domovino, da se je razjokal ľe ob samem imenu njenem; na očitni cesti ji je ponujal svojo srčno kri in trpel je hudo, ker ni bilo tistih dob nikakąne priloľnosti za plemenito junaątvo. Pa da bi si vendarle ne mogel očitati brezdelja in mlačnosti, je stikal po skrivaliąčih za strahopetci, tiholazci in sebičneľi in kogar je zalotil, ga je zgrabil za ovratnik ter ga vlekel brez milosti na kamen sramote. Kadar je stoPal med ljudmi z napetimi koraki, visoko čelo ovenčano s svetlimi kodri, so kazali za njim, ąepetali: "Glejte ga, to je tisti, to je on!" -- in svet je spoątljivo postajal, se je razmikal, da mu napravi pot... Kaj si to ti, prijatelj moj? V kotu ogledala, sam vase zakrknjen, ubog, siroten, od lastne ničevosti obljevan, trepeče nag človek, ki mu je bil strah, ta nizki, telesni, plahorepi strah nagrbil koľo, da se osramočena opleta stokajočih kosti... Stran se obrnite, oči, v lepąi kraj poglejte, v drugo lice!
Poznal sem suknjo svoje dni, ki je bila spoątljiva od vrha do tal. Imela je ąirok ovratnik od ľlahtne bobrovine in lepo napeta je bila na trebuhu. Kamorkoli se je prikazala ta spoątljiva suknja so se ji odkrivali in priklanjali, pozdravljali jo prisrčno; marsikatero oko se je orosilo od prečudne ginjenosti, kakor se orosi oko človeku, kadar odpre zjutraj okno ter po dolgih dneh puąčobe in mraka ugleda nad vzhodnimi hribi svetlo zarjo nebeąko. Ta suknja je ľe od daleč razodevala, je na vse ątiri strani ąkropila dobrotljivost in blagomilje. Ni trosila cekinov iz ąirokih rokavov, ni delila pogač iz gosposkih ľepov, toda smehljala se je ljubó in prijazno, boľala je toplo, zavzdihnila časih; in ta njen smehljaj je bil siromaku zlata miloąčina, vdovi in siroti sladka tolaľba. Beseda je ąla pred njo, kakor gre cerkovnik s kadilnico pred ľupnikom: "Pokleknite hvalite jo do nebes, to suknjo; zakaj milost siplje, blagor daje, koder hodi, kamor pogleda!..." Kaj se ni ta ąiroki obraz koąatil nekoč iznad tiste spoątljive suknje? Tam strmi iz ogledala, strmi z rumenim volčjim pogledom; lica so do kosti razjedena od pohlepnosti, zobjé obruąeni od zlata, ki so ga bili grizli in glodali. In suknje ni nikjer, ni je spoątljive suknje s ąirokim ovratnikom od ľlahtne bobrovine, ni je, ki je rosila blagomilje na vse ątiri strani; razgaljen stoji tam, v svoji sramoti prezebajoč; v rokah, jastrebovih krempljih, tiąči moąnjiček Judeľev in ta moąnjiček je nabasan, do vrha poln; tiąči ga trepetaje, da sika blatna kri izpod nohtov, skril bi ga rad, ga skriti ne more... Uboge oči ve moje, stran se obrnite!
Stran se obrnite, uboge oči ve moje, ali ne tja, ne tja, grozota je tam, da ji ni primere celó ne v tem straąnem ogledalu! Videl sem jo nekoč, Suzano, spomladi, v maju. Takrat bi se njeni čisti lepoti ne bilo pribliľalo z brezboľnim poljubom niti samo rosno sonce jutranje. Če je ąla preko polja, so se ozirale za njo cvetice in so jo pozdravljale. In kamor se je smehljaje ozrlo njeno oko, je senca ugasnila, je bil madeľ izpran. Tako je prepevala med nami mladost, ąla je mimo nas in njeni ąolni se niso doteknili tal... Ena sama ostudna, gnila rana se razkazuje tam, iąče kraja, kjer bi bila najbolj očitna; dvoje temnih, zeleno obrobljenih oči, dvoje brezsramnih grehov vabi izpod oskrunjenega venca, v nabrekle ustnice so se bili zajedli polnočni poljubi in kličejo po tovariąih... Ne več! Ničesar več!
O, ničesar več! Toda oči so uróčene, da ne trenejo ne za hip, da gledajo verno tja, kamor jih je gledati strah in sram. Kolikor sem jih kdaj poznal obrazov, milih in nemilih, so vsi nezasliąano, grozotno pretvorjeni v svoje spake; in komaj časih, kakor samotna veąča nad močvirjem, se zasveti tiha lučka, trepetajoča, belo lice, ki ni bilo oąkropljeno, čisto srce, ki je ąlo skozi medeno goro greha in ga ni okusilo. V boľjem ogledalu je laľ z zobmi ąklepetaje slekla ukradeno oblačilo resnice in gleda sama svojo nagoto. Videl pa nisem le posameznih obrazov, ki sem jih spoznal trudoma z bolestno slutnjo; videl sem obiloątevilne gruče ljudi, roječe od hriba do hriba, čeąčene prej in imenitne, svetu vodnice in vzglednice, zdaj kup smeti poleg kupa gnoja. In videl sem dolge procesije ljudstev, predpustne procesije, kjer ni bilo s pisanimi capami naąemljenih, pijanih teles, temveč so bili Kurentovi romarji brez cunj in trakov, brez krink in zvončkov, vsi goli, naąemljeni edinole z iz prs visečimi, vsej cesti v izgledovanje odprtimi srci, v katerih so bili pljunki namesto krvi. In videl sem narode, silne, sijajne, človeątvu duh in pest v izobilju, modrosti slavi in mogočnosti Bogu kljubujoče; videl sem jih... Oči, kaj nimate več solz?
