REPUBLIKA SLOVENIJA
MINISTRSTVO ZA OKOLJE, PROSTOR IN ENERGIJO
AGENCIJA REPUBLIKE SLOVENIJE ZA OKOLJE

Uvod
Splošna navodila (merjenje meteoroloških elementov in vpisovanje v dnevnik opazovanj)

• I Temperatura zraka (termometer, maksimalni termometer, minimalni termometer, minimalni termometer na 5 cm, termograf)
  
• II Vlaga zraka (higrograf)
  
• III Veter (vetrnica, določanje smeri vetra, določanje jakosti (moči) vetra, beaufortova skala)
  
• IV Oblačnost
  
• V Vidnost
  
• VI Stanje tal (številčne oznake stanja tal, način določevanja stanja tal)
  
• VII Opazovanje padavin in drugih pojavov (dežemer, ombrograf, merjenje višine padavin, opazovanje in vpisovanje oblik in trajanja padavin, merjenje in vpisovanje višine snežne odeje)
  
• VIII Atmosferski pojavi-meteorji (hidrometeorji – padavine, litometeorji, fotometeorji, elektrometeorji, izredni pojavi)
  

---

UVOD

Hidrometeorološka služba je sestavljena iz dveh služb: hidrološke in meteorološke.

Hidrološka služba opazuje, meri in proučuje površinske in podzemne vode v Republiki Sloveniji z namenom, da bi jih čim boljše izkoriščali za neposredne potrebe prebivalstva, industrije, kmetijstva in raznih drugih dejavnosti. V ta namen ima hidrološka služba mrežo hidroloških postaj, ki se imenujejo:

• vodomerske postaje na površinskih vodah in
  
• vodomerske postaje za merjenje podzemnih voda.

Meteorološka služba opazuje, meri in proučuje vremenske in podnebne (klimatske) pogoje posameznih krajev v Republiki Sloveniji z namenom, da izkoristimo ugodne in se izognemo neugodnim pogojem za opravljanje raznih dejavnosti kot so na primer: kmetijstvo, gradbeništvo, industrija, letalstvo, turizem, zdravstvo in druge. Za dosego teh namenov ima meteorološka služba široko mrežo meteoroloških postaj, ki se imenujejo:

• sinoptične meteorološke postaje,
  
• klimatološke postaje,
  
• agrometeorološke postaje,
  
• letališke postaje
  
• padavinske postaje in
  
• avtomatske meteorološke postaje
  
  

Hidrološke in meteorološke postaje spadajo pod Agencijo Republike Slovenije za okolje. To navodilo je namenjeno honorarnim meteorološkim opazovalcem na klimatoloških postajah.

Nazaj na začetek besedila

---

SPLOŠNA NAVODILA

Na klimatološki postaji opazujemo in merimo meteorološke elemente trikrat dnevno in to ob 07., 14. in 21 uri po krajevnem času (oz. 08., 15. in 22. v poletnem času po poletnem času). Atmosferske pojave opazujemo in beležimo neprekinjeno, tudi med opazovalnimi termini.

Na klimatološki postaji opravlja opazovanja in merjenja priučen honorarni opazovalec. Njegove naloge so:

• Da redno in vestno opravlja vsa meteorološka opazovanja in merjenja, predpisana za njegovo postajo, in da dobljene podatke pazljivo in čitljivo vpiše v dnevnik opazovanj.
• Da instrumente in opremo postaje vzdržuje v čistem in uporabnem stanju in da o morebitnih okvarah takoj obvesti Agencijo.
  
• Da po preteku meseca pošlje, Agenciji najkasneje do 5. dne v mesecu, Dnevnik in ostala poročila. Za arhiv obdrži kopijo Dnevnika.
  
  

Večina klimatoloških postaj ima 3 termometre: maksimalnega, minimalnega in suhega, ombrometer in vetrnico. Termometri so postavljeni v termometrsko hišico. Hišica je zunaj in znotraj prebarvana z belo oljnato barvo. Hišico barvamo vsake dve do tri leta, oziroma že prej, če opazimo, da je barva potemnela ali pričela odpadati. Opazovalec mora pravočasno javiti Agenciji, da je treba hišico prebarvati.
Ker imajo nekatere klimatološke postaje tudi druge instrumente, kot npr. higrografe,termografe,heliografe, ombrografe in zemeljske termometre, so v tem navodilu na kratko opisani tudi ti instrumenti in delo z njimi. Enako so pojasnjena tudi opazovanja nekih elementov, ki jih ne opazujemo z instrumenti, temveč jih ocenjujemo z očmi (vizuelno) kot na primer vidnost, oblačnost, stanje tal in podobno.

Prostor, na katerega postavimo meteorološke instrumente, imenujemo opazovalni prostor. Ta prostor določi ustrezni delavec Agencije ko razporeja in postavlja meteorološke instrumente. Opazovalec ne sme sam premeščati instrumentov.

Če naravni pogoji dopuščajo, mora biti opazovalni prostor poraščen s travo. Trava ne sme biti nikdar višja kakor 20 cm, zato jo moramo pogosto kositi in takoj odstraniti z opazovalnega prostora (na opazovalnem prostoru je ne smemo sušiti).

Če se sčasoma spremenijo naravni pogoji v neposredni okolici opazovalnega prostora (zidanje novih stavb, hitra rast drevja itd.), mora opazovalec o tem takoj obvestiti Agencijo.
Nazaj na začetek besedila

---

MERJENJE METEOROLOŠKIH PARAMETROV IN ZAPISOVANJE V DNEVNIK

I. TEMPERATURA ZRAKA

Za merjenje temperature zraka uporabljamo na klimatoloških postajah suhi, maksimalni in minimalni termometer in termograf. Vsak termometer (sl.1) ima rezervoar z živim srebrom (R) ali alkoholom, cevko (kapilaro K), termometersko skalo (L) in zaščitno cev (C). Vse termometre čitamo na desetinko stopinje natančno. Pri vpisovanju v Dnevnik ločimo desetinke od celih stopinj z vejico npr. 0,3 ali 6,1 ali 29,5 itd.

1. TERMOMETER

Termometer (sl.1) nam pokaže trenutno temperaturo zraka. Postavljen je na posebnem stojalu (skupaj z mokrim termometrom) v termometrski hišici in stoji popolnoma navpično.Na levi strani stojala je suhi, na desni pa mokri termometer. Skala suhega termometra je razdeljena tako, da pomenijo daljše črtice cele stopinje, krajše pa dve desetinki stopinje. Vsaka peta stopinja (5, 15, 25) je na skali označena s puščico, vsaka deseta stopinja (0, 10, 20,30) pa s številkami. Črtica, označena s številko 0, je začetna točka za štetje stopinj. Kadar je vrh živosrebrnega stebra nad črtico, ki je označena z ničlo, pravimo, da je temperatura nad ničlo (pozitivna), kadar pa je ta vrh pod to črtico, je temperatura pod ničlo (negativna). Kadar so na termometru prečitane vrednosti pod ničlo, takrat napišemo pred številko črtico (- minus). Kadar pa so te vrednosti nad ničlo, pred številko ne napišemo nobenega znaka.>

Termometer čitamo v vseh treh terminih, ki so določeni za opazovanje (ob 7., 14. in 21. uri). Pred čitanjem se moramo prepričati, da je termometer res suh, kar velja še posebno v zimskem času, kajti termometer je lahko vlažen zaradi megle ali pokrit z ivjem ali snegom. V tem primeru pokaže termometer napačne vrednosti temperature. Če je termometer in še posebej rezervoar moker, ga moramo obrisati s suho krpo in počakati nekaj časa (5 minut), da se temperatura termometra izenači s temperaturo zraka.

Termometre moramo čitati hitro, da se ne bi ogreli zaradi naše bližine. Paziti pa moramo, da hitrost ne bi škodila natančnosti merjenja.

Slika 1 : Živosrebrni termometer

Pri čitanju vrednosti na termometru mora biti opazovalčevo oko natančno v isti višini, kakor je vrh živosrebrnega stebra (Sl.2). Najprej določimo desetinke, nato cele stopinje. Čeprav vsaka kratka črtica pomeni dve desetinki stopinje, moramo določiti temperaturo na eno desetinko natančno. Neparne desetinke (0,1 , 0,3 ali 0,5 itd.) ocenjujemo. Primeri čitanja suhega ali mokrega termometra so na Sl.3.

Slika 2:Pravilni pogled na termometer

Če je prečitana vrednost temperature cela številka npr. 3 ali 6 ali -10 itd., moramo v Dnevniku poleg vrednosti cele številke zapisati še vejico in ničlo, torej 3,0 , 6,0 ali -10,0 itd.

Če pri jutranjem ali večernem opazovanju ni svetlo, temveč mrak ali celo tema in v hišici nimamo električne razsvetljave, uporabljamo baterijsko svetilko. Sveče ali vžigalic ne smemo uporabljati v nobenem primeru. Vrednosti, ki smo jih prečitali na suhem termometru ob 7., 14. in 21. uri vpišemo v ustrezne rubrike Dnevnika.

Slika 3 : Primer pravilnega odčitavanja vrednosti

NAPAKE TERMOMETRA

Termometer lahko sčasoma postane netočen zaradi manjših okvar. Najbolj pogoste okvare so:

• živosrebrni stebriček v cevki je pretrgan. Ta okvara nastane običajno pri prenašanju termometra; odpravimo jo tako, da termometer, obrnjen z rezervoarjem navzdol, krepko stresamo (podobno kot maksimalni termometer). Če s stresanjem ne moremo spojiti obeh delov živosrebrnega stebrička, moramo zahtevati zamenjavo termometra;
• mehurčki v živem srebru. Če se pojavi v živem srebru zračni mehurček, ki preprečuje združitev obeh delov živosrebrnega stebrička v cevki, je to za resnejša okvara termometra. Opazovalec mora zahtevati od Agencije zamenjavo termometra.

V primeru okvare suhega termometra in dokler ne dobimo novega čitamo temperaturo na minimalnem termometru na koncu alkoholnega stolpca (ne na koncu plavača). Enako uporabljamo minimalni termometer za merjenje zelo nizkih temperatur, kadar termometer odpove.

