|
- Imperialistična nasprotja. Med
državami je potekal boj za surovine, trge, poceni delovno silo, za nova
interesna območja.
- Zaostrena socialna nasprotja med kolonijami in njihovimi
lastnicami, nasprotja med kapitalističnim in socialističnim sistemom,..
- Nacionalizem, ki je bil prevladujoča ideologija Evrope 19.
stoletja, je povečal svoj vpliv v vzhodni Evropi, kjer so na ruševinah treh
starih monarhij – Otomanskega cesarstva, Avstro-Ogrske in Ruskega imperija – po
pravici do samoodločbe nastale številne narodne države. V večini primerov pa se
meje novih držav niso ujemale z etničnimi mejami, zaradi česar je bil pogost
iredentizem in napetosti med narodi; medtem ko so bile druge novoustanovljene
države – Kraljevina SHS, Češkoslovaška in delno Poljska – večnarodne in tako
obremenjene z notranjimi napetostmi, ki so se kazale tudi v mednarodnih
odnosih. Nacionalizem se je razširil tudi v Azijo, še posebej preko evropskih
kolonialnih sil. Prav tako se je nacionalizem izkazoval tudi kot rasizem, ki je
imel pomembno vlogo v poslabšanju odnosov med Japonsko in ZDA.
- Nasledji dejavnik, ki se je pojavil šele po koncu prve
svetovne vojne, je bil zlom predvojnega gospodarstva, ki je temeljilo na
svobodni trgovini. Večina držav je po vojni namreč delovala avtarkično in protekcionistično,
kar je bil povod za številne spore med državami in za gospodarsko nestabilnost,
ki je povzročila veliko gospodarsko krizo konec 30. let.
- Nemčija, Italija in Japonska so se relativno pozno
industrijsko razvile in so zaradi tega močno zaostajale v širjenju kolonialnih
imperijev glede na Veliko Britanijo in Francijo. Nemčija je bila poleg tega v
prvi svetovni vojni poražena in je na podlagi Versajske pogodbe ostala brez
kolonij, Italija in Japonska pa sta bili kljub zmagi razočarani nad vojnim
izkupičkom.
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
Nina Krebelj
|
|