Če jih imate ąe, zdaj jih iztisnite do zadnje! Kdo strmi tam name iz ogledala, med zadnjimi, med skritimi, osramočenimi? Kaj ga nisem videl ľe, vse lepąega, vse čistejąega, vse močnejąega, zdavnaj, zdavnaj v svoji mladosti? Če imate ąe solz, oči, iztisnite jih do zadnje!... Kaj bi toľil? Spomni se, da si rekel sam: Greąni človek je stopil pred sodnika in pravični sodnik je sodil brez besed. --
***
Hladno jesensko jutro je bilo, megle so se vlačile po dolini in se plazile ob strmih rebrih gora, na vrhovih se je v ľarkih zgodnje zarje belil prvi sneg, ki je bil zapadel ponoči. Nebo je bilo jasno; ąe se je spominjalo na polnočni sneg in na mrzle jutranje zvezde, ali ľe je čakalo sonca.
Gledal sem skozi okno; to okno ąe nikoli ni bilo umito, zato sem gledal kakor skozi pajčolan, razločil pa sem natanko vse, kar se je godilo pred menoj; tudi glasovi so bili v čistem jutranjem zraku tako jasni, da sem sliąal in razumel vsako besedo. Dvoriąče je bilo za ped navisoko posuto s črnikastim prahom, ki se je bil čez noč spremenil v mastno blato; s prav takim prahom so bile pokrite tudi nizke strehe barak in uvelo listje oreha, ki je stal samoten sredi dvoriąča; pod tem orehom je drľal vojak na uzdi osedlanega konja, ki je pohrskaval in vztrepetaval od hlada in nemira.
V dolgi, ravni vrsti je stala kompanija, napravljena, da se ąe tisto uro napoti na bojiąče. Stali so tam kakor od kamna, nobeno oko ni trenilo; sloka telesa so bila narahlo upognjena pod bremenom teľkih nahrbtnikov. Nikoli poprej nisem videl na enem samem tesnem kraju toliko mlade lepote. Vsi obrazi so bili ąe zelo mladostni, skoraj otroąki in vsi so bili sveľi, kakor v rosi in zarji umiti; tudi v očeh je bila svetla rosa, gledale so kakor iz daljnih krajev, iz lepih sanj; vse pa so bile nepremično uprte v gospoda stotnika, ki je s počasnim, malobriľnim korakom stopal pred nemo vrsto gori in doli.
Stotnik je bil sila visokega ľivota, za glavo je bil viąji od kompanije; ogrnjen je bil v ohlapen črn plaąč, izpod tega je gledalo dvoje zelo dolgih in tenkih nog; v roki, ki je bila ąe v rokavici koąčena in krempljasta, je drľal palico, na katero se je gredoč opiral. V obraz mu nisem videl; ker je bil ves čas obrnjen proti vrsti. Korak za njim je stopal mlad praporąčak, ki se je časih plaho ozrl, kakor se morda ozre človek, ki bi rad pobegnil, pa občuti, da je priklenjen brez usmiljenja.
©e enkrat je gospod stotnik začel od kraja svoje ogledovanje. Postal je pred prvo ątevilko v vrsti, pred visokim, vitkim fantom, ki je strmel nanj s črnimi, zamolklimi očmi. Stotnik je stopil tik prédenj.
"Kako ti je ime?"
Fant je povedal svoje ime in tedaj mi je presunilo duąo: saj te poznam, ti lepi, mladi fant! Ti zamiąljeni, s polnim srčem v veliko prihodnost strmeči! Moľ med tovariąi, posluąen otrok med modrimi starci! ®iva veja na drevesu; če bi jo odľagali, bi bilo ranjeno drevo samo!
Stotnik je vpraąal nadalje.:
"Ali imaą očeta doma?"
"Nimam ga več!"
"Pa koliko bratov in sestrá?"
"Nimam jih!"
"Ali ti vsaj mati ąe ľivi?"
"Mater ąe imam!"
In luč se je vľgala v zamolklih očeh.
Tedaj je stotnik vzdignil palico, dotaknil se z okovanim koncem fantovih prsi ter pomignil praporąčaku, ki je stal za njim. Ta je potegnil izza rokava zapisnik ter je s tresočo roko zapisal fantovo ime. In fant je prebledel.
Stotnik je ąel mimo drugega in se ni ozrl nanj; stopil je do tretjega in si ga je ogledal natanko. Ta je bil pač vesel, zgovoren in glasen mladič, slovit pevec in ljubljenec deklet. Imel je zdrav, okrogel obraz, ob drobnih uąesih se je vilo par svetlopąeničnih kodrov, sinje oči so naglas prepevale, temnordeče ustnice so se kroľile v prijetnem smehljaju.
"Ali imaą nevesto doma?" je vpraąal stotnik.
"Imam jo, gospod stotnik!"
©e glasneje so prepevale sinje oči, v svetlo daljavo je segla pesem.
Stotnik je vzdignil palico praporąčak je pisal. In pesem je ugasnila v sinjih očeh.
Tako je stopal gospod stotnik počasi dalje ob dolgi vrsti; pregledoval je, izpraąeval in izbiral. Časih je izpustil po dva in tri, nekaterega niti pogledal ni, časih pa jih je zaznamenoval kar po pet in ąest zapovrstjó. In zdelo se mi je, da nalaąč in preudarno izbira najmočnejąe in najlepąe.
Priąel je do kraja, poslednjikrat je vzdignil palico, nato se je okrenil. Takrat sem videl njegov obraz in srce mi je utihnilo. Ta obraz je bil brez koľe in mesa, namesto oči je bilo izkopanih v lobanjo dvoje globokih jam, dolgi, ostri zobje so se reľali nad golo, silno čeljustjo. Stotniku je bilo ime Smrt.
"Naprej... marą!"
Kompanija se je sunkoma zaokrenila ter se napotila s čvrstimi koraki v meglo nizdol. Pred njo je jezdil gospod stotnik; visoko iznad megle se je dvigal njegov črni plaąč. --
***
Pripovedovali so, karkoli jim je priąlo na misel ali na misel so jim priąle samo lepe zgodbe, iz sonca in toplote, iz ljubezni in upanja spletene. Vsa prihodnost je bila en sam dolg in svetel praznik; med Boľičem in Veliko nočjo ni bilo pepelnice. Tam nekje za pisanim zagrinjalom se je vse ľivljenje migljajoče in utrinkujoče prelivalo tiho iz luči v luč. Besede so bile napol razumljivo ąepetanje; nobena povest ni ime!a začetka, ne razločne podobe, nobena pravljica konca; časih so govorili vsi ątirje otroci hkrati in nihče ni motil drugega; vsi so gledali zamaknjeni v tisto prelepo luč nebeąko, tam pa je bila zvonka in resnična vsaka beseda, je imela vsaka povest svoje čisto ľivo in jasno lice, vsaka pravljica svoj sijajni konec.