2. MAKSIMALNI TERMOMETER

Slika 4 : Minimalni in maksimalni termometer

Z maksimalnim termometrom merimo najvišje (maksimalne) temperature v nekem časovnem intervalu, navadno v 24. urah. Ta termometer položimo na posebno stojalo v termometrski hišici (Sl.4 zgornji termometer). Stojalo je narejeno tako, da maksimalni termometer leži nekoliko poševno z rezervoarjem navzdol. Termometerska skala je razdeljena na pol in cele stopinje. Cele stopinje so označene z daljšimi, polovice pa s krajšimi črticami. Vsaka peta stopinja (5, 15, 25 itd.) je zaznamovana s puščico, vsaka deseta stopinja (0, 10, 20 itd.) pa s številko. Črta, označena z ničlo, je začetna točka za čitanje termometra. Kadar je vrh živosrebrnega stebrička desno od črte z ničlo, je temperatura nad ničlo (pozitivna), kadar pa je vrh levo, je temperature pod ničlo (negativna). Pred negativno vrednost napišemo črtico (minus).

Čitanje vrednosti na maksimalnem termometru se ne razlikuje od čitanja na suhem termometru. Prečitane vrednosti zapišemo v Dnevnik v rubriko za maksimalno temperaturo. Paziti moramo, da ločimo desetinke stopinj od celih z vejico, enako kakor je pojasnjeno za termometer. Maksimalni termometer čitamo vsak dan ob 21. uri. Po čitanju ga pazljivo snamemo s stojala. Termometer krepko držimo na sredini z desno roko tako, da je skala termometra vzporedna s smerjo stresanja in da je rezervoar obrnjen navzdol. S krepkim zamahom cele roke termometer nekajkrat stresemo, da zleze vrh živosrebrnega stebrička do temperature, ki jo v tem trenutku kaže termometer. Če je po stresanju razlika med suhim in maksimalnim termometrom večja kakor 0,2 oC, mora opazovalec o tem obvestiti Agencijo. Pri stresanju moramo paziti, da je termometer obrnjen tako, da skala reže zrak z robom in ne s ploskvijo, ker bi se lahko skala in kapilara prelomili. Po stresanju termometer pazljivo položimo nazaj v stojalo. V ležišče stojala položimo najprej spodnji konec termometra z rezervoarjem, nato šele zgornji konec. V nasprotnem primeru bi lahko živosrebrni stebriček zdrknil na desno in naslednji dan termometer ne bi pokazal pravilne maksimalne temperature.

OPOMBA: Vrednosti maksimalnih temperatur, ki smo jih prečitali ob 21. uri ne morejo biti nižje od vrednosti, ki smo jih prečitali na suhem termometru v kateremkoli terminu tega dne, niti od vrednosti prečitane na suhem termometru prejšnji dan ob 21. uri. V nekaterih primerih so lahko vrednosti suhega in maksimalnega termometra enake.

NAPAKE MAKSIMALNEGA TERMOMETRA

Na maksimalnih termometrih večkrat nastanejo razne poškodbe, najpogostejši sta naslednji:

• termometer izgubi lastnost maksimalnega termometra; pri ohlajevanju živosrebrni stebriček leze nazaj. Opazovalec ugotovi to na sledeči način: z roko drži in greje nekaj časa rezervoar maksimalnega termometra. Živo srebro se segreje in se v cevki dvigne. Ko nato rezervoar izpusti in nekoliko počaka, začne živosrebrni stebriček padati - to je znak, da je termometer pokvarjen. Če pa ostane vrh živosrebrnega stebrička na najvišjem mestu, ki ga je dosegel, je termometer dober. V kolikor je termometer pokvarjen, naj opazovalec od Agencije takoj zahteva zamenjavo termometra;
• živosrebrni stebriček je pretrgan; če opazovalec opazi, da je živosrebrni stebriček pretrgan, skuša s stresanjem združiti oba dela stebrička. Če mu to ne uspe, zahteva zamenjavo termometra.

Tik nad rezervoarjem maksimalnega termometra je cevka (kapilara) zelo zožena, da se živo srebro samo ne more vrniti v rezervoar. Na tem mestu je zveza med živim srebrom v rezervoarju in živim srebrom v cevki prekinjena. Ta prekinitev je normalna, zato tega ni treba imeti za napako, opisano pod b.

3. MINIMALNI TERMOMETER

Najnižjo (minimalno) temperaturo merimo z minimalnim termometrom (Sl.4 spodnji termometer). Rezervoar tega termometra je viličast in napolnjen z alkoholom. V cevki minimalnega termometra je temen steklen plavač (paličica), ki se premika po alkoholu. Termometer položimo na stojalo, pod maksimalnim (na spodnje ležišče), kjer leži popolnoma vodoravno. Razdelitev termometerske skale je enaka kakor pri maksimalnem termometru, to je na cele stopinje in na pol stopinje. Vrednosti na minimalnem termometru čitamo vsak dan ob 21. uri enako, kakor na maksimalnem termometru. Vrednost minimalne temperature nam pokaže desni konec plavača, to je tisti konec, ki je bolj oddaljen od viličastega rezervoarja.

Slika 5: Pozicija plavača pri minimalnem termometru

Na sliki 5 kaže desni konec plavača temperaturo 15.2 stopinje celzija.

Pri čitanju minimalnega termometra mora biti opazovalčevo oko pravokotno nad plavačem (ne smemo čitati od strani). Po odčitanju termometer snamemo z njegovega ležišča, ga počasi obrnemo z rezervoarjem navzgor, tako da zdrkne plavač do konca alkohola, kjer se ustavi. Termometer sedaj počasi in previdno z navzgor obrnjenim rezervoarjem položimo v spodnje ležišče stojala.
V tem trenutku se morata desni konec plavača in vrh alkohola dotikati in kazati isto temperaturo kot termometer. Če je razlika večja kakor 0,2 stopinje celzija, mora opazovalec o tem obvestiti Agencijo. Od vseh termometrov je minimalni najbolj občutljiv za poškodbe, zato ga mora opazovalec večkrat kontrolirati. Najbolj pogoste napake pri minimalnem termometru so:

• v alkoholu (v cevki ali rezervoarju) se pojavijo mehurčki, zaradi katerih se dolžina alkoholnega stebrička v cevki podaljša;
• v prostem delu cevke nad alkoholom se pojavijo kapljice alkohola, zaradi katerih se dolžina alkoholnega stebrička skrajša;
• plavač zaide iz alkohola v prosti del cevke;
• alkoholni stebriček v cevki se pretrga;

Vse te napake lahko odpravimo s stresanjem termometra. Če nam to ne uspe, moramo termometer zamenjati, zato o tem obvestimo Agencijo.
Vrednosti minimalnih temperatur, ki smo jih prečitali ob 21. uri, vpišemo v Dnevnik opazovanj v rubriko za minimalno temperaturo. Pri negativnih temperaturah ne smemo pozabiti napisati pred številko znak minus (-).

OPOMBA: Vrednost minimalne temperature, prečitane ob 21. uri, mora biti vedno nižja, kakor vrednosti, prečitane na suhem termometru v kateremkoli terminu tega dne in tudi vrednosti suhega termometra ob 21. uri prejšnjega dne. V nekaterih primerih so lahko vrednosti minimalnega in suhega termometra enake.

4. MINIMALNI TERMOMETER NA 5 CM

Minimalni termometer pri tleh uporabljamo za merjenje najnižje temperature zraka v pretekli noči na 5 cm od tal. Če so tla pokrita s snežno odejo, potem ta termometer uporabljamo za merjenje najnižje temperature zraka v višini 5 cm od površine snega. To temperaturo merimo na vseh glavnih meteoroloških postajah in tudi na določenem številu navadnih meteoroloških postaj, ki so reprezentativne v meteorološkem smislu za važnejše kmetijske površine. Minimalni termometer namestimo južno od meteorološke hišice na odprtem in po možnosti travnatem prostoru. Če ni trave, je ni treba posebno gojiti. Če je trava, jo je treba redno rezati na višini, kjer se dotika z vrhovi rezervoarja termometra. Na izbranem mestu namestimo termometer na posebnem nosilcu, ki je glede na pogoje, različne oblike. Termometer moramo namestiti v vodoravni položaj. Nosilec je pritrjen na kovinski palici (dolžine 1 m) in ga lahko premikamo in pritrdimo z vijakom tako, da merimo temperaturo 5 cm nad snegom, ne glede na višino snežne odeje. V vseh letnih časih namestimo minimalni termometer na nosilec po sončnem zahodu, najkasneje pri opazovanju ob 21. uri. Ob nameščanju ne smemo pozabiti premakniti plovca (paličice) do vrha alkoholnega stolpca. Odstranimo ga zjutraj pri opazovanju ob 7. uri in spravimo z rezervoarjem navzdol v meteorološki hišici v poseben tulec. Minimalni termometer pri tleh čitamo zjutraj pri opazovanju ob 7. uri. Pogledati moramo tudi, če je moker, prekrit z roso, slano, ivjem ali snegom. V teh primerih moramo vpisati v Dnevnik opazovanj, s čim je bil termometer prekrit. Postopek pri čitanju minimalnega termometra pri tleh in vzdrževanje je enako kakor pri minimalnem termometru v meteorološki hišici.

POSTOPEK MERJENJA MINIMALNE TEMPERATURE PRI SNEGU IN SLANI

Če je minimalni termometer pri tleh zjutraj pokrit s snegom ali slano, moramo sneg ali slano pred začetkom opazovanja odstraniti tako, da se položaj termometra ne spremeni. Višino termometra nad snežno odejo zapisujemo v centimetrih. Če je debelina snežne odeje večja od 5 cm, postavimo termometer vodoravno 5 cm nad površino snega. Pri večjih debelinah snežne odeje zabodemo nosilec v sneg. Če zvečer pada sneg in predvidevamo, da se bo snežna odeja povečala, postavimo termometer 10 cm nad površino snežne odeje in ne v višini 5 cm.

5. TERMOGRAF

Termograf je instrument, ki neprekinjeno zapisuje temperaturo zraka (Sl. 6). Njegov merilni del je bimetalni prstan, nameščen na desni strani instrumenta.
Termograf počasneje reagira na spremembe temperature zraka kot termometer, zato ne moremo pričakovati, da se bosta popolnoma skladala. Termograf je nameščen v meteorološki hišici na levi polovici, tako, da je merilni del blizu sredine hišice. S termografa moramo večkrat očistiti prah in umazanijo z mehko suho krpo, ne da bi premikali bimetalni prstan in pri odmaknjenem peresu od traku. Po čiščenju pustimo termograf pri miru okoli 10 minut in šele nato nastavimo pero nazaj na trak. Trak zamenjujemo vsak ponedeljek ob 07. uri. Trakove menjamo tako kot je opisano pri higrografu.




