|
Po
končanih vojaških operacijah na zahodu se je Hitler usmeril na vzhod
proti Sovjetski zvezi. Ta je v njegovem velikopoteznem načrtu širjenja
arijske rase igrala izredno pomembno vlogo, saj naj bi na njenem
ozemlju naselili Nemce, rusko ljudstvo pa zasužnjili. Priprave za napad
so se začele že leta 1939 s podpisom pakta o nenapadanju, ki pa ga
Hitler ni mislil spoštovati, saj si je z njim želel le izogniti se
spopadu na dveh frontah. Same vojaške priprave za napad so stekle takoj
po porazu Francije, nepričakovano pa jih je prekinila balkanska kriza.
Hitler se sprva ni želel vmešavati v balkanske probleme, saj je vedel,
da Balkan predstavlja sod smodnika, ki ga lahko vsak čas raznese in
povzroči še večje probleme. Vendar pa je aprila 1941 prišlo do
nepričakovanih dogodkov, ko je Kraljevina Jugoslavija, kmalu po
njegovem podpisu, zavrnila pakt med nacistično Nemčijo in Kraljevino
Jugoslavijo. Hitler je to zavrnitev vzel zelo osebno in je vojski
ukazal, da naj v t. i. aprilski vojni napade Jugoslavijo in Grčijo, ki
sta bili po kratkotrajnih spopadih kmalu poraženi.
Po porazu Jugoslavije in njeni okupaciji so se na njenem ozemlju kmalu
začela pojavljati odporniška gibanja poimenovana četniki in partizani.
Prvi so si prizadevali za vrnitev jugoslovanskega kralja, druge so
vodili komunisti pod vodstvom Josipa Broza Tita, ki so želeli po porazu
nacizma in fašizma vzpostaviti komunistično državo po zgledu Sovjetske
zveze. Na začetku so imeli skupen cilj, poraziti nacizem in fašizem in
so zato sklenili zavezništvo. Vendar pa je zaradi različnih ideologij
prišlo do hudih razhajanj, ki so povzročila, da so začeli partizani
napadati četnike, ti pa so zaradi tega ter vse hujše nemške represije
nad prebivalstvom, ki je bila posledica njihovega odpora, začeli
sodelovati z okupatorjem. Da so se stvari še dodatno zapletle, so se v
strahu pred komunizmom začele po državi ustanavljati vojske, ki so
tesno sodelovale z okupatorjem. Boji na Balkanu so izredno pomembno
vplivali na potek druge svetovne vojne, saj so različna odporniška
gibanja nase vezala velik del nemške vojske, ki je tako niso mogli
uporabiti v boju na vzhodni ali zahodni fronti.
Po okupaciji Jugoslavije in Grčije so priprave za napad na Sovjetsko
zvezo ponovno stekle, vendar so Nemci s tem, ko so napadli Jugoslavijo
in Grčijo, izgubili dragocen čas, ki jih je kasneje stal zmage.
Operacija Barbarossa, ki je označevala začetek napada na Sovjetsko
zvezo, je stekla 22. junija 1941. Nemška vojska je brez večjih težav
porazila enote Rdeče armade, ki niso pričakovale nemškega napada.
Glavni cilj napada je bila Moskva, ki jo je bilo potrebno doseči še
pred zimo, vendar je v zimi med leti 1941 in 1942 kmalu postalo jasno,
da je ta cilj nedosegljiv. Bliskovito napredovanje nemške vojske se je
ustavilo tudi na severu pred obleganim Leningradom in na jugu, ko so se
začeli boji za Stalingrad. Po porazu nemške vojske pri Stalingradu se
je vojna sreča prevesila na stran Sovjetske zveze. Po bitki pri Kursku
poleti 1943 se je bila nemška vojske prisiljena umikati proti domovini.
V zimi 1943 in 1944 je prišlo do zloma fronte, zaradi česar se je
nemška vojska začela umikati proti zahodu na vsej fronti od Baltskega
morja pa vse do Črnega morja. 27. januarja 1944 se je končalo obleganje
Leningrada, Rdeča armada pa je nato začela prodirati vedno globje na
zahod. Kmalu so padle vzhodnoevropske države, nato pa so Rusi prišli do
same nemške meje. Zadnja velika bitka vzhodne fronte je bila Bitka za
Berlin. Ko je ta padel, se je druga svetovna vojna v Evropi končala.
|
 |
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