Otroci so si bili tako podobni med seboj, da se v mraku ni prav nič razločil obraz najmlająega, ątiriletnega Tončka, od obraza desetletne Lojzke, najstarejąe med njimi. Vsi so bili v lica ozki in drobni in vsi so imeli velike, nasteľaj odprte, váse in v daljavo zamiąljene oči.
Tisti večer je z nasilno roko poseglo v nebeąko luč nekaj neznanega iz tujih krajev udarilo neusmiljeno med praznike, povesti in pravljice. Poąta je bila oznanila, da je oče "padel" na Laąkem. "Padel je." Nekaj neznanega, novega, tujega, čisto nerazumljivega je stopilo prednje, je stalo tam visoko in ąiroko, pa ni imelo ne obraza, ne oči, ne ust. Nikamor ni sodilo; ne v to glasno ľivljenje pred cerkvijo in na cesti, ne v ta topli mrak na peči, tudi ne v pravljice. Ni bilo nič veselega pa tudi nič posebno ľalostnega; kajti bilo je mrtvo, saj ni imelo ne oči, da bi s pogledom razodelo, čemu in odkod, in ne ust, da bi z besedo povedalo. Misel je stala pred to ogromno prikaznijo uboga in plaha, kakor pred silnim črnim zidom, in ni mogla nikamor. Pribliľala se je zidu, tam je obstrmela in je umolknila.
"Kedaj pač se zdaj povrnejo?" je zamiąljen vpraąal Tonček.
Lojzka ga je oąinila z jeznim pogledom:
"Kako bi se povrnili, če so padli?"
Vsi so molčali, vsi ątirje so stali pred silnim črnim zidom in niso videli čez.
"Tudi jaz pojdem na vojsko!" se je nenadoma oglasil sedemletni Matijče, kakor da je bil z urno roko zagrabil pravo misel in vse, kar je treba reči.
"Si premajhen!" ga je z globokim glasom posvaril Tonček, ątiriletni, ki je hodil ąe v krilu.
Milka, najdrobnejąa in najbolehnejąa med vsemi, zavita v preveliko materino ruto, da je bila podobna popotni culi, je prosila s tihim, mehkim glaskom, kakor odnekod izpod sence:
"Kakąna da je vojska, to povej, Matijče... povest pripoveduj!"
Matijče je razloľil:
"Vojska je pač taka, da se ljudje koljejo z noľi, sekajo s sabljami in streljajo s puąkami. Kolikor več jih pokoljeą in posekaą, toliko boljąe je, nobeden ti nič ne reče; ker tako mora biti. To je vojska."
"Pa zakaj se koljejo in sekajo?" je vpraąala Milka, nebogljenka.
"Za cesarja!" je rekel Matijče in obmolknili so. V daljni daljavi se je prikazalo pred njih zastrtimi očmi nekaj silnega, od svetle glorije obľarjenega. Niso se genili, sapa si je komaj upala iz ust; kakor v cerkvi ob vélikem blagoslovu.
Nato je Matijče vdrugič zamahnil z naglo roko ter zagrabil svojo misel morda le zato, da bi na obé strani razmaknil tiąino, ki je mrko leľala nad njimi.
"Tudi jaz pojdem na vojsko... nad sovraľnika pojdem!" "Kakąen pa je sovraľnik... ali ima rogove?" je iznenada vpraąal tanki Milkin glas.
"Seveda jih ima... kako pa bi drugače bil sovraľnik?" je resno in skoraj jezno zatrdil Tonček.
Tudi sam Matijče ni vedel pravega odgovora.
"Mislim, da jih nima!" je rekel počasi, toda beseda se mu je gredoč ustavila.
"Kako bi imel rogove... človek je, kakor mi!" se je oglasila nejevoljno Lojzka; nato pa se je zamislila in je ąe rekla: "Samo duąe nima!"
Po dolgem preudarku je vpraąal Tonček:
"Kako pa je, če človek pade v vojski... takole vznak?" Pokazal je, kako človek pade vznak.
"Pobijejo ga... do mrtvega!" je mirno razloľil Matijče. "Oče so obljubili, da mi prinesejo puąko s seboj!"
"Kako bi jo prinesli, če so padli!" ga je osorno zavrnila Lojzka.
"Pa so jih pobili... do mrtvega?"
"Do mrtvega!"
Osmero mladih, nasteľaj odprtih oči je zamolklo in plaho strmelo v mrak... strmelo v nekaj neznanega, srcu in pameti nerazumljivega.
Ob tistem času sta sedela stari oče in stara mati pred hiąo na klopi. Zadnja rdeča zarja se je svetila izza temnega listja na vrtu. Tih večer je bil; samo od hleva sem se je priduąeno glasil zategnjen, ľe hripav jok; najbrľ je bila tam mlada mati, ki je bila ąla krmit ľivino.
Stara dva sta sedela globoko sključena, tesno drug ob drugem in sta se drľala za roko, kakor ľe dolgo ne poprej; gledala sta v nebeąko zarjo večerno z očmi brez solz in nista rekla nobene besede. --
****
Bebec je zapel z lepim in čistim glasom:
"Kaj nam pa morejo -- morejo -- morejo --"
Grbec je natočil vina sebi in obema onima ter je rekel ąepavcu:
"Tako se mi zdi, ko točim, kakor da bi mi trije ne smeli sedeti za mizo. ©e v kotu ne. V veľi in na tleh je po pravici naąa miza!"
©epavec se je ozrl po izbi, ki je bila gluha in nema.
"Kar ostanimo, dokler je vse prazno!"
Tedaj je grbec povesil glavo.
"Preveč je prazno! Nikoli nisem maral takih izb, kjer človek devetkrat sliąi lastno besedo. ®e otroka me je bilo strah, kadar sem bil sam, četudi ob belem dnevu. Zdelo se mi je: zdajle se odpro duri, prav počasi, prav tiho, ąe kljuka ne bo klenknila; in ko bodo odprte nasteľaj, bo stopil v izbo -- kdo?"