Slika 6: Termograf

Nazaj na začetek besedila

---

II. VLAGA ZRAKA

Vlago v zraku merimo s higrografom.

1. HIGROGRAF

Higrografi so instrumenti, ki neprekinjeno zapisujejo stanje relativne vlažnosti zraka (Sl.7).

Slika 7 : Higrograf

Sprejemnik higrografa je sestavljen iz enega ali več lasnih snopov. Trak je nastavljen na valju, ki je hkrati tudi urni mehanizem.

TRAKOVI

Trak je posebno tiskani list papirja, ki ga nastavljamo na valj higrografa. Delov traka, kjer pero piše, se ne smemo dotikati s prsti, ker lahko postanejo gladki in mastni in se črnilo težko prime. Preden zamenjamo trak je priporočljivo, da roke dobro umijemo z vodo in milom. Trakove hranimo v suhem prostoru. Na trakove, ki jih hranimo v vlažnem prostoru, se črnilo ne prime dobro in se razliva, zato jih ne moremo čitati s potrebno natančnostjo.

ZAMENJAVA TRAKOV

Trakove menjamo redno vsak ponedeljek po končanem prvem jutranjem opazovanju ob 7. uri.

PRIPRAVA TRAKOV

1. Na prednjo ali zadnjo stran vsakega traku napišemo ime postaje in datum nastavitve.
2. Pripravimo črnilo za polnjenje peresa (v kolikor nimamo na higrografu namesto peresa flomaster).

SNEMANJE TRAKOV

1. Preden odpremo ohišje higrografa, naredimo na krivulji črtico in zapišemo točen čas. Odmaknemo pero s pomočjo palčke za odmikanje in odpremo ohišje.
2. Z roko obrnemo valj tako, da pride vzmet, ki drži trak, levo od peresa.
3. Z levo roko držimo trak na obeh straneh vzmeti, z desno pa vzmet izvlečemo; nato z desno roko držimo trak ob valju in ga z levo roko izvlečemo.
4. Ko se črnilo posuši, vpišemo na sprednji ali zadnji strani traku poleg prej vpisanega datuma in ure namestitve datum in uro, ko smo trak sneli.

NASTAVITEV NOVEGA TRAKU

1. Valj držimo z levo roko in navijemo urni mehanizem tako, da je mesto za vzmet levo od peresa.
2. Trak ovijemo okoli valja in pazimo:
   • da pride desni konec traku pod levi natančno na mestu, ki ga pokriva vzmet;
   • da se trak tesno prilega valju;
   • da se spodnji rob traku dobro usede na obod valja.
3. Z levo roko trdno držimo trak, kjer se konca stikata, z desno roko pa vstavimo vzmet na svoje mesto in pazimo, da se trak ne premakne.
4. Napolnimo pero s črnilom (če nimamo flomastra).
5. Obrnemo valj tako, da nastavimo pero na lokalni čas.
6. Pero nastavimo tik ob traku in ga z obračanjem valja v nasprotno smer, kakor se obrača urni mehanizem, nastavimo čimbolj natančno na ustrezno časovno skalo na traku.
7. Palčico za odmikanje peresa potisnemo do konca in tako nastavimo pero na trak. Kontroliramo, če pero piše in s svinčnikom pazljivo zapišemo v zgornji ali spodnji levi kot uro in minuto začetka zapisovanja instrumenta ter pri tem pazimo, da ne premaknemo valja.
8. Na koncu ohišje pazljivo zapremo.Pri zamenjavi traku valja ne smemo sneti.

Ker je težko nastaviti pero na pravo mesto na časovni skali, moramo isti dan točno ob 10. uri po lokalnem času preveriti, ali je pero natančno na črti, ki predstavlja 10. uro. Če pero ni natančno nastavljeno, valj spet obrnemo za toliko, da pride pero na črto 10. ure.

Preko tedna valja ne smemo premikati ali popravljati hoda ure, ker zapisujemo časovne črtice.

ČASOVNE ČRTICE NA TRAKU

Zaradi nepravilnosti delovanja urnega mehanizma moramo na traku označiti s črticami čas rednih klimatoloških opazovanj tj. 7., 14. in 21. uri. Črtico naredimo tako, da se dotaknemo prenosnih delov higrografa. Merilnih delov (lasnih snopov) se ne smemo dotakniti v nobenem primeru.
Črtice ne smejo biti daljše od 2 mm.

Nazaj na začetek besedila

---

III. VETER

1. VETERNICA

Za določanje smeri in jakosti (moči) vetra uporabljamo veternico (Sl.8).

Slika 8 : Vetrnica

Veternico postavimo na poseben drog višine 10 m od tal. Drog in vetrnica morata biti povsem navpična. Če opazovalec ugotovi, da sta nagnjena o tem takoj obvesti Agencijo.

Vetrnica je sestavljena iz gibljivega in negibljivega dela. Gibljivi del vetrnice sestavlja krilo (K) s protiutežjo (T). Negibljivi del sestavljajo os (a), katere spodnji del pritrdimo na nosilni drog (S). Na tej osi so pritrjene 4 med seboj pravokotno stoječe vodoravne palice, ki kažejo glavne smeri neba. Na palici, ki kaže proti severu je pritrjena črka N.

2. DOLOČANJE SMERI VETRA

Za "smer vetra" zaznamujemo tisto stran neba, iz katere veter piha. Smer vetra določamo po 16 smerni roži vetrov. Smeri vetra zaznamujemo z mednarodnimi kraticami. Velike latinske črke pomenijo :

Smeri vetra in okrajšave zanje

Kratica za smer	Smer
N	sever
NNE	sever-severovzhod
NE	severovzhod
ENE	vzhod-severovzhod
E	vzhod
ESE	vzhod-jugovzhod
SE	jugovzhod
SSE	jug-jugovzhod
S	jug
SSW	jug-jugozahod
SW	jugozahod
WSW	zahod-jugozahod
W	zahod
WNW	zahod-severozahod
NW	severozahod
NNW	sever-severozahod

Slika 9 : Vetrnica na 10 m visokem drogu

Smer vetra kaže palica s protiutežjo (T). Palica in protiutež sta obrnjeni vedno proti vetru (veter piha vedno v utež).
Da opazovalec določi smer vetra, se mora postaviti pod vetrnico in to na ono stran, na kateri je protiutež. Ker je gibljivi del vetrnice redkokdaj miren, mora opazovalec zasledovati gibanje protiuteži vsaj 3 minute, preden določi njen srednji položaj. Če se je npr. palica s protiutežjo gibala od stalne palice, ki kaže proti severu (N) do naslednje palice, ki kaže vzhod (E), potem bo srednja smer vetra severovzhod (NE).
Kadar ni vetra (kadar je tišina), ko se dviga dim navpično, napišemo v Dnevnik namesto kratice za smer vetra črko C (calme = mir, tišina).

Slika 10 : Vetrnica

3. DOLOČANJE JAKOSTI (MOČI) VETRA

Jakost vetra lahko določamo s posebno ploščo na vetrnici,ali samo z opazovanjem. Plošča je obešena na prečni osi na vrhu vetrnice. Veter spodnji prosti konec plošče dviga ob ločni skali, ki ima 8 zob (4 kratke in 4 dolge).

Jakost vetra določimo na ta način, da ocenimo srednji položaj prostega konca plošče v odnosu na zob na ločni skali; čim višje se plošča dvigne, tem močnejši je veter. Kolebanje plošče moramo zasledovati vsaj 3 minute. Če je plošča v času opazovanja kolebala med tretjim in petim zobom skale, potem je bil njen srednji položaj na četrtem zobu, kar pomeni, da je srednja jakost vetra 4 stopnje po Beaufortovi (Boforovi) skali.

Kadar piha šibek veter, zlasti še, če se plošča giblje komaj opazno, moramo prav posebno paziti na njen položaj. Če se giblje plošča med prvim in drugim zobom, ocenimo jakost vetra z 1. V vseh drugih primerih zapišemo tisto vrednost, ki ustreza srednji vrednosti kolebanja 2. plošče nad zobmi skale.

Kadar je tišina (brez vetra) zapišemo v Dnevnik kot jakost vetra ničlo (0). Podatke za jakost vetra vpisujemo vedno le v celih številkah npr. 1, 2, 5, itd. Če na postaji nimamo vetrnice, lahko ocenimo jakost vetra z vestnim opazovanjem. Za tako ocenjevanje uporabimo razpredelnico, ki jo je sestavil francoski admiral Beaufort. V tej razpredelnici je jakost vetra določena z 12 stopnjami, kjer pomeni veter jakosti 0 tišino in veter jakosti 12 orkan. Stopnjo jakosti vetra določimo z ugotavljanjem učinka vetra na posamezne predmete v naravi, kar je razvidno iz naslednje tabele.

4. Beaufortova (Boforova) skala

Stopnja jakosti vetra po Beaufortu	Naziv vetra	Opis pojavov v naravi
0	Tišina	Mirno, dim se dviga navpično
1	Zelo rahel veter	Dim se dviga poševno, listje na drevju se še ne premika, vetrnica se še ne premika.
2	Šibek veter	Listje na drevju trepeta, vetrnica se giblje, veter čutimo že na obrazu.
3	Slab veter	Giblje listje in drobne vejice na drevju.
4	Zmeren veter	Dviga prah in papir, giblje tanjše veje.
5	Precej močan veter	Ziblje tanjša listnata drevesa, dela majhne valove na stoječi vodi, za občutek je že neprijeten.
6	Močan veter	Giblje debele veje, sliši se piskanje žic, otežkoča uporabo dežnika.
7	Zelo močan veter	Giblje cela drevesa, ovira hojo proti vetru.
8	Viharni veter	Lomi vejice na drevju, zelo ovira hojo proti vetru.
9	Vihar	Lomi veje in slabša debla dreves, povzroča lažje poškodbe na stavbah (meče opeko in dimnike s streh).
10	Močan vihar	V notranjosti kopnega se redko pojavlja, ruje drevje, povzroča veliko škodo na stavbah.
11	Silno močan vihar	Zelo redek pojav, povzroča rušenje velikega obsega, lomi in ruje močna drevesa, podira hiše, prevrača vagone.
12	Orkan	Povzroča rušenja in upostošenja v največjem obsegu.

