Izseljevanje

Izseljevanje (emigracija) označuje zapuščanje domačih krajev zaradi občasne ali stalne izselitve. ta proces je bil v naših krajih prisoten že več stoletij, saj ni bilo vedno mogoče pridelati dovolj hrane. Prvi množični val emigracije se je pojavil že v 15. stoletju, ko so po cesarstvu potovali krošnjarji, ki so, predvsem belokranjski, sredi 19. stoletja trgovali tudi v ZDA,  ter nato v 16. stoletju zaradi verskih sporov. Prav posebno vrsto emigrantov pa predstavljajo misijonarji, med katerimi sta najbolj znana Ignacij Knoblehar, ki je deloval v Egiptu, in Friderik Irenej Baraga, ki jim je deloval med ameriškimi staroselci.

Večji emigracijski val je slovenske dežele zajel v drugi polovici 19. stoletja. Na začetku so bili to rudarji, ki so odhajali na delo v rudnike na avstrijskih in nemških tleh in kmetje, ki so drvarili na Hrvaškem, nekateri celo v Romuniji.

Glavni val emigracije se je začel leta 1880; ocenjujejo, da se je potem do prve svetovne vojne izselilo okoli 300.000 ljudi, kar je predstavljalo tretjino tedanjega naravnega prirastka. Med emigranti so prevladovali kmetje, ki so se naselili v Porurju, Vestfaliji, Franciji, Belgiji, na Nizozemskem, tudi v Egiptu, glavnina pa je odšla v ZDA. Beneški Slovenci so v evropskih deželah našli delo kot zidarji in železniški delavci, veliko se jih je izselilo tudi v Rusijo, okoli 10.000 pa v Argentino in Brazilijo.