"Kdo?" je mrko izpod čela vpraąal ąepavec ter se je ponevedoma ozrl proti durim.
"Saj to je najhująe -- kdo? Ne bilo bi strahu, da bi človek vedel, kdo in kakąno je straąilo, tista prikazen ki čaka pred durmi, da nagne kljuko, se priplazi v izbo. Strah je bolezen, ki snuje v samotnem srcu prečudne podobe, dokler jih nekoč ne utelesi. Le slutnja je neznanega, izvenčloveąkega; zato umrje človek od strahu, ker mora umreti; kako bi ľivel med glasnimi ljudmi, ko je bil ľe pogledal na ono stran?"
Bebec je buljil prédse s praznimi očmi in je pel brez nehanja:
"Kaj nam pa morejo -- morejo -- morejo --"
©epavec je smehljaje pokazal nanj.
"Ta je tudi pač ľe pogledal na ono stran! Ali veą, kaj se mu je pripetilo, ko je bil ąe otrok? Bil je nekoč sam doma, v veliki izbi, in pozen mrak je ľe bil; domači so bili ąli nekam na svatbo zijala prodajat. Otrok se je stisnil v kot in je gledal, kako se plazi noč po prstih zmerom bliľe proti njemu. Tedaj se spomni nanj sosed, stric ©imen, ter ugane koj prav posebno burko. Poiąče votlo bučo ji napravi oči in usta ter pritrdi vanjo priľgano svečo. To bučo si postavi na glavo, nato si ogrne ąe dolgo belo rjuho in ták se napoti v veľo. Prav tiho, prav počasi odpira duri, odpre jih nasteľaj, stoji na pragu visok in straąen in ne reče nobene besede. Kakor je bil priąel, tako odide, prav tiho in počasi zapre duri za seboj. Nato ugasne zunaj svečo, vrľe bučo in rjuho stran ter se povrne v izbo ves vesel in glasen. 'No, Mihec, kaj pa ti, da si tako sam in tih in da se skrivaą v kot? Ali te je morda strah?' Otrok ne zine, tiąčí se k zidu, se trese po vsem telesu in ąklepeče z zobmi. 'No, Mihec, kaj bi se tresel -- saj sem jaz, stric ©imen!' Otrok molči. Jezik se mu je pač ąe razvezal, pamet pa mu ni shodila nikoli... Kaj, ali je ta tudi pogledal na ono stran, ko je videl strica ©imna z bučo in rjuho?"
"Tudi ta je pogledal na ono stran... blagor mu, da je pogledal tako zgodaj!" je zamiąljen in ľalosten odvrnil grbec. "Saj ni videl strica ©imna! Če bi bil koj takrat, kar pred njim snel bučo, vrgel rjuho stran ter se mu zasmejal naglas, bi otrok ne verjel, da prikazen ni bila prikazen, temveč da se je bil naąemil stric ©imen. Ker v hipu, ko so se odprle duri nasteľaj in se je visoko pred njim zasvetilo dvoje rdečih oči, je ugledal tisto, kar je bilo v samoti zasnovalo ľe njegovo splaąeno srce sámo... Blagor se mu! On poje... nama se noče, ker nisva ąe ugledala strica ©imna!"
S čudnim smehljajem ki ni bil prav nič vesel, se je ozrl ąepavec proti oknu; mračilo se je.
"Zdi se mi, da je ľe blizu!"
"Tudi meni se zdi!" je zavzdihnil grbec. "Strah mojega srca ga oznanja. Ko bi se le dalo pobegniti kam iz samote, iz tiąine; ali ne dá se; človek nosi to samoto s seboj, kamorkoli nameri korak... Ali jih sliąią?"
Zunaj se je oglasilo preąerno vriskanje in petje, priąlo je bliľe, ąlo mimo hiąe ter se razleglo v klanec nizdol. Bebec je zavrisnil in skočil proti oknu, ąepavec ga je surovo potegnil za rokav nazaj ter ga posadil na stol.
"Molči, pokveka... ali te ni sram?"
Grbec je globoko povesil glavo ter skril oči v dlani.
"Morda bodo ľe jutri gledali smrt... ali smrt ni straąilo, ni neznana prikazen, ki se potuhnjeno priplazi skozi mračno veľo; nezastrta, velika in jasna stopi pred človeka in ga vzdigne v naročje... Morda bodo okusili hude bolečine; ali bolečina ni..."
"Ni stric ©imen z votlo bučo na glavi in z rjuho na plečih!" je rekel ąepavec.
"Ti, nesrečneľ, ne boą gledal smrti, kakor jo bodo gledali vriskajoči fantje tam zunaj... priplazila se bo nekoč tiha in grda izpod postelje, straąilu podobna. Ne boą okusil bolečine. Zavrľen si, proklet, da sedią v samoti, se oziraą proti durim, čakaą in trepečeą. kdaj da se prikaľe tisto, kar se mora prikazati! ®e je v tvojem srcu to neznano straąilo in kmalu bo uteleąeno... Ali niso duri samo priprte? Zdi se mi, da je zapihal hlad iz noči."
"®e je blizu, pravim, ľe je v veľi!" se je stresel ąepavec. "Kaj pa ti, mali moj Mihec, kaj ti se nič ne bojią, se ne bojią, da bi zdajle priąlo tisto, silno do nebes, pogledalo te s svetlimi očmi in..."
Bebec se je ąiroko zasmejal ter je zapel z zvonkim glasom:
"Nič nam ne morejo -- morejo -- morejo --"
Iz daljave, iz doline se je glasila ubrana pesem:
"Oj ta soldaąki boben..."
V izbi se je strnila gosta noč, da ni bilo razločiti nobenega lica več.
Grbec in ąepavec sta umolknila. --
***
Utrgal sem potočnico in sem ji rekel: "Kaj nič ne vidią, ti mala, nedolľna? Kaj nič ne veą? Saj je to čisto drugo sonce, saj je čisto druga pomlad! Ti pa si, kakor si bila!" Čez pet minut je potočnica v moji roki ovenela, izdihnila. Presunil me je strah, ko sem jo videl mrtvo in ko sem se spomnil na vse tiste, ki sem jih bil pohodil brez misli in brez kesanja: "Človek si; in smrt je tvoj spomin!"