Tabela 2 : Beaufortova skala

Na klimatoloških postajah določamo jakost vetra s prostim očesom samo takrat, kadar na postaji nimamo vetrnice ali pa se je vetrnica pokvarila. Najbolj pogosta okvara vetrnice je v tem, da se ustavi plošča (P) in to bodisi zaradi okvare ali zaradi snega, ivja ali poledice. Čim opazovalec ugotovi, da se plošča ne giblje, obvesti Agencijo. Podobno se lahko ustavi tudi krilo (K), ki kaže smer vetra, kar bo opazovalec ugotovil po tem, da se krilo ne vrti, čeprav veter spreminja smer. Tudi o taki napaki opazovalec takoj obvesti Agencijo. Smer in jakost določamo ob 7., 14. in 21. uri. Dobljene podatke vpišemo v Dnevnik.

Nazaj na začetek besedila

---

IV. OBLAČNOST

Pod pojmom "oblačnosti" razumemo stopnjo pokritosti neba z oblaki. Oblačnost zaznamujemo v desetinah neba in to v celih številkah od 0 do 10.

Stopnja oblačnosti	Opis pojava v naravi(neba)
Oblačnost 0	ničla (0) pomeni, da ni niti ena desetina neba pokrita z oblaki, to se pravi, da je nebo popolnoma jasno brez najmanjšega oblačka.
Oblačnost 1	je takrat, kadar je na nebu vsaj eden, pa čeprav še tako majhen oblaček, pa do one množine oblakov, ki odgovarja 1/10 neba.
Oblačnost 2	je takrat, kadar je nekaj manj kakor 1/4 neba pokrita z oblaki.
Oblačnost 3	je takrat, kadar je pokritega z oblaki nekaj več kakor 1/4 neba.
Oblačnost 4	je takrat, kadar je pokritega nekaj manj kakor 1/2 neba.
Oblačnost 5	je takrat, kadar je pokritega ravno 1/2 neba z oblaki.
Oblačnost 6	je takrat, kadar je pokritega z oblaki nekaj več kakor 1/2 neba.
Oblačnost 7	je takrat, kadar je pokritega nekaj manj kakor 3/4 neba.
Oblačnost 8	je takrat, kadar je nekaj več kakor 3/4 neba pokritega z oblaki.
Oblačnost 9	je takrat, kadar je 9/10 neba pokritih z oblaki ali tudi več, vendar ne popolnoma, to je, dokler se vidi, še tako majhen del modrega neba.
Oblačnost 10	deset pomeni nasprotno, da je nebo popolnoma pokrito z oblaki, brez vsake tudi najmanjše vedrine (luknje), skozi katero bi se videlo modro nebo.

Tabela 3 : Stopnje oblačnosti

Ponoči ocenjujemo oblačnost tako, da določimo, na kako velikem delu neba ne vidimo zvezd. Če je v času opazovanja na postaji gosta megla in neba ne vidimo, potem vpišemo v Dnevnik kot količino oblačnosti 10, toda poleg številke moramo obvezno vpisati še znak za meglo, npr.: 10 .

Nazaj na začetek besedila

---

V. VIDNOST

Pod pojmom "vidnost" razumemo prozornost ali prosojnost atmosfere. Meteorološka vidnost je definirana kot največja razdalja, na katero opazovalec z normalnim vidom še vidi in razpozna temen predmet, ki se odraža od neba nad obzorjem. Vidnost določamo v vodoravni ali približno vodoravni smeri. Pri določanju vidnosti si pomagamo s karto reperjev. Reper je temen predmet, ki se loči od neba na obzorju.

Vidnost določamo v kilometrih in jo tako tudi vpisujemo v Dnevnik (brez oznake za kilometre - km).
Primer:
določili smo vidnost 400 metrov, v Dnevnik zapišemo 0,4;
določili smo vidnost 20 kilometrov, zapišemo 20.
< 0,05 km > 50 km

Tabela za določanje vidnosti

STANJE VIDNOSTI	VPIŠEMO
Vidnost manjša od 50 m
Reper vidimo na 50 m ne pa na 200 m	0,1 km
Reper vidimo na 200 m ne pa na 500 m	0,2 km
Reper vidimo na 500 m ne pa na 1 km	0,5 km
Reper vidimo na 1 km ne pa na 2 km	1 km
Reper vidimo na 2 km ne pa na 4 km	2 km
Reper vidimo na 4 km ne pa na 10 km	4 km
Reper vidimo na 10 km ne pa na 20 km	10 km
Reper vidimo na 20 km ne pa na 50 km	20 km
Vidnost večja od 50 km

Tabela 4 : Določanje vidnosti

Kadar je vidnost v različnih smereh različna, vpišemo v Dnevnik najmanjšo vidnost.

Primer: v eni smeri je vidnost 15 km, v drugi pa 20 km; v Dnevnik torej vpišemo 15.

Ponoči vidnost ni zmanjšana ampak je enaka oni podnevi in nas dejstvo, da oddaljenih predmetov ne vidimo, ker je tema, ne sme motiti. Ocenjevanje vidnosti je ponoči težje, kakor podnevi, zato naj opazovalec vpiše kot nočno vidnost ono, ki jo je ocenil pred nastopom mraka. Če pa se pojavi ponoči megla ali prične padati dež ali sneg, potem se vidnost zmanjša. Pri megli je vidnost manjša kot 1 km, pri meglici in suhi motnosti pa je od 1 km do 10 km.

MEGLICA:

Znak V zraku vise še manjše kapljice kot pri megli ali pa majhni higroskopni delci, ki zmanjšujejo vodoravno vidnost, vendar manj kot pri megli, tako da je vidnost 1 km ali več (do 10 km). Meglica je sivkaste barve.

SUHA MOTNOST:

Znak Ozračje je motno in zmanjšana vidnost zaradi navzočnosti suhih, drobnih delcev prahu ali saj, katerih ne moremo videti s prostim očesom. Suha motnost povzroči, da ima pokrajina videz kot bi bila pokrita s pajčolanom. Če gledamo proti temnemu ozadju, vidimo ta pajčolan modrikast (gore so videti modre); če pa gledamo proti svetlemu ozadju, postane rumenkast ali oranžen (oblaki na obzorju, zasnežene gore, sonce). Znak za meglico ali suho motnost vpišemo poleg vidnosti; npr. če je vidnost 5 km in ugotovimo meglico napišemo v dnevnik 5
Pri vidnosti 7 km in ugotovljeni suhi motnosti vpišemo 7 .
Nazaj na začetek besedila

---

VI. STANJE TAL

1. ŠTEVILČNE OZNAKE STANJA TAL

Pod vplivom padavin, temperature, vetra in drugih vremenskih pojavov pride do sprememb stanja tal. Stanje tal opazujemo na meteoroloških postajah in ga označujemo s številkami od 0 do 9, na naslednji način:

Tabela za opazovanje stanja tal

Številka	Lastnosti tal
0	Površina tal suha
1	Površina tal vlažna
2	Površina tal mokra (na tleh manjše ali večje luže
3	Površina tal zmrznjena
4	Poledica ali led na tleh, vendar brez snega ali snega, ki se tali.
5	Sneg ali sneg, ki se tali (z ledom ali brez) pokriva manj kot polovico tal.
6	Sneg ali sneg, ki se tali (z ledom ali brez), pokriva več kot polovico tal, vendar tla niso popolnoma pokrita.
7	Sneg ali sneg, ki se tali (z ledom ali brez), popolnoma pokriva tla.
8	Pršič (suh, droben sneg) pokriva več kot polovico tal (vendar ne popolnoma).
9	Pršič (suh, droben sneg) popolnoma pokriva tla.

Tabela 5 : Tabela za opazovanje stanja tal

OPOMBA: Številke od 0 do 3 se nanašajo na reprezentativno površino golih tal, številke od 4 do 9 pa na odprto reprezentativno zemljišče okoli meteorološke postaje.

Kadar lahko pri določevanju stanja tal uporabimo več številk, vzamemo največjo številko.

2. NAČIN DOLOČEVANJA STANJA TAL

Za določevanje stanja tal s številkami 0 - 3 izberemo prostor brez vegetacije, v neposredni bližini meteorološke postaje. Ta prostor naj ne ima kakšne posebne lege, vrsta zemlje mora ustrezati naravi tal v okolici. Za določevanje tal s številkami 4 - 9 upoštevamo tudi tla v okolici postaje, na približno isti nadmorski višini.

Stanje tal za posamezne številke določamo na sledeč način:

Številka	Lastnosti tal
0	Gola zemlja na opazovalnem prostoru je popolnoma suha.
1	Površina gole zemlje na opazovalnem prostoru je vlažna ali mokra. Pod površino je zemlja lahko suha. Med vlažno in suho zemljo je navadno razlika v barvi (rosa na travi se ne šteje kot vlažna tla v primeru, če je gola zemlja poleg nje suha).
2	Dokaj velike dele zemlje v okolici pokrivajo luže.
3	Gola zemlja na opazovalnem prostoru je zmrznjena tako globoko (najmanj nekaj centimetrov), da pri hoji ne puščamo sledi. Površin35 a mora biti trda in suha, ne pa tudi gladka. Ko so pozimi tla zmrznjena, so pogosto videti kot tista pod št. 1; opazovalec se mora o tem prepričati tako, da zabode v tla kakšen koničast predmet.
4	Tla so pokrita z gladko plastjo ledu, na katerem ni snega, ki se tali, ali navadnega snega; površina ledu je suha ali vlažna in brez luž.
5 in 6	Tla so pokrita z ledom, talečim se snegom ali snegom, vendar ne popolnoma. S 5 označujemo stanje tal, ko je pokritih manj kot polovica tal, s 6 pa, ko je pokritih več kot polovica tal.
7	Podobno stanje kot za 5 in 6, le da so tla v celoti pokrita s snegom.
8 in 9	Na tleh leži pršič, v čemer se razlikuje od stanj, označenih s 5-7. Z 8 označimo stanje tal, ko jih sneg ne pokriva v celoti, vendar pa več kot polovico, z 9 pa, ko jih popolnoma pokriva.

Tabela 6 : Način določevanja stanja tal
Nazaj na začetek besedila

---

VII. OPAZOVANJE PADAVIN IN DRUGIH POJAVOV

1. D E Ž E M E R

Za merjenje višine padavin uporabljamo instrument, ki ga imenujemo dežemer.
Vsaka postaja, na kateri merimo padavine, mora imeti dva dežemera. Eden je vedno postavljen na mestu, kjer merimo padavine, drugi pa je namenjen za zamenjavo. Na postajah uporabljamo Hellmanove dežemere.

Tip dežemera je prikazan na sliki 11.

Slika 11, 12 : Sestava in postavitev dežemera

OPIS DEŽEMERA

Dežemer je izdelan iz cinkove pločevine in je valjaste oblike. Visok je približno 1/2 metra. Dežemer sestavljajo štirje deli in to:

• Zgornji del dežemera, v katerega padajo padavine (sl.11G). Zgoraj je odprtina (o), na dnu lijak z ozkim grlom, skozi katerega odtekajo padavine v posebno zbiralno posodo -kanglico. Zgornji del dežemera postavimo na spodnji del;
• Kanglica za zbiranje padavin (sl.11B), v katero lahko pade okoli 74 mm vode v tekočem stanju;
• Spodnji del dežemera (sl.11D), ki ščiti kanglico, v kateri se zbirajo padavine, to je vodo, ki se je nabrala v njej. Ščiti jo pred segrevanjem in s tem zmanjšuje izhlapevanje. Spodnji del ima ravno dno, na katerem je pritrjeno posebno ležišče, kjer stoji kanglica za zbiranje padavin. To ležišče drži kanglico v središču posode, tako da pride lijak zgornjega dela dežemera natančno v grlo kanglice (g);
• Železni nosilni križ (sl.11N), na katerega postavljamo dno dežemera, in ki je pritrjen na stojalu dežemera z nosilcem (m) tako, da je dno dežemera vodoravno. Na zgornji konec nosilnega križa (k) nataknemo uho zgornjega dela dežemera (u).

POSTAVLJANJE IN VZDRŽEVANJE DEŽEMERA

Dežemer postavljamo na kovinski steber tako kot je prikazano na sliki 13.

Zgornji rob dežemera mora biti od 1-2 m nad tlemi. Kraj za postavitev dežemera in določanje njegove višine opravijo pooblaščeni delavci Agencije RS za okolje.Opazovalec ne sme sam prestavljati dežemera. Če je potrebno prestaviti dežemer mora opazovalec o tem obvestiti Agencijo, ki bo ocenil nujnost prestavitve, in če bo treba, dežemer prestavil.

Če hočemo zagotoviti, da bo merjenje višine padavin natančno, moramo paziti, da se dežemer ne pokvari in da ga vzdržujemo v dobrem stanju. Predvsem moramo paziti na naslednje:

da ostane odprtina dežemera (medeninasti obroč) nepoškodovana, to je, da zaradi udarcev ne izgubi pravilne krožne oblike in ostrine roba; da so lijak, kanglica in spodnja posoda celi, da ne bi iztekla ujeta voda; da se z nepazljivim ravnanjem ne poleže grlo lijaka ali ne stisne grlo kanglice; da spodnji del nosilnega križa ne bo zvit; da dežemer redno čistimo, ker se lijak in grlo kanglice lahko zamašita s prahom ali listjem; da sta zemljišče in okolica dežemera vedno v takem stanju, kot sta bila pri postavitvi dežemera. Če se je zaraslo z drevjem, grmovjem in travo, je treba to redno obrezovati ali kositi.

Slika 13 : Postavitev in izvedba dežemera

Če se dežemer pokvari, naj ga opazovalec ne popravlja sam in naj ga ne daje v popravilo. Opazovalec je dolžan takoj zamenjati poškodovani dežemer z dobrim, ki je v rezervi na postaji. O poškodbi naj takoj obvesti Agencijo, ki skrbi za vzdrževanje postaje. Prav tako mora opazovalec obvestiti Agencijo o:

• potrebnih spremembah na postaji, kot so nabava novega stebra, njegovo barvanje in drugo;
• nastalih spremembah v neposredni bližini dežemera, ki ovirajo merjenje padavin, kot npr. porast drevja, zidanje zgradb in podobno (zgradbe, stavbe, drevje indrugi predmeti morajo biti od dežemera oddaljeni najmanj toliko, kolikor so ti predmeti visoki).

2. OMBROGRAF

Lovilna odprtina ombrografa je enaka lovilni odprtini ombrometra. Padavinska voda, ki pada skozi lovilno odprtino teče po dovodni cevi v valjasto posodo, kjer dviga plovec, ki je povezan s peresom. Pero piše na diagramu (traku) črto, ki zaznamuje množino, jakost in čas padavin. Valj z uro se zavrti okoli svoje osi v 24 urah.

Diagram :(trak) za ombrograf je razdeljen na cele in desetinke milimetra. Vodoravne, debele črte,ki pomenijo cele milimetre, so zaznamovane s številkami od 1 do 10; vmesne, tanjše črte pa pomenijo desetinke milimetra. Če ni padavin, piše pero vodoravno črto. Pokončne črte na diagramu pomenijo čas, in sicer debelejše črte cele ure, tanjše, vmesne črte pa minute in to prva črta 10 minut, druga 20 minut, tretja 30 minut itd.

Uro navijamo enkrat tedensko ob ponedeljkih. Če so bile na diagramu zabeležene padavine, ta diagram naslednji dan ob 07. uri zamenjamo z novim. V kolikor padavin ni bilo, naslednji dan ob 07. uri zlijemo v lovilno posodo toliko vode, da se pero dvigne za cirka 3 mm in diagram pustimo na valju ure. To lahko ponavljamo do prvega padavinskega dne ali do sredine diagrama, potem diagram zamenjamo.

ZAMENJAVA DIAGRAMA:

1. Snemanje diagrama : Preden diagram snamemo, naredimo na njem s peresom instrumenta, kratko navpično črtico (dolgo cirka 5 mm) - časovno znamko, odmaknemo pero od diagrama na valju, obrnemo valj tako, da je vzmet, ki drži diagram, levo od pisalnega peresa. Z eno roko izvlečemo vzmet, ki drži diagram, z drugo roko pa snamemo diagram z valja. Na hrbtno stran diagrama moramo obvezno napisati ime postaje ter datum, uro in minuto, ko smo trak sneli z valja. Na sprednjo stran diagrama v zgornji desni kot napišemo množino padavin, ki smo jo izmerili z ombrometrom, isto jutro ob 7. uri.
   
   
2. Nameščanje diagrama: Na hrbtno stran novega diagrama napišemo datum, uro in minuto nameščanja traku. Navijemo uro (samo ob ponedeljkih), okoli valja z uro ovijemo diagram; desni konec diagrama namestimo pod levi konec in to na onem delu valja, kjer pritrdimo vzmet, ki tišči (drži) diagram na valju. Diagram mora biti dobro in tesno pritrjen (napet) na valju. Spodnji rob diagrama mora ležati na spodnjem robu valja. Z levico krepko držimo napeti diagram na valju tako, da je njegov desni konec pod levim, z desnico pa pritrdimo vzmet na valj in s tem pritrdimo diagram. Paziti moramo, da pri tem nismo premaknili diagrama, če smo ga premaknili, moramo postopek ponoviti. Pregledamo črnilo v peresu, nastavimo pero na določeno uro in ga primaknemo na diagram.

3. MERJENJE VIŠINE PADAVIN

SPLOŠNO O MERJENJU VIŠINE PADAVIN

Mera za višino padavin je višina plasti vode, ki pade na vodoravno površino, če bi se na tej zadržala. Izmerjeno višino vode označujemo v milimetrih in desetinah milimetra. Višina plasti vode 1 mm predstavlja 1 liter vode na kvadratni meter vodoravne površine tal. Višino padavin določamo s posebno mero, ki jo imenujemo menzura. Na vsaki postaji morata biti po dve menzuri. Z eno merimo, druga je za rezervo. V primeru, da se nam ena razbije, moramo takoj sporočiti na Agencijo, da nam pošljejo novo za rezervo.

OPIS MENZURE

Menzura (sl.15) je steklena posoda valjaste oblike z zaobljenim dnom, ki ima na zunanji strani gravirano skalo v celih milimetrih in desetinah milimetra.

Slika 15 : Menzura za merjenje padavin

MERJENJE VIŠINE PADAVIN V TEKOČEM STANJU

dvignemo gornji del dežemera (sl.16G) in vzamemo kanglico (sl.16B) iz spodnjega dela dežemera (sl.16D); vodo, ki je v kanglici, počasi in pazljivo vlivamo v menzuro; pri tem pazimo, da izlijemo iz kanglice vso vodo do zadnje kaplje; ko smo končali z merjenjem, se prepričamo, da stoji kanglica v spodnjem delu dežemera vodoravno, da je lijak natančno v grlu kanglice in da se je uho zgornjega dela dežemera usedlo na zgornji del nosilca; menzuro postavimo na vodoravno površino, ali jo držimo zgoraj z dvema prstoma, da menzura prosto visi; opazovalčevo oko mora biti pri čitanju v isti višini, kakor je površina vode v menzuri . pri čitanju ugotovimo višino vode v sredini menzure (najnižjega dela površine vode) in ne višino vode na robu ob steni menzure, to je določimo, na kateri črti na skali menzure je površina vode ali kateri črti je najbližja. Ta črta označuje višino plasti vode in z njo lahko prečitamo, koliko je celih milimetrov (daljših črtic, zabeleženih s številkami) in koliko desetin milimetra (krajših črtic, brez oznake številk).

Slika 16 : Dežemer

• Če v času merjenja padavin dežuje, vzamemo s seboj prazno kanglico rezervnega dežemera in jo zamenjamo za polno kanglico. Če v času merjenja močno dežuje, potem zamenjamo cel dežemer. To naredimo čim hitreje, da ne bi ujeli v menzuro več dežja, kakor ga je padlo v dežemer. Vodo izlijemo iz kanglice v menzuro in določimo višino vode v menzuri obvezno pod streho.
• Če je voda v kanglici dežemera od megle ali rose, jo prav tako izmerimo in vpišemo.
• Kadar v dežemeru ni nobene vode, vemo pa zanesljivo, da so v zadnjih 24 urah bile padavine, potem označimo višino padavin v Dnevniku z 0,0 mm.

Primeri čitanja višine vode v menzuri

Primer 1: Površina vode je nad črto, ki označuje 8 celih milimetrov in se najbolj ujema s četrto kratko črto nad 8. Višina padavin je torej 8,4 mm (osem celih in štiri desetinke milimetra).