Napotil sem se v gozd. Vse je bilo tam, kakor prejąnje čase, prav nikjer ni bilo znamenja trohnobe, nikjer ni diąalo po nezakopanih truplih. Izza visokih, temnih smrek se je lesketalo sočno listje mladih hrastov; tla so bila vsa prepreľena s sveľim praprotjem in ąirokimi njivami borovnic,; kraj poti se je prikazala, me je tiho izpod listja pozdravila zakasnela vijolica, tam se je zasvetila vrsta belih marjetic, v globokem zatiąju se je skrivala plaho stisnjena druľba razcvelih ąmarnic. Neľno, zlatozeleno cvetje mladih smrek in borovcev je z ľarkimi venci ovijalo zamolklo vejevje. Tak cvet, ki je imel natanko podobo grąkega kriľa, sem utrgal, sem ga poboľal in sem mu rekel: "Ti zlatozeleni, mehki cvet, ti nebogljeni, kaj nič ne veą? Kaj ne veą, kako hudo nam je na svetu? Veselią se luči, kakor da je ąe zmerom tista gorka luč! Pijeą ľivljenje in ga ljubią, kakor da je ąe zmerom tisto mlado ľivljenje! Ti nedolľni, nespametni cvet!" Čez pet minut je ta cvet usahnil in obledel; zasegla ga je smrt, ko je ąel človek mimo.
Nenadoma se je gozd razmaknil na obe strani in ugledal sem prostrano jaso, ki je poprej ni bilo. Tam so rasli nekoč kostanji, ponosna in vesela bratovąčina zdaj so stali med grmičevjem in praprotjem nizki ątori, siromaąni; zdelo se mi je, kakor da bi ranjenci kazali ostanke gladko odľaganih rok in nog. Izpod mrtvih ątorov so ječé koprnele mladike, da bi zadobile prostora in zraka; toda nekaj temnega, ne¸ usmiljenega jih je tiąčalo k tlom, jim ni dalo do ľivljenja. Prav pod menoj je poslednjikrat zaječala mladika, je za vzdihnila trepetaje: "Človek je hodil tod; njegov spomin je smrt!"
Majsko sonce to milo in mehko, ąe ni bilo dospelo do poldneva, na golo jaso pa je pripekalo s trdo poletno močjo. Legel sem v praprot in koj mi je dremavica rahlo segla preko čela in oči. Tik ob moji desnici je rasla drobna modri kasta cvetica, ki ji ne vem imena; vanjo se je bil vsesal velik čmrlj; poľiral je tako pohlepno, da je potresaval z debelim spodnjim ľivotom; cvetica se je zibala. Oprezno sem vzdignil roko, nameril ter urno izproľil kazalec ob palcu. Čmrlj je odletel daleč, prevalil se v praproti, pobral se brľ, nato je pobrenčal krog mene v hitrih kolobarjih, napol razljučen, napol prestraąen, ter nazadnje izginil v sončno luč. Cvetici se je bilo zlomilo stebelce pod vratom in glava se je nagnila nizdol. Takrat je naglo in nemirno, kakor da je bil zgreąil pot, priplezal na moj čevelj dolg črn mravljinec ter stremil hlastaje in opotekaje se proti nogavici. Tudi nanj sem nameril naskrivaj, toda videl me je, begal je na to, na ono stran, pobegniti ni mogel; izproľil sem ob pravem času, odletel je visoko in ni ga bilo več.
*******
Dremavica me je kmalu tako prevzela, da se je visoko drevje krog jase pričelo polagoma in v vrstah zibati in zadobilo je čudne, poąastne oblike; temne smreke so bile podobne ljudem¸velikanom z mnogoterimi dolgimi, rogovilastimi rokami s trepalnicami, ki so segale do trebuha, in s ątorastimi, ogromnimi nogami, ki so se le mukoma trgale iz tal. Svetloba na jasi je bila milejąa, lila mi je v duąo kakor vino. Videl in sliąal sem vse naokoli, ali ganil se nisem; sladka, lenobna omotica mi je bila z mehko odejo pogrnila telo in nisem je maral premakniti, da bi mi ne zdrknila s kolen. Sliąal sem, kako so prepevali in se pogovarjali ptiči v vejevju, kako je od daleč klicala kukavica samotarka in kako se je med seboj pomenkovalo drevje samo, z zamolklim glasom in modro besedo. V teh pogovorih je bil velik mir, nekaljen, bila je radost, globoka in tiha, kakor jezero, ki počiva pod opoldanskim soncem.
Tedaj se je na odeji prikazalo nekaj nerodnega, zavaljenega; prekopicalo se je, opotekalo se, plezalo zmerom viąe; bil je debeli čmrlj, sila velik, devetkrat večji kot prej. Koj za njim je od drugega konca ročno in urno prihitel mravljinec; tudi ta je bil prečudno dolg, da takega ąe nikoli nisem videl. Ko sta si priąla naproti na mojem trebuhu, sta si odpočila; gledala sta name z izbuljenimi očmi, kazala sta name in se razgovarjala natihoma. Tesno mi je bilo pri srcu, rad bi bil sliąal in razumel vsaj besedo. Ali prav v tistem hipu se je oglasilo nad menoj dvoje senic, tenko in razločno. "Bojim se kragulja, ali bolj se bojim človeka!" je rekla ena. "Kragulj je lačen, človek pa je hudoben!" je odgovorila druga. Čmrlj in mravljinec sta bila zmerom večja in zmerom teľja, tiąčala sta me, da sem komaj dihal. Z vso silo sem zgrabil za odejo, vrgel sem jo raz sebe in sem se vzdramil.
©el sem iz gozda s poveąeno glavo, potrt in sila truden. Na srce mi je tolkla kakor z razbeljenim kladivom beseda za besedo.