Primer 2: Površina vode se najbolj ujema s črto, ki označuje 3 cele milimetre. Višina padavin je 3,0 mm (tri cele milimetre in nič desetin milimetra).

Primer 3: Površina vode se najbolj ujema z daljšo črto brez številke med prvim in drugim milimetrom, ki označuje polovico drugega milimetra. Višina padavin je 1,5 mm (ena cela in pet desetin milimetra).

Primer 4: Površina vode se najbolj ujema s kratko črto, ki označuje sedmo kratko črto nad daljšo črto, označeno 0 (0 mm). Višina padavin je 0.7 mm (nič celih in sedem desetin milimetra).

Primer 5: Površina vode je najbližja prvi krajši črti nad prvo daljšo črto, ki je označena z 0 (0 mm). Višina padavin je 0,1 mm (nič celih in ena desetina milimetra).

Primer 6: Površina vode ne seže niti do polovice višine med dnom menzure (daljše črte označene z 0) in prvo krajšo črto (prve desetinke milimetra). Višino padavin označimo z 0.0 mm (nič celih in nič desetin mm).

Če je v kanglici več vode, kot jo lahko izmerimo z enkratnim merjenjem vode v menzuri, potem napolnimo menzuro večkrat, dokler ne izpraznimo vse vode iz kanglice. Pri vsakem merjenju vode zapišemo izmerjeno višino padavin in na koncu vsa merjenja seštejemo.

Višina padavin znaša torej v tem primeru 34,1 mm (štiriintrideset in ena desetina milimetra).

MERJENJE PADAVIN V TRDNI OBLIKI

Če so v času, ko merimo padavine, v zgornji posodi dežemera ali kanglici, nestopljen sneg, zrna toče ali sodre, slana, ivje ali zmrznjena voda, ravnamo pri merjenju takole:

• padavine (sneg, ivje, led), ki so se prijele na zunanjo stran dežemera, narahlo odstranimo;
• cel dežemer snamemo z nosilca in takoj postavimo na njegovo mesto drugi - rezervni dežemer;
• dežemer, ki smo ga zamenjali, odnesemo v topel prostor, pokrijemo z deščico ali s kartonom in postavimo stran od peči, tako da je izhlapevanje v času taljenja padavin čim manjše;
• ko se padavine v trdnem stanju stalijo, izlijemo vodo v menzuro in izmerimo vodo na isti način kot deževnico.

NEKATERI IZJEMNI PRIMERI PRI MERJENJU VIŠINE PADAVIN

Če ste razbili menzuro, izmerite višino padavin na naslednji način:

• če je od razbite menzure ostalo vsaj toliko, da lahko izmerite vsaj kakšen milimeter, potem si lahko pomagate z ostankom razbite menzure tako, da jo večkrat napolnite;
• če se je menzura popolnoma razbila, potem izmerite vodo z navadno (lekarniško) menzuro ali jo stehtajte s čim bolj natančno tehtnico.

Postopek pri teh načinih merjenja višine padavin je naslednji:
pri merjenju padavin z navadno menzuro, ki ima razdeljeno skalo na kubične centimetre, računamo dva kubična centimetra vode za eno desetinko milimetra padavin;

Primer: navadna menzura kaže 27 in 1/2 (sedemindvajset in pol) kubičnih centimetrov. Če to višino delimo z 2, dobimo več kot je 13,5 (okroglo 14), to je 1,4 mm (ena cela in štiri desetinke milimetra).

Primer: kanglica z vodo tehta 245 gramov, prazna kanglica pa 178 gramov, voda tehta 245 - 178 = 67 gramov. Če delimo 67 z 20, dobimo višino padavin 3,4 mm (tri cele in štiri desetinke milimetra).

Če višine padavin na nobenega od navedenih načinov ni možno izmeriti, potem shranite vodo v dobro zaprtih steklenicah (za vsak dan v posebni steklenici z označenim datumom). O tem takoj obvestite Agencijo, po prejemu nove menzure pa vse padavine izmerite.

Če zaradi izrednih razmer kdaj izostane redno merjenje padavin za enega ali več dni, potem morate ob prvi priložnosti izmeriti vso vodo, ki je v dežemeru. V Dnevnik pa natančno napišite, katere dni ste merjenje izpustili, koliko ste skupaj namerili in kdaj ste merili (datum in uro). Vedno, kadarkoli se zgodi z dežemerom ali pri merjenju nekaj izrednega, zaradi česar niste mogli izmeriti padavin, ali so rezultati merjenja sumljivi in nezanesljivi, morate napisati v Dnevnik na zadnji strani (Opombe o spremembah na postaji) natančno in resnično: kaj se je zgodilo, kaj ste ukrenili in kako ste postopali.
Agenciji RS za okolje morate takoj javiti vse izredne dogodke, ki so vplivali na pravilno merjenje padavin, da bi okvaro čim preje odpravili.

KDAJ MERIMO PADAVINE

Padavine merimo redno vsak dan ob 7.uri zjutraj po uradnem (srednje evropskem) času. V poletnem času, ko pomaknemo uro za eno uro naprej, merimo ob 8.uri.
Z rednim merjenjem ugotavljamo višino padavin, ki je padla v zadnjih 24 urah, to je od 7.ure zjutraj včerajšnjega dne do 7.ure zjutraj današnjega dne. To je višina padavin za dan (datum) merjenja, ne glede na to ali so bile padavine včeraj ali danes pred 7.uro. Padavine, ki so bile zadnjega dne v mesecu po 7.uri, izmerimo prvi dan v naslednjem mesecu ob 7.uri in jih vpišemo kot padavine za ta dan.
Ne oziraje se na to, ali smo v zadnjih 24 urah opazili padavine ali ne, moramo vsak dan ob 7.uri pogledati, ali je v dežemeru voda (ali so v zgornjem delu dežemera nestaljene padavine v trdni obliki). Ali je v kanglici kaj vode, se prepričamo tako, da kanglico nagnemo nad menzuro.
Če sumimo, da je v kanglici zmrznjena voda, moramo to kanglico zamenjati s prazno kanglico rezervnega dežemera. Vodo izmerimo v toplem prostoru, potem ko se je led počasi stalil, dežemer postavimo stran od peči in drugih toplotnih naprav.

IZREDNO (DOPOLNILNO) MERJENJE PADAVIN

• takoj po končanih močnih plohah, da ugotovimo, koliko padavin je dala ploha;
• če se pri močnem sneženju dežemer napolni s snegom in je možno, da bi se sneg raztresal, ali da bi ga veter odnesel iz dežemera;
• zvečer, če je čez dan močno deževalo ali snežilo in je verjetno, da se bo čez noč kanglica napolnila z vodo ali dežemer s snegom.

Padavine merimo redno vsak dan ob 7.uri zjutraj in tudi takrat, kadar smo jih prejšnji dan večkrat dopolnilno izmerili.
Višine padavin, ki smo jih dobili pri izrednih merjenjih, prištejemo k naslednjemu rednemu merjenju padavin ob 7.uri. Na ta način dobimo skupno višino padavin za 24 ur (od 7.ure včeraj do 7.ure danes).

Primer: 12. avgusta je bila močna ploha od 13.35 do 15.07 ure in smo namerili 19,6 mm. Zatem je padal slab in zmeren dež do noči.Pri rednem merjenju 13. avgusta ob 7.uri smo namerili 12,3 mm. Skupaj 31,9 mm.
Višina padavin 13. avgusta ob 7.uri je torej za zadnjih 24 ur, skupaj 31,9 mm in to številko vpišemo v Dnevnik za dan 13. avgust.

4. OPAZOVANJE IN VPISOVANJE OBLIK IN TRAJANJA PADAVIN

Ker se podatki o padavinah uporabljajo za razne raziskovalne in praktične namene, je potrebno, da opazujemo na padavinski postaji poleg višine padavin tudi oblike (vrste) padavin in njihovo trajanje.

OPIS OBLIK (VRST) PADAVIN

Pravilno določevanje oblik (vrst) padavin je možno le na podlagi dobrega poznavanja njihovega videza in drugih lastnosti. Opisi posameznih oblik padavin, ki jih mora opazovalec opazovati in vpisovati, so naslednji:

vrsta pdavine	njen opis
Dež	pada v obliki vodnih kapljic, različnih velikosti, vendar toliko velikih, da se jih jasno vidi;
Sneg	pada v trdnem stanju - v ledenih kristalih, ki so običajno v obliki posameznih ali med seboj združenih zvezdic (snežink);
Dež in sneg	dež in sneg padata istočasno
Toča	pada v obliki ledenih kroglic ali koščkov ledu različnih velikosti, celo tako velikih kot kokošje jajce ali še večjih. Zrna padajo posamezno ali združena v večje kose ledu nepravilnih oblik;
Rosa	so vodne kapljice, ki so se nabrale v jasnih in mirnih nočeh ali zjutraj na predmetih na tleh ali blizu tal (na travi, grmičevju, drevju, strehah itd.);
Slana	so ledeni kristalčki (luskinice, iglice), ki se naberejo na predmetih na tleh ali blizu tal v jasnih in mirnih nočeh in jutrih pri temperaturi pod 0oC;
Dež, ki zmrzuje	je dež, katerega kapljice zmrznejo ob dotiku s tlemi, s predmeti na tleh, drevesi. Temperatura zraka je pod 0oC;
Babje pšeno	pada v obliki belih, neprozornih zrn, ki po sestavu spominjajo na sneg, po obliki pa so zrna okrogla ali stožčasta. Zrna so krhka in se sprimejo v kepo. Pri padanju na trdo podlago odskakujejo in se razlete. Babje pšeno pada pri temperaturah okoli 0oC in pogosto skupaj s snegom;
Sodra	pada v obliki napol prozornih zrn, ki imajo podobno obliko kakor babje pšeno. V večini primerov je sodra zrno babjega pšena prevlečeno s tanko ledeno skorjo. Ta zrna se ne sprimejo lahko v kepo in niso krhka. Od trde podloge odskakujejo in se ne razlete. Ta zrna so mokra in padajo običajno pri temperaturah nad 0oC in pogosto skupaj z dežjem. Potrebno jih je razlikovati od zrn toče;
Ivje	so bele plasti ledenih kristalov, ki se naberejo predvsem na pokončnih predmetih. Ivje nastaja pri temperaturah pod 0oC in meglenem vremenu. V smeri proti vetru se nalaga ivje v debelih plasteh in je koničaste oblike;
Ploha	so padavine v obliki dežja, snega, dežja in snega istočasno ali toče spremenljive jakosti, padanje je nekaj časa zelo močno.

V Dnevnik vpisujemo v rubriko Pojavi obliko (vrsto) padavin in pojavov z naslednjimi znaki:

Vrsta padavine	njen simbol
Dež
Slana
Sneg
Dež, ki zmrzuje
Dež in sneg istočasno
Babje pšeno
Toča
Sodra
Rosa
Ivje

DOLOČEVANJE JAKOSTI PADAVIN IN ATMOSFERSKIH POJAVOV

Pri opazovanju padavin in atmosferskih pojavov moramo določiti tudi njihovo jakost in jo vpisati poleg znakov.

Jakost (intenziteto) padavin in pojavov označujemo s številkami 0, 1 in 2 in sicer:

• 0 - pomeni slabo
• 1 - pomeni zmerno
• 2 - pomeni močno

Slaba megla: predmete vidimo na razdalji 500 m, ne vidimo pa jih na 1 km ⁰
Zmerna megla: predmete vidimo na razdalji 200 m, ne vidimo pa jih na 500 m ¹
Gosta megla: predmetov ne vidimo na razdalji 200 m ².

Jakost ivja označujemo z istimi številkami kot ostale pojave, številke pa pomenijo naslednje:

Kadar padajo dež, sneg, dež in sneg istočasno ali toča v obliki plohe, naredimo pod oznako za padavine še znak za ploho.
Na primer:

Ploha dežja
Ploha snega
Ploha dežja in snega skupaj

OPAZOVANJE IN VPISOVANJE IZREDNO VELIKIH PADAVIN

Kadar so padavine izredno velike, potem moramo to opisati tudi z besedami in sicer na zadnji strani Dnevnika v rubriki " Vreme in izredni pojavi v teku meseca".
Na primer:

• "odtrgal se je oblak", "nenavadno debela toča v velikosti orehov ali kokošjih jajc",
• "debele plasti ledu so lomile veje na drevju in trgale električne žice", itd.

TRAJANJE PADAVIN

Za označevanje časa, kdaj so bile padavine, štejemo čas od začetka do konca trajanja. Zato moramo vpisovati poleg oblike padavin tudi točen čas trajanja od začetka do konca in v rubriko "Pojavi".

Čas začetka in konca padavin označujemo v urah in minutah po srednjeevropskem času. Ure od polnoči do poldneva pišemo s številkami od 0 do 12 in ure od poldneva do polnoči s številkami od 12 do 24.

Kadar opazimo menjaje ali zaporedoma različne oblike (vrste) padavin, moramo za vsako obliko, ki smo jo opazili, določiti tudi trajanje, to je čas od njenega začetka do konca. Če pada ista oblika padavin v presledkih, ki so daljši kot 2 uri, moramo označiti za vsako padanje točen začetek in konec padavin. Če so presledki krajši od 2 ur, napišemo začetek in konec padavin, poleg časa pa napišemo tudi kratico - pr (kar pomeni presledek).

Če ni mogoče ugotoviti točnega časa, kdaj so bile padavine, potem označite vsaj približen čas začetka in konca in ga zaokrožite na najbližje cele ure.

Če ni mogoče ugotoviti niti približnega časa začetka in konca padavin (ker so bile padavine ponoči ali ker je bil opazovalec odsoten), potem označite vsaj, v katerem delu dneva ali noči so bile padavine.

Takrat uporabljamo za označevanje časa padavin naslednje kratice:

OPAZOVANJE IN VPISOVANJE DRUGIH VAŽNEJŠIH ATMOSFERSKIH POJAVOV

Opisane pojave označujemo z naslednjimi znaki:

Pojav	Simbol
Megla
Viharni veter
Nevihta
Snežna odeja

Tabela 12 : Simboli za zgoraj opisane pojave

Pojave vpisujemo prav tako kot padavine v znakih in sicer v rubriko Pojavi. Pri pojavih napišemo poleg znaka tudi čim bolj točen čas začetka in konca. Edino pri snežni odeji napišemo samo znak brez trajanja.

Kadar povzročijo viharni veter ali drugi atmosferski pojavi kakšno škodo, opišemo povzročeno škodo tudi z besedami in sicer na zadni strani Dnevnika Vreme in izredni pojavi v teku meseca. Po možnosti napišemo tudi točen čas začetka in konca pojava.

5. MERJENJE IN VPISOVANJE VIŠINE SNEŽNE ODEJE

Za merjenje snežne odeje uporabljamo snegomer (leseni ali kovinski meter), ki ima skalo razdeljeno na centimetre (sl.20).

KRAJ, KJER MERIMO VIŠINO SNEŽNE ODEJE

Kraj, kjer merimo snežno odejo, določi pri postavitvi postaje uslužbenec Agencije in ga brez njene odobritve ne smete spreminjati. Po možnosti naj bo ta prostor v bližini dežemera, raven in ne sme biti stalno v senci. Snežne odeje ne smemo meriti na mestih, ki so izpostavljena vetru, ker veter sneg odnaša ali nanaša.
Prav tako mora sneg ležati tam povsem naravno, tako kot je padel, to je ne sme biti odstranjen, shojen, nanesen ali odnesen zaradi vetra.

MERJENJE SKUPNE VIŠINE SNEŽNE ODEJE

Pri merjenju zasadimo snegomer pravokotno v sneg s koncem, na katerem je označena 0 (ničla). Čitamo višino, do katere sega površina snega. Nato na merilu prečitamo višino snega v celih centimetrih (najbližji celi centimeter).

Slika 20 : Snegomer

Višina snežne odeje se dnevno spreminja. Poveča se, kadar je zapadel novi sneg, ali se zmanjša, ker se je sneg sesedel ali stalil. Snežno odejo merimo zato vsak dan ob 7.uri zjutraj in vse do dneva, ko ugotovimo, da sneg ne pokriva več od polovice tal v okolici postaje. Znak za snežno odejo vpišemo vsak dan, kadar jo izmerimo in sicer v posebno rubriko za snežno odejo.
Višino snežne odeje merimo do takrat, dokler pokriva sneg vsaj polovico ali več kot polovico tal.

MERJENJE VIŠINE NOVEGA SNEGA

VIII. ATMOSFERSKI POJAVI - METEORJI

Meteorji so pojavi, ki jih lahko opazujemo na površju zemlje ali v atmosferi; tvorijo jih padavine, raztopine ali sloji tekočih ali trdnih delcev, ki vsebujejo vodo ali pa tudi ne. Meteorji so lahko tudi pojavi optične ali električne narave.

RAZDELITEV METEORJEV:

1. hidrometeorji
2. litometeorji
3. fotometeorji
4. elektrometeorji

1. HIDROMETEORJI - PADAVINE

• padajo na zemljo(*): dež, rosenje, sneg, toča, sodra, babje pšeno, ledene iglice, dež ki zmrzuje, rosenje ki zmrzuje;
• lebdijo v atmosferi; megla, meglica;
• jih je veter dvignil z zemlje; snežni vrtinci, snežni metež, dim morja, tromba;
• so se oprijeli predmetov na tleh ali v prosti atmosferi: rosa, slana, ivje, poledica, snežna odeja; Hidrometeorji, omenjeni v točki(*), so v meteorologiji posebno važni pojavi in jih imenujemo padavine.