Vsem sije to majsko sonce, čmrlju in mravljincu, senicam in ąčinkovcem, praproti in ąmarnicam, hrastom, smrekam in borovcem, vsem boľjim stvarem, le človeku ne, človeku, ki ima duąo, razum in voljo, le srca ne. --
***
Peter Klepec je bil bajtarjev sin; dali so ga ľe zgodaj bogatemu gospodarju za pastirja; zjutraj je gnal govedo na paąo, zvečer s paąe; tako je ľivel v miru z Bogom in z ljudmi, dokler niso tovariąi pastirji spoznali, da je slabič. Imel je namreč Peter tenke kosti, droben ľivot in belo koľo; nekoč so se mu usule po licih solze in to je bil njegov poglavitni greh. Človek je po svoji naturi k hudemu nagnjen. Ko so tovariąi videli te solze, niso od tiste ure privoąčili Petru nobene prijazne besede več. Kdorkoli si je izmislil, ga je suval in pretepal, kar tako nalepem zaradi srčnega veselja. Naredilo se je samo ob sebi, da je bil hlapec prav vsakemu in vsem, ąe takim tovariąem, ki niso bili nič močnejąi od njega. Nazadnje so ga draľili in zasmehovali na cesti ľe paglavci, skoraj ąe samosrajčniki. Peter se ni upiral nikomur, nikoli ni zamahnil; ker vedel je, da bi tedaj vsi hkrati planili nanj, na suľnja, ki se je spuntal zoper gospoda. Sluľil je vdano in potrpeľljivo; ni le ubogal, kar so mu ukazali, temveč tudi radovoljno se je poniľal kadarkoli je dala prilika; mislil je v svojem čistem srcu, da bi tako ganil njih zakrknjenost; ali ni je ganil, ker se kaj takega ąe nikoli ni primerilo. Kolikor svetejąa je bila njegova pohlevnost, toliko okrutnejąi so bili gospodarji; ni je slająe pijače, kot je solza nebogljencev, kvečjemu ąe kri sirot.
Ko je bila mera njegovega trpljenja polna do roba, se je spomnil Peter Klepec, da je v nebesih Bog, ki je pravičen. Bil je čisto sam, videl je visoko nebo nad seboj, ki je milo in toplo gledalo nanj, razjokal se je iz dna svojih bolečin, pokleknil je ter molil:
"Bog nebeąki, pravični, ki si vse videl, daj mi moči! Umreti bi moral od vsega hudega, če me ne usliąią. Saj je razbičano to moje ubogo srce, da ni za nobeno rano več prostora. Drugim sonce, meni noč; drugim veselje, meni bridkost brez kraja. Dolgo je ľe, truden sem, ne morem več. Odreąi me, o Bog pravični, daj mi moči!"
Tako je molil; nebo se ga je usmililo ter se je odprlo. Angel boľji se je spustil na zemljo in je poljubil Petra Klepca, ko je spal. V tistem trenotku je zadobil Peter čeznaturno moč tega angela boľjega. Ko se je vzdramil, je skočil bistro na noge, razklenil se in razmahnil, nato zavriskal od radosti tako glasno, da so v gozdu zaąumeli vrhovi. Ugledal je staro tepko, mogočno drevo; objel jo je narahlo z obema rokama ter jo izrval s koreninami, kakor da bi ne bila mogočna tepka, temveč bilka v travi. Tako je preizkusil in spoznal svojo silo. Priąli so tovariąi pastirji, zato da bi ga pretepli, ker je bil noč prespal na paąi. Peter je zgrabil enega z desnico, drugega z levico, vzdignil obadva visoko, malo potresel ter ju varno posadil na tla. Tovariąi so obnemeli in popadali ob tolikem čudeľu. In potem --
Zares -- in potem?
Potem -- nič! --
Zgodba o Petru Klepcu nima konca; izgubi se v meglo brez sledu in glasu. Nič ne vemo, kako se je ąe nadalje godilo močnemu Petru Klepcu. Ne pisanja ni, ne sporočila, kako je ravnal s svojo močjo: ali je strahoval in pestil svoje neusmiljene gospodarje, povračal jim, kakor so mu bili dajali,; ali je morda zakraljeval deľelam naokoli, vojskoval se in premagal oąabne sovraľnike po vsem prostranem svetu, kakor sam Kralj Matjaľ. Prav nič takega ne vemo. Vse kaľe, da je izrval tisto staro tepko nato pa ľivel nadalje miren, tih in vdan, kakor je bil pač vajen; zvesto je ubogal gospodarja, gonil njegovo govedo na paąo, kos kruha v culi, ter sluľil tovariąem in vsem ljudem s svojo močjo in po njih ukazih. Pa da mu dobrotljivi Bog ni bil poslal le svojega angela iz nebes, temveč dodelil mu kar svojo neskončno oblast, bi Peter Klepec ne vedel, kaj bi z njo počel; ąe v napoto bi mu morda bila.
Resnično: v napoto bi mu bila moč, ne mogel bi je prenaąati, ľalosten bi bil zaradi nje. Ker peter Klepec je sanjal, sanjal o moči, milo sanjal ob vročih poletnih dneh, v senci pod tisto staro tepko; tako lepe in sladke so bile podobe ki jih je gledal s svojim srcem, da bi ga bilo strah, če bi se te sanje nenadoma uresničile in bi jih ne bilo več. Pa če bi trdega dela ne bilo, ne trpljenja, ne poniľanja, ne bridkosti -- odkod bi bile sanje? Bog ga je videl do dna, zato se mu je v svoji modrosti in pravičnosti nasmehnil tisto noč, poslal mu svojega angela. --
Zdi se mi, da sem ga zadnjič srečal, Petra Klepca, ko je po strmem ilovnatem klancu vlekel silno butaro drv za svojega gospodarja; oddahnil si je, pogledal proti nebu, otrl si čelo z dlanjo ter vlekel, vlekel dalje. Pogledal sem ga in sam ne vem, kako se mi je storilo: razjokal sem se od ľalosti in sramu. --
***
Zagozden sem bil med ljudi, ki so se gnetli na velikem, ograjenem prostoru, podobnem ovčji staji; nisem razločil, ali je bilo nad nami nizko sivo nebo, ali je bila streha od rosnega jekla; vzduh je bil gost in strupen, kakor mlaka.