Pojav	Simbol	Opis pojava
DEŽ		Kapljice vode, ki padajo iz oblakov. Kapljice so debele večinoma več kot 0.5 mm.
DEŽ, KI ZMRZUJE		Dež, katerega kapljice zmrznejo ob stiku s tlemi ali s predmeti na tleh in naredijo poledico.
ROSENJE		Zelo majhne kapljice, ki dajejo videz, kakor da lebdijo v zraku. Njihov premer je pod 0,5 mm. Take padavine so običajno iz megle ali zelo nizkih oblakov. Njihovo padanje se v luži ne pozna.
ROSENJE, KI ZMRZUJE		Rosenje, katerega kapljice zmrzujejo ob stiku s tlemi ali s predmeti na tleh.
SNEG		Padavina v obliki razvejanih ledenih kristalov (snežink), ki so lahko združeni v kosme.
DEŽ S SNEGOM		Dež in sneg padata hkrati.
ZRNAT SNEG		To so bela, neprozorna, več ali manj ploščata in podolgovata zrna, vsaj v eni smeri tanjša kakor 1 mm. Po zgradbi so podobna snegu. Ko padajo na trdo podlago, ne odskočijo. Padajo v zelo majhnih količinah, nikdar v obliki plohe in iz enakih oblakov kot rosenje.
LEDENE IGLICE		Zelo drobni, ne razvejani ledeni kristalčki v obliki ploščic ali paličic; padajo pri jasnem in mirnem vremenu in pri zelo nizkih temperaturah; na soncu se svetlikajo.
BABJE PŠENO		Bela, neprozorna zrna s premerom 2 - 5 mm, ki po zgradbi spominjajo na sneg, so pa okrogle ali stožčaste oblike. Če padejo na trdo podlago, odskočijo in se razletijo. Babje pšeno pada navadno v obliki ploh, skupaj s snegom ali dežjem, in pri temperaturah pri tleh okoli 0oC.
SODRA		Prosojna ali pol prozorna ledena zrnca, kroglaste ali nepravilne oblike. Njihov premer je do 5 mm. Na trdi podlagi odskočijo in udarec se sliši. Po nastanku so lahko zmrznjene dežne kapljice, staljene snežinke, ki so ponovno zmrznile, ali pa snežni kristali, prevlečeni s tanko ledeno skorjo.
TOČA		Pada v obliki ledenih kroglic ali koščkov ledu s premerom 5 - 50 mm ali celo več. Zrna so lahko prozorna, pol prozorna ali neprozorna. Toča pada navadno pri nevihtah in temperaturi nad 0oC.
ROSA		Prevleka iz vodnih kapljic na predmetih pri tleh, ki je nastala neposredno s kondenzacijo vodne pare iz zraka. Rosa nastane zaradi nočne ohladitve zraka pri jasnem in mirnem vremenu.
SLANA		Nastane na enak način kot rosa, le da je temperatura pod 0oC. Vodna para se izloča v obliki ledenih kristalov, ki imajo od blizu videz luskic, iglice, peresa ali pahljače.
IVJE		To so ledeni kristali, naloženi v belih slojih, predvsem na pokončnih predmetih. Navadno nastane s primrzovanjem podhlajenih vodnih kapljic iz megle ali oblaka pri temperaturi pod 0oC. V smeri proti vetru doseže včasih zelo velike debeline in je koničaste oblike.
TRDO IVJE		To je ivje, prevlečeno z ledeno skorjo, ki spominja na sodro. Nastaja na podoben način kot ivje in pri večjih hitrostih vetra.
POLEDICA		Poledica je gladka ledena prevleka na vodoravnih in tudi na pokončnih površinah. Nastane takrat, ko padeta dež ali rosenje, ki zmrzujeta.
POLEDICA NA TLEH		To je gladka plast prozornega ledu samo na tleh. Nastane pri dežju ali rosenju, ki zmrzujeta, in pri deževanju na zmrznjeno zemljo. K poledici na tleh ne prištevamo primerov, ko zmrzne voda od staljenega snega, tudi ne ledene skorje, ki je nastala na shojenem snegu, niti zmrznjenih dežnih lužic.
TROMBA		Zelo močan zračni vrtinec v obliki rilca, ki se spušča iz spodnjih delov oblaka do tal ali vodne površine, pri tem pa se zelo hitro vrti okrog približno navpične osi.
MEGLA		Drobne vodne kapljice, ki lebdijo v zraku in zmanjšujejo vodoravno vidnost pod 1 km. Če se vidi nebo ali oblaki, uporabljamo znak. Kadar se pojavlja megla v pramenih, ki jih nosi veter, pri tem pa se občasno vidi nebo, vpišemo poleg znaka še pr.
NIZKA (TALNA) MEGLA		Na postaji je tanka plast megle, nižja od človeka. Vidnost nad to plastjo megle je 1 km in več.
MEGLICA		V zraku vise še manjše kapljice kot pri megli ali pa majhni higroskopni delci, ki zmanjšujejo vodoravno vidnost, vendar manj kot pri megli, tako da je vidnost 1 km ali več (do 10 km). Meglica je sivkaste barve.
LEDENA MEGLA		V zraku lebdi množica drobnih ledenih kristalčkov, kar zmanjšuje vidnost v prizemni plasti.
SNEŽNI VRTINCI		Veter dviga sneg s tal do take višine, da je vodoravna vidnost v višini oči opazovalca zelo zmanjšana.
NIZKI SNEŽ. VRTINCI		Veter nosi sneg samo pri tleh, tako da vodoravna vidnost v višini oči opazovalca ni bistveno zmanjšana.
PRŠEC		Oblak vodnih kapljic, ki jih je odtrgal veter z vodne površine in jih prenesel na krajšo razdaljo.
SNEŽNA ODEJA		Polovica ali več kot polovica tal v vidnem polju postaje na približno enaki nadmorski višini je pokrita s snegom.
PLOHA		Padavine v obliki plohe vpišemo tako, da dodamo pod ustrezen znak za to padavino znak za ploho npr.: deževna ploha. Plohe prepoznamo po nenadnem začetku in koncu, po hitri spremembi jakosti in po hitri zamenjavi gostih temnih oblakov s svetlejšimi, včasih pa tudi s kratko trajno razjasnitvijo ("marčevsko" ali "aprilsko" vreme). V obliki ploh so lahko naslednje padavine:Dež, sneg, dež s snegom, babje pšeno in toča.

Tabela 13 : Hidrometeorji in njihovi simboli

2. LITOMETEORJI

Litometeorji so pojavi, ki se sestoje iz delcev, katerih večina je v trdnem, ne v tekočem stanju. Ti delci so več ali manj suspendirani v zraku (lebdijo) ali pa jih je veter dvignil s tal.

Litometeorji, ki bolj ali manj lebdijo v zraku, so: suha motnost, peščena megla in dim, tvorijo pa jih zelo drobni delci prahu ali peska, delci morske soli ali produkti gorenja.

Litometeorji, ki jih povzroči veter, se imenujejo prašno ali peščeno neurje, prašni ali peščeni vrtinci, prašni ali peščeni vihar.

OPIS LITOMETEORJEV:

Pojav	Simbol	Opis pojava
SUHA MOTNOST		Ozračje je motno in zmanjšana vidnost zaradi navzočnosti drobnih suhih delcev prahu ali saj, katerih ne moremo videti s prostim očesom. Suha motnost daje pokrajini videz kot bi bila pokrita s kopreno. Temno ozadje je modrikasto, svetlo ozadje pa rumenkasto ali oranžno.
PEŠČENA MEGLA		To so prah ali drobni delci, ki jih je dvignilo prašno ali peščeno neurje in še vedno lebdijo v zraku.
DIM		V atmosferi lebdijo drobni delci, produkti gorenja.
PRAŠNI ALI PEŠČENI VRTINCI		Delci prahu ali peska, ki jih je s tal dvignil do majhne ali zmerne višine dovolj močan turbulenten veter na opazovalnem prostoru ali v njegovi bližini. Ločimo: nizke prašne ali peščene vrtince, kjer vodoravna vidnost v višini opazovalčevih oči ni bistveno zmanjšana. - visoke prašne ali peščene vrtince, kjer je vodoravna vidnost v višini opazovalčevih oči zaznavno zmanjšana.
PRAŠNO ALI PEŠČENO NEURJE		Prašni ali peščeni delci, ki jih je močan turbulenten veter dvignil s tal do velike višine. Sprednji del prašnega ali peščenega neurja lahko daje videz ogromne stene.
PEŠČENI ALI PRAŠNI VRTINEC		Zračni vrtinec s približno navpično osjo, v katerem je veter dvignil prah, pesek ali druge predmete s tal. Sem ne sodijo majhni vrtinci, ki nastajajo na ulicah in poljih zaradi močne pregretosti zraka.
MOČAN VETER		Veter v prizemni plasti, jakosti 6 in 7 po Beaufortovi skali.
VIHARNI VETER		Veter v prizemni plasti, jakost 8 ali več po Beaufortovi skali.

Tabela 14 : Litometeorji in njihovi simboli

3. FOTOMETEORJI

POJEM FOTOMETEORJEV:

OPIS FOTOMETEORJEV:

Pojav	Simbol	Opis pojava
HALO OKOLI SONCA ALI OKOLI LUNE		Svetel obroč okoli Sonca ali Lune, katerega polmer znaša 22o. Nastane zaradi loma svetlobnih žarkov na ledenih kristalčkih cirusnih oblakov. Obroč je navadno belkaste barve, včasih pa je tudi mavričast. Okoli tega obroča se lahko pojavi še eden s polmerom 46o, je pa precej manj svetel od prvega. Poleg tega se lahko halo izraža tudi na druge načine: svetli loki (v dotiku s svetlim obročem), lažna sonca, svetli stebri.
VENEC OKOLI SONCA ALI OKOLI LUNE		Svetlo krožno polje (avreola) okoli Sonca ali Lune, ki nastane zaradi uklona svetlobnih žarkov na tekočih ali trdih delcih oblakov. Velikost venca je večinoma nekaj premerov Sonca. Notranjost venca je navadno belkasta, lahko pa je mavričast. Venec okoli Lune je večkrat viden kot venec okoli Sonca, ker močnejša sončna svetloba otežuje opazovanje.
SVETLOBNI STEBRI		To je redek pojav v obliki svetlih stebrov nad in pod Soncem. Navadno se vidi svetlobni steber nad Soncem pri položaju Sonca nizko nad obzorjem. Lahko je rdeče obarvan ali bleščeče bel.
MAVRICA		Večbarven svetlobni lok, ki ga vidimo v smeri proti deževnim oblakom, v nasprotni smeri od Sonca. Barve so v mavrici razporejene od vijoličaste (na notranji strani) do rdeče (na zunanji strani). Pogosto se poleg glavne mavrice pojavi tudi stranska, ki ima barve razporejene v obratnem vrstnem redu. Mavrica nastane zaradi loma in odboja sončne svetlobe pri prehodu skozi dežne kapljice.
OPTIČNA PREVARA		To je optični pojav, ki ga v glavnem tvori enkratna ali večkratna pokončna ali obrnjena, vertikalno podaljšana ali lomljena slika predmeta. Optična prevara je posledica loma svetlobnih žarkov, ki gredo skozi različno goste plasti zraka.

Tabela 15 : Fotometeorji in njihovi simboli

4. ELEKTROMETEORJI

POJEM ELEKTROMETEORJEV:

OPIS ELEKTROMETEORJEV

Pojav	Simbol	Opis pojava
NEVIHTA		Pod imenom nevihta razumemo pojav električne praznitve v atmosferi, pri katerem vidimo blisk in slišimo grom. Nevihto pogosto spremljajo padavine, ki pa jih moramo posebej zabeležiti.
BLISKANJE		Pri električni praznitvi vidimo bliske, ne slišimo pa grmenja.
GRMENJE		Pri električni praznitvi slišimo grmenje, ne vidimo pa bliskov.
ELIJEV OGENJ		S koničastih koncev predmetov, navadno v gorah in na morju, poteka včasih razelektrevanje tiho ali s prasketanjem, ki ga vidimo kot šopek z rdeče belim ročajem (pozitivna elektrika) ali v obliki kratkih rdečih storžev s svetlo pego namesto držaja (negativna elektrika).
POLARNI SIJ		Pojavlja se na severni strani obzorja, ima razne oblike, navadno kot svetel lok, pod katerim izgleda nebo temnejše kot v okolici. Iz loka pogostokrat izhajajo kot žarek svetli trakovi, ki so usmerjeni proti zenitu. Pri nas je polarni sij redek pojav.

Tabela 16 : Elektrometeorji in njihovi simboli

5. IZREDNI POJAVI

POJEM IZREDNIH POJAVOV

Za izredne pojave imamo vse vremenske in elementarne nezgode, ki so bodisi po svoji izredni jakosti ali času nastopa ali trajanju ali kako drugače neobičajni za tisti letni čas in tisti kraj. Kot izredni se lahko javljajo skoraj vsi do sedaj opisani pojavi in tudi drugi, kot npr. poplave, potresi, suše itd.

ZAPISOVANJE IZREDNIH POJAVOV

DOSTAVLJANJE POROČIL O IZREDNIH POJAVIH