Brez ątevila ljudi je bilo, glava ob glavi, lice ob licu; poznal sem vse. Ne po imenih, le napol po obrazih, toda videl sem jih vse ľe nekoč, kjerkoli. Bili so otroci, mladeniči in starci, moąki in ľenske; gnetli so se in prerivali vsekriľem in vsevprek kakor raki v jerbasu. Iz daljnih in bliľnjih pokrajin in krajev so se bili zbrali na tem tihem semnju brez ąatorov, brez kramarjev, meąetarjev in kupcev; videl sem kmete izpod Grintovca in izpod Nanosa, od Zilje, od Savinje in od Krke, iz Prekmurja in iz Vipavąčine, s Posavja in z blagoslovljene ljubljanske ravní. Razločil sem jih po noąnji, po laséh in čeljustih in posebno po očéh. Mrzlo in mrko je gledal rjavi človek izpod Nanosa, zamiąljen je bil oni od Zilje, kakor da nikjer ni domač, ľivo je pomeľikaval sejmar od Krke, nemarno se je smehljal Ljubljančan. Med kmeti in kmeticami hlapci in deklami, trąkimi branjevci, vozniki, čevljarji, kovači, potepuhi, berači, tatovi in drugim ljudstvom je bila posejana duhovna in posvetna gospoda: rejeni ľupniki, tenki kaplani, cesarski in deľelni pisarji, davkarji in dacarji, čemerni učitelji in veliko ątevilo zakrknjenih biričev.
Vsa ta pisana in črna mnoľica je molčala. Zares, ąe drsajočega pritajenega koraka ni bilo čuti, ąe diha, ne vzdiha ne iz teh tisočerih teles, ki so se prerivala, gnetla in duąila brez glasu. Tiąina je bila tolika, da je sama sebe sliąala; ąe glas trobente angelove v dolini Jozafat bi ne bil tako straąen.
Spočetka se mi je zdelo, da molči ta semanja mnoľica le v skrbljivem, nemirnem pričakovanju in da ne občuti posebnega strahu, tudi ne utrujenosti, ne lakote in ne ľeje. Oči so srepele napeto ustnice so bile tenke in stisnjene, izpod njih so ątrlele trde čeljusti; malokdaj se je drug ozrl na drugega in ąe takrat je bil pogled nagel in nezaupljiv. Treba je bilo, vsa znamenja so pričala, vsaka ľila pod koľo je koprnela, da se takoj, nemudoma, ąe ta hip zgodi nekaj silnega, nadvse pomembnega. Kaj pa da bi tisto bilo, ni vedel nihče med njimi. Priti je moralo, na vsak način, karkoli, čeprav neznana strahota, smrt in vesoljni konec.
®iveli so vsi edinole v tem pričakovanju, za nobeno drugo stvar in misel ne; polastilo se jih je popolnoma, čisto popilo jih je, tako da ni bilo kraja več ne za ljubezen, ne za sovraątvo ne za čednost in ne za greh, kakor da so bili od rojstva ustvarjeni za to edino uro, za dogodek, ki je blizu.
Oči, ki so gledale nemirno, so se ąirile čeznaturno, so kazale golo belino; tenke ustnice so bledele; to je bil strah, pričakovanja temni sin. Gibanje, razmikanje in druľenje ni ponehalo ne za trenotek; veter je zibal ľito na polju, klasje se je priklanjalo in dvigalo v dolgih valovih. Ali niti eden med vsemi se ni ganil s svojega mesta, ąe za ped ne. Bilo je beganje brez korakov prerekanje brez besed, vpitje brez glasú. K tlom so bili prikovani, drug na drugega priklenjeni, in vendar so hodili zasopljeni, brez nehanja, kakor oslepeli, obtopeli suľnji, ki v večnem kolobarju kalajo vodo iz gospodovega vodnjaka. Videl sem, kako so črno zatekale oči, kako so se nabirale rdeče pene kraj usten; to je bila groza, ki strmi brez besed, brez misli in duąe; in ne vé, kam strmi.
Če je v pričakovanju in v grozi kakąna misel, je ena sama: da bi ľe bilo, da bi se zgodilo, pa bodi in se zgodi karkoli! Če je kakąna ľelja, je le ena: storiti stopiti, prijeti, hiteti naproti -- kam? -- kamorkoli! Ne miru! Oči bi rade gledale, bi spoznale, same bodo planile iz jam! Roka bi udarila, zgrabila, pa če zgrabi sámo smrt za golo čeljust! Saj smrt je le ena in je boľja, pričakovanje pa je tisoč krivičnih smrti. Odprite se, vrata, prikaľi se, sodba; straąnejąa nisi od strahú!
Daljąi in viąji so bili valovi, ki jih je gnal vihar preko mračnega polja.
Kakor za kazen in v zasmeh se je tedaj sodba sama zapisala na ta lica, spačena od groze; in straąnejąa je bila od strahú.
Zares, to brezątevilno mnoľico je preąinil trepet in ąlo je od srca do srca: bodi zaklet v pričakovanju, v strahu zaklet in večni obnemelosti! Uteči boą hotel, pa ne boą vedel kam, tudi nog ne boą ganil! Zavpil bi rad v svoji bolečini, pa ti bo grlo zadrgnjeno; in če bi zavpil, bi te nihče ne čul; prosil bi rad v svojem poniľanju, pa ne boą vedel kóga; in če bi prosil, bi te nihče ne usliąal; umrl bi rad, lačnemu in ľejnemu ti bo smrt bolj zaľeljena od jedi in pijače; toda ne boą umrl, temveč umiral boą vsak trenotek in brez konca; ľivel boą neľiv, sam sebi v sramoto in gnus, plamen brez gorkote, beseda brez glasu, telo brez duąe! Tako je bilo zapisano na okamenelih licih, v nasteľaj odprtih očeh.
Takrat so planile od vseh strani proti visoki ograji beľne sence -- njih duąe so bile; plezale so kviąku, lovile se, grabile z dolgimi rokami, padale so, nobena ni priąla do vrha; in telesa so bila vkovana k tlom, ľiva neľiva.
Krik neznane bolesti je presunil tiąino, krik iz prsi mojih lastnih; in ničesar ni bilo več. --
To se mi je sanjalo zadnjič. Oj ľalostne in dolge so zdaj noči, meni in tebi! --
***
Med sivimi vrstami vojakov je begala, zaletavala se, plesala v kolobarju, vzpenjala se kviąku in presunljivo lajala Leda, nadporočnikova psica. Lepa ľival je bila; katere pasme, ne vem, ker v teh stvareh nisem učen; imela je svetlorjavo, kodrasto, zelo fino dlako, na trebuhu in pod gobčkom sneľnobelo; v ľivot je bila vitka, noge so bile močne in lepo raąčene, rep koąat, uhlji dolgi in viseči; gobec je bil ąpičast, skoraj lisičji, nadvse neľen in poln ľivljenja; in iznad gobca je gledalo dvoje pametnih, velikih rumenkasto rjavih oči, ki so se vľigale in so ugaąale kakor plamen v vetru.
Nihče se ni zmenil zanjo, čeprav je kazalo, da bi rada povedala vsem ali vsaj enemu nekaj prav posebnega, sila vaľnega, kar bi bilo potreba sliąati in zvedeti brez odlaąanja, ąe tisti trenotek. Vzpela se je s prednjima nogama na prsi rekrutu, pogledala mu naravnost pod brke, da mu je ivje skopnelo v njeni vroči sapi; on pa ni trenil z očesom, ne ganil se ni; ker prav tedaj je bil udaril skozi meglo rezek klic: "Ha-a-tá!" Ob tem klicu so stale vrste kakor okamenele; o ľivljenju je pričal samo beli sopar, ki se je dvigal iz ust in nosov. Psica je zalajala zategnjeno in ľalostno ter je s poveąenim repom pobegnila za barako; in nihče se ni zmenil zanjo.
Opoldne, ko je belo zimsko sonce trudno pomeľiknilo izza megle in ivja, sem ąel preko dvoriąča. Na ped zemlje za barako je sijalo sonce in je popilo slano; tam je leľala psica. Sama je bila dremala je z napol zaprtimi očmi. Sklonil sem se k nji, poboľal jo po mehki dlaki, pogledal ji od blizu v rosni gobec; ąe z repom ni zgenila oči pa so bile mirne in tu je, so nejevoljno vpraąale: "Počemú si priąel?" Kakor osramočen in poniľan sem se vrnil v barako. Malo kasneje je hitel tam mimo neroden rekrut s kositrno skodelo juhe v rokah; psice ni videl, spotaknil se je obnjo, zvrnil se na kolena ter si razlil vročo juho po obrazu in jopi; tudi zanj se ni zmenila, on pa je zakričal od jeze in bolečine ter hitel dalje.
Tisti večer sem kmalu legel na slamnico; premraľen sem bil in bolan in pusta praznota je bila v mojem srcu. Tudi drugi so polegli in luč je ugasnila nad nami. Svetlo pa je bilo ąe toliko, da sem razločil nad vzglavji tovariąev plaąče in puąke v dolgi vrsti, na policah skodelice, ľlice in ostanke črnega kruha; razločil sem tudi kriľasto tramovje pod nizko streho barake, vislice ob vislicah. Kolikor dalj sem gledal v mrak, toliko bolj se je razmikal pred mojimi očmi; ne vem, odkod je svetila ta luč, ker noč je bila temna zunaj, okna pa so bila skrita in z navlako zastrta.
Dolgo nisem zaspal; zeblo me je v noge in v ľivot; ąe hująi mraz pa je bil v moji duąi ogreti je ni mogla nobena misel. Sliąal sem, kako so se izmučeni in nemirni premetavali tovariąi po svojih slamnicah; v polspanju so hropeli, vzdihovali in povzklikali. Časih se je kateri vzdignil ozrl se z belimi očmi začuden po baraki ter se nato zagrnil preko glave. Sliąal sem jih ąe in videl, ko mi je bilo ľe topleje krog prsi in sem čutil napol bdeč, da več ne bdim.
Zazdelo se mi je, da sem domá, da sedi za mizo Marijan, moj učenec, ter postavlja lesene vojake v vrsto. Njegova roka je zelo drobna, pa vendar je mezinec večji od celega vojaka s puąko in bajonetom. Z dvema prstoma zgrabi modro pobarvanega moľica za glavo ter ga potisne v vrsto; nato zakliče s tenkim glasom: "Ha-a-tá!" -- in moľici se res ne ganejo. Nenadoma odpre Marijan usta nasteľaj in ne more zavpiti od neznanega strahú. Prikaľe se kocinasta ąapa in pomete z enim mahom vso pisano četo z mize, da se ropotoma razkotali po tleh. Med zavrľene vojake, ki leľé kriľem in molé kviąku lesene noge, se zvrne Marijan sam in nikjer ga ni več. Poleg ąape, ki se zmagovito opira ob mizo, se prikaľe druga in nad ąapama ąpičast gobec. To je Leda.
Nikoli nisem občutil tolike in tako čudne groze kakor v tistem trenotku: bila je groza, da sem nepripravljen, z vsemi svojimi grehi, v vsej svoji ničevosti in sramoti stopil pred sodnika. Zavedel sem se, da nisem doma in da ne sedim za mizo, temveč da leľim na slamnici v baraki; ąe globlje pod to zavestjo sem slutil, da spim. Pa nisem mogel odvrniti ne pogleda, ne misli od teh svetlih, rjavih oči, ki so mirno izpraąujoče strmele naravnost name; ąape so slonele na mojih prsih, rosni gobec je bil tik pred mojimi ustmi. V očeh, teh mirno vpraąujočih, je bilo neusmiljeno zaničevanje, je bila tista premoč duhá, pameti in dobrote, ki z enim samim pogledom razgali oąabno ničevost ter jo zaluči v zasluľeno sramoto. Strahopetneľ bere obsodbo, pa v strahopetnem upanju in v strahopetni grozi čaka, da jo oznani sodnik naglas. Bal sem se in tresel, da se odpre ta ąpičasti gobec; v lica mi je iz duąe segal mraz, geniti nisem mogel ne z roko, ne s trepalnico. --
Zunaj, od daleč, je zalajalo zategnjeno in ľalostno, zvrnilo se mi je raz prsi, zavzdihnil sem, truden, neutolaľen. Ugledal sem izmučene obraze tovariąev, vojaąke plaąče, puąke v vrsti, pod streho barake kriľasto tramovje, vislice ob vislicah